poslovni razlog - vročitev odpovedi - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - sodna razveza - odškodnina
Tožena stranka je tožniku prepozno vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi po poteku roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Tožnikovo delovno mesto je bilo ukinjeno z uveljavitvijo Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest 1.7.2008, odpoved pa je začela učinkovati z njeno vročitvijo 26. 1. 2009, zato je bila odpoved podana po poteku roka iz šestega odstavka 88.člena ZDR. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
Tožnica je skladno s 190. čl. OZ upravičena morebitno preplačilo vrtca terjati o tistega, ki je brez pravnega temelja obogaten na njen račun. Vendar to ni tožena stranka (RS, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve), saj po izpodbijani odločbi ni bila niti prejemnik plačila vrtca, niti zavezanec za plačilo razlike med ceno programa in plačilom vrtca za otroka. Ker tožena stranka v konkretni zadevi ni dolžnik v zvezi z vračilom morebitnega preplačila vrtca za otroka, je njen ugovor pasivne legitimacije utemeljen, zaradi česar je bilo potrebno tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.
Iz dokaznega postopka izhaja, da je bila tožba toženi stranki vročena. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni postavilo izvedenca grafologa, saj je zaslišani poštni uslužbenec povedal, da se je tožena stranka podpisovala različno, tako da mnenje izvedenca grafologa ne bi prispevalo k pravilni rešitvi spornega vprašanja. Zato predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - plačilo za delo - plača - obveznost plačila - dokazna ocena - elementi delovnega razmerja
Tožnica je opravljala dela, ki se nanašajo na pobiranje in čiščenje zelenjave na vrtu, na pomivanje bele in črne posode v kuhinji toženkine restavracije in občasno premoč pri kuhinjskih delih v toženkini restavraciji. Tožnica se je prostovoljno vključila v toženkin organiziran delovni proces in v njem več let nepretrgano opravljala delo na vrtu, delo pomivalke posode in delo pomočnice v kuhinji. Neobstoj pisne pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZDR ne vpliva na obstoj delovnega razmerja, za katerega se na podlagi 16. člena ZDR domneva, da obstaja, če obstajajo vsi njegovi elementi iz prvega odstavka 4. člena ZDR, torej da se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca za plačilo ter da osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Predvsem večletno osebno delo po navodilih tožene stranke utemeljuje zaključek, da so podani vsi elementi delovnega razmerja. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za sporno obdobje utemeljen.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/4, 49, 51, 51/1, 51/1-2.
izvedenina - izvedenec - nagrada - izvedensko mnenje
Za odstopanje od standarda zahtevnosti izvedenskega mnenja (bodisi navzgor ali navzdol) je potrebna posebna utemeljitev, iz katere bi izhajalo, da je bila za proučitev medicinske dokumentacije in za izdelavo mnenja potrebna posebna angažiranost izvedenca, opravljanje preiskav in analiz, študij strokovne literature, ustrezna posvetovanja z drugimi strokovnjaki in podobno. V konkretnem primeru izvedenec ni izkazal nobene od teh okoliščin. Zato je upravičen do nagrade za izdelavo zahtevnega izvida in mnenja.
Pravna podlaga za tožbeni zahtevek je subrogacija po 963. členu OZ. Tožeča stranka, pri kateri je bil zavarovan kredit, je kreditodajalcu izplačala odškodnino zaradi nevrnjenega kredita. S tem je nanjo prešla celotna terjatev kreditodajalca do odgovorne osebe v višini izplačane odškodnine že po zakonu. Tožeča stranka lahko zato tisto, kar je plačala banki, terja od kreditojemalca (tožene stranke), in sicer v delu, ki vrednostno ustreza dejansko izpolnjeni izpolnitvi.
ZPIZ-1 člen 67. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 5, 20.
invalidnost II. kategorije - invalidska pokojnina - sorazmerni del - seštevanje dob - tretja država
Upoštevaje specifiko, ki izhaja iz različnih pravnih ureditev strank meddržavnega sporazuma, so denarna nadomestila (kamor spada tudi delna invalidska pokojnina), ki jih osebe prejemajo v zvezi z invalidnostjo, urejene z nacionalnimi predpisi. Sporazum zato tudi ne ureja pravic in ne pokriva (tako imenovanih kratkoročnih) dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti.
Tožnik, ki je uveljavljal pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino lahko pridobi zgolj pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, pod pogoji, določenimi v 67. členu ZPIZ-1, ne more pa ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti s preostalo delovno zmožnostjo na podlagi Sporazuma pridobiti drugih (kratkoročnih) pravic iz invalidskega zavarovanja.
Po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije (prva alineja), zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (druga alineja) ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Tožnik nobenega od teh pogojev za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine ne izpolnjuje, zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
ZPP člen 151. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 9.
pravdni stroški - potni stroški stranke za prihod na obravnavo - osebni pregled pri sodnem izvedencu - kilometrina - javni prevoz
V skladu s 151. členom ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi sodnega postopka. Med te stroške seveda štejejo tudi potni stroški stranke za prihod na obravnavo in osebni pregled pri sodnem izvedencu. Vendar pa o njih ni mogoče odločati po ZOdvT, temveč ob uporabi Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku.
Krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti. Zato s tem v zvezi niti ni odločilno vprašanje, ali je toženi stranki sploh mogoče očitati opustitev skrbnosti pri izbiri pogodbenega partnerja, saj obstoj njene krivde ni predpostavka za nastanek odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 239. člena OZ.
Zgolj iz dejanskega okvirja, da je bil tožeči stranki poznan režim, pod katerim je bilo blago uvoženo v Republiko Slovenijo, kakor tudi, da bi se morala zavedati svojega položaja trošarinskega zavezanca v smislu ZTro, še ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka s tem tudi zavestno prevzela rizik prevzema stroškov odprave nezakonitosti s strani pogodbenih partnerjev tožene stranke.
V primeru verige poslov se med subjekti, ki profesionalno opravljajo svojo dejavnost in v okviru katerih nastanejo negativne premoženjskopravne posledice na strani zadnjega pogodbenika v verigi izpolnitev, ki izvirajo iz protipravnega ravnanja enega od udeležencev v verigi, ki ni v pogodbenem razmerju z oškodovancem, ta rizik prenese na njegovega sopogodbenika. Le-ta pa premoženjskopravne posledice, ki s tem nastanejo, lahko kaskadno prenaša na svojega sopogodbenika v predhodnem razmerju verige pogodb.
ZDR člen 42, 126, 130, 131, 136, 136/2, 172, 172/3.
plača - regres za letni dopust - obveznost plačila - plačilo za delo - povračila stroškov v zvezi z delom - prehrana - pobotni ugovor - pobot - pogodba o izobraževanju
Ker tožniku v spornem obdobju plača ni bila izplačana, tožnik pa je v tem obdobju delal, je tožnikov tožbeni na izplačilo neizplačane plače utemeljen.
Tožnik se je izobraževal na stroške tožene stranke (tožena stranka je zanj plačala šolnino in potne stroške vožnje na izobraževanja), vendar dogovora med strankama o vrnitvi stroškov izobraževanja v primeru, če bi prišlo do predčasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika oziroma do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani tožnika, ni bilo. Zato okoliščina, da je tožena stranka za tožnika plačala šolnino in stroške voženj na izobraževanje, ni odločilna, saj plačilo teh stroškov samo po sebi ne daje podlage za utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke (torej za obstoj terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova povračila stroškov izobraževanja in stroškov voženj na to izobraževanje).
Delavci tožene stranke so najemnino, ki jo je zanje plačala tožena stranka, oddelali v podjetju, za kar niso dobili plačila. Tudi sicer drugi odstavek 136. člena ZDR izrecno določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati z obveznostjo plačila. Tožena stranka v postopku ni niti zatrjevala, da bi tožnik podal kakršnokoli soglasje k temu, da mu neto pripadajočih zneskov regresa ni bila dolžna izplačati zaradi poplačane najemnine. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na izplačilo vtoževanih zneskov regresa upravičen.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 51, 51/1, 51/1-2.
izvedensko mnenje - nagrada - izvedenina - zahtevnost izvedenskega mnenja - zelo zahtevno mnenje
Iz same razvrstitve nagrad za izvedensko mnenje (na manj zahtevno, zahtevno, zelo zahtevno in izjemno zahtevno) je mogoče sklepati, da gre za zelo zahtevno mnenje takrat, ko je dana naloga izvedencu tako zahtevna, da zahteva dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave.
Za odstopanje od standarda zahtevnosti izvedenskega mnenja je potrebna posebna utemeljitev, iz katere bi izhajalo, da je bila za preučitev medicinske dokumentacije in za izdelavo mnenja potrebna posebna angažiranost izvedenca, opravljenje preiskav in analiz, študij strokovne literature, ustrezna posvetovanja z drugimi strokovnjaki in podobno. Navedeno v konkretnem primeru ne izhaja niti iz pisnega izvedenskega mnenja niti iz stroškovnika. Zato je vsak izvedenec za pisno izdelavo izvida in mnenja upravičen do nagrade na podlagi 2. točke 1. odstavka 51. člena Pravilnika, to je za pisno izdelavo zahtevnega izvida in mnenja.
Trditve dolžnikov o tem, da so po prvi cenitvi v nepremičnino vlagali, kar so dokazovali s cenitvijo izvedenke, niso zadoščale za verjeten izkaz o tem, da se je vrednost nepremičnine precej spremenila.
vrnitev prostorov v posest - lastninska tožba - rei vindicatio - prenehanje vznemirjanj (actio negatoria)
Tožeča stranka je v tožbenih navedbah jasno navedla, da od tožene stranke zahteva, da ji vrne v posest prostore, ki so njena last in jih tožena zaseda brez pravnega naslova ter da s tem vlaga vrnitveni zahtevek skladno z 92.členom SPZ oziroma lastninsko tožbo (rei vindicatio), ker je zatrjevala, da je lastnica nepremičnin, ki jih brez pravnega naslova zaseda tožena stranka in je neposredni posestnik stvari. Hkrati je tožeča stranka vložila še tožbo na prenehanje vznemirjanja (actio negatoria) z ustreznim tožbenim zahtevkom po 99. členu SPZ in gre pri tej tožbi za varstvo lastnika v primeru, da ga kdo drug ovira pri izvrševanju lastninske pravice, vendar pri tem vznemirjanju ne gre za odvzem stvari.
Že sodna praksa je zavzela stališče, da v določenih primerih, zlasti ko gre za varstvo lastninske pravice na delu nepremičnine, ostra razmejitev med njima včasih niti ni možna, še posebej, ker se s tožbo zahteva tako vrnitev stvari kot takojšnja prepoved vseh (sedanjih) in bodočih posegov v nepremičnino.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje presodilo, da ugodi vrnitvenemu zahtevku po 92.členu SPZ in je zato zavrnilo zahtevek na prepoved vznemirjanja, čeprav bi, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo, smelo ugoditi obema zahtevkoma.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - obseg sodne presoje - dejanski delodajalec - možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR je predpisana obveznost delodajalca, da ponudi delavcu sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če ima za njega na razpolago ustrezno delovno mesto (ustreznost je opredeljena v določbi 3. odstavka 90. člena ZDR), vsekakor pa v primeru, če dejansko izkazuje potrebo po zaposlitvi delavca na prostem delovnem mestu. Ni pa delodajalec dolžan iskati ali ponujati zaposlitve pri drugem delodajalcu, saj mora le preizkusiti, ali pri njem ali obstoji možnost, da zaposli delavca pod spremenjenimi pogoji.
Obveznosti tožene stranke, ki ni imela lastne proizvodnje in ki je pogodbeno opravljala storitve za druge družbe, ni mogoče ločeno obravnavati od preostalih družb v skupini A.. Zato je bila dolžnost tožene stranke, da v kolikor ni našla za tožnika primerne zaposlitve pri sebi, ponudi ustrezno zaposlitev v drugi družbi v skupini A., za katere so njeni delavci dejansko opravljali delo. Navedeno pomeni, da je potrebno določbo 3. odstavka 88. člena ZDR v konkretnem primeru, ko je šlo za prepletenost izvajanja dela v celotni skupini A., obravnavati v širšem smislu.
ZDR člen 42, 126, 130, 131, 136, 136/2, 172, 172/3.
plača - regres za letni dopust - obveznost plačila - plačilo za delo - povračila stroškov v zvezi z delom - prehrana - pobotni ugovor - pobot - pogodba o izobraževanju
Ker tožniku v spornem obdobju plača ni bila izplačana, tožnik pa je v tem obdobju delal, je tožnikov tožbeni na izplačilo neizplačane plače utemeljen.
Tožnik se je izobraževal na stroške tožene stranke (tožena stranka je zanj plačala šolnino in potne stroške vožnje na izobraževanja), vendar dogovora med strankama o vrnitvi stroškov izobraževanja v primeru, če bi prišlo do predčasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika oziroma do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani tožnika, ni bilo. Zato okoliščina, da je tožena stranka za tožnika plačala šolnino in stroške voženj na izobraževanje, ni odločilna, saj plačilo teh stroškov samo po sebi ne daje podlage za utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke (torej za obstoj terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova povračila stroškov izobraževanja in stroškov voženj na to izobraževanje).
Delavci tožene stranke so najemnino, ki jo je zanje plačala tožena stranka, oddelali v podjetju, za kar niso dobili plačila. Tudi sicer drugi odstavek 136. člena ZDR izrecno določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati z obveznostjo plačila. Tožena stranka v postopku ni niti zatrjevala, da bi tožnik podal kakršnokoli soglasje k temu, da mu neto pripadajočih zneskov regresa ni bila dolžna izplačati zaradi poplačila najemnine. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na izplačilo vtoževanih zneskov regresa upravičen.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - pravdni stroški
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku na odpravo izpodbijanih odločb in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti. Odločilo je, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine, o višini in izplačevanju katere je dolžna tožena stranka odločiti v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Višji tožbeni zahtevek (da je tožena stranka dolžna tožniku izplačevati akontacijo invalidske pokojnine) je zavrnilo. V tem sporu je pri odmeri stroškov potrebno upoštevati določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Po navedeni določbi ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če ta ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Zavrnilni del v primerjavi z ugodilnim povsem ustreza kriteriju sorazmerno majhnega dela zahtevka, poleg tega pa v tem delu zahtevka niso nastali posebni stroški. V obravnavani zadevi sta tako izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja iz tretjega odstavka 154. člena ZPP in je tožena stranka dolžna tožeči povrniti vse stroške postopka.
Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje iz drugega odstavka 11. člena ZST-1 se po ustaljeni sodni praksi sicer res presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa zakon, to pa je mesečni dohodek, ki ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo, vendar pa je pri presoji različnih situacij potrebno upoštevati tudi kriterij stalnosti dohodka. Navedeno stališče sodne prakse je namreč mogoče uporabiti zgolj v primeru, če imajo prosilci stalne denarne dohodke, ne pa tudi, kadar prosilci prejmejo le enkratni dohodek ali bodo dohodek imeli le določen čas (npr. za čas prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost). V takšnih primerih je treba presoditi vse okoliščine, ki vplivajo na zmožnost preživljanja prosilca. Upoštevaje dejstvo, da je tožnikov edini mesečni dohodek denarno nadomestilo za brezposelnost, da ga bo prejemal le tri mesece, da prej drugih dohodkov ni imel in da drugega premoženja nima, so izpolnjeni pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse.
ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZDR člen 72, 88. ZGD-1 člen 268, 268/2. ZGD člen 250.
odpravnina - pogodba o zaposlitvi - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razrešitev - poslovodna oseba - imenovanje in odpoklic uprave - hujše kršitve obveznosti
Tožnik (predsednik uprave tožene stranke) je s svojim ravnanjem (neobveščanjem nadzornega sveta o udeležbi v drugi družbi, sklenitvijo kreditne pogodbe s finančno slabo stoječima družbama kot kreditojemalcem in drugo družbo kot porokom in plačnikom) grobo kršil svoje obveznosti, ki so navedene v pogodbi o zaposlitvi. Ker je bil tožnik odpoklican s funkcije zaradi ugotovljenih hujših oziroma grobih kršitev svojih obveznosti, na podlagi pogodbe o zaposlitvi ni bil upravičen do dogovorjene odpravnine zaradi odpoklica s strani nadzornega sveta pred iztekom mandata.
ZDR člen 42, 126, 130, 131, 136, 136/2, 172, 172/3.
plača - regres za letni dopust - obveznost plačila - plačilo za delo - povračila stroškov v zvezi z delom - prehrana - pobotni ugovor - pobot - pogodba o izobraževanju
Ker tožniku v spornem obdobju plača ni bila izplačana, tožnik pa je v tem obdobju delal, je tožnikov tožbeni na izplačilo neizplačane plače utemeljen.
Tožnik se je izobraževal na stroške tožene stranke (tožena stranka je zanj plačala šolnino in potne stroške vožnje na izobraževanja), vendar dogovora med strankama o vrnitvi stroškov izobraževanja v primeru, če bi prišlo do predčasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika oziroma do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani tožnika, ni bilo. Zato okoliščina, da je tožena stranka za tožnika plačala šolnino in stroške voženj na izobraževanje, ni odločilna, saj plačilo teh stroškov samo po sebi ne daje podlage za utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke (torej za obstoj terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova povračila stroškov izobraževanja in stroškov voženj na to izobraževanje).
Delavci tožene stranke so najemnino, ki jo je zanje plačala tožena stranka, oddelali v podjetju, za kar niso dobili plačila. Tudi sicer drugi odstavek 136. člena ZDR izrecno določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati z obveznostjo plačila. Tožena stranka v postopku ni niti zatrjevala, da bi tožnik podal kakršnokoli soglasje k temu, da mu neto pripadajočih zneskov regresa ni bila dolžna izplačati zaradi poplačane najemnine. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na izplačilo vtoževanih zneskov regresa upravičen.