Z zatrjevanim povečanim tovornim prometom po lokalnih cestah za potrebe sporne gradnje in s tem nastanek morebitne škode, še niso izkazane hujše škodljive posledice. Te so po oceni sodišča le tiste, ki jih kasneje sploh ne bi bilo mogoče v celoti odpraviti.
ZOR člen 200, 203. ZPP (1977) člen 354, 354/1, 373.
povrnitev negmotne škoda - pravična denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - škoda lastnega izvora - sprememba sodbe sodišča prve stopnje - zmotna uporaba materialnega prava
Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Zagovornica obs. S. O. uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se ne strinja z dokazno oceno sodišča, ki ni le na podlagi izpovedbe oškodovanega D. S., pač pa tudi z oceno zagovorov obsojencev ugotovilo, da so storili očitano kaznivo dejanje. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po določilu 2.odst. 420.čl. ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.
ZPP (1977) člen 354, 354/1, 354/2-13, 365, 365/2, 375, 385.
revizija - razlogi za revizijo - meje revizijskega preizkusa
Res je, da sodišče druge stopnje ni ponovno v podrobnostih omenjalo vseh okoliščin, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, ko je zavračalo tožnikove očitke o pomanjkljivostih izvedbe procesa.
Zadovoljilo se je s "podrobno, obširno in kompleksno analizo dokazov", sprejeto v sodbi sodišča prve stopnje, s katero je to "že odgovorilo na vse pritožbene pomisleke in predloge". Vendar pa to pomeni, da je sodišče druge stopnje presojalo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.
Ob zatrjevanju kršitve določil Ustave Republike Slovenije, ki se nanašajo na temeljne človekove pravice in svoboščine, mora sodišče presoditi, ali je verjetno izkazana zatrjevana kršitev o svobodi gibanja in tudi, ali takšna izkazanost, ker gre za ustavno pravico, ki jo je mogoče omejiti le izjemoma, že sama po sebi pomeni obenem tudi že verjetno izkazanost hujših škodljivih posledic.
pripor - ponovitvena nevarnost - sredstva za preživljanje - načelo proste presoje dokazov - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V kolikor gre v zvezi s tem za vprašanje, ali je to, kar vložnik zatrjuje (da ima sredstva za preživljanje), resnično, gre za vprašanje dejanskega stanja, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP ni moč obravnavati. V kolikor vložnik zatrjuje, da bi sodišče navedeno okoliščino moralo upoštevati tudi pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti, pa je treba opozoriti na določbo 1.odst. 18.čl. ZKP, po kateri sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in z njimi ni omejeno. To pomeni, da tudi v tem pogledu ne more biti podana kršitev zakona.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali pravic
Trditev, da pri transakcijah, opisanih v obtožbi v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po 2. in 1.odst. 244.čl. KZ, ni oškodovanca oz. naj bi bil to obtoženec sam, ne predstavlja podlage za ugotovitev, da v obtožbi opisanem ravnanju ni elementov zlorabe pravic z namenom pridobitve premoženjske koristi.
dovoljenje za začasno prebivanje - humanitarni razlogi - objektivne okoliščine, ki pomenijo ogrožanje osebne varnosti tujca
Upravičen objektivni razlog, ki pomeni ogrožanje osebne varnosti tujca, je podan tudi v primeru, ko obstaja več posameznih okoliščin, ki sicer vsaka zase ne predstavlja upravičenega razloga, vse skupaj pa so lahko upravičen razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcu, tudi iz humanitarnih razlogov.
ZDen nima drugačnih določb glede vloge za denacionalizacijo, zato se v teh postopkih uporabljajo določbe ZUP, ker vloga ni bila v roku dopolnjena z zahtevanimi dokazili oz. listinami, med temi tudi s pooblastilom za zastopanje, je tožena stranka pravilno uporabila določbo 68. čl. ZUP in vlogo zavrgla.
Ker je 6. člen zakona o sodiščih združenega dela določal oficialno vodenje postopka, 24. člen istega zakona pa, da je pred sodišči združenega dela udeleženec v postopku vsak, ki je nosilec pravic in dolžnosti v razmerju, o katerem se odloča, je bila ob vložitvi tožbe (predloga), glede na to, da je bil zahtevek postavljen na plačilo plače (osebnega dohodka), plačilo razlik v plači in na plačilo odpravnine zoper delodajalca in njegove pravne naslednike, kar nedvomno predstavlja spor o medsebojnih pravicah delavca iz medsebojnega razmerja v združenem delu (19. člen ZSZD), za odločanje podana pristojnost sodišča združenega dela.
Tožnica zahteva, da ji tožena stranka v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 170. člena zakona o obligacijskih razmerjih, poravna škodo, ki ji jo je povzročil lečeči zdravnik s prepozno vloženo zahtevo za priznanje pravice do invalidnine zaradi telesne okvare. Zato v tem primeru ne gre za socialni spor v smislu določb prvega odstavka 5. člena ZDSS, ne gre pa tudi za spor o odškodnini za škodo po drugem odstavku 5. člena ZDSS, saj bi morala za ugotovitev pristojnosti po tem določilu biti škoda povzročena zavarovancu ali zavodu v zvezi z zavarovalnim razmerjem, ne pa zaradi malomarnosti tretje osebe. Zato tudi po tej določbi ne gre za spor, za katerega obravnavo bi bilo pristojno specializirano sodišče.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve - zahteva vložena zoper pravnomočen sklep o podaljšanju hišnega pripora
Med kazenskim postopkom, ki še ni pravnomočno končan, se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora (4.odst.420.čl. ZKP). Navedena izjema se izrecno nanaša le na pripor in torej ne velja za hišni pripor. Tudi določba 6.odst. 199.a čl ZKP glede vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločbo o odreditvi ali podaljšanju hišnega pripora ne napotuje na smiselno uporabo določb ZKP o priporu.
zamudne obresti - povrnitev negmotne škode - zavarovanje pred odgovornostjo - obveznosti zavarovalnice - izplačilo odškodnine ali zavarovalne vsote - lastna pravica zavarovanca in direktna tožba - plačilo nespornega dela zavarovalne vsote
ZOR ureja zavarovanje v XXVII. poglavju, obveznosti zavarovalnice pa v 4. odseku tega poglavja. Ta odsek pa ne govori le o strankah zavarovalne pogodbe (sklenitelju zavarovanja in zavarovancu), ampak tudi o "upravičencu" (920. člen), "prinosniku police", "zahtevku koga drugega, ki se na polico sklicuje", "zahtevku tretjega pri prostovoljnem zavarovanju pred odgovornostjo" itd. (921. člen). To pa pomeni, da določbe 4. odseka ZOR (919. do 921. člen) ne veljajo le za primere, ko zahtevke proti zavarovalnici uveljavlja zavarovanec kot pogodbena stranka iz zavarovalne pogodbe, ampak tudi za primere, ko zahtevke proti zavarovalnici uveljavlja oškodovanec (ki sicer ni pogodbena stranka zavarovalne pogodbe) na podlagi z zakonom priznane lastne pravice do odškodnine iz zavarovanja (že omenjeni 941. člen ZOR). Zakonska določba o actio directa je sprejeta tudi v oškodovančevo korist in ni videti razloga, zakaj naj ne bi zakon silil zavarovalnice, da ravna enako hitro pri izplačilu tako oškodovancu kot zavarovancu.
Določba 919. člena ZOR (ki je v 4. odseku XXVII. poglavja ZOR) ne izključuje zahtevkov za povrnitev nepremoženjske škode, saj govori o izplačilu odškodnine (brez razlikovanja med premoženjsko in nepremoženjsko škodo) ali v zavarovalni pogodbi določene vsote.
V ZOR so za izpolnitev zavarovalnice določeni kratki roki. Smisel določila 919. člena ZOR je tedaj v tem, da zavarovalnici preprečuje zavlačevanje in jo sili, da čimprej uresniči upravičene zavarovančeve in/ali oškodovančeve interese (kadar ta uveljavlja z neposredno tožbo lastne pravice iz zavarovanja). Zato mora celo v primeru, ko se znesek njene obveznosti ne da ugotoviti, upravičencu plačati nesporni del obveznosti kot predujem.
zahteva za varstvo zakonitosti - uveljavljanje neprimernosti izrečene kazni
V 1.odst. 420.čl. ZKP, v katerem so našteti vsi razlogi, iz katerih je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ni določeno, da se sme pravnomočna sodba izpodbijati zaradi določbe o kazenskih sankcijah, to je zaradi primernosti izrečene sankcije v smislu 3. in 4.tč. 370.čl. ZKP.
ZUP člen 2. CZ člen 254, 254/1.ZOR člen 827. ZUS ( 1977 ) člen 42, 42/2. ZUS člen 94, 94/1.
položaj špediterja v carinskem postopku - sprejem odločb
Ker je carinski postopek poseben upravni postopek in ker iz določbe 254. člena CZ izhaja, da je špediter, če nastopa v postopku carinjenja v imenu carinskega zavezanca, odgovoren za pravilnost izpolnjenih dejanj, to pomeni, da je pooblaščen za vsa dejanja carinskega postopka, tudi za sprejem odločb, ki jih izdaja carinski organ v carinskem postopku.