invalidnost I. kategorije - invalidnost III. kategorije - datum nastanka invalidnosti
Pred sedaj obravnavanim invalidskim postopkom, v katerem je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, je bil tožnik z odločbo toženca razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom. Ta odločba je postala pravnomočna, zato tožnik v nobenem primeru ne bi mogel biti razvrščen v I. kategorijo invalidnosti pred pravnomočnostjo te odločbe, niti od tega dne ne bi mogel pridobiti pravice do invalidske pokojnine, ker bi prišlo do nedopustnega posega v pravnomočno odločbo. Pravnomočna odločba se lahko spremeni le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pod pogoji, ki jih določa zakon. V rednem postopku pa se nove pravice priznajo na podlagi dejstev ugotovljenih v novem postopku od dneva, ko so takšna relevantna dejstva ugotovljena ali izkazana v medicinski dokumentaciji.
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 118, 118/1. KZ-1 člen 209. ZPP člen 285, 339, 339/2, 339/2-14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - reintegracija - sodna razveza - kaznivo dejanje ponevrbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - možnost nadaljevanja delovnega razmerja - materialno procesno vodstvo
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela skladiščnika na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, zaradi očitane kršitve delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1, ki ga stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika, ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Tožniku je tožena stranka v izredni odpovedi očitala protipravno odsvojitev svedra, last njenega naročnika in istočasno ugotovila, da je zaradi storjene kršitve v tožnika izgubila zaupanje do te mere, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja, niti do izteka odpovednega roka. Pri tožniku je manjkala zavest o protipravni prilastitvi svedra, zato ta znak kaznivega dejanja ni podan, kar pomeni, da ni bil izpolnjen razlog iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.
V skladu s sodno prakso se kot kriteriji za odmero odškodnine po 118. členu ZDR upoštevajo predvsem zaposlitvene možnosti delavca, njegova starost, delovna doba, poklic, druge osebne okoliščine, eventualno prejemanje nadomestila in podobno. V okviru odprtega sojenja je sodišče dolžno ugotoviti vse te okoliščine tudi v primeru, če delavec ne predlaga sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa se zanjo odloči na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje v predmetnem sporu glede sodne razveze ni zaslišalo tožnika, tožena stranka ni navedla razlogov, zaradi katerih predlaga razvezo pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je samo zaključilo, da je toženka izgubila zaupanje v delo tožnika, da ravnanja tožnika kvarijo poslovni ugled in ogrožajo njene posle. Izpodbijana sodba glede zavrnitve odločitve o reintegraciji tožnika in o višini odškodnine nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnik.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 96, 96/1, 96/2, 118, 118/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodna razveza - odškodnina - večje število delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - datum prenehanja delovnega razmerja
V obdobju treh mesecev je število delavcev, katerim je tožena stranka redno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, doseglo prag iz drugega odstavka 96. člena ZDR, torej 20 ali več delavcev v obdobju treh mesecev, zaradi česar je šlo za večje število delavcev. Zato so izpodbijane odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonite, ker tožena stranka ni upoštevala določb 96. do 101. člena ZDR in ni izvedla postopka kolektivnega odpusta. Tožena stranka bi namreč morala sprejeti program razreševanja presežnih delavcev, o tem obvestiti sindikat, zavod za zaposlovanje ter sprejeti kriterije, na podlagi katerih bi določila, kateri so tisti delavci, ki jim bo delovno razmerje odpovedano.
Če sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, lahko na podlagi 118. člena ZDR, na predlog delavca ali upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, delavcu za to obdobje prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja in določi ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih delavcu v zadnjih treh mesecih. Sodišče prve stopnje lahko pogodbo o zaposlitvi razveže znotraj tega obdobja, ter s tem ne krši načela dispozitivnosti. Dejstvo, da so tožniki prijavljeni na zavodu za zaposlovanje in prejemajo denarno nadomestilo, ni pravno odločilen razlog za to, da se to obdobje skrajša. Zato je potrebno pogodbe o zaposlitvi tožnikov razvezati z dnem odločitve sodišča prve stopnje in ne z dnem poteka odpovednih rokov. Ustaljena sodna praksa delovnih sodišč namreč delavcem priznava delovno razmerje do dneva odločitve sodišča prve stopnje, razen če obstajajo nekatere okoliščine, ki utemeljujejo drugačno odločitev (npr. če delavec po nezakonitem prenehanju pridobi status samostojnega podjetnika ter mu iz tega razloga ni mogoče priznati delovnega razmerja, saj bi s tem imel priznano dvojno zavarovanje).
avtorsko pravo – iztožljivost opustitve dolžnosti poročanja o uporabi fonogramov – plačilo nadomestila – civilna kazen – odškodnina za stroške terenske kontrole – uporaba tarife
Določilo 2. točke prvega odstavka 185. člena ZASP sankcionira le tiste uporabnike, ki kolektivnim organizacijam ne pošiljajo sporedov, torej le prireditelje iz prvega odstavka 159. člena ali RTV organizacije iz tretjega odstavka 159. člena. Tožena stranka, ki fonograme predvaja le v svojem lokalu, mednje ne sodi. Zato po tem določilu ne more biti sankcionirana. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja pravna norma, pomeni pravno kršitev. Kršitev tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo tudi civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem.
nedopustnost izvršbe - izročitev na kratko roko - pridobitev lastninske pravice na premičnini
Izročitev se šteje za opravljeno s sklenitvijo pravnega posla o prenosu lastninske pravice brez dejanske izročitve, če je bila premičnina že pred sklenitvijo pravnega posla v posesti pridobitelja (izročitev na kratko roko). Gre za poseben zakonsko urejen nadomestek izročitve, ki se uporablja v primeru, ko je pridobitelj že neposredni nelastniški posestnik stvari in se z njenim lastnikom, ki je posredni lastniški posestnik dogovori, da mu slednji stvar odsvoji. Prenos lastninske pravice se opravi samo z dogovorom med strankama brez realnega dejanja in tako nelastniška neposredna posest konvertira v lastniško neposredno posest.
ZPP člen 151. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 9.
pravdni stroški - potni stroški stranke za prihod na obravnavo - osebni pregled pri sodnem izvedencu - kilometrina - javni prevoz
V skladu s 151. členom ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi sodnega postopka. Med te stroške seveda štejejo tudi potni stroški stranke za prihod na obravnavo in osebni pregled pri sodnem izvedencu. Vendar pa o njih ni mogoče odločati po ZOdvT, temveč ob uporabi Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku.
fonogram – uporaba tarife – nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del – razlaga skupnega sporazuma – DDV – zahtevek za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev – stroški kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic – pravdni stroški – fotokopije
Sodišče je na skupni sporazum vezano. T 2005 sama odkazuje na skupni sporazum, če je sklenjen. Ker je bil ta sprejet (SS 2006) in velja od leta 2006, velja tarifa iz tega sporazuma.
Terenskih kontrol tožeča stranka ni izvajala zato, ker je tožena stranka javno priobčevala fonograme, pač pa zato, ker je to njena zakonska obveznost. Nadzor bi tožeča stranka morala opravljati tudi, če bi bilo kršilcev zelo malo, ali pa nobenega. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava, češ da je predmetni zahtevek (stroški, ki tožeči stranki nastajajo z odkrivanjem kršilcev) odškodninski zahtevek, glede na navedeno ni podana.
Pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov po 1b točki t. št. 6000 do 100 strani kopij stranka nosi sama.
domneva o umiku tožbe – preložitev naroka zaradi možne sklenitve sodne poravnave – odsotnost strank s poravnalnega naroka
Tudi v primeru, ko sodišče zaradi možne sklenitve sodne poravnave poravnalni narok preloži na drug dan, pride v poštev sankcija iz tretjega odstavka 282. člena. Ker na (preložen) poravnalni narok ni prišla nobena od pravdnih strank, je sodišče tožbo utemeljeno štelo za umaknjeno.
Toženi stranki je prenehalo delovno razmerje zaradi pravnomočne sodbe v kazenskem postopku, s katero je bila obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev. Zato je tožeča stranka na podlagi druge točke prvega odstavka 154. člena ZJU toženi stranki izdala sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je delovno razmerje prenehalo po samem zakonu z izdajo sklepa in ni bilo podlage za zavarovanje. Datum prenehanja delovnega razmerja je bil pravnomočno ugotovljen v sklepu predstojnice, zato ni odločilno, da je bila tožena stranka šele po enem mesecu dejansko odjavljena iz zavarovanja. Zato ji je bil za sporni mesec neupravičeno izplačan del plače. Ta znesek predstavlja preplačilo iz naslova neto plače. Ker tožeča stranka ni mogla preplačila upoštevati pri obračunu plače za naslednji mesec, je nastal pravni položaj, ko je tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega v smislu določbe 190. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.
Na podlagi pravnomočne sodbe (s katero je bilo odločeno, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas in da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji obračunati in izplačati izgubo na mesečnih plačah, stimulaciji, božičnici in trinajsti plači) je bila tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Tožena stranka tožnice ni pozvala nazaj na delo v skladu s pravnomočno sodbo, tožnica pa v skladu s 231. členom ZIZ ni podala predloga za izvršbo. Zato je tožnica upravičena do razlike v plači le do dneva izvršljivosti sodbe. Če delavec ne predlaga izvršitve pravnomočne sodbe v šestmesečnem roku iz 231. člena ZIZ, s tem izgubi pravico do uveljavitve delovnega razmerja. Pravica do izplačila razlike v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja je vezana na obstoj delovnega razmerja. Ker delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, tožnica ni upravičena do razlike v plači po izvršljivosti sodbe.
Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje iz drugega odstavka 11. člena ZST-1 se po ustaljeni sodni praksi sicer res presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa zakon, to pa je mesečni dohodek, ki ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo, vendar pa je pri presoji različnih situacij potrebno upoštevati tudi kriterij stalnosti dohodka. Navedeno stališče sodne prakse je namreč mogoče uporabiti zgolj v primeru, če imajo prosilci stalne denarne dohodke, ne pa tudi, kadar prosilci prejmejo le enkratni dohodek ali bodo dohodek imeli le določen čas (npr. za čas prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost). V takšnih primerih je treba presoditi vse okoliščine, ki vplivajo na zmožnost preživljanja prosilca. Upoštevaje dejstvo, da je tožnikov edini mesečni dohodek denarno nadomestilo za brezposelnost, da ga bo prejemal le tri mesece, da prej drugih dohodkov ni imel in da drugega premoženja nima, so izpolnjeni pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse.
Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje iz drugega odstavka 11. člena ZST-1 se po ustaljeni sodni praksi sicer res presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa zakon, to pa je mesečni dohodek, ki ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo, vendar pa je pri presoji različnih situacij potrebno upoštevati tudi kriterij stalnosti dohodka. Navedeno stališče sodne prakse je namreč mogoče uporabiti zgolj v primeru, če imajo prosilci stalne denarne dohodke, ne pa tudi, kadar prosilci prejmejo le enkratni dohodek ali bodo dohodek imeli le določen čas (npr. za čas prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost). V takšnih primerih je treba presoditi vse okoliščine, ki vplivajo na zmožnost preživljanja prosilca. Upoštevaje dejstvo, da je tožnikov edini mesečni dohodek denarno nadomestilo za brezposelnost, da ga bo prejemal le tri mesece, da prej drugih dohodkov ni imel in da drugega premoženja nima, so izpolnjeni pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse.
invalidska pokojnina - zavrženje pritožbe - pravdna sposobnost - zakoniti zastopnik - procesna sposobnost - procesna predpostavka
Tožniku je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je že postal pravnomočen, deloma odvzeta poslovna sposobnost in sicer v delu za zastopanje pred sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. V obravnavani zadevi je tožnik sam vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, čeprav ima po odločbi Centra za socialno delo postavljenega skrbnika. Ker tožnik za zastopanje pred sodnimi postopki nima procesne sposobnosti, je tožnikovo pritožbo potrebno kot nedovoljeno zavreči (351. člen v zvezi s 352. in 3. odstavkom 343. člena ZPP).
Trditve dolžnikov o tem, da so po prvi cenitvi v nepremičnino vlagali, kar so dokazovali s cenitvijo izvedenke, niso zadoščale za verjeten izkaz o tem, da se je vrednost nepremičnine precej spremenila.
Tožnik je kot neizbrani kandidat zoper toženo stranko vložil tožbo (zaradi nezakonite izbire) po izteku 30-dnevnega roka iz določbe 5. odstavka 204. člena ZDR. Po tej določbi lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, zahteva v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Zato je bilo potrebno tožnikovo tožbo kot prepozno zavreči.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - pravdni stroški
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku na odpravo izpodbijanih odločb in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti. Odločilo je, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine, o višini in izplačevanju katere je dolžna tožena stranka odločiti v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Višji tožbeni zahtevek (da je tožena stranka dolžna tožniku izplačevati akontacijo invalidske pokojnine) je zavrnilo. V tem sporu je pri odmeri stroškov potrebno upoštevati določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Po navedeni določbi ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če ta ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Zavrnilni del v primerjavi z ugodilnim povsem ustreza kriteriju sorazmerno majhnega dela zahtevka, poleg tega pa v tem delu zahtevka niso nastali posebni stroški. V obravnavani zadevi sta tako izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja iz tretjega odstavka 154. člena ZPP in je tožena stranka dolžna tožeči povrniti vse stroške postopka.
vrnitev prostorov v posest - lastninska tožba - rei vindicatio - prenehanje vznemirjanj (actio negatoria)
Tožeča stranka je v tožbenih navedbah jasno navedla, da od tožene stranke zahteva, da ji vrne v posest prostore, ki so njena last in jih tožena zaseda brez pravnega naslova ter da s tem vlaga vrnitveni zahtevek skladno z 92.členom SPZ oziroma lastninsko tožbo (rei vindicatio), ker je zatrjevala, da je lastnica nepremičnin, ki jih brez pravnega naslova zaseda tožena stranka in je neposredni posestnik stvari. Hkrati je tožeča stranka vložila še tožbo na prenehanje vznemirjanja (actio negatoria) z ustreznim tožbenim zahtevkom po 99. členu SPZ in gre pri tej tožbi za varstvo lastnika v primeru, da ga kdo drug ovira pri izvrševanju lastninske pravice, vendar pri tem vznemirjanju ne gre za odvzem stvari.
Že sodna praksa je zavzela stališče, da v določenih primerih, zlasti ko gre za varstvo lastninske pravice na delu nepremičnine, ostra razmejitev med njima včasih niti ni možna, še posebej, ker se s tožbo zahteva tako vrnitev stvari kot takojšnja prepoved vseh (sedanjih) in bodočih posegov v nepremičnino.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje presodilo, da ugodi vrnitvenemu zahtevku po 92.členu SPZ in je zato zavrnilo zahtevek na prepoved vznemirjanja, čeprav bi, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo, smelo ugoditi obema zahtevkoma.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - obseg sodne presoje - dejanski delodajalec - možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR je predpisana obveznost delodajalca, da ponudi delavcu sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če ima za njega na razpolago ustrezno delovno mesto (ustreznost je opredeljena v določbi 3. odstavka 90. člena ZDR), vsekakor pa v primeru, če dejansko izkazuje potrebo po zaposlitvi delavca na prostem delovnem mestu. Ni pa delodajalec dolžan iskati ali ponujati zaposlitve pri drugem delodajalcu, saj mora le preizkusiti, ali pri njem ali obstoji možnost, da zaposli delavca pod spremenjenimi pogoji.
Obveznosti tožene stranke, ki ni imela lastne proizvodnje in ki je pogodbeno opravljala storitve za druge družbe, ni mogoče ločeno obravnavati od preostalih družb v skupini A.. Zato je bila dolžnost tožene stranke, da v kolikor ni našla za tožnika primerne zaposlitve pri sebi, ponudi ustrezno zaposlitev v drugi družbi v skupini A., za katere so njeni delavci dejansko opravljali delo. Navedeno pomeni, da je potrebno določbo 3. odstavka 88. člena ZDR v konkretnem primeru, ko je šlo za prepletenost izvajanja dela v celotni skupini A., obravnavati v širšem smislu.
Iz dokaznega postopka izhaja, da je bila tožba toženi stranki vročena. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni postavilo izvedenca grafologa, saj je zaslišani poštni uslužbenec povedal, da se je tožena stranka podpisovala različno, tako da mnenje izvedenca grafologa ne bi prispevalo k pravilni rešitvi spornega vprašanja. Zato predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.
Pravna podlaga za tožbeni zahtevek je subrogacija po 963. členu OZ. Tožeča stranka, pri kateri je bil zavarovan kredit, je kreditodajalcu izplačala odškodnino zaradi nevrnjenega kredita. S tem je nanjo prešla celotna terjatev kreditodajalca do odgovorne osebe v višini izplačane odškodnine že po zakonu. Tožeča stranka lahko zato tisto, kar je plačala banki, terja od kreditojemalca (tožene stranke), in sicer v delu, ki vrednostno ustreza dejansko izpolnjeni izpolnitvi.