premestitev - javni uslužbenci - plačilo razlike plače
Izpodbijani sklep o premestitvi ni nezakonit zgolj zato, ker vsebuje le skopo obrazložitev razloga za premestitev, ker ima delodajalec pravico konkretne razloge za premestitev dokazovati v morebitnem sodnem sporu. Če so takšni razlogi v sodnem postopku dokazani, tako kot v obravnavanem primeru, in je po vsebini podan zakonit razlog za premestitev po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, to je pravilna ocena predstojnika, da je mogoče s premestitvijo zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, organu, ki o premestitvi odloča, ni mogoče očitati niti arbitrarnosti niti povzročanja pravne negotovosti.
Tožena stranka je dokazala, da je tožnika premestila na drugo delovno mesto iz zakonitega razloga, to je zaradi zagotovitve učinkovitejšega in smotrnejšega dela, s tem da je novo sistemizirano delovno mesto policijski svetnik ustrezno tudi zato, ker se opravlja v istem uradniškem nazivu policijski svetnik, kot ga je pred prerazporeditvijo opravljal tožnik. Na zakonitost razporeditve ne vpliva dejstvo, da tožnik ni več upravičen do položajnega dodatka, zaradi česar sicer prejema nižjo plačo, saj do tega dodatka ni upravičen zato, ker na novem delovnem mestu ne izvršuje pooblastil v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela (v okviru organa, službe, sektorja ipd.).
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - sodno varstvo - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Ker je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, posledično pa je od tožene stranke uveljavljal tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek, je potrebno ugotoviti, da se predmetni spor dejansko nanaša na spor o obstoju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nezakonite sklenitve te pogodbe za določen čas (54. čl. ZDR-1). V teh primerih je sodno varstvo delavcem zagotovljeno po določbi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, po katerem lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (v okvir katerih spada tudi presoja prenehanja delovnega razmerja zaradi nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas) ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker je tožnik tožbo vložil skoraj leto in pol po prenehanju delovnega razmerja, je bila ta vložena prepozno, zato jo je bilo potrebno zavreči (274. člen ZPP).
Tožnik z delno spremembo tožbenega zahtevka (poleg ugotovitve, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, je uveljavljal tudi ničnost pogodbe o zaposlitvi za določen čas) ni mogel obiti določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, ki omogoča delavcu vsebinsko sodno varstvo le v primeru, če tožbo v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi vloži v zakonsko določenem 30 dnevnem roku od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.
stroški v zvezi z delom - službeno potovanje - stroški prevoza na delo in z dela
Tožena stranka tožnici ni povrnila vseh stroškov, ki jih je imela ta na službenih potovanjih (tožena stranka je tožnico v vtoževanem obdobju pošiljala na sestanke s strankami, na katere je morala tožnica potovati z lastnim avtomobilom), kot tudi ne vseh stroškov prevoza na delo in z dela. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na plačilo stroškov v zvezi z delom utemeljen.
ZPP člen 319, 319/2, 328, 328/1. ZJU člen 39. ZObr člen 15, 24.
službena ocena - pravnomočno razsojena stvar
Ker je bil tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijane službene ocene in odločitev komisije pravnomočno zavrnjen, je treba v tem sporu tožnikovo tožbo v tem delu zavreči. Na to odločitev ne vpliva okoliščina, da je moral pred vložitvijo tožbe pri toženi stranki zahtevati odpravo kršitev po 100.a členu ZObr oziroma po 24., 25., oziroma 39. členu ZJU, saj vprašanje te procesne predpostavke ne vpliva na ugotovitev, da je bilo o delu tožnikovega tožbenega zahtevka že pravnomočno razsojeno.
ZASP člen 82, 82/1, 82/2, 159, 159/1, 168, 168/3. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del 4, 4/1, 4/2.
dovoljenje za uporabo avtorskega dela – avtorski honorar – dohodek – huda malomarnost – civilna kazen
Glede na 1. in 2. odstavek 82. člena ZASP mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige o dohodku in avtorju omogočiti vpogled v knjige. Glede na to, da te določbe govorijo o dohodku, kar se lahko razloži kot razliko med prihodki in odhodki, ima avtor pravico do vpogleda v oboje. Pravico ima torej zahtevati podatke tako o prihodkih, kot tudi o odhodkih, ker je mogoče šele iz obojega skupaj izračunati dohodek.
Glede na to, da 82. člen ZASP ne opredeljuje dohodka in dosedanjo sodno prakso, ki je zanikala dolžnost razkrivanja podatkov o izdatkih (odhodkih) je jasno, da toženi stranki ni mogoče očitati hude malomarnosti, ker ni razkrila podatka o izvajalcem prireditev plačanih bruto honorarjih.
Ravnanje tožene stranke je bilo hudo malomarno zato, ker je tožena stranka delno poravnala svojo obveznost šele približno dve leti in pol po nastanku obveznosti, in poleg tega tudi le deloma. Tako ne bi ravnala niti povprečno skrbna oseba. Povprečno skrbna oseba poravna, če je višina zneska sporna, vsaj tisti del terjanega zneska, glede katerega ne more imeti utemeljenih dvomov. Tožena stranka je s svojim drugačnim ravnanjem hudo malomarno kršila avtorsko pravico tožeče stranke.
Pritožbeno sodišče se ne strinja, da avtor ne more zahtevati civilne kazni zato, ker je ta podobna pogodbeni kazni, ta pa se za denarne obveznosti sploh ne more dogovoriti. Najprej že zato, ker 168. člen ZASP ne pozna takšne omejitve, kot je 3. odstavek 247. člena OZ. Ta bi bila glede na okoliščine tudi nesmiselna. Ker so avtorski honorarji praviloma dogovorjeni v denarju (tako tudi glede na tarifo tožeče stranke v P 1998), bi torej takšno stališče pomenilo, da bi bil 3. odstavek 168. člena ZASP v skoraj vseh primerih praktično neuporaben.
Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.
izostanek priče z glavne obravnave – breme predložitve dokazov za navedbe v opravičilu za odsotnost
Ali gre za opravičen izostanek z glavne obravnave presoja sodišče. Strinjati se je sicer treba s pritožnico, da je bolezen lahko opravičljiv razlog za izostanek, vendar mora biti ustrezno izkazana z zdravniškim spričevalom. Če takšnega dokazila priča ni mogla predložiti, ker je, kot trdi v pritožbi, brez ustreznega zdravstvenega zavarovanja, bi to morala navesti in izkazati že v opravičilu za svojo odsotnost in opravičeno odsotnost dokazovati na kakšen drug način, ki bi omogočal preverjanje njene trditve.
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnik ni tretja oseba, napačno pa je štelo, da 187. člen OZ predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost, saj predstavlja zgolj podlago za solidarno odgovornost.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1-1, 110/1-2. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji člen 66. KZ-1 člen 192, 192/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja
Tožena stranka je tožnici (pomočnici vzgojitelja) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in po 1. točki 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS. Očitala ji je, da je v določenih dneh malomarno in grdo ravnala z otroki, s čemer jih je prizadela in bi lahko njeno ravnaje vplivalo na mentalni razvoj, kar je hujša kršitev delovnih obveznosti po 1. točki 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS in v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi, njeno ravnanje pa ima vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, ki ga storijo starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe. Tožnica je kršitve, ki so ji bile očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko storila, zato ji je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in 1. točki 66. člena navedene KP.
telesna okvara - invalidnina - izplačilo - obnova - nov dokaz - zahteva za ponovno oceno telesne okvare
Izplačilo invalidnine za telesno okvaro je pogojeno z datumom vložitve zahteve za pridobitev pravice. Invalidnina za telesno okvaro se, ne glede na datum njenega nastanka, tudi v primeru, če je ugotovljena za več let nazaj, izplača največ od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.
ZDR člen 34, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - sodna razveza - odškodnina - kršitev obveznosti z delovnega razmerja
Kršitev po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR delavec stori, če najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Kršitev po navedeni določbi delavec stori, če o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti svojega delodajalca. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da je ni obvestil o svoji odsotnosti za sporno obdobje. Tožnik je o razlogu svoje odsotnosti povedal direktorju tožene stranke osebno. S tem je zadostil svoje obveznosti obveščanja delodajalca (34. člen ZDR), zato je bila odpoved kot posledica kršitve obveščanja po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR neutemeljena.
Tožnik je bil 5 dni neupravičeno odsoten, saj je samovoljno koristil dopust, ki mu ga direktor ni odobril, vendar je o razlogih za svojo odsotnost obvestil delodajalca. Samovoljno koriščenje dopusta je huda kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (po določbi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR), vendar tožena stranka glede neupravičene odsotnosti z dela tožniku te kršitve ne očita, ampak kršitev po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ki pa sankcionira neobveščanje.
ZDR člen 88, 96, 109, 109/1, 109/2. ZPP člen 191, 191/2, 191/3.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba tožbe
Naknaden pristop novih tožnikov v pravdo ne pomeni spremembo tožbe, za katero je potrebno soglasje tožene stranke. Iz 2. in 3. odstavka 191. člena ZPP izhaja, da ob vstopu novih tožnikov v pravdo ni potrebno soglasje toženca. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru odločilo, da je subjektivna sprememba tožbe lahko podana, če tožnik namesto prvotnega toženca toži koga drugega, nikoli pa v primeru, če se prvotnemu tožniku pridruži nov tožnik ali pa ga nadomesti. Vrhovno sodišče je poudarilo, da privolitev toženca v takšnem primeru ni potrebna in zato, zaradi nasprotovanja toženca, sodišče tudi ne more preprečiti novemu tožniku, da bi vstopil v pravdo.
Za odmero in izračun odpravnine zaradi redne odpopvedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dan podaje odpovedi ni pomemben. Iz 2. odstavka 109. člena ZDR je namreč razvidno, da odpravnina delavcu pripada, če je zaposlen pri delodajalcu več kot eno leto. Trajanje zaposlitve pri delodajalcu pa je enako trajanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu, ki se konča z iztekom odpovednega roka. Osnova za izračun odpravnine pa je vezana na dan odpovedi, saj je v 1. odstavku 109. člena ZDR eksplicitno določeno, da je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.
invalidnost - invalid III. kategorije - invalidska pokojnina
V zvezi z določbo 67. člena ZPIZ-1 (po katerem pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti - moški oziroma 61 let starosti - ženska) in priznanjem pravice od invalidske pokojnine je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da določbe 67. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti invalid II. ali III. kategorije invalidnosti že ob nastanku invalidnosti star 63 let (moški) oziroma ženske 61 let, če na podlagi 1. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ne bi mogel pridobiti pravic na podlagi invalidnosti. Zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi III. kategorije invalidnosti od dne, ko je dopolnil starost 63 let.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - kolektivna pogodba - veljavnost kolektivne pogodbe
Zaradi racionalizacije poslovanja je tožena stranka morala odpustiti nekaj delavcev, med njimi tudi dva novinarja in sicer tožnika, ki je bil zaposlen na delovnem mestu novinar urednik in njegov sodelavec, ki je bil zaposlen na delovnem mestu novinar. Ker tožena stranka v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni uporabljala nobene od kolektivnih pogodb o zaposlitvi, za katere je tožnik navajal, da je bila njihova uporaba dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, torej SKPgd, KPČIZKD in tudi ne KPpn, ji ni bilo potrebno upoštevati kriterijev za določitev presežnih delavcev po kolektivnih pogodbah. Tožena stranka je spoštovala določila ZDR, ki se nanašajo na postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Z neargumentiranimi navedbami, da ima sodnica nestrpen in sovražen odnos do zagovornika, da je v nekaj primerih nezakonito ravnala do njega samega kot storilca prekrška, da že nekaj časa ignorira zagovornika obdolženega, je po prepričanju pritožbenega sodišča v zagovornikovih navedbah izražena žaljiva vrednostna ocena do sodnice, ki je obravnavala predmetno prekrškovno zadevo, kakor tudi do sodišča na katerem ta sodnica izvaja sodno oblast, kar pa nima nič skupnega s svobodo izražanja. Takšen način pritoževanja nedvomno dokazuje, da gre tudi v subjektivnem pogledu za naklepno žalitev, kar je za odvetnika, ki je v obravnavani prekrškovni zadevi pred sodiščem prve stopnje nastopal kot zagovornik obdolženca, nesprejemljivo in nedopustno.
invalid III. kategorije - pravica do premestitve na drugo delovno mesto - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - dodatne omejitve pri delu
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Poleg že ugotovljenih omejitev pri delu so potrebne dodatne omejitve. Zato je utemeljen njegov zahtevek na priznanje pravice do premestitve na drugo delovno mesto z že priznanimi in novimi ugotovljenimi omejitvami
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 244. ZZVZZ člen 80, 81.
začasna nezmožnost za delo - odločba imenovanega zdravnika - nov predlog
V tožnikovem primeru je zdravstvena komisija v dokončni in pravnomočni odločbi, ki je tožnik ni izpodbijal, ugotovila, da je tožnik začasno nezmožen za delo določeno obdobje, od določenega dne dalje pa, da je za delo zmožen. Tožnikova osebna zdravnica je toženi stranki predlagala, da tožniku iz istega zdravstvenega razloga, zaradi katerega mu je bil bolniški stalež odobren s pravnomočno odločbo, odobri bolniški stalež tudi po spornem datumu. Predlogu ni predložila novih izvidov, ki bi izkazovali nenadno poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja po pravnomočno zaključenem bolniškem staležu. Mnenje posameznih lečečih zdravnikov glede začasne nezmožnosti za delo za izvedenski organ ZZZS ni obvezujoče. Slednji pa je ugotovil, da tožnikovo zdravstveno stanje ne utemeljuje bolniškega staleža tudi po spornem datumu, oz. da pri tožniku tudi ni prišlo do nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja. Zato je bil predlog osebne zdravnice neutemeljen, izpodbijani odločbi tožene stranke, da bolniški stalež po spornem datumu ni medicinsko utemeljen, pa sta zakoniti.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0012524
ZDR člen 184. OZ člen 131, 150, 179, 179/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - nevarna dejavnost - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo
Tožnik je bil poškodovan na gradbišču v delovni nezgodi, ko je pregledoval pravilnost izdelave sifona na zgornji etaži gradbenega objekta. Ko se je po kontroli vračal iz zgornje etaže po še neizdelanem stopnišču, se mu je na pohodni rampi ena od desk spodmaknila, zaradi česar je padel in zdrsnil v globino. Gradbeništvo ob upoštevanju varnostnih ukrepov ni nevarna dejavnost. Poškodbam se sicer ni mogoče povsem izogniti, vendar to ne more privesti do zaključka, da je vsak delodajalec, ki se ukvarja z gradbeništvom, avtomatsko objektivno odgovoren za škodo, ki je njegovemu delavcu nastala iz te dejavnosti. Pravilno izdelana in postavljena pohodna rampa tudi ni nevarna stvar. Tudi sicer ni izkazano, da so pohodno rampo delavci tik pred škodnim dogodkom premaknili. Na ustrezno zgrajeni pohodni rampi ne obstoji velika verjetnost, da bi škoda nastala, zato tožena stranka po načelu objektivne odgovornosti ne more biti odgovorna za nastalo škodo.
Tožnik je bil delovodja gradbišča in pri tem zadolžen poskrbeti za varnost delavcev na gradbišču, kar pomeni tudi ustrezno pregledati prehodno rampo, po kateri so delavci prevažali oziroma odvažali gradbeni material. Ob upoštevanju slabše vidljivosti na hodniku je zato pravilna ocena odgovornosti tožene stranke na 70 % in tožnikove soodgovornosti (zlasti iz razloga, ker je bil na delovišču delovodja in ni preveril, ali je pohodna rampa povsem pravilno nameščena) na 30 %.
Prepoved konkurence ni prisilno pravo. Akt o ustanovitvi družbe lahko prepoved konkurence zaostri, lahko pa tudi določi pogoje, pod katerimi je kateri od oseb, ki jih zadene prepoved konkurence, vendarle dopustno sodelovati pri konkurenčni družbi. Glede na to, da besedilo navedenih določb ZGD-1 govori o „pogojih“ in so ti določeni v aktu o ustanovitvi družbe, očitno meri na situacijo, v kateri sklenitelji akta o ustanovitvi družbe vnaprej določijo predpostavke, pod katerimi je dopustno ali pa prepovedano delovati pri konkurenčni družbi. Mišljena je torej vnaprejšnja razširitev ali zožitev prepovedi konkurence, vnaprejšnja določitev „pogojev“.
Glede na to, da je oprostitev prepovedi konkurence dopustna, pa tudi ni razloga, da bi se družba v konkretni situaciji ne mogla odpovedati prepovedi konkurence v razmerju do točno določene osebe in (ali) konkurenčne družbe. To lahko stori tudi s konkludentnim ravnanjem.
plačilo razlike v stroških prevoza na delo in z dela - kilometrina - službena pot - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - povračilo stroškov v zvezi z delom - stroški prevoza na delo in z dela
Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati premalo izplačano kilometrino za službene poti, vendar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da si je tožnik v potnih nalogih obračunal več kilometrov, kot jih je dejansko opravil na sporni relaciji. Ta „višek“ obračunanih in plačanih kilometrov bi moralo upoštevati v primerih, ko je ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti dodatno kilometrino, in kilometrino ustrezno znižati.