odpoklic in odpravnina direktorja - odpoved - pravica do odpravnine
Uprava ustanovitelja tožene stranke v času mandata tožnika ni ugotovila bistvenih nepravilnosti pri vodenju tožene stranke, zato ni bilo dejanske podlage, ki bi tako v subjektivnem kot objektivnem smislu utemeljevala tožnikov predčasni odpoklic s funkcije direktorja in je zato tožnik upravičen do odpravnine v skladu z določbo 3. odstavka 449. člena ZGD.
prenehanje delovnega razmerja - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti - zadržanje učinkovanja odločbe o prenehanju delovnega razmerja - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - nedenarna terjatev - ZDR 2002
Nesprejemljivo je stališče, da bi bila začasna odredba, s katero se zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, lahko izdana le v primeru predhodno zadržanega učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi (torej že pri delodajalcu), kot to določa 85. čl. ZDR/2002. Če bi takšno vsebine začasne odredbe omejili le na primere iz 85. člena ZDR/2002, bi ostali nezaščiteni delavci, ki niso člani sindikata, pa tudi delavci v situacijah, ko delodajalec niti ne spoštuje predvidenega postopka pred odpovedjo, v skladu z 83. in 84. čl. ZDR/2002
1. Določbe o varstvu posebnih kategorij delavcev (36c, 36d. člen ZDR) v postopkih prostovoljne likvidacije ne pridejo v poštev. Kljub podobnosti obeh situacij (prenehanje potreb po večjem številu delavcev in postopek prostovoljne likvidacije) obstaja med njima pomembna razlika v dejstvu, da pravni subjekt v postopku likvidacije preneha, zato določb o prenehanju potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov ni mogoče uporabiti neposredno, temveč le smiselno.
2. Če delavka zahtevo za koriščenje letnega dopusta poda po vrnitvi z bolniškega staleža, potem, ko ji je delovno razmerje že prenehalo, je krivda za neizkoriščenost letnega dopusta v celoti na njeni strani, saj bi morala tako zahtevo podati že v času odpovednega roka, ne glede na to, da je bila med odpovednim rokom doma na čakanju. Letni dopust bi lahko izrabila v tem času. Delodajalci niso dolžni koriščenja letnega dopusta delavcem zagotoviti po prenehanju delovnega razmerja, če je pred tem delavec imel možnost to pravico uveljaviti, pa je ni.
prenehanje delovnega razmerja - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - neupravičena odsotnost z dela - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost terjatve - nedenarna terjatev
Verjetnost terjatve tožnice je izkazana, saj je iz njene izpovedi razvidno, da za delo ni bila sposobna, iz zbrane medicinske dokumentacije pa, da v spornem obdobju ni bilo izboljšanja. Ker obstoječa postopkovna pravila ne določajo hierarhije posameznih dokazov, torej v konkretnem primeru prednosti listinske dokumentacije pred izpovedjo strank, ni pravilno stališče, da bi sodišče moralo presojati upravičeno odsotnost z dela le na podlagi obstoječih listin, ne pa na podlagi izpovedi strank.
Po določbi 57. čl. Zakona o podjetjih (ZP) je lahko direktor sklenil delovno razmerje z delavcem s posebnimi pooblastili. Eventualna določba statuta delodajalca, po kateri je za sklenitev potrebno soglasje delavskega sveta, ni v skladu z določbami ZPod in ne vpliva na veljavnost sklenitve delovnega razmerja.
Ker iz listinskih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožnici predhodno vročila pisno obrazložitev in ji omogočila zagovor (2. odst. 83. člena ZDR/2002), ni podana samovolja tožene stranke.
Sodišču se ni bilo potrebno opredeliti do predlaganega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 85. členu ZDR/2002, saj tožnica ni izkazala, da je pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahtevala tudi sodelovanje sindikata. Zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 85. členu ZDR/2002 je možno le ob predpostavki, da sindikat s svojim obrazloženim mnenjem nasprotuje dani odpovedi.
Če najemnik tudi po poteku časa, za katerega je bila sklenjena najemna pogodba, poslovni prostor še naprej uporablja, najemodajalec pa v roku enega meseca po poteku časa ne vloži pri pristojnem sodišču zahteve za izdajo naloga za izpraznitev poslovnega prostora, se šteje, da je najemna pogodba obnovljena za nedoločen čas. Za uporabo poslovnega prostora pa ni mišljen strogo namen, za katerega je bila pogodba sklenjena, ampak uporaba v širšem smislu rabe stvari.
Kadar stranke same določijo posledice neizpolnitve pogodbe, nastopijo posledice, določene v dogovoru. Le kadar se stranke ne dogovorijo o posledicah neizpolnitve obveznosti, lahko nastopijo posledice, kot jih določa 124. do 131. člen ZOR.
Delavcu, katerega delovno razmerje postane trajno nepotrebno v postopku prisilne poravnave po 51. čl. ZPPSL, preneha delovno razmerje šele z vročitvijo drugostopenjskega sklepa delodajalca, če je zoper sklep ugovarjal, in ne že z vročitvijo prvostopnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja.
Prenehanje delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, zaradi "trenutnega pomanjkanja naročil" ni zakonito niti po določbi 2. odst. 17. čl. ZDR niti po določbi 1. odst. 100. čl. ZDR. Če bi bilo delovno razmerje s tožnico zaradi povečanega obsega dela sklenjeno za obdobje dokler to povečanje traja, bi ji lahko zakonito prenehalo tudi pred potekom 6 mesecev, če bi tožena stranka izkazala prenehanje povečanega obsega dela.
ZLPP člen 50, 50a, 50/2, 50a/2, 50, 50a, 50/2, 50a/2. ZDruP člen 8, 8.
aktivna legitimacija - stečajni postopek - oškodovanje družbenega premoženja
Slovenski pravni red (50. člen ZLPP in določbe Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije) je tožečo stranko postavil kot varuha družbene lastnine, dokler ta v postopku lastninjenja ne dobi konkretnega lastnika. Njegova funkcija je torej v tem, da v postopku lastninjenja zagotovi pravilno ugotovitev obsega nenominiranega družbenega kapitala, na katerem bo po izvedenem postopku lastninjenja določen dejanski lastnik. Za obstoj aktivne legitimacije za uveljavljanje zahtevkov iz varstva družbene lastnine pa ne zadostuje zgolj sklicevanje na določbo 8. člena ZDruP, kot je to storilo prvostopno sodišče. V skladu s 1. alinejo 2. odst. 1. člena ZDruP ima tožeča stranka naloge v zvezi z varstvom družbene lastnine samo v okvirih pooblastil, ki jih je imel po določbah ZLPP družbeni pravobranilec samoupravljanja oziroma na podlagi določb Zakona o gospodarskih javnih službah in Zakona o gospodarskih družbah. Ker ZGD nima določb o upravičenjih družbenega pravobranilca v zvezi z varstvom družbene lastnine, je potrebno njegova upravičenja v smislu 8. člena ZDruP razlagati samo v okviru pooblastil po določbah ZLPP. Ker je ZLPP izrecno izključil uporabo določil zakona za podjetja v stečajnem postopku, tožeča stranka nima legitimacije za uveljavljanje zahtevkov iz naslova varstva družbene lastnine.
Če delodajalec odpove pogodbo iz poslovnega razloga (zaradi redne likvidacije po ZGD) 2 dni po obvestilu sindikata o nameravani redni odpovedi, ne da bi počakal na iztek 8-dnevnega roka, v katerem lahko sindikat po 2. odst. 84. čl. ZDR/2002 poda mnenje, gre za relativno kršitev postopkovnih določb, ki ne vpliva na zakonitost in pravilnost odpovedi. Nasprotovanje sindikata oz. čakanje do poteka roka, v katerem sindikat lahko poda mnenje, ne bi moglo spremeniti statusa tožnika, saj mnenje sindikata ne more zadržati učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. To mnenje tudi ne more spremeniti vsebine odpovedi, tožena stranka pa bi lahko, če bi menila, da je nasprotovanje sindikata utemeljeno, sama zadržala oz. preklicala odpoved.
ZDR v 2. odst. 50. člena res določa, da delo preko polnega časa lahko traja samo toliko časa, kolikor je to nujno potrebno, vendar največ 8 ur na teden ali 20 ur na mesec oziroma 180 ur na leto. Delavka nadurnega dela ni opravljala po svoji volji, temveč na podlagi ustne odredbe toženke, ki se ni ozirala na zakonske določbe glede trajanja delovnega časa. Ker je tožnica morala opravljati nadurno delo, saj bi v nasprotnem primeru delo izgubila, bi ji moralo sodišče priznati vse ure, ki jih je opravila v spornem obdobju preko polnega delovnega časa.
povrnitev škode - povrnitev nepremoženjske škode - povrnitev negmotne škode - poškodba učenca v šoli - poškodba očesa - višina denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - invalidnost - starost oškodovanca - skaženost - duševne bolečine zaradi skaženosti - pravična denarna odškodnina kot pravni standard - objektivni in subjektivni element - povrnitev bodoče škode
Sodišče pri odmeri odškodnine upošteva tako subjektivno kot objektivno merilo, to pomeni, da je treba upoštevati subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, vendar je treba pri odmeri pravične odškodnine po 200. členu ZOR upoštevati tudi druge podobne primere v sodni praksi, ki je vpeta v obstoječe družbene razmere v obdobju, ko sodišče določa pravično odškodnino. S tem se uresničuje načelo enakosti ljudi pred zakonom po 14. členu Ustave RS in še posebej načelo enakega varstva človekovih pravic pred sodiščem (22. člen Ustave RS).
Pritožba glede prisojene odškodnine zaradi telesnih bolečin ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je izčrpno razložilo, kako je ugotovljen obseg telesnih bolečin upoštevalo pri odmeri, tako trajanje in intenziteto hospitalnega in ambulantnega zdravljenja kot nevšečnosti med zdravljenjem. Telesne bolečine, ki jih bo tožnik prestajal tudi v prihodnje in vplivajo tudi na njegovo življenjsko aktivnost, pa je sodišče upoštevalo v okviru prisojene odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi odškodnino za prestan strah. Višje sodišče se strinja s sorazmerno visoko odškodnino za strah glede na to, da je tožnik otrok in je primarni in sekundami strah intenzivno doživljal. Prvostopenjsko sodišče je tudi utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Res je izvedenec ugotovil deformacije levega očesa pri tožencu, vendar je poudaril, da so vidne le pri menjavi intenzivnosti svetlobe in čustvenih doživetjih. Izvedenec je dopustil, da bo tožnik utegnil doživljati duševne bolečine ob določenih trenutkih adolescenčnega opazovanja hkrati s spoznanjem o manjvrednosti poškodovanega organa vida, kar pa je sodišče upoštevalo v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
Pač pa se pritožbeno sodišče strinja, da je bil znesek odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nekoliko prenizko odmerjen. Pritožbeno sodišče je sledilo tožniku, da je treba upoštevati njegovo mladost in s tem dejstvo, da bo zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti prizadet še zelo dolgo. Prav tako je treba upoštevati, da bo imel tožnik težave pri delu z računalnikom, ki je bistvenega pomena za študij, in bo omejen tudi pri delu z nevamimi stroji in na višini ter pri vožnji. Pomembna je ugotovitev, da je po obrazloženem mnenju izvedenca tožnik zaradi poškodbe postal 31,3% invalid. Upoštevanje vseh navedenih okoliščin tudi po primerjavi s prisojenimi odškodninami v primerljivih primerih narekuje zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 300.000,00 SIT. Zato je višje sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in je na podlagi četrte točke 358. člena ZPP odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za toliko zvišalo. Skupna odškodnina tako znaša 5.000.000,00 SIT.
dodelitev otroka v varstvo in vzgojo - sodelovanje otrok pri odločanju o dodelitvi v varstvo in vzgojo
Sodišče je s tem, ko ni upoštevalo določb 409. in 410. čl. ZPP bistveno prekršilo določbe pravdnega postopka (8. točka II. odst. 339. čl. ZPP). Sodišče bi moralo oceniti ali je mladoletni otrok, ki je dopolnil 15 let, sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj in v tem primeru ravnati z njim kot stranko ter mu tudi vročiti sodbo.
ZGD člen 394, 394. ZPP člen 81, 188, 188/4, 205, 208, 208/1, 81, 188, 188/4, 205, 208, 208/1. ZFPPod člen 23, 23.
rok - prekinitev postopka - procesna predpostavka
Sodišče prve stopnje pri odločanju o pravočasnosti tožbe pravilno ni upoštevalo določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij na podlagi katerih v primeru izbrisa družbe iz sodnega registra po 23. čl. in naslednjih ZFPPod in 394. čl. ZGD odgovarjajo družbeniki za obveznosti družbe še eno leto po objavi izbrisa družbe iz registra. Roke za sodno varstvo pravic delavcev določajo delovnopravni predpisi (83. čl. ZTPDR, 105. čl. ZDR) in se pravočasnost vložitve tožbe kot zahteve za sodno varstvo presoja glede na navedene delovnopravne predpise in ne glede na določbe ZFPPod v zvezi z ZGD, katerih namen je določitev skrajnega roka, do katerega družbeniki izbrisane družbe še odgovarjajo za njene obveznosti.
Če pravna oseba med postopkom preneha obstajati (do česar je prišlo tudi v konkretnem primeru), se na podlagi 205. čl. ZPP postopek prekine ter se po 1. odst. 208. čl. ZPP nadaljuje, ko ga pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo. To pomeni, da bi se postopek v zvezi s tožbo tožnice, nadaljeval s pravnimi nasledniki pravne osebe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra. Zato ni pravilno stališče tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje z ozirom na določbo 81. čl. ZPP njeno tožbo zavreči, ko je izvedelo, da je pravna oseba izbrisana.
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8, 55, 55/1, 55/1-8. ZPP člen 286, 286/1, 337, 337/1, 286, 286/1, 337, 337/1.
načelo kontradiktornosti
Če stranka sodišča ne obvesti o imenovanju pooblaščenca, ni kršeno načelo kontradiktornosti, če mu sodišče ni vročalo pisanj in ga vabilo na naroke. Zato je sodišče pravilno pisanja in vabila vročalo neposredno stranki.
Če tožena stranka šele v pritožbenem postopku zatrjuje, da je svojo obveznost do tožnika že izpolnila, pritožbeno sodišče takih navedb ne more upoštevati, če ugotovi, da jih v postopku na prvi stopnji ni navajala. Tožena stranka bo lahko, v kolikor bo prišlo do prisilne izterjave, zatrjevano izpolnitev obveznosti uveljavljala kot ugovor zoper sklep o izvršbi.
Grožnja, ki po 1. odstavku 60. člena ZOR lahko vpliva na napako volje, je le takšna grožnja, ki jo je mogoče opredeliti kot nedopustno in ki pri drugi stranki povzroči utemeljen strah, zaradi katerega stranka poda izjavo volje, ki ne izkazuje njene prave in svobodne volje. Med nedopustne grožnje se ne uvršča zakonita grožnja, to je grožnja z uvedbo določenega postopka, katerega ima predlagatelj pravico oziroma dolžnost uvesti. Omenjanje možnosti obveščanja pristojnega organa - policije in možnosti uvedbe disciplinskega postopka zaradi suma storitve kaznivega dejanja ne pomenita nedopustne grožnje. Tudi opozorila, da bosta tožnik in tožnica dobila črno piko in da ne bosta nikjer dobila dela, ni šteti za takšno nedopustno grožnjo, ki bi jima povzročila utemeljen strah. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da sta bili pisni prošnji tožnika in tožnice za prekinitev delovnega razmerja obremenjeni z napako volje in je zato nepravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke, temelječih na spornih izjavah in tožbenemu zahtevku na priznanje pravic iz delovnega razmerja.
ZST člen 4, 26, 26/4, 4, 26, 26/4. ZPP člen 180, 180/1, 180/4, 180, 180/1, 180/4.
sodna taksa
V opominu za plačilo sodne takse je izrecno zapisano, da mora tožeča stanka v 15 dneh plačati takso za tožbo in opomin ter v navedenem roku sodišču predložiti tudi dokazilo o plačilu takse, sicer se bo tožba štela za umaknjeno. Ker je tožeča stranka potrdilo predložila šele skupaj s pritožbo zoper izpodbijani sklep, ga je predložila prepozno in je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbo štelo za umaknjeno.