Sodišče prve stopnje je ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Pritožnik trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovega zdravstvenega stanja, vendar nima prav, saj je tudi na podlagi njegovega zdravstvenega stanja sodišče prve stopnje prišlo do prepričanja, da mu je primerno izreči opozorilno sankcijo – pogojno obsodbo, čeprav je že bil obsojen za druga kazniva dejanja.
Zastaralni rok pri zahtevku delodajalca za vračilo stroškov šolnine prične teči šele na podlagi prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju, ker je takrat delodajalec pridobil pravico terjati vračilo stroškov izobraževanja. Zato ni utemeljen ugovor zastaranja glede šolnine, ki je bila sicer plačana pred več kot petimi leti od vložitve tožbe, vendar od prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju do vložitve tožbe zastaralni rok še ni potekel.
Ker pri tožniku - invalidu II. kategorije zaradi okvare desnega kolena ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, do izdaje izpodbijane dokončne odločbe pa ni bila potrebna niti časovna razbremenitev pri delu, temveč le dodatna stvarna omejitev pri delu, je še nadalje invalid II. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z dodatno omejitvijo.
ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 109, 109/1,109/2, 110, 110/1, 110/1-1. KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-3, 240, 240/1, 240/2. KZ člen 244, 244/1, 244/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - znaki kaznivega dejanja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ugotavljalo, ali je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Iz tega razloga je ostalo v tem delu dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava prava nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je namreč v izredni odpovedi ta pogoj obrazložila, saj je navedla, da tožničinega ravnanja ne more odobravati, saj ji povzroča škodo, predvsem pa je popolnoma porušeno zaupanje v tožnico. Na tožnico se ne more več zanesti, ker pri svojem delu ni ravnala skladno z internimi pravilniki in področnimi predpisi ter ni skrbela za koristi tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je tožba zavržena po sodnici posameznici, čeprav gre za izpodbojno tožbo zoper posamična upravna akta, o zakonitosti katerih je potrebno meritorno senatno sojenje. Podana je tudi kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi kršenega načela kontradiktornosti. Ker ni bilo glavne obravnave, dokazni postopek ni bil izveden. Tožnici tako ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, niti možnost izjasnitve o pravno odločilnih dejstvih. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZUTD člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-8, 63/2-9. ZUP člen 147, 147/1, 260, 260/1, 260/1-1, 260/1-4.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - obnova upravnega postopka - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - izključitveni razlog - predhodno vprašanje
Zahteva za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti je bila zavrnjena, ker tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Toženec je ugotovil, da je tožnik sicer sprožil delovni spor, vendar je bila tožba prepozna, zato je štel, da gre za izključitveni razlog po 8. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD, ker mu je prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, delavec pa za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva. Ker je prav o tem vprašanju in pravočasnosti tožbe bilo v delovnem sporu odločeno drugače, kot je odločil toženec, sodba delovnega sodišča, s katero je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predstavlja obnovitveni razlog po 4. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, ki je podan, če se odločba organa, ki je vodil postopek opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Tožnikov predlog za obnovo postopka je zato utemeljen.
plačila razlike v plači - delovna uspešnost - dogovor
Med tožnico in toženo stranko je obstajal dogovor o plačilu dela plače za delovno uspešnost, pri čemer je bil ta del plače odvisen od obsega in uspešnosti dela tožnice. Tožnica je tudi že pred vtoževanim obdobjem prejemala del plače za delovno uspešnost. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnici v vtoževanem obdobju pripadal del plače iz naslova delovne uspešnosti.
plačilo odpravnine - odškodnina za čas odpovednega roka - izredna odpoved - presoja razloga za odpoved
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na dan podaje odpovedi še nista minila dva meseca po 1. oziroma 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ker je tožnik delodajalcu očital, da naj bi se kršitve začele v marcu 2013. Iz tega razloga je presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da je iz tega razloga neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Tožena stranka namreč v odgovoru na tožbo ni oporekala trditvam tožnika o razlogih za izredno odpoved (neredno izplačevanje dohodkov, premalo izplačana plača, nezagotavljanje dela), niti ni uveljavljala nezakonitosti izredne odpovedi. Zato tožnik ni imel razloga za dodatna pojasnila v zvezi s podano odpovedjo. Sodišče prve stopnje pri presoji obstoja utemeljenosti odpovednih razlogov, zlasti razloga po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ni upoštevalo niti tožnikove izpovedi niti predloženih listin. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da mu toženec zadnje tri mesece ni izplačeval plač, iz listin, ki jih je tožnik predložil sodišču skupaj s tožbo, pa izhaja, da so bile plače od januarja 2013 izplačane z zamudo oziroma v prenizkih zneskih. Morebitnih nejasnosti v zvezi z obstojem navedenega odpovednega razloga pa sodišče prve stopnje tudi ni razčistilo na naroku za glavno obravnavo. Upoštevalo je le del teksta pisnega opozorila, iz katerega je zmotno sklepalo, da tožnik tožencu očita neizplačevanje plače v pogodbenem oziroma zakonskem roku le za čas od meseca marca 2013 dalje, ne pa za obdobje pred tem mesecem, čeprav se je tožnik splošno skliceval na razloga iz 1. in 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR-1 in na to, da je neizplačevanje plač (v zakonskem roku) vidno iz (toženčevih) nakazil plače na tožnikov osebni račun. Zato je sprejeta odločitev, da zatrjevana odpovedna razloga nista podana, vsaj preuranjena, kar velja zlasti za razlog po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev sodišča prve stopnje se v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov od plač za mesece april, junij in julij 2013, ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tožniku za navedene mesece napačno dosodilo neto zneske in toženi stranki naložilo, da zanj obračuna in plača akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. Plača se delavcu prisodi v bruto znesku, od katerega mora delodajalec za delavca plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter delavcu izplačati neto znesek skladno z določili ZDoh. Pravna podlaga za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo od bruto prejemkov, je podana v ZPIZ-2 in ZZVZZ. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Za toženo stranko kot javnega uslužbenca, v spornem obdobju zaposlenega pri tožeči stranki, je veljal ZSPJS. Sodišče prve stopnje bi zato o utemeljenosti tožbenega zahtevka moralo odločati upoštevaje določbo 3. oziroma 3. a člena ZSPJS. Določbe tretjega odstavka 3. člena ZSPJS ni mogoče razlagati tako, da se šteje, da ta odločba odkazuje na uporabo 190. oziroma 191. člena OZ. Glede na navedeno se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe nepravilno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 139/2005. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so prisilne narave. Določilo pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično (86. člen OZ), nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače .
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku)po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine odškodnine pravilno upoštevalo 23 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1.
začasna nezmožnost za delo - izvedensko mnenje
Iz izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo, ki ga je nazadnje opravljala. Tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu (zlom roke) v spornem obdobju je zato neutemeljen.
ZPIZ-1 člen 7, 7/2, 15, 15/2, 178, 178/1, 275. ZPIZ-2 člen 6, 6/2, 16, 16/1, 116, 116/1, 116/3, 406, 406/4, 406/5, 429, 429/15, 430, 430/7, 194, 194/1. ZMEPIZ-1 člen 115, 115/5, 115a, 115a/2. ZMEPIZ-1A člen 7, 8. ZPIZ-2B člen 39. ZUP člen 225, 225/1, 225/4.
lastnost zavarovanca - ustavitev izplačila starostne pokojnine - vrnitev preplačila - dvojni status - družbenik in poslovodja
Po 4. odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona (1. 1. 2013) uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Uživalcu pokojnine, ki v roku, določenem v prejšnjem odstavku, ne uskladi svojega statusa, se od prvega dne naslednjega meseca po preteku roka preneha izplačevati pokojnina, zavod pa na način, določen v 3. odstavku tega člena, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2014 naprej (5. odstavek 406. člena ZPIZ-2). Ta rok je bil s 115. členom ZMEPIZ-1 najprej spremenjen tako, da je bilo prehodno obdobje podaljšano in uskladitev statusa ne glede na roke, določene v 406. členu in 15. odstavku 429. člena ZPIZ-2, zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da tožnik ne spada med tiste zavarovance, na katere se ta določba nanaša. Tožnik je bil 1. 1. 2013 uživalec pravice do starostne pokojnine po dokončni in pravnomočni odločbi toženca. Hkrati je bil družbenik in poslovodja C. d.o.o., ki ni bil zavarovan na drugi podlagi, torej je opravljal dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 16. člena ZPIZ-2. Rok, v katerem bi moral tožnik uskladiti dvojni status, je ob izdaji izpodbijanih odločb še tekel. To pa je za odločitev v tej zadevi glede lastnosti zavarovanca, pa tudi glede ustavitve izplačila starostne pokojnine, bistvenega pomena. Pomeni namreč, da je toženec izpodbijani odločbi o lastnosti zavarovanca izdal v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 ne le za nazaj, temveč tudi še pred potekom roka za uskladitev lastnosti zavarovanca, torej nezakonito. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi tožene stranke odpravilo.
Po 5. členu ZMEPIZ-1 v zvezi s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 se uživalcu pokojnine, ki v roku ne uskladi svojega statusa, pokojnina preneha izplačevati s prvim dnem naslednjega meseca po preteku tega roka, torej od 1. 1. 2016. Rok za uskladitev statusa iz 406. člena ZPIZ-2 je bil namreč s 7. členom ZMEPIZ-1A ponovno podaljšan, in sicer do 31. 12. 2015, zavodu pa dana pristojnost ugotovitve lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti in prenehanje izplačevanja pokojnine od 1. 1. 2016 naprej. Toženec je izpodbijani odločbi o prenehanju izplačevanja starostne pokojnine za nazaj izdal v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2, torej nezakonito, zato jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu utemeljeno odpravilo.
ZObr člen 64, 64/1, 64/1-2, 96. ZDR člen 137, 137/2. 141, 141/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 21. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2/3.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - nadurno delo - vojak - posebni delovni pogoj - vojaško usposabljanje
Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov. Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.
Tožnica in pokojni (bivši mož) sta imela dva skupna otroka. Med njima ni šlo le za gospodinjsko skupnost ali skupnost zaradi pomoči in nege v starosti ali bolezni, temveč je bila več kot eno leto pred smrtjo podana zunajzakonska skupnost, ki je imela vidne posebnosti zakonske skupnosti in je bila neposrednejša oziroma intenzivnejša kot katerakoli druga skupnost. V obdobju po ločitvi se je njun odnos spremenil, izboljšal do te mere, da sta spet zaživela skupaj kot pred ločitvijo. Ker so med njima tako v zadnjem letu obstajali elementi izvenzakonske skupnosti v takšnem obsegu, ki so bili po vsebini taki kot obstajajo v realnem življenju med zakoncema, je tožnica upravičen do dela vdovske pokojnine po pokojnem bivšem možu.
invalidnosti iii. kategorije invalidnosti - spremembe v invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da pri njem ne bi bile več potrebne omejitve pri delu v smislu III. kategorije invalidnosti. Tožnik ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delo šoferja I in so pri delu nujno potrebne določene razbremenitve, ne glede na to, da tako delo tožnik sedaj že opravlja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke in ugotovitev, da pri njem ne obstajajo zdravstvene omejitve oziroma da pri njem ni več podana III. kategorija invalidnosti.
ZPP člen 112, 112/2, 274, 274/1. ZDSS-1 člen 72, 72/1.
invalidska pokojnina - vložitev tožbe - rok - zamuda roka
Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
Tožena stranka je tožniku nepravilno izplačevala nižjo plačo od dogovorjene, čeprav tožnik ni dal soglasja za znižanje plače. Zato mu pripada plača v skladu s podpisano pogodbo o zaposlitvi, ki je delodajalec ne more enostransko spreminjati. Pogodba se spremeni oziroma nova pogodba velja le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik pristal na znižanje plače, je sodišče prve stopnje pravilno tožniku prisodilo plačo v skladu s podpisano pogodbo o zaposlitvi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obstoj utemeljenega razloga - dokazno breme
Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati obstoja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Direktor tožene stranke, B.B., in priča A.A. namreč nista vedela izpovedati, kako konkretno se je delovni proces pri toženi stranki v oddelku za zagotavljanje kakovosti spremenil, da delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno. Strinjati se je z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta navedeni priči zgolj na splošno navajali, da so pri toženi stranki uvedli nove proizvode in da so spremenili proces dela tako, da so naloge tožnika prerazporedili. Pri tem pa nista pojasnili, konkretno katere naloge so se razporedile in kateri delavci te naloge sedaj opravljajo.
plačilo plač - obveznost plačila - regres za letni dopust
Dogovor pravdnih strank o urejanju medsebojnih odnosov, ki je vseboval tudi določbo, da se delavka odpoveduje vsem nadaljnjim pritožbam oziroma zahtevkom, v tem delu ni veljaven. Odpoved minimalnim pravicam iz delovnega razmerja, ki izhajajo iz zakona, s strani delavca, je nedopustna in nična. Temelji na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se sicer nanaša na pravico do odpravnine, velja pa tudi za vse druge pravice, ki jih delavcem zagotavlja zakon, torej v obravnavanem primeru tudi za pravico do regresa za letni dopust, ki se mu tožeča stranka s podpisom dogovora ni mogla veljavno odpovedati.
Ker tožena stranka tožnici ni izplačala plač za september in oktober 2012 in regresa za letni dopust za leta 2010, 2010 in 2012 , je tožbeni zahtevek za izplačilo vtoževanih zneskov iz tega naslova utemeljen.