Zakon o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941 in med sovražnikovo okupacijo člen 4, 4/1. Zakonik o sodnem kazenskem postopanju (1929) člen 240, 336, 336-2, 338, 338/1.ZKP člen 420, 420/2.
uporaba določb Zakonika o sodnem kazenskem postopanju kot pravnih pravil - glavna obravnava - sprememba sestave senata med glavno obravnavo - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V času sojenja (1946) so se v skladu s 1.odst. 4.čl. Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo, uporabljala pravna pravila, ki niso bila urejena z veljavnimi predpisi, kolikor niso bila v nasprotju z ustavami FLRJ in republik, z zakoni in drugimi veljavnimi predpisi, ki so jih izdali pristojni organi nove države, ter tudi ne z načeli ustavnega reda FLRJ in njenih republik. Tako so se kot pravna pravila uporabljale tudi določbe Zakonika o sodnem kazenskem postopanju (ZKP/29), ki je bil v Kraljevini Jugoslaviji v veljavi od leta 1929 dalje.
Res je sicer, da sta na glavni obravnavi dne 24.7.1946, ki se ni pričela znova, sodelovala druga sodnika porotnika kot na glavni obravnavi dne 3.7.1946. Vendar pa se na tako kršitev zakona obdolženec, ki je imel zagovornika, po določilu 1.odst. paragrafa 338 ZKP/29 ni mogel sklicevati v reviziji, če mu je bila okolnost, ki je vsebovala tako kršitev, znana še pred obravnavo ali če je zvedel zanjo med razpravo, a temu ni ugovarjal.
Vložnik navaja, da nekdo, ki pod prisilo pokaže pot do neke domačije, ne da bi pri tem lahko vedel, za kaj sploh gre, ne pomeni kaznivega dejanja, katerega je bil spoznan za krivega. S takimi navedbami zagovornik obs. A.K. uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2.odst. 420.čl. ZKP ni mogoče uveljavljati.
Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako presoja njihovo verodostojnost.
Sodišče tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pač pa le tisti dokaz, ki je materialnopravno relevanten, pri čemer pa mora obramba obstoj in pravno relevantnost takega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.
zahteva za varstvo zakonitosti - izpodbijanje nepravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave
Tudi v primeru, če bi v času po vložitvi izpodbijani sklep postal pravnomočen, zahteva ne more biti dovoljena, ker je vložena, preden je bil pravnomočno končan kazenski postopek zoper obdolženca. V tej fazi postopka je dovoljeno vložiti le zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora.
posojilo - zastavna pravica - nastanek in učinki zastavne pravice - neupravičena pridobitev - pravila vračanja - obseg vrnitve - zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Tožeča stranka bi bila v smislu določila 214. člena ZOR upravičena do zamudnih obresti že od sklenitve izpodbite "pogodbe o odkupu terjatev" le, če bi se prvotožencu dokazal nepošten način pridobitve stvari. Takih trditev pa tožeča stranka ni podala. Zato gredo tožeči stranki zakonite zamudne obresti v skladu s citiranim določilom 214. člena ZOR le od dneva vložitve tožbe.
Z izročitvijo originalnih listin o homologaciji za nove avtomobile kreditodajalcu je bilo lastniku vozil otežkočeno razpolaganje z vozili, ni pa bila s tem ustanovljena zastavna pravica.
ZPP (1977) člen 358, 358/3, 400, 400/3, 452, 452/2. ZIP člen 55a, 55a/2.
revizija zoper sklep o zavrženju pritožbe - dovoljenost revizije - izvršba na podlagi verodostojne listine - sklep o izvršbi - pritožba zoper sklep o stroških postopka - pravni interes
Prav ima upnik, da obstoji njegov pravni interes za pritožbo proti sklepu o stroških izvršilnega postopka. Res je sicer, da se bo glede na dolžnikov ugovor proti sklepu o izvršbi in sklep o razveljavitvi dovolitvenega dela tega sklepa odločalo v sledečem pravdnem postopku tudi o stroških izvršilnega postopka. Toda pri tem bo sodišče v nadaljnjem pravdnem postopku po drugem odstavku 55. a člena ZIP odločalo o izdanem sklepu izvršbe kot je bil izdan pred tem na podlagi verodostojne listine, in to le na ta način, da ga bo bodisi vzdržalo v veljavi, ali pa ga bo razveljavilo. Sodišče v pravdnem postopku ni pooblaščeno, da na novo odmeri že odmerjene stroške in s tem spremeni sklep o izvršbi (kot to smiselno izhaja iz določbe tretjega odstavka 452. člena ZPP)
ZPP (1977) člen 106, 106/2, 382, 382/3, 392.ZZZDR člen 59, 60, 61. ZTLR člen 47, 48.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - objektivna sprememba tožbe - premoženjska razmerja med zakonci - ugotovitev velikosti deležev na skupnem premoženju - prenehanje lastninske pravice - uničenje stvari
Za spremembo tožbe velja, da mora imeti vse elemente, predpisane 2. odstavku 106. člena ZPP in mora biti v vsebinskem smislu tako popolna, kot tožba. S spremembo tožbe pridobi stranka tudi možnost navedbe drugačne vrednosti spornega predmeta. Te možnosti tožeča stranka ni uporabila, zato je ostala vrednost spornega predmeta enaka tisti ob vložitvi tožbe.
Če stvari ni več ali je odtujena, preneha tudi lastninska pravica prodajalca na stvari. Zato ni mogoče s stvarnopravnim zahtevkom uveljavljati, da stvar, ki ni več v lasti (in posesti) zakonca, spada v skupno premoženje. Prikrajšani zakonec lahko uspešno uveljavlja le obligacijski zahtevek.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - kriteriji za odmero odškodnine - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - prerezana Ahilova tetiva
Tožnik je predviden za prevzemnika kmetije, njegovi starši so bolehni. Take življenjske razmere omogočajo sklepanje, da tožnik kmečko delo opravlja tudi zato, da pomaga preživljati starše, kar je moralna in zakonska obveznost. Dejstvo, da tožnik nima hobijev, je potrebno presojati v luči, da je kmečko delo nadomestilo vse druge aktivnosti, ki bi se jih sicer tožnik udeleževal. Vlaganje več napora v vsakodnevne aktivnosti, bodisi v službi, bodisi doma, pa predstavljajo temelj za dosojo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (če/ko so posledica poškodbe).
pogodbena kazen - načelo vestnosti in poštenja - ničnost
Iz opredelitve pogodbene kazni v 270. členu ZOR izhaja, da se pogodbena kazen lahko dogovori, če dolžnik - izvajalec ne izpolni svoje obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo. V obravnavani zadevi pa se zapadlost avansa ni vezala na neizvršitev ali prepozno izvršitev pogodbene obveznosti, temveč le na dejstvo prepozne omogočitve vstopa tožeče stranke na delovišče. Kršitev osnovnega načela vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR, pa tudi morale, ki je podlaga za presojo tistih določb pogodbe, ki določajo plačilo velikega zneska za nič dela z vidika ničnosti, je na dlani.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja - hujša kršitev delovne obveznosti - ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin v dokaznem postopku
Sodišče v postopku sodnega varstva ne sme samo ugotavljati obstoja kvalifikatornih okoliščin, v okviru dokaznega postopka jih lahko samo preizkusi. Če niso zatrjevane in ugotovljene že v disciplinskem postopku (če je potrebno), to v takem primeru pomeni, da izrek najhujšega disciplinskega ukrepa ni mogoč, če pa je bil izrečen, ni zakonit.
ZDen člen 11, 74, 78.ZUP člen 68, 166, 170, 170/2, 219.
upravičenci do denacionalizacije
Napotek tožene stranke prvostopnemu organu, da mora v postopku denacionalizacije po 11. čl. ZDen sam izvesti postopek dedovanja, ni pravilen, saj mora le-ta ugotoviti le upravičence po tem členu.
Najemnik, ki skuša uveljaviti svojo pravico do nakupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu, nima v postopku denacionalizacije pravnega interesa, temveč le materialni interes in zato ne more biti stranka v tem postopku.
DELOVNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VS30774
ZPIZ člen 133. ZTPDR člen 17, 48.
delovni invalid - delovno razmerje pri delodajalcu - sklep o razporeditvi - pravica do razlike plače - razporeditev delavcev
Po določbi prvega odstavka 133. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ima delovni invalid pravico do nadomestila zaradi manjše plače (na drugem delu, na delu s skrajšanim delovnim časom, v času rehabilitacije), če na podlagi priznane pravice do razporeditve oziroma zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo (smiselno povsem enaka je tudi določba v 48. členu ZTPDR). Če mu tožena stranka ni izdala ustreznega sklepa o razporeditvi, te pravice ni mogel uveljaviti in je bil zato prikrajšan. Ker je do prikrajšanja prišlo zaradi tega, ker ni dobil sklepa o razporeditvi, ki bi ga morala izdati tožena stranka, mu je ta dolžna izplačati priznano razliko v plači.
ZDSS člen 4, 4-3, 7, 7/2.ZS člen 103, 103/2. ZPP (1977) člen 23.
stvarna pristojnost - avtorske pravice
Za odločitev, ali gre za spor o intelektualni lastnini med delodajalci in delavci je pomembno, ali je bila inovacija ustvarjena v delovnem razmerju ali ne. Pri tem je treba pojem "delovno razmerje" razumeti v smislu, da mora biti inovacija, če naj se šteje za inovacijo iz delovnega razmerja, ustvarjena pri izpolnjevanju pogodbe o zaposlitvi, na izrecno zahtevo delodajalca ali po posebnem dogovoru (pogodbi) med delodajalcem in delavcem. To pomeni, da inovacija ustvarjena v prostem času in brez zahteve delodajalca ne more biti podlaga za ugotovitev, da spor zaradi plačila avtorskih pravic, ki izvira iz nje, lahko štejemo kot delovni spor med delodajalcem in delavcem.
Za odločanje o sporu, ki izvira iz zavarovalne pogodbe za dodatno pokojninsko zavarovanje je stvarno pristojno redno sodišče. Odločanje socialnega sodišča je po 5. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih pridržano med drugim le za spore o vključevanju v prostovoljno zavarovanje in o izvrševanju pogodb iz prostovoljnega zavarovanja, sklenjenih v primerih in pod pogoji, določenimi z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2., 24. in 25. člen).
Ker je bil tožnik sodnik sodišča, ki je predlagalo delegacijo, pomeni, da obstoji okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom o nepristranosti sodnikov in s tem sodišča. To pa je tehten razlog, da sodišče ne more voditi postopka in odločati o tožbenem zahtevku.
premoženjska razmerja med zakonci - pridobitev skupnega premoženja - delitev skupnega premoženja - ius cogens - ugotovitev velikosti deležev na skupnem premoženju
Določilo 51. člena ZZZDR je tako po pravni teoriji kot sodni praksi prisilne narave (ius cogens). Po navedeni določbi je vse tisto premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v zakonski zvezi, njuno skupno premoženje. Takega zakonitega določila zakonca s pogodbo ne moreta izključiti, niti se ne moreta vnaprej odreči svojemu deležu na skupnem premoženju. Skupno premoženje je kot družinskopravni inštitut posebna premoženjskopravna kategorija, za katero je značilno, da nastane originarno z rezultati dela v času trajanja zakonske zveze in da so na takem premoženju deleži zakoncev nedoločeni. Za pridobitev skupnega premoženja sta pravno upoštevani dve okoliščini: dejanski obstoj skupnosti zakoncev (partnerjev) in v času obstoja take skupnosti z delom, bodisi rednim ali izrednim, obeh partnerjev pridobljeno premoženje. Za nastanek skupnega premoženja tako ni pravno odločilna okolnost, da je kupnino za nakup določene stvari prispeval morda zgolj eden od zakoncev.
premoženje, ki se izloči iz zapuščine - izločitev gospodinjskih predmetov - skupno gospodinjstvo zapustnika in potomcev kot pravni standard
Razlaga pravnega standarda skupnega (istega) gospodinjstva med zapustnikom in družinskim članom zahteva ne samo ugotavljanje objektivnih elementov o času in načinu vodenja skupnega gospodinjstva, temveč tudi subjektivnih elementov o povezanosti družinskih članov.
zahteva za varstvo zakonitosti - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin - subjektivna nevarnost
Dovoljena je začasna odredba, s katero se prepoveduje odplačna odtujitev, pa čeprav odtujeno nepremičnino nadomestila kupnina.
Nevarnost kot predpostavka začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve se izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju (subjektivna nevarnost), ki ima lahko za posledico onemogočenje ali otežkočenja izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Dolžnikova krivda (subjektivna odgovornost) za ugotovitev nevarnosti ni relevantna.
Za odgovornost zavarovalnice iz obveznega zavarovanja škod, nastalih v prometu z motornimi vozili po 25.6.1991, ni več mogoče upoštevati najnižjih zavarovalnih vsot, določenih z odloki ZIS SFRJ, ker z njimi ni bil ohranjen nivo varstva oškodovancev, ki ga daje sistem obveznega avtomobilskega zavarovanja. Upoštevanje teh odlokov bi bilo v nasprotju z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I). Vlada RS je bila po 25.6.1991 dolžna ohranjati navedeni nivo varstva. Zaradi varstva oškodovancev je najnižjo zavarovalno vsoto obveznega avtomobilskega zavarovanja po povedanem za čas od 25.6.1991 naprej - po sistemu, da velja zavarovalna vsota, določena v času prometne nesreče - treba ugotavljati po odloku vlade RS z dne 3.4.1992. Zavarovalne vsote, določene z odlokom ZIS, objavljenem v Ur. listu SFRJ, št. 56/91 v znesku 2,000.000,00 din (SIT) tako ni mogoče upoštevati niti s korekcijo njene valorizacije od uveljavitve dne 1.8.1991. Ta odlok je bil namreč izdan po osamosvojitvi RS in nasprotuje slovenskemu javnemu redu (prvi odstavek 4. člena že omenjenega Ustavnega zakona o izvedbi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije).