menjava nepremičnin - causa menjalne pogodbe - lastninska pravica - pridobitev na podlagi pravnega posla - ustna pogodba - obličnost - konvalidacija - zakonita posest
Kavza menjalne pogodbe je torej prenos lastninske pravice na drugega sopogodbenika oz. menjava lastninske pravice na zamenjanih stvareh. Stranki menjalne pogodbe sta v enakem položaju kot prodajalec prodajne pogodbe. Menjalna pogodba je vsebinsko pogodba, ki je sestavljena iz dveh prodajnih pogodb.
Pogodba o menjavi uživanja in menjalna pogodba sta različni pogodbi. Pri prvi zadošča zamenjava posesti in užitek zamenjane nepremičnine (vsebinsko je to lahko tudi zakupna pogodba, pogodba o užitku ali druga neimenovana pogodba), pri drugi pa, mora biti dogovorjen tudi prenos lastninske pravice.
ZOR člen 12, 61.ZD člen 46, 46/1. ZPP (1977) člen 8, 385, 385/3.
dedni dogovor - zmota - pasivna legitimacija - razlogi za revizijo - izpodbijanje dokazne ocene v reviziji
Kršitve po 8. členu ZPP tožnika utemeljujeta le z drugačno dokazno oceno od tiste, ki jo sama sprejemata. Dokazna ocena pa sodi v ugotavljanje dejanskega stanja, ki ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP).
oblike denacionalizacije - vrnitev premoženja - vrnitev stvari - denacionalizacije stavbnih zemljišč
Pravnim naslednikom razlaščenca, ki imajo sedaj pravico uporabe na podržavljenem stavbnem zemljišču 31. člen ZDen ne dovoljuje lastninjenja in je lastninjenje tovrstnih primerov urejeno s posebnim zakonom.
Okoliščina, da je pritožnica zaposlena na Višjem sodišču v X., pomeni tehten razlog iz 68. člena ZPP. Navedeno dejstvo utegne pri nasprotni stranki povzročiti dvom v nepristranskost sojenja.
SZ člen 5, 117, 119, 129, 129/2, 129/3. ZSR člen 40. Zakon o stanovanjskih razmerjih (1974) člen 10, 16. ZPP (1977) člen 187, 201.
privatizacija stanovanj - imetništvo stanovanjske pravice kot predhodno vprašanje - službeno stanovanje - odkup nadomestnega stanovanja - primerno stanovanje - drugo primerno stanovanje po členu 129/2 SZ - višina kupnine - vrednost točke - enotno sosporništvo
Po določbi tretjega odstavka 129. člena SZ se za stanovanje, namenjeno osebi za opravljanje službene dolžnosti (40. člen SZ), na katerem je bila dodeljena stanovanjska pravica, smiselno uporabljajo določbe drugega in prvega odstavka omenjenega člena, ki se nanašajo na privatizacijo stanovanj v hiši, predvideni za rušenje ali celovito obnovo, oziroma stanovanj, na katerih ima kdo zakonito predkupno pravico.
V 5. členu SZ opredeljuje primernost stanovanja s številom in naravo stanovanjskih prostorov in številom ožjih družinskih članov. Tožena stranka ni dolžna prodati večjega ali boljšega stanovanja, kot je primerno za tožnico in njene družinske člane. Vendar pa to hkrati ne pomeni, da mora pod enakimi pogoji prodati stanovanje, ki je v smislu 5. člena SZ primerno za tožnico in njeno družino tudi v primeru, če tožnica zaseda slabše stanovanje, pa na podlagi določbe drugega odstavka 129. člena SZ zahteva odkup drugega primernega stanovanja. Stanovanjski zakon je predpisal dolžnost prodaje stanovanj za nizko ceno in pod ugodnimi pogoji, zaradi česar lastniku službenega stanovanja ni mogoče naložiti večjega bremena, kot ga je predpisal zakonodajalec: prodajo stanovanja, na katerem obstoji stanovanjska pravica.
V sporu, ki je bil začet po odreditvi stečajnega senata, je ugotavljanje obstoja terjatve vezano na pravni temelj, ki izvira iz delovnega razmerja. Plačilo odpravnine trajno presežnim delavcem, ki je predmet spora, določa zakon o delovnih razmerjih v 36. f členu (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) kot pravico iz delovnega razmerja. Za odločanje o takem sporu pa je po določbi 2. točke 4. člena ZDSS določena stvarna pristojnost specializiranega - delovnega sodišča.
Ker sta se toženca s prodajno pogodbo zavezala tožnikom plačati 80.000 DEM kupnine v tolarski vrednosti, je odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku za plačilo še dolžnih 40.000 DEM v tolarski vrednosti skladna z materialnopravno določbo prvega odstavka 454. člena ZOR, saj sta toženca dolžna v celoti izpolniti svojo pogodbeno obveznost.
Upravni organ prve stopnje in tožena stranka sta ugotovila, da so bile predmetne nepremičnine podržavljene na podlagi Odloka o določitvi, katero zemljišče je namenjeno za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev (Ur.l. SRS, št. 10/80) iz Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Ur.l. SRS, št. 19/76). Niti zakon niti odlok nista navedena med predpisi v 3. čl. ZDen, prav tako pa sta predpisa, ki sta bila sprejeta po uveljavitvi ustave SFRJ iz leta 1963. Osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po navedenem odloku oz.
zakonu, niso upravičenci do denacionalizacije v smislu določb ZDen.
Nadzor nad hišnim priporom naj bi opravljali ravno policisti, glede katerih je izkazano, da je obdolženi z njimi že imel konflikte in tako možnost ponovitvenega dejanja ni moč preprečiti na drug način kot s priporom - posegom v obdolženčevo pravico do svobode.
zastaranje - zastaranje pregona prekrška - kraj storitve prekrška v cestnem prometu - postopek o prekršku - izločitev uradne osebe - izločitev policista, ki je odkril prekršek - dovoljenost zahteve za sodno varstvo
Zagovornica je pritožbo zoper prvostopno odločbo o prekršku vložila 8.7.1997, Senat za prekrške Republike Slovenije pa je o tej pritožbi odločal na seji 25.5.1998, tako da je poteklo do odločitve na drugi stopnji manj kot eno leto, zato o kršitvi 1.odst. 55.čl. ZP, ne glede na čas vročitve odločbe druge stopnje, ni mogoče govoriti, saj je odločba o prekršku postala pravnomočna že z dnem odločitve o pritožbi.
Ob ugotovljeni zavrnitvi preizkusa z alkotestom je povsem brez pomena, kje je kaznovani to storil, glede na to, da je potrebno dogodek, sestavljen iz treh prekrškov, obravnavati kot celoto.
Glede na to, da sta policista zahtevala preizkus z alkotestom takoj zatem, ko je kaznovani na javni cesti storil prekršek, je povsem brez pomena, kje je kaznovani svoje vozilo ustavil in ga zapustil.
Dejstvo, da sta bila policista, ki sta odkrila prekršek, zaslišana kot priči, nista sodelovala kot uradni osebi v postopku o prekršku v smislu 1.tč. 1.odst. 186.čl. ZP (uradni osebi) ampak kot priči v smislu 122.čl. ZP.
Ker določeni posamezni kazni za prej navedena prekrška ne presegata zneska 100.000,00 SIT ob času vložitve zahteve za sodno varstvo dne 22.7.1998, je bilo zahtevo za sodno varstvo v tem delu s sklepom zavreči, ker po zakonu ni dovoljena.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 3, 3/14.
kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja
V ravnanju obs. B.R., opisanem v izreku pravnomočne sodbe, niso podani znaki kaznivega dejanja po 14.tč. 3.čl. ZKLD, saj ni konkretizirano, da naj bi ilegalec, ki mu je obsojenec služil za zvezo, pobegnil pred oblastmi, niti da naj bi bil cilj tega neznanega ilegalca dejanje, opisano v 2.čl. ZKLD.
Plačilo denarnih kazni, izrečenih v postopku zaradi izvršitve inšpekcijskega ukrepa, ni težko popravljiva škoda, ki bi bila podlaga za odložitev izvršbe (1. odstavek 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS, 1. odst. 286. in 1. odst. 288. čl. ZUP).
V postopku izdaje začasne odredbe sodišče presoja le pogoje za njeno izdajo. Če pogoj težko popravljive škode ni verjetno izkazan, drugih pogojev sodišče niti ni več dolžno presojati (2. odst. 30. čl. ZUS). Sicer pa se pri izvršitvi inšpekcijskih odločb javna korist praviloma predpostavlja.
Tožnik je uspel s tožbenim zahtevkom na vrnitev posojila z upoštevanjem valutne klavzule. Kasnejša sprememba tečaja tuje valute v času po tem, ko je svojo terjatev že preračunal v tolarje, pa ga ne upravičuje do ponovne uporabe valutne klavzule.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - delitev skupnega premoženja
Ker je ugotovljeno, da se je tožnica polno angažirala v svoji službi in zaslužila celo več kot toženec, da je poleg tega v celoti skrbela za dom in pomagala drugim ter korist od tega delila s tožencem, ne more biti njen delež na novi hiši manjši zaradi tega, ker je gradil in s svojim dohodkom financiral gradnjo toženec sam.
Presoja višine odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, skaženosti in strah.