nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - odločba Ustavnega sodišča - exceptio illegalis
Po odločbi Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, VI. Poglavje ZSZ84 in Odlok o nadomestilih za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Naklo nista začela ponovno veljati, temveč se zgolj uporabljata do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin. Predpis, ki mu je veljava prenehala, pa kljub temu, da se ga še uporablja, ne more biti predmet nadaljnjih sprememb oziroma dopolnitev. Iz tega izhaja, da se navedena predpisa lahko uporabljata le taka, kakršna sta veljala ob prenehanju njune veljave. To pomeni, da Odloka, ki je prenehal veljati s 1. 1. 2014, ni več mogoče spreminjati ali dopolnjevati. Med drugim je z njim za leto 2013 določena tudi vrednost točke za odmero NUSZ v višini 0,000289 EUR za zazidano stavbo zemljišče in za nezazidano stavbno zemljišče v višini 0,000134 EUR.
Zakon o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010-2015 člen 3.
sofinanciranje začetnih investicij podjetij in ustvarjanja novih delovnih mest - javni razpis - razpisni pogoji
Tožeča stranka v vlogi ni izkazala, da je namen investicije proizvodnja novega izdelka, ki je produkt lastnega razvoja, niti ni izkazala svoje nekonkretizirane trditve o modernizaciji proizvodnje. Tožeča stranka tovrstne izdelke izdeluje že od začetka svojega obstoja, iz priloženega pa ni razvidno, da gre za nov produkt, ki je rezultat lastnega razvoja. Glede na to je ocena z 1 točko po tem kriteriju ustrezna.
ZDavP-2 člen 79, 79/3. ZUP člen 113, 113/2, 118, 118/2. ZOdvT člen 13.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - stroški postopka - pritožba - ponovni postopek - uspeh v postopku
Določbe tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 ni mogoče razumeti v absolutnem smislu, torej da se postopek lahko konča samo za stranko ugodno ali pa neugodno, pač pa glede na uspelo pritožbo in ponovljen postopek ter zmanjšanje obveznosti tudi deloma ugodno oziroma deloma neugodno. V primeru delnega uspeha se stroški delijo v sorazmerju z doseženim uspehom.
Če je stranka v pravnem sredstvu dovolj določno opredelila sporni oziroma izpodbijani del oziroma znesek, se to upošteva tudi pri odločanju o stroških postopka; sicer pa se šteje, da je odločitev izpodbijala v celoti in tako računa uspeh v postopku.
Tudi stroškovno odločitev mora upravni organ obrazložiti tako, da je mogoč njen preizkus, in to toliko bolj, kolikor odstopi od višine nagrade, predvidene za povprečni primer. Pri tem presoje, da gre za primer, manj zahteven od povprečnega, ni mogoče utemeljevati s tistimi merili, ki so po svoji naravi kvečjemu pokazatelj nadpovprečne zahtevnosti (uporaba tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika).
Kot neutemeljene in pavšalne zavrača sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo na višino izterjevanega zneska oziroma navedbe, da tožeča stranka ni bila davčni dolžnik. Tožeča stranka teh ugovorov namreč ni konkretizirala oziroma ni določno pojasnila, kateri izmed izterjevanih zneskov ali izvršilnih naslovov, ni bil pravilno upoštevan. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je iz knjigovodske kartice tožeče stranke razvidno, da je znašal dolg tožeče stranke iz naslova neporavnanih obveznosti na dan 30. 6. 201 le 511,95 EUR. Gre namreč za stanje dolga po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, sodišče pa je dolžno presojati stanje dolga na dan izdaje izpodbijanega sklepa.
tožba v upravnem sporu - tožba zoper odločitev sodne veje oblasti - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe
V konkretnem primeru tožnik izpodbija sklepa in sodbo sodišča, s katerimi sta bili zavrženi vlogi, oziroma zavrnjeni njegovi zahtevki. Gre torej za sklepa in sodbo, izdane v pravdnem postopku, ki sodi v pristojnost rednega sodišča, konkretno Okrajnega sodišča v Ljubljani. Tožnik zato odločitev, ki jih je sprejelo okrajno sodišče, potrdilo pa Višje sodišče v Ljubljani, s sklepi navedenimi v uvodu te sodbe, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Tožnik smiselno sicer uveljavlja tudi kršitve ustavnih pravic, vendar pa teh zatrjevanih kršitev ne more uspešno uveljavljati, kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijane akte namreč, že z ozirom na njihovo naravo, kot akte sodišča ni mogoče šteti za posamičen akt iz citirane zakonske določbe. Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči. Morebitne kršitve mora tožeča stranka uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru za to predvidenega postopka pred rednimi sodišči, po izčrpanju pravnih sredstev, pa v primeru kršitve ustavnih pravic, z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem in RS. Ker je torej zoper odločitev sodišča v pravdnih postopkih zagotovljeno drugo sodno varstvo, niso podani pogoji za sprožitev subsidiarnega upravnega spora zaradi varstva človekovih pravic.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca - v izreku kazenske sodbe ugotovljena denarna sredstva
Tožena stranka se je pri svoji odločitvi o vrednosti tožnikovega premoženja pravilno oprla na podatke iz pravnomočne kazenske sodbe, iz izreka katere izhaja, da si je tožnik pridobil denarna sredstva v vrednosti najmanj 80.000,00 EUR. Ta vrednost pa presega vrednost premoženja, določeno v prvem odstavku 27. člena ZSVarPre.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države - FIP
Iz 5. člena razdelka B priloge 1 k Finančni in izravnalni pogodbi (FIP) izhaja, da so osebe nemške narodnosti osebe, ki jih je domovina štela kot take. Leta 1945 in 1946 so A.A. v Jugoslaviji šteli za osebo nemške narodnosti, saj tako izhaja tudi iz odločbe o podržavljenju Okrajne zaplembne komisije, na podlagi katere mu je bilo premoženje podržavljeno kot osebi nemške narodnosti, ki je bila izdana na podlagi Odloka Avnoj o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino in potrjena s strani Okrožne zaplembne komisije v Ljubljani.
V obravnavani zadevi gre za pogodbo, katere predmet je (tudi) kmetijsko zemljišče, kar pomeni, da gre za posebno naravo obligacijskega razmerja, ki je drugače urejeno v ZKZ.
Predmet menjave je lahko glede na 45. člen ZKZ le kmetijsko zemljišče za kmetijsko zemljišče, medsebojna menjava pa se izvaja zaradi racionalnejše rabe kmetijskega zemljišča in če vrednost enega zemljišča ne presega vrednosti drugega zemljišča za več kot 50 %. Ker je bil predmet menjave v obravnavanem primeru za kmetijsko zemljišče ter delno kmetijsko, delno stavbno zemljišče stavbno zemljišče, je že glede na opredeljen predmet izpolnitve po predloženi menjalni pogodbi organ lahko zaključil, da pogoj racionalnejše rabe kmetijskega zemljišča ni izpolnjen, zaradi česar mu tudi ni bilo treba ugotavljati nadaljnjega pogoja – tj. morebitno (ne)preseganje določene vrednosti zemljišča, ki je predmet menjave.
ZUS-1 člen 34. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-6, 11, 11/1, 11/2, 12, 12/1. ZSVarPre člen 8, 8/1.
tožba v upravnem sporu - umik tožbe - sodna taksa - znižana sodna taksa - spor v zadevi socialnega varstva - predlog za oprostitev plačila sodne takse
Dne 23. 3. 2016 je tožnica sodišču poslala vlogo, v kateri navaja, da umika tožbo zoper izpodbijano odločbo CSD. Glede na navedeno je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek s sklepom ustavilo.
Sodišče ugotavlja, da tožnica ne bi bila upravičena do denarne socialne pomoči, tudi če bi jo uveljavljala in zato, glede na določbo prvega odstavka 11. člena ZST-1, ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014, ni upravičena do celotne oprostitve plačila sodne takse za umik tožbe.
Dejstvo, da znaša mesečni dohodek tožnice več kot dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ob upoštevanju, da je sodna taksa za umik tožbe po tar. št. 6212 ZST-1 določena v že tako nizkem znesku 14,00 EUR, sodišče ocenjuje, da tudi s celotnim plačilom te sodne takse ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica preživlja.
ZID-1 člen 19, 19/1,19/1-6. ZDR-1 člen 4, 13, 13/2. OZ člen 1035.
ukrep inšpektorja za delo - ukrep prenehanja opravljanja dela s študenti - študentsko delo - delovno razmerje - pogodba o zaposlitvi - uporaba splošnih pravil civilnega prava za pogodbo o zaposlitvi
Razmerje med delavcem in delodajalcem, ki izpolnjuje vse elemente delovnega razmerja, se šteje za delovno razmerje in se glede na določbo drugega odstavka 13. člena ZDR-1 ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava. Ugotovljena dejstva za šest študentov in druge okoliščine, navedene v izpodbijani odločbi (neprerekane), omogočajo zaključek, da je pri navedenih študentih ugotoviti elemente delovnega razmerja.
Za ugotovitev, da vzpostavljeno razmerje med delodajalcem in delavcem izpolnjuje znake delovnega razmerja, samo poimenovanje pogodbe ni odločilen dejavnik pri presoji, niti ni odločilna pisna oblika sklenjene pogodbe. Za opredelitev in konkretizacijo kršitve je toženka v izrek lahko navedla podlago, po kateri študentje pri tožniku opravljajo delo – študentsko napotnico, ki je ustrezno izpolnjena s strani organizacije, ki posreduje začasna in občasna dela, kar pa ne pomeni, da se med delodajalcem in študentom, ki delo opravlja, ne vzpostavi civilnopravno razmerje za opravljanje začasnega in občasnega dela.
denacionalizacija - izvršba odločbe o denacionalizaciji - uporaba splošnih premoženjskih oziroma odškodninskih predpisov - zastaranje - zastaranje judikatne terjatve - posebna narava denacionalizacije - SDH
Omejitev pravic, ki jih upravičenci pridobijo iz denacionalizacije z zastaranjem, kot je urejeno v civilnem pravu, tudi kot je urejeno v 356. členu OZ (po katerem judikatne terjatve zastarajo v desetih letih), ker teh omejitev zakonodajalec za denacionalizacijo ni izrecno predvidel, ni mogoča.
Na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava; pri denacionalizaciji gre za poseben pravni institut, ki ga je zakonodajalec uzakonil s posebnim zakonom.
ZDen na novo ureja lastninska razmerja z učinkom za naprej (ex nunc). Ne gre za vzpostavitev prejšnjega stanja, saj ZDen denacionalizacijskega zahtevka (kot povedano) ni oblikoval kot odškodninskega. Če se odvzeto premoženje vrne v obliki odškodnine v obveznicah SOD, je SDH naložena izročitev obveznic. Odškodnina, ki je s tem priznana upravičencu, ni klasična odškodnina, temveč posebno odškodovanje, s katerim se v okvirih, predvidenih z ZDen, razmerje uredi za naprej. Na drugačno stališče ne more vplivati dejstvo, da je SDH organizirana v obliki gospodarske družbe, ki ima v postopku denacionalizacije položaj stranke. Bistveno je, da je SDH finančna organizacija, ki jo je država ustanovila za poravnavo obveznosti upravičencem po ZDen (2. člen ZSOS). Skladno s 77. členom ZSDH-1 je SDH nastala s prevzemom pristojnosti in obveznosti SDH s strani družbe SOD, s tem da kot SDH poleg nalog po ZSDH-1 uresničuje vsa svoja pooblastila, pristojnosti, pravice in obveznosti družbe SOD pred preoblikovanjem. Te pravice in obveznosti je že pred oblikovanjem uresničevala kot pravna oseba, organizirana v obliki delniške družbe, katere edini delničar je Republika Slovenija (prvi in drugi odstavek 3. člena ter tretji odstavek 4. člena ZSOS). SDH kot javnopravni subjekt tudi zato glede obveznosti iz odločbe o denacionalizaciji nima položaja (klasičnega zasebnega) dolžnika v obligacijskem razmerju. Kot zavezanec za denacionalizacijo v obliki obveznic SOD je bil ustanovljen prav z namenom, da izvršuje obveznosti, ki jih je država z ZDen prevzela za vrnitev med in po drugi svetovni vojni krivično odvzetega premoženja. Izvršitvi obveznosti iz pravnomočne odločbe o denacionalizaciji se zato ne more upirati s sklicevanjem na zastaranje po določbah zakona, ki ureja obligacijska razmerja.
DDV - odbitek vstopnega DDV - davek o dohodkov iz dejavnosti - nesorazmerja med prihodki in odhodki - cenitev davčne osnove
Tožnici ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV po spornih računih prvenstveno zato, ker ni izkazala uporabe blaga ali storitev za namene svojih obdavčenih transakcij.
Tožnica bi bila dolžna davčnemu organu predložiti takšna dokazila, da bi bilo iz njih nedvomno razvidno, kakšen je njen namen. Na strani tožnice namreč je, da dokaže, da se bodo nepremičnine uporabljale za obdavčeno dejavnost. S takimi dokazili mora razpolagati že v trenutku dobave, saj lahko le tako davčni organ preizkusi, ali je resnično podan namen, kot je predpisan v prvem odstavku 63. člena ZDDV-1, to je uporaba blaga oz. storitev za namene zavezančevih obdavčenih transakcij, pri čemer bi tak namen tožnica morala tudi izkazati z določenimi aktivnostmi, ki bi jih lahko izkazovala z določenimi listinami.
Cenitev davčne osnove predstavlja ugotovitveni postopek, s katerim se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo (68. člen ZDavP-2). Iz navedene določbe izhaja, da cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih, ki je določeno v 5. členu ZDavP-2. Cilj cenitve je, da se čimbolj približa dejstvom, ki so za predmet obdavčitve in odmero davka pomembna.
zahteva za denacionalizacijo - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države - pogodba FIP
Zaključek prvostopnega organa (ki ga je potrdil drugostopni organ) o nemožnosti pridobitve odškodnine od tuje države za navedenega upravičenca je napačen. Sodišče namreč ne more slediti stališču upravnih organov, da ker je bil upravičenec v času podržavljenja (glede na ugotovitveno odločbo o državljanstvu) le jugoslovanski državljan, ne pa nemški državljan oziroma oseba nemške narodnosti (česar tudi po mnenju upravnih organov ne izkazuje podržavljenje po Odloku AVNOJ-a), in kar potrjuje tudi njegov vpis v prvi volilni imenik v povojni Jugoslaviji v letu 1945, da ni bil upravičen zahtevati odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. V smislu FIP so namreč osebe nemške narodnosti osebe, ki se v njihovi domovini na osnovi določenih značilnosti kot so izvor, vzgoja, jezik, kultura štejejo za pripadnike nemške narodnosti (Priloga 1, točka B, peti odstavek). Za tako osebo pa je v svoji domovini A.A. nedvomno štel glede na podlago podržavljenja (Odlok AVNOJ-a).
ZUP člen 289, 289/1, 290, 290/1, 292, 292/1, 298. ZLS člen 249a.
upravna izvršba - izvršba za nedenarne obveznosti - obseg presoje - izvršilni naslov - denarna kazen
Upravno izvršbo začne organ s sklepom o dovolitvi izvršbe. V postopku za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe organ ne ugotavlja, niti ne presoja, ali je izvršilni naslov zakonit. Če je namreč treba izvršiti odločbo, ki je bila izdana v upravni zadevi po uradni dolžnosti, mora organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izdati sklep o dovolitvi izvršbe brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od dneva, ko je postala odločba izvršljiva, če ni s posebnimi predpisi drugače odločeno. Izključena je možnost izpodbijanja zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, torej dispozitiva odločbe, ki se izvršuje, ker se v izvršbi ne odloča meritorno o upravni zadevi, ki je že rešena z izvršilnim naslovom.
trošarina - odlog plačila trošarine - primanjkljaj trošarinskih izdelkov - zahteva za odpust trošarine
ZTro nalaga obveznost obračunavanja in plačevanja trošarine od primanjkljaja trošarinskih izdelkov, ki so v režimu odloga plačila trošarine. ZTro ne nalaga obveznosti vložitve zahtevka za odpust trošarine, ampak daje pravico, torej možnost za uveljavitev odpusta plačila trošarine, na podlagi vloženega zahtevka. Nesporno pa je, da mora tisti, ki želi uveljavljati odpust plačila trošarine, ravnati v skladu z zakonom in zahtevek vložiti, v nasprotnem primeru mora obračunati trošarino in jo tudi plačati.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v času njene izdaje že prestal 97,6% kazni in da jo v celoti prestane dne 13. 5. 2015. Glede na to, da je tožnikova zaporna kazen že potekla oziroma jo je že prestal, tožnik v tožbi, ki jo je vložil 11. 5. 2015, več ne izkazuje pravnega interesa (pravne koristi) za rešitev tega spora.
ZEKom-1 člen 217, 217/1, 217/1-2. ZUP člen 37, 87, 87/4. ZUS-1 člen 52.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - izločitev uradne osebe - osebno vročanje - nova dejstva in novi dokazi v tožbi
Tožnik je bil kot naročnik oziroma uporabnik telefonskih številk mobilnemu operaterju dolžan plačati opravljene storitve skladno s pogodbeno dogovorjenimi obveznostmi oziroma splošnimi pogoji poslovanja in cenikom, zato ob upoštevanju podatkov iz izpisov CDR ne more uspeti z golim (nekonkretiziranim) zatrjevanjem v smeri, da storitve, ki so predmet spora, naj ne bi bile opravljene oziroma da jih ni opravil sam.
Tožnik bi moral, če je menil, da kakšne okoliščine vzbujajo dvom v nepristranost uradne osebe, skladno s prvim odstavkom 37. člena ZUP zahtevati njeno izločitev že v postopku pred toženko. Da bi tako ravnal, ne navaja, niti to ne izhaja iz spisovne dokumentacije. Nova dejstva (in novi dokazi) pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - kazenski postopek - zahteva za varstvo zakonitosti
Pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP morajo, poleg subjektivnega, izpolnjevati vsi prosilci za BPP. Pri tem se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Tožnik v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nima možnosti za uspeh in zato objektivnega pogoja za dodelitev BPP ne izpolnjuje. Upoštevanje kriterija možnosti uspeha oziroma razumnosti vlaganja izrednega pravnega sredstva – zahteve za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku ne posega v ustavne pravice tožnika in ne nasprotuje stališčem, ki jih je o ustavnoskladni razlagi 24. člena ZBPP v kazenskih zadevah zavzelo Vrhovno sodišče
ZPIZ-2 člen 159. ZUP člen 65, 129, 129/1, 129/1-2. ZUJF člen 10, 203. ZZVZZ člen 60. ZDavP-2 člen 102, 102/4. Pravilnik o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje člen 40, 43.
davčna izvršba - odlog davčne izvršbe - obročno plačilo davčnega dolga - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - prispevki za zdravstveno zavarovanje - akontacija dohodnine
Glede dela zahtevka, ki se nanaša na odlog oziroma obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje sodišče pojasnjuje, da je dne 31. 5. 2012 stopil v veljavo ZUJF, ki med drugim odpravlja pravno podlago za odlog in obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Pojasnjuje, da je 10. člen ZUJF-a razveljavil prvi odstavek 60. člena ZZVZZ, ki je do uveljavitve ZUJF določal, da zdravstveni zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. ZUJF je v 203. členu določil tudi prenehanje Pravilnika. Odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje tako niso več možni.
Davčni organ je pravilno zavrnil zahtevek zavezanca za odlog plačila davčnega dolga iz naslova akontacije davka. Pri tem se sklicuje na četrti odstavek 102. člena ZDavP-2. V zvezi z odlogom oziroma obročnim plačilom prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo pojasnjuje, da slednje predstavlja manj kot 1% dolga, kar ne more vplivati na zatrjevani pojav hujše gospodarske škode pri tožniku.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin
Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami ZDavP-2. Kršitev, ki jih v pritožbi tožnik pavšalno zatrjuje, pa ob uradnem preizkusu sklepa davčni organ ne ugotavlja. V zvezi z očitki, da so mu bile kršene temeljne ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, oziroma 6. člena EKČP pa ugotavlja, da do omenjenih kršitev ni prišlo. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in zakonita. Prav tako sodišče ni našlo pavšalno zatrjevanih kršitev Ustave in EKČP.