davčna izvršba - davčna izvršba na premičnine - davčni dolg - obstoj terjatve
Sodišče ne ugotavlja, da bi bil zaradi samih razlik v omenjenih zneskih tožnik oškodovan oz. da bi bilo dejansko stanje narobe ocenjeno. Sodna presoja o tem je bila možna že brez izvajanja kakršnihkoli dokazov, tj. s samim branjem obeh izpodbijanih sklepov, saj le-ta v kombinaciji tudi z razlogi obeh drugostopenjskih odločb vsebujeta vsa pojasnila in utemeljitve o spornih zneskih. Bolj konkretnih navedb (denimo v čem točno naj bi bili ti zneski nepravilni, koliko naj bi potemtakem znašali pravilni zneski, itd.) pa tožba ne vsebuje.
Sodišče ne verjame tožniku, da uporablja le pripravljalni del kuhinje in da ta meri samo 3 m2. Sodišče dopušča možnost, da je to izmera pulta, štedilnika, pomivalnega korita in hladilnika. Nikakor pa to ne more biti površina celotnega pripravljalnega dela kuhinje, saj je treba šteti celoten prostor kuhinje, v katerem se ta pripravljalni del nahaja, ne pa zgolj površino prostora, ki jo zavzemajo pult, štedilnik, pomivalno korito in hladilnik.
Tožeča stranka ni ustrezno glede na poziv sodišča z dne 12. 4. 2022 popravila in dopolnila tožbenega zahtevka tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe. Tožba ne vsebuje vseh podatkov, ki bi jih morala glede na določbo prvega odstavka 30. člena ZUS-1. To pomeni, da ostaja nepopolna in nerazumljiva, zaradi česar sodišče zadeve ne more obravnavati.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - upravičenost do brezplačne pravne pomoči - sprememba okoliščin za dodelitev brezplačne pravne pomoči - obrazložitev odločbe
Iz razlogov izpodbijane odločbe ni razvidno, ali tožnica pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni izpolnjevala ves čas, za katerega ji je bila ta dodeljena, saj niso jasne časovne okoliščine ugotavljanja vrednosti tožničinih delnic. Zato je v izpodbijanem upravnem aktu izostala tudi določna opredelitev, kdaj je prišlo do spremembe tožničinega premoženjskega stanja, saj se za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč med drugim šteje že plačana brezplačna pravna pomoč, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena tega zakona.
V obravnavani zadevi je bistvena presoja, ali je tožnik z vlogo z dne 31. 1. 2022 odpravil pomanjkljivosti prošnje za BPP. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da tožnik navedene vloge ni dopolnil s potrebnimi podatki; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - preganjanje - utemeljen strah
Ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženki (in sodišču) pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav niti ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
občinski prostorski načrt (OPN) - odločba Ustavnega sodišča - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Ustava ne predvideva pristojnosti (rednih) sodišč za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov in splošnih aktov s pooblastilom, da v primeru njihovega neskladja z Ustavo ali zakonom take akte odpravijo ali razveljavijo, temveč je Ustavno sodišče edino, ki sme kot varuh ustavnosti in zakonitosti na zahtevo upravičenih predlagateljev ali na pobudo vsakogar, ki za to izkaže pravni interes, z za vse obvezujočim učinkom poseči v zakone, podzakonske predpise in druge splošne upravne akte. Zgoraj opisani položaj Ustavnega sodišča in njegove posebne ustavno določene pristojnosti, ki jih Ustava rednim sodiščem ne podeljuje, zato ne omogočajo drugega zaključka kot to, da je pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove protiustavnosti ali nezakoitosti razveljavi oziroma odpravi, izključne narave.
Po ustaljeni sodni praksi se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev za sofinanciranje projektov, ki so predmet javnih razpisov, ne spušča v primernost strokovne presoje kriterijev, pač pa presoja pravilnost uporabe materialnega in procesnega zakona. Odločitev, ki je sprejeta v postopku tovrstnih javnih razpisov, zato sodišče odpravi le v primeru, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve take odločbe, očitno nerazumna (prim. sodbe Upravnega sodišča RS v zadevah I U 1256/2011, I U 1956/2011, I U 1654/2013, I U 1601/2014 in I U 729/2018). Tudi iz stališča Vrhovnega sodišča RS (npr. v zadevah X Ips 299/2014, I Up 33/2013 in X Ips 193/2013) izhaja, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne presoja pa se primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - prekrškovni postopek - ustavna jamstva
Sodišče je v svoji sodni praksi (sodba I U 1885/2020) že pojasnilo, da je ZP-1 spremenil obravnavanje prekrškov in utrdil zavedanje, da spadajo prekrški v področje kaznovalnega prava, v katerem se izreka represivne ukrepe. Z umestitvijo v omenjeno področje pri obravnavi prekrškov pa se nalaga zakonodajalcu in uporabniku prava obveznost upoštevanja minimalnih ustavnopravnih jamstev, prav tako kot pri kaznivih dejanjih, zato je po presoji sodišča v postopkih o prekrških, ob upoštevanju primerljivosti materialnega in procesnega prekrškovnega prava kazenskemu, treba uporabiti stališča, ki so se oblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi s kazenskimi zadevami in izhajajo iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.
dohodnina - odmera dohodnine - obnova postopka odmere dohodnine po uradni dolžnosti - dokazovanje v davčnem postopku - dokazna ocena - dokazno sredstvo - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - prednost listinskih dokazov v davčnem postopku - načelo zaslišanja - bistvena kršitev določb postopka v upravnem postopku
Do vprašanja, na katere dokaze se v davčnem postopku lahko opira odločitev davčnega organa, se je opredelilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017. Izhajalo je iz načela proste presoje dokazov in 73. člen ZDavP-2, po katerem uradna oseba, pooblaščena za vodnje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presodi, katera dejstva je šteti za dokazana. Tudi za davčni (upravni) postopek zato velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi ustrezno vsebinsko presojani.
Uredba o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (2015) člen 96. ZDDV-1 člen 2, 2/1, 5, 32, 32/2, 78, 94.
neposredna plačila v kmetijstvu - javni razpis - pogoji javnega razpisa - nepovratna sredstva - zahteva za izplačilo sredstev - upravičeni stroški - davek na dodano vrednost (DDV)
Tožena stranka je pri odločitvi, da tožniku pri izplačilu nepovratnih sredstev, odobrenih z odločbo o pravici do sredstev, ne prizna stroškov DDV, zmotno uporabila materialno pravo. Takšno stališče tožene stranke pomeni, da nobenemu ne bi mogel biti priznan strošek DDV, saj se navsezadnje vsak davčni zavezanec lahko identificira za namene DDV.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba časa trajanja koncesije - retroaktivnost - ustavna presoja
Z novelo ZZDej-K je država vzpostavila sistem, v katerem so koncesije podrejena oblika opravljanja javne službe in se podelijo, če koncedent ugotovi, da javni zdravstveni zavod ne more zagotavljati dejavnosti v obsegu, kot je določen z mrežo javne zdravstvene službe, oziroma če javni zdravstveni zavod ne more zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev.
GZ člen 36, 36/2, 43, 43/1, 43/1-3, 43/1-5. ZUP člen 214, 214/1, 214/1-6.
gradbeno dovoljenje - postopek izdaje gradbenega dovoljenja - stranski udeleženec - ugovori stranskega udeleženca - obrazložitev odločbe
Organ se, ne da bi navedel, v čem je nerelevantnost ugovora o vplivu škodljivega elektromagnetnega sevanja na čebele in na kateri pravni podlagi temelji ta zaključek, na nerelevantnost ni mogel sklicevati.
razlastitev - gospodarska javna infrastruktura - zahteva za razlastitev - javna korist - pogoj nujnosti in sorazmernosti
Obravnavana razlastitev je za dosego javne koristi nujno potrebna, saj po nepremičninah, ki so predmet razlastitve, deloma že sedaj poteka cestni promet, nujno potrebna pa je tudi zaradi širitve javne ceste na dele parcel, kjer še ne poteka, na širino ceste 4 metrov, da bo omogočeno srečevanje nasproti vozečih vozil (izdelana PZI projektna dokumentacija na podlagi Pravilnika o projektiranju cest). Izkazana je tudi sorazmernost med javno koristjo in težo posega v zasebno lastnino, saj po delu predmetnih nepremičnin že sedaj poteka promet, torej se dejanska raba za tožnika v tem okviru ne bo spremenila, na drugi strani pa bo razlastitev zagotovila vzdrževanje ceste in nemoten dostop, sočasno pa bo zgrajena tudi javna kanalizacija, zaradi česar korist nedvomno presega izgubo, ki jo tožniku na teh nepremičninah zagotavlja zasebna lastnina.
davčna izvršba - davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva - davčna izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti - zastaranje pravice do izterjave davka - nadomestilo za uzurpacijo in degradacijo prostora - absolutni zastaralni rok
V predmetni zadevi ne gre za t.i. judikatno terjatev, kot trdi organ druge stopnje, ki se sklicuje na določbo 356. člena OZ, temveč gre za denarno kazen kot nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Navedeno pomeni, da je treba v predmetnem postopku uporabljati določila ZDavP-2 in ne OZ, zaradi česar zastaralni rok za obe sicer izvršljivi odločbi začne teči z dnem nastopa izvršljivosti odločb organa in ne sklepa o izvršbi davčnega organa.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - družinski član prosilca - razveza zakonske zveze - navajanje neresnčnih podatkov
Tožnik toženke ni seznanil s sklepom o razvezi zakonske zveze, niti z ostalimi dejstvi, ki jih prvič navaja šele v tožbi. Zakaj teh okoliščin ni navedel že v upravnem postopku odločanja o obravnavani prošnji, oziroma upravičenih razlogov za to, da je te navedbe in zavrnjene dokazne predloge podal šele v upravnem sporu, pa tožnik ni uspel utemeljiti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 19, 19/2, 52, 52/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predaja prosilca odgovorni državi članici - država članica EU, odgovorna za obravnavanje prošnje - načelo nevračanja - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - diskrecijska klavzula - suspenzivni učinek tožbe v upravnem sporu - začasna odredba
Tožena stranka je glede bivanjskih razmer in dostopa do nujne zdravstvene pomoči prepričljivo utemeljila, da s tega vidika očitno ni podana nevarnost kršitve 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU, saj so bile navedbe tožnika preveč splošne in ne izkazujejo stopnje nečloveškega ravnanja, ki je relevantno, da bi tožnik sprožil strogi zaščitni mehanizem omenjene pravice v postopkih po ZMZ-1 v Sloveniji. Vendar pa ima tožeča stranka prav v delu, kjer izpostavlja nevarnost vračanja tožnika iz Hrvaške v BiH spričo splošno znanih informacij o stanju in ravnanju s tujci in s tistimi, ki izrazijo namero za mednarodno zaščito, preden so te osebe nastanjene v centre na Hrvaškem. Kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k uporabi testa (ne)izpodbojnosti domneve oziroma k preverjanju načela medsebojnega zaupanja, je okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“) glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali 19(2) člena Listine EU. Sodišče EU se je temu standardu iz sodne prakse ESČP na najbolj jasen način pridružilo v sodbi v zadevi B, kjer je Sodišče EU v zvezi s standardom avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva postavilo standard, da tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje. Pravni standard („arguable claim“) mora organ med drugim ugotavljati preko presoje, ali ta (isti) organ države članice „razpolaga z elementi,“ ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici glede na standard varstva temeljnih pravic, kot so priznane v pravnem redu Unije in zlasti v členu 4 Listine EU. V takem primeru mora pri odločanju o predaji osebe organom druge države članice presoditi obstoj te nevarnosti. Pristojni organ se mora opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Če takšnih informacij tožnik ne predloži v upravnem postopku ali v upravnem sporu, to ne more biti odločilno, ker mora po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca, informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Ko organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, potem to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo. V zvezi s Hrvaško je splošno znano oziroma bi toženi stranki moralo biti poznano, da so številne mednarodnega organizacije in poročevalci opozarjali na določene resne pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem. Tožena stranka v postopku ni navedla nič konkretnega, kar bi kazalo, da navedeni problem ne obstaja v primeru vrnitve na Hrvaško po Dublinski uredbi. Tožnik je v času izvrševanja ukrepa premestitve tožnika na Hrvaško imel zahtevek glede varstva pred nečloveškim ravnanjem, ki ni bil očitno neutemeljen („arguable claim“), oziroma so v času izvršitve izpodbijanega dejanja obstajale javno dostopne informacije oziroma poročila relevantnih institucij, za katere bi tožena stranka morala vedeti, in ki so predstavljala utemeljene razloge za tveganje za kršitev pravice iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU v primeru vrnitve tožnika na Hrvaško. Takšne informacije so, kot že rečeno obstajale, tožnik se je na njih skliceval v tožbi, ko je dobil kvalificirano pomoč svetovalke za begunce, zato je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo, ker tožena stranka ni preverila relevantnih informacij v komunikaciji s hrvaškimi organi, da bi dobila ustrezna pojasnila ali zagotovila in ni ovrgla vsakršnega dvoma, ali bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU. Po praksi ESČP velja, da kadar prosilec za azil nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 3. členom EKČP, potem mora pravno sredstvo zoper sporno odločitev imeti avtomatični suspenzivni učinek. Slovenski zakonodajalec v ZMZ-1 (tretji in četrti odstavek 71. člena ZMZ-1) za primer tožbe v upravnem sporu, ko prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi z pravico iz člena 19(2) Listine EU ni določil avtomatičnega suspenzivnega učinka, ampak velja splošna določba iz 32. člena ZUS-1,51 ki pa velja za vse vrste upravnih odločitev in ni izrecno prilagojena standardom varstva 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU. Določba 27. člena Dublinske uredbe namreč ne vsebuje materialnega pogoja za izdajo začasne odredbe, ki ga vsebuje določba 32. člena ZUS-1, to pa je pogoj, da „bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda“, pri čemer je treba „skladno z načelom sorazmernosti upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank“. V tem sporu je treba materialno-pravni pogoj o težko popravljivi škodi iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 obravnavati v smislu vprašanja, ali ima tožnik v konkretnem primeru zahtevek v zvezi z pravico iz člena 19(2) Listine EU, ki ni očitno neutemeljen. Če zahtevek ni očitno neutemeljen oziroma bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku v navedenem smislu nastala težko popravljiva škoda, sodišče izda začasno odredbo ne glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe pravi, da bo skladno z dosedanjimi primeri počakala do dokončne odločitve sodišča. Če pa gre pri tožniku za zahtevek, ki je očitno neutemeljen z vidika pravice iz člena 19(2) Listine EU, je začasno odredbo mogoče izdati, če bi bila tožniku z izvršitvijo akta prizadeta težko popravljiva škoda v zvezi z drugimi pravno-zavarovanimi dobrinami, kot je člen 19(2) Listine EU, in bi bila izdaja začasne odredbe sorazmerna s prizadetostjo javne koristi. Sodišče je že ob presoji utemeljenosti tožbe ugotavilo, da tožnik v konkretnem primeru nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s pravico iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU, kar posledično pomeni, da bi tožba v tem upravnem sporu morala imeti avtomatični suspenzivni učinek. Vendar pa je sodišče namesto avtomatičnega suspenzivnega učinka ugodilo predlogu tožnika, da začasno zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu. Zato se sodišču ni bilo treba spuščati še v presojo, ali je izkazana težko popravljiva škoda.
naknadna razširitev tožbe - ugotovitveni tožbeni zahtevek - rok za vložitev tožbe - pravni interes (pravna korist) za tožbo - prepozno vložena tožba v upravnem sporu
Ker je tudi ugotovitvena tožba podvržena predhodnemu preizkusu in procesnim predpostavkam iz 36. člena ZUS-1, se lahko ugotovitev nezakonitosti akta zahteva le, če je bilo s tem poseženo v tožnikove pravice in pravne koristi, torej mora sodišče tudi v primeru ugotovitvene tožbe presoditi, ali tožnik pravni interes izkazuje.
Ugotovitveni tožbeni zahtevek je bil vložen s pripravljalno vlogo, po poteku tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe, zaradi česar je tožba glede tega zahtevka prepozna in zato nedopustna.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - komunalna opremljenost zemljišča - neustavnost določb občinskega odloka o odmeri nadomestila - neobrazložena odločba - obrazloženost odločbe
Nadomestilo za uporabo komunalno opremljenega zemljišča se lahko odmeri samo ob pogoju, da je takšno komunalno opremljenost občina tudi dejansko omogočila.
ZMZ-1 člen 64, 65. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva
Tožena stranka s tožnikom ni razčistila okoliščin o tem, kako bi tožnik lahko pristojnemu organu predložil kakšne dokaze o smrti ali celo poboju njegovih družinskih članov in mu ni dala možnosti, da predloži morebitne dokaze, preden je zahtevek zavrgla.
V okoliščinah, ko tožnik ni imel že na prvi pogled neutemeljenega zahtevka glede na zatrjevane poboje družinskih članov, bi tožena stranka morala tožniku dopustiti možnost, da pridobi določene dokaze glede smrti in vzrokov smrti za družinske člane in da bi v primeru uspešno predloženih dokazov ali indicev preverila druge okoliščine v zvezi z lokacijo in časom zatrjevanih pobojev prek informacij o stanju v relevantnem področju Pakistana, pa tega ni storila, ampak je njegov zahtevek zavrgla.