ZPIZ-2 člen 42, 52. ZPIZ-1 člen 68, 68/1, 68/1-2, 109. ZPIZ člen 56, 56/1, 56/1-2, 71.
vdovska pokojnina - pogoji na strani umrlega
Vdova pridobi pravico po umrlem zavarovancu, če so sočasno izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic in na strani vdove. Ker pokojni zavarovanec ni dopolnil vsaj 5 let skupne zavarovalne dobe, niti ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine (skupna zavarovalna doba pokojnika je znašala 4 leta, 11 mesecev in 7 dni), tožnici ni mogoče priznati pravice do vdovske pokojnine.
Napredovanja se ne upoštevajo pri plačilu po dejanskem delu, ki ga sodišče tožniku prizna. V primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela je namreč javni uslužbenec upravičen zgolj do plače izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja, za drugačno stališče pa ni pravne podlage v zakonu (prim. s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 425/2015 z dne 19. 11. 2015).
SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS0015592
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
vdovska pokojnina - pravnomočna odločba - nova zahteva
O pravici do vdovske pokojnine je bila že izdana zavrnilna odločba, saj je bilo ugotovljeno, da med tožnico in pokojnim ni obstajala takšna življenjska skupnost, ki bi bila po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Nova zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bila utemeljeno zavržena, ker se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. S tem pa je izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 37. ZPIZ-1 člen 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del - preračun pokojnine - sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško
O priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je bilo v predsodnem postopku, ki je predmet tega sodno socialnega spora, odločeno po vsebini. To pa pomeni, da v sodnem postopku izpodbijanih upravnih odločb ni bilo dopustno presojati ob uporabi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala biti v predsodnem postopku zahteva zavržena, ker je bila na podlagi poznejše zahteve o istovrstni pravici z odločbo z dne 7. 6. 2011 že pravnomočno odločeno, je zmoten. Po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve tega sporazuma z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah sporazuma. Za izključitev uporabe 37. člena v primeru, da je ena od držav pogodbenic po 18. 10. 1991 pokojninsko dajatev odmerila tudi ob upoštevanju zavarovalne dobe, dopolnjene v tretji državi, se Republika Slovenija in Republika Hrvaška v Mednarodnem sporazumu izrecno nista dogovorili. Zato ni razloga, da v primeru, kot je obravnavani, ne bi prišlo do ponovne odmere pokojnine po 37. členu Sporazuma. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
disciplinska odgovornost - javni uslužbenec - pravica do obrabne - zagovor - disciplinski postopek
Tožena stranka tožniku v disciplinskem postopku ni omogočila zagovora in je s tem kršila njegovo pravico do obrambe, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta sklepa o disciplinskem ukrepu nezakonita.
ZObr člen 64, 64/1, 64/1-2, 96. ZDR člen 137, 137/2, 141, 141/2. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2/3. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 21. ZSSlov člen 50, 50/6.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - nadurno delo - vojak - posebni delovni pogoj - vojaško usposabljanje
Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov.
Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpravnina - delovnopravna kontinuiteta
Tožnik je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine pravilno upoštevalo 24 let, 9 mesecev in 5 dni delovne dobe, ki jo je tožnik dosegel pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnika pri toženi stranki oziroma njegovih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Za veljavnost konkurenčne klavzule je odločilno, ali delavec pri delodajalcu pridobi znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru njegovega poslovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bila izobraževanja, ki jih je bil deležen toženec pri tožeči stranki, ciljno usmerjena za potrebe njegovega dela, to je prodaje produktov ter vodenja in mentorstva zavarovalnih zastopnikov. Toženec je pri tožeči stranki pridobil znanja, ki so lastna tožeči stranki in predstavljajo njen „know-how“. Glede na toženčevo delovno mesto vodje prodajne skupine, ki je bil usposobljen tudi za mentorja zavarovalnih zastopnikov in je pri novem delodajalcu (konkurenčni zavarovalnici) zaposlen na povsem podobnih delih, katerih bistveni del je odgovornost za vodenje oziroma delovni uspeh skupine zavarovalnih zastopnikov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 7, 7/2, 15, 15/2, 178, 178/1, 275. ZPIZ-2 člen 6, 6/2, 16, 16/1, 116, 116/1, 116/3, 406, 406/4, 406/5, 429, 429/15, 430, 430/7, 194, 194/1. ZMEPIZ-1 člen 115, 115/5, 115a, 115a/2. ZMEPIZ-1A člen 7, 8. ZPIZ-2B člen 39. ZUP člen 225, 225/1, 225/4.
lastnost zavarovanca - ustavitev izplačila starostne pokojnine - vrnitev preplačila - dvojni status - družbenik in poslovodja
Po 4. odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona (1. 1. 2013) uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Uživalcu pokojnine, ki v roku, določenem v prejšnjem odstavku, ne uskladi svojega statusa, se od prvega dne naslednjega meseca po preteku roka preneha izplačevati pokojnina, zavod pa na način, določen v 3. odstavku tega člena, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2014 naprej (5. odstavek 406. člena ZPIZ-2). Ta rok je bil s 115. členom ZMEPIZ-1 najprej spremenjen tako, da je bilo prehodno obdobje podaljšano in uskladitev statusa ne glede na roke, določene v 406. členu in 15. odstavku 429. člena ZPIZ-2, zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da tožnik ne spada med tiste zavarovance, na katere se ta določba nanaša. Tožnik je bil 1. 1. 2013 uživalec pravice do starostne pokojnine po dokončni in pravnomočni odločbi toženca. Hkrati je bil družbenik in poslovodja C. d.o.o., ki ni bil zavarovan na drugi podlagi, torej je opravljal dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 16. člena ZPIZ-2. Rok, v katerem bi moral tožnik uskladiti dvojni status, je ob izdaji izpodbijanih odločb še tekel. To pa je za odločitev v tej zadevi glede lastnosti zavarovanca, pa tudi glede ustavitve izplačila starostne pokojnine, bistvenega pomena. Pomeni namreč, da je toženec izpodbijani odločbi o lastnosti zavarovanca izdal v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 ne le za nazaj, temveč tudi še pred potekom roka za uskladitev lastnosti zavarovanca, torej nezakonito. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi tožene stranke odpravilo.
Po 5. členu ZMEPIZ-1 v zvezi s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 se uživalcu pokojnine, ki v roku ne uskladi svojega statusa, pokojnina preneha izplačevati s prvim dnem naslednjega meseca po preteku tega roka, torej od 1. 1. 2016. Rok za uskladitev statusa iz 406. člena ZPIZ-2 je bil namreč s 7. členom ZMEPIZ-1A ponovno podaljšan, in sicer do 31. 12. 2015, zavodu pa dana pristojnost ugotovitve lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti in prenehanje izplačevanja pokojnine od 1. 1. 2016 naprej. Toženec je izpodbijani odločbi o prenehanju izplačevanja starostne pokojnine za nazaj izdal v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2, torej nezakonito, zato jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu utemeljeno odpravilo.
ZDR-1 člen 94, 108, 109, 109/2, 111, 111/1, 111/1-4, 111/2, 134, 134/2. OZ člen 299, 378.
plačilo plač - obveznost plačila - odpravnina - izredna odpoved s strani delavca - odškodnina za čas odpovednega roka
Tožnik je zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu delodajalec dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.
stroški postopka - vrednost spora - zdravljenje v tujini
Ker je bil v postavljenem zahtevku za priznanje pravice do zdravljenja v tujini postavljen tudi zahtevek za plačilo teh stroškov, je mogoče oceniti vrednost predmeta oziroma denarne dajatve. Zato ne gre za neocenljivo vrednost predmeta, katerega vrednost znaša 3.500,00 EUR, temveč se vrednost predmeta za odmero stroškov postopka določi po višini dajatve.
Sodišče prve stopnje je ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Pritožnik trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovega zdravstvenega stanja, vendar nima prav, saj je tudi na podlagi njegovega zdravstvenega stanja sodišče prve stopnje prišlo do prepričanja, da mu je primerno izreči opozorilno sankcijo – pogojno obsodbo, čeprav je že bil obsojen za druga kazniva dejanja.
ZKP člen 32, 371, 371/2, 372, 372-3. Ustava RS člen 29.
prepoved sojenja o isti stvari – pravica do obrambe – pravica do zaslišanja razbremenilne priče – razdružitev postopka – enoten postopek
Kršitev načela o prepovedi sojenja o isti stvari ni podana. Iz sklepa Višjega sodišča v Kopru II Kp 44023/2014 z dne 16.4.2015, s katerim je bila zavrnjena pritožba okrožne državne tožilke zoper prvostopenjski sklep o zavrženju obtožnega predloga, ki je obdolžencem očital, da so v sostorilstvu storili kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, izhaja, da je okrožna državna tožilka v svoji pritožbi izpodbijala le ugotovitev sodišča prve stopnje, da da v obtožnem predlogu opisano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, ne pa tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da opisano kaznivo dejanje nima niti znakov kakega drugega kaznivega dejanja. Ugotoviti je, da okrožna državna tožilka tega ni storila, ker je obdolžencem storitev kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 očitala posebej, in sicer v obtožnem predlogu KT 2 z dne 30.4.2012, ki je predmet obravnavanega kazenskega postopka (iz tega postopka je bil kasneje izločen postopek zoper obdolžene N.N., M.N. in I.O.). Ob tem pa je tako na mestu ugotovitev, da v okviru predhodnega pravnomočno končanega kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti ni bilo meritorno odločeno tudi o očitku kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1.
Z razdružitvijo postopka je prišlo glede istega dejanja do ločenega sojenja obdolžencem in obdolženci iz izločenega postopka v predmetnem postopku zoper obdolžena P.N. in M.V. tako niso bili zaslišani. Pritrditi je zato pritožnikom, da je sodišče prve stopnje obdolžena P.N. in M.V. prikrajšalo v pravici, da soobdolžencem postavljata vprašanja in se z njimi tudi soočita (pravica do zaslišanja razbremenilne priče). Na ta način je obdolžencema kršilo pravico do obrambe oziroma izvajanja dokazov v njuno korist iz 29. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku)po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine odškodnine pravilno upoštevalo 23 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obstoj utemeljenega razloga - dokazno breme
Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati obstoja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Direktor tožene stranke, B.B., in priča A.A. namreč nista vedela izpovedati, kako konkretno se je delovni proces pri toženi stranki v oddelku za zagotavljanje kakovosti spremenil, da delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno. Strinjati se je z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta navedeni priči zgolj na splošno navajali, da so pri toženi stranki uvedli nove proizvode in da so spremenili proces dela tako, da so naloge tožnika prerazporedili. Pri tem pa nista pojasnili, konkretno katere naloge so se razporedile in kateri delavci te naloge sedaj opravljajo.
Tožena stranka je tožniku nepravilno izplačevala nižjo plačo od dogovorjene, čeprav tožnik ni dal soglasja za znižanje plače. Zato mu pripada plača v skladu s podpisano pogodbo o zaposlitvi, ki je delodajalec ne more enostransko spreminjati. Pogodba se spremeni oziroma nova pogodba velja le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik pristal na znižanje plače, je sodišče prve stopnje pravilno tožniku prisodilo plačo v skladu s podpisano pogodbo o zaposlitvi.
Tožnica in pokojni (bivši mož) sta imela dva skupna otroka. Med njima ni šlo le za gospodinjsko skupnost ali skupnost zaradi pomoči in nege v starosti ali bolezni, temveč je bila več kot eno leto pred smrtjo podana zunajzakonska skupnost, ki je imela vidne posebnosti zakonske skupnosti in je bila neposrednejša oziroma intenzivnejša kot katerakoli druga skupnost. V obdobju po ločitvi se je njun odnos spremenil, izboljšal do te mere, da sta spet zaživela skupaj kot pred ločitvijo. Ker so med njima tako v zadnjem letu obstajali elementi izvenzakonske skupnosti v takšnem obsegu, ki so bili po vsebini taki kot obstajajo v realnem življenju med zakoncema, je tožnica upravičen do dela vdovske pokojnine po pokojnem bivšem možu.
Ker pri tožniku - invalidu II. kategorije zaradi okvare desnega kolena ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, do izdaje izpodbijane dokončne odločbe pa ni bila potrebna niti časovna razbremenitev pri delu, temveč le dodatna stvarna omejitev pri delu, je še nadalje invalid II. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z dodatno omejitvijo.
ZKP člen 18, 18/2, 142, 148, 149b, 149b/1, 154, 154/1, 158, 158/1. ZNPPol člen 33. ZObr člen 5, 32. ZJU člen 33a.
izločitev dokazov – pooblastila OVS MORS
Kriminalistični oddelek obveščevalno-varnostne službe lahko na podlagi 158. člena ZKP pri opravljanju nalog v zvezi s kaznivimi dejanji uporabi predpise in dovoljene posebne ukrepe tako, kot je to skladno z zakonom določeno za policijo. Zakon o nalogah in pooblastilih policije pa v 33. členu med pristojnostmi policije omenja tudi zbiranje obvestil, vabljenje, ugotavljanje identitete oseb, izvajanje prepoznave oseb po fotografijah, zbiranje in obdelovanje podatkov.
OVS MORS ima zakonsko podlago za izvajanje pooblastil skladno z Zakonom o obrambi. V 32. členu Zakona o obrambi je med varnostnimi nalogami na obrambnem področju pod drugo alinejo navedeno tudi preiskovanje kaznivih dejanj v skladu z zakonom, slednje pa se nedvomno nanaša na ZKP kot posebni procesni zakon s tega področja. In prav na podlagi ZKP se vodi kazenski postopek zoper obdolženo, pooblastila OVS MORS pa se - ob podanih razlogih za sum, da je storjeno kaznivo dejanje v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo - ne nanašajo le na vojaške osebe, kot so te definirane v 5. členu Zakona o obrambi, temveč tudi na civilne osebe, zaposlene v Slovenski vojski oziroma druge delavce, zaposlene na obrambnem področju.
Določilo 33.a člena ZJU, ki med drugim določa, da sme predstojnik v primeru, če so podani razlogi za sum, da javni uslužbenec izrablja pravico do povrnitve stroškov v zvezi z delom, pooblastiti enega ali več javnih uslužbencev za ugotovitev dejanskega stanja, ni namenjeno preiskovanju kaznivih dejanj, zato citirana določba ne more služiti kot ustrezna pravna podlaga.