Evropska socialna listina člen 1.URS člen 49, 66. ZTPDR člen 75, 75/1, 75/1-1, 83, 83/2. ZDR (1990) člen 100, 100/1, 100/1-1.ZOR člen 60, 61, 62, 63, 64, 65, 117.
varstvo pravic delavcev - delovno razmerje v državnih organih - prenehanje delovnega razmerja s soglasjem delavca - izjava volje delavca - izpodbijanje izjave volje delavca - ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja
V delovnem sporu, v katerem je predmet odločanja sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja na podlagi delavčeve izjave, da več ne želi delati pri delodajalcu, delavec ne more trditi, da je bila izjava dana v zmoti, pod vplivom grožnje, sile ali zvijače, če te izjave ni izpodbijal v rokih, ki so določeni v ZOR (117. člen).
Navedeno velja zato, ker je izjava volje delavca konstitutivnega značaja, sklep, ki ga delodajalec izda na podlagi izjave delavca, pa je ugotovitvenega značaja. V sporu, kjer je izpodbijan le sklep delodajalca, izjava delavca več ne more biti predmet odločanja.
ZUOPDD člen 2, 2/1, 2/2.ZLPP člen 31, 31/6. ZDSS člen 6, 6-8.URS člen 23, 153. ZPP (1977) člen 395, 395/2, 406.
sodna pristojnost - stvarna pristojnost - kolektivni delovni spor - plače in drugi prejemki - postopki lastninskega preoblikovanja podjetij
Če tožbeni zahtevek izvira iz naslova premalo izplačanih plač v obdobju, ki ga upošteva Zakon o ureditvi, obračunavanju in plačevanju določenih davkov in prispevkov v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij je za odločitev o stvarni pristojnosti sodišča potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 2.člena tega zakona. Po tej določbi so takšni spori opredeljeni kot kolektivni spori po ZDSS, o katerih so pristojna odločati delovna sodišča (8.točka 6. člena ).
Zato presoja sodišča druge stopnje, da za obravnavo spora ni pristojno delovno sodišče, pomeni zmotno uporabo 6.člena ZDSS, njegova odločitev, da spor ne sodi pod sodno jurisdikcijo, pa predstavlja kršitev ustavne pravice do sodnega varstva ( 23.člen URS) in 6.člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki je po določbi 153.člena ustave RS po hierarhiji pravnih aktov višja od zakonov ter se v zvezi z 8. in 15. členom ustave RS neposredno uporablja.
ZTPDR člen 83, 83/1.ZOR člen 370, 371. ZPP (1977) člen 365.
delovno razmerje pri delodajalcu - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - varstvo pravic delavcev pri pristojnem organu - prekluzivni rok za vložitev zahteve - procesna predpostavka - denarna terjatev - zastaralni rok
Ker je z zakonom o obligacijskih razmerjih določen čas, v katerem delavec lahko zahteva izpolnitev denarnih obveznosti, nastalih v zvezi z delovnim razmerjem, šteti za zastaralni rok, sodišče izteka tega roka ne upošteva po uradni dolžnosti, pač pa samo takrat, če se stranka nanj sklicuje.
spor zaradi odškodnine, ki ne izhaja iz delovnega razmerja - stvarna pristojnost
Ker iz listin v spisu, ki so sodišču na voljo, izhaja, da toženec nikoli ni bil v delovnem razmerju pri tožeči stranki, torej ne gre za spor, za reševanje katerega bi bilo pristojno prej sodišče združenega dela ali sedaj delovno sodišče. Spori zaradi odškodnine, če ne izhajajo iz delovnega razmerja, niso (individualni) delovni spori, ki bi se urejali po delovnopravnih predpisih, ampak so premoženjskopravni spori, ki se urejajo v skladu z določbami obligacijskih predpisov, zato v tem primeru ne gre za individualni delovni spor v smislu določb 4. člena ZDSS.
Po določilih 2. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) so delovna sodišča pristojna, da odločajo v individualnih delovnih sporih o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem. Iz te formulacije je razvidno, da delovna sodišča niso pristojna za odločanje o pravnih razmerjih med delavci ter subjekti, ki niso njihovi delodajalci. Iz podatkov spisa je razvidno, da tožnica v razmerju do tožene stranke uveljavlja denarno terjatev in da svoj zahtevek utemeljuje na pravnomočnih sodnih odločbah, v katerih je označena kot upravičenka omenjenih denarnih terjatev. Ker gre za spor med fizičnimi osebami, ki nista sklenili delovnega razmerja in ker uveljavljeni znesek ne presega 2,000.000,00 SIT, je po določilih 99. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94, 45/95, 38/99, 8/2000) za odločanje v tej zadevi pristojno okrajno sodišče.
stvarna pristojnost - pravica iz podeljenega patenta
Z zahtevkom, da naj se prepove delodajalcu uporabljati stroj, izdelan po tožnikovem načrtu, ki je zavarovan s podaljšanim patentom, tožnik uveljavlja pravico iz patenta. Za odločanje o sporu je zato pristojno sodišče splošne pristojnosti.
poškodba pri delu - plačilo odškodnine - stvarna pristojnost
Spori zaradi odškodnine niso socialni spori, ki bi se urejali po socialnih zakonih, ampak so premoženjskopravni spori, ki se urejajo v skladu z določbami obligacijskih predpisov. Zato v tem primeru ne gre za socialni spor v smislu določb prvega odstavka 5. člena ZDSS.
prenehanje delovnega razmerja - varstvo pravic delavcev - ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja - procesna predpostavka za vložitev tožbe
Ker revidentka ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni vložila pisno, niti ga ni ustno vložila pri direktorju tožene stranke v podružnici, kot je bila pravilno poučena v pravnem pouku izpodbijanega prvostopnega sklepa tožene stranke, je pravilen zaključek sodišča, da se revidentka za varstvo pravic ni obrnila na pristojni organ tožene stranke, to pa pomeni, da ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe na sodišču.
ZDSS člen 5, 5/1, 5/1-2.ZZVZZ člen 230, 230/2.ZS člen 101.
povrnitev izplačila nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni, delodajalcu - stvarna pristojnost
Po določilih 2. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) je socialno sodišče pristojno soditi v sporih iz zdravstvenega zavarovanja, če gre za spore o pravici do in iz zdravstvenega zavarovanja, spore v zvezi s prostovoljnim zdravstvenim zavarovanjem ali za spore v zvezi s plačevanjem prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Iz tožbenega zahtevka in podatkov v spisu je razvidno, da gre v tej zadevi za premoženjski spor med dvema pravnima osebama, katerega predmet je denarna terjatev. Tožeča stranka je na temelju 2. odstavka 230. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96, 29/98, 6/99) delavcu izplačala nadomestilo osebnega dohodka za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni na podlagi listine o upravičeni zadržanosti z dela. Po določilih istega zakonskega predpisa je Zavod za zdravstveno zavarovanje dolžan delodajalcem povrniti izplačana nadomestila po predložitvi zahtevka. Spor o tem zahtevku ni spor o pravici do nadomestila. Gre za gospodarski spor, zato je za sojenje o tem sporu po določilih 3.
točke/II. 101. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 do 8/2000) pristojno okrožno sodišče.
ZDR (1990) člen 100, 100/1-6, 106. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 9. ZPP (1977) člen 395, 395/2.
zmotna uporaba materialnega prava - prenehanje delovnega razmerja - sodni postopek - varstvo pravic delavcev - delovno razmerje pri delodajalcu - neupravičena odsotnost z dela
Delodajalec po prenehanju veljavnosti sklepa o začasnem čakanju tožnika na delo, ni dokončno odločil o njegovi razporeditvi na drugo delovno mesto. Novi postopek za ugotovitev, da tožnikovo delo začasno ni potrebno, ni bil izveden. Tako ni mogoče z gotovostjo trditi, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela, zaradi česar je vprašljivo, ali je tožena stranka pravilno izvedla postopek za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR.
ZTPDR člen 11, 83. ZDR (1990) člen 11. ZPP (1977) člen 393.
sklenitev delovnega razmerja - disciplinski postopek - delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja - preklic pogojno odložene izvršitve disciplinskega ukrepa, izrečenega v drugi organizaciji - nezakonitost odločitve o preklicu
Sklepi disciplinskih organov so nezakoniti, če so ti organi ugotovili disciplinsko odgovornost delavca in preklicali pogojni ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki so ga izrekli organi organizacije, v kateri je bil delavec prej v delovnem razmerju.
Delovno razmerje je sklenjeno med določenim delavcem in delodajalcem, zato se odločitve delodajalca ne morejo raztezati na prejšne delovno razmerje in na ugotovljeno disciplinsko odgovornost delavca pri prejšnjem delodajalcu.
plačilo obveznosti po samoupravnem sporazumu - stvarna pristojnost
Po določbah 4. člena ZDSS delovna sodišča res niso več pristojna odločati v sporih o plačilu obveznosti po samoupravnem sporazumu. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je zato v sklepu o nepristojnosti pravilno ugotovilo, da bi tovrsten spor, ob upoštevanju novih določb o pristojnosti sodišč, bil v pristojnosti okrožnega sodišča, ker gre v bistvu za odločanje o pogodbenem premoženjskem odnosu, kar bi glede na stranke postopka lahko bil gospodarski spor. Vendar je pri tem spregledalo določbo prvega odstavka 68. člena ZDSS. V tej je sicer res določeno, da se v zadevah, ki jih do uveljavitve tega zakona prejmejo sodišča združenega dela, postopek nadaljuje po tem zakonu, če še ni bila izdana odločba, s katero se je postopek pred prvostopnim sodiščem končal. Zakon pa pri tem ne določa, da bi se nerešene zadeve odstopale v reševanje drugim - splošnim sodiščem. Določbo, da se postopek nadaljuje po tem zakonu, je zato treba razumeti v ožjem smislu, torej tako, da se v nadaljevanju postopka sicer uporabljajo nova funkcionalna procesna pravila, ne pa tudi določbe o stvarni pristojnosti iz II. poglavja zakona.
kooperacijska pogodba - določitev vrednosti opravljenega dela - pravice in obveznosti strank kooperacijskega razmerja
V kooperacijski pogodbi cena za opravljene prevoze med strankama ni bila točno dogovorjena. Zaradi tega je na podlagi 301. člena (prečiščeno besedilo 267. člen), 277. člena (247. člen) in 126. člena (92. člen) Zakona o združenem delu treba ugotoviti, da je imel kooperant pravico do tolikšne cene za prevozno uro, kolikor je prejela organizacija od naročnika dela.
Tožnik ni izpodbijal kooperacijske pogodbe in tudi ni zahteval njene razveze po 133. členu ZOR, zato ne more uspešno trditi, da mu je bila v škodo določena določba kooperacijske pogodbe.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov - ukinitev dela dejavnosti in zaprtje poslovne enote - plače in drugi prejemki - odpravnine - osnova za izračun odpravnine
Sodišče druge stopnje je preizkusilo vse pritožbene navedbe, pri čemer je ugotovilo, da so bile osnove za izračun odpravnin tožnikom ugotovljene v skladu z veljavnimi akti o plačah tožnikov. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da bi lahko bile osnove drugačne, če bi bile v formalnem postopku razveljavljene odločitve tožene stranke o višini plač tožnikov, do česar pa ni prišlo. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na domnevne nepravilnosti pri lastnem odločanju o višini plače tožnikov, ki je bila upoštevana kot osnova za izračun odpravnin. Te plače so bile tožnikom na podlagi veljavnih sklepov tožene stranke dejansko izplačane, tožniki pa njihove višine niso izpodbijali v ugovornem ali sodnem postopku.
Sodišče druge stopnje je revidentu v zvezi s tem izčrpno odgovorilo na njegovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje že v razlogih svoje sodbe. Pri tem je pravilno presodilo, da je ukinitev poslovne enote pravne osebe treba z vidika ugotavljanja upravičenosti prenehanja delovnega razmerja delavcev zaradi nujnih operativnih razlogov šteti kot organizacijsko spremembo delodajalca. Pri tem ni treba, da so organizacijske spremembe izvedene po volji delodajalca, temveč so lahko, in pogosto tudi so, posledica nujnih ukrepov, ki jih je pravna oseba dolžna izvesti zaradi sanacije ali prilagajanja tržnim razmeram, s tem da so tovrstne prilagoditve lahko tudi posledica ukrepov državnih organov, ki določajo pogoje poslovanja pravnih oseb ali drugih dogodkov, na katere delodajalec ni mogel vplivati. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo toženi stranki prepovedano poslovanje, ker se ni reorganizirala v skladu z zakonsko utemeljenimi zahtevami Banke Slovenije.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - zahteva vložena zoper sklep o zavrnitvi predloga za nadomestitev pripora z milejšim ukrepom - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
S sklepi, ki jih obtoženec izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti, je sodišče odločalo o njegovih predlogih, da se pripor nadomesti s hišnim priporom. Ker ne gre za primere iz 1. in 4. odst. 420. čl. ZKP, v katerih je dovoljeno vložiti navedeno izredno pravno sredstvo, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo.
pripor - ponovitvena nevarnost - podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Z navedbami, da ne more biti razlog ponovitvene nevarnosti življenje obdolženca, ki doslej še ni bil kaznovan, je pa brez pravega poklica in brez premoženja ter opravlja delo varnostnika v diskoteki, zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega pa po določilu 2. odst. 420. čl. ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.
ZKP člen 201, 201/1-1, 202, 202/2, 472, 472/1, 519, 519/5.
postopek proti mladoletnikom - pripor - begosumnost - izjemnost pripora za mladoletnike - odstop kazenskih spisov tuji državi
Določbo 1. odst. 472. čl. ZKP si je potrebno razlagati tako, da sodišče zoper mladoletnika odredi in pozneje podaljša pripor samo, če ugotovi, da so razlogi, ki kažejo na obstoj pripornega razloga in neogibnost pripora, še bolj poudarjeni kot takrat, ko gre za polnoletne storilce.
Ker je bil pripor zoper starejšega mladoletnika, ki je madžarski državljan, odrejen zaradi zagotovitve poteka kazenskega postopka pred našim sodiščem, je treba v tej luči presojati neogibnost odreditve pripora. Zato ni mogoče upoštevati vložnikovih navedb, da pripor ni neogibno potreben, ker da bo kazenski postopek zoper starejšega mladoletnika "lahko potekal pred ustreznimi sodišče v Republiki Madžarski".
ZBS člen 71. ZDP (1991) člen 5, 5/2, 26, 26/1, 26/3.
plačilni devizni promet med domačimi pravnimi osebami - plačilo v tuji valuti
Določba tretjega odstavka 26. člena Zakona o deviznem poslovanju (ZDP) ne predstavlja izjeme od načela, da se po 71. členu Zakona o Banki Slovenije in drugem odstavku 5. člena ZDP lahko opravljajo plačila med domačimi osebami le v domači valuti, temveč pove le, koliko časa lahko ima domača oseba na deviznem računu tujo valuto, ki jo je prejela v skladu z določilom prvega odstavka 26. člena ZDP.