Odločitev sodišča prve stopnje se v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov od plač za mesece april, junij in julij 2013, ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tožniku za navedene mesece napačno dosodilo neto zneske in toženi stranki naložilo, da zanj obračuna in plača akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. Plača se delavcu prisodi v bruto znesku, od katerega mora delodajalec za delavca plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter delavcu izplačati neto znesek skladno z določili ZDoh. Pravna podlaga za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo od bruto prejemkov, je podana v ZPIZ-2 in ZZVZZ. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Napredovanja se ne upoštevajo pri plačilu po dejanskem delu, ki ga sodišče tožniku prizna. V primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela je namreč javni uslužbenec upravičen zgolj do plače izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja, za drugačno stališče pa ni pravne podlage v zakonu (prim. s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 425/2015 z dne 19. 11. 2015).
ZPP člen 188, 188/1, 188/2, 188/3, 188/4, 338, 338/4.
invalidnina - umik tožbe - ustavitev postopka
Tožnik je sodišču posredoval pisni umik tožbe, iz katerega izhaja, da umik podaja po skrbnem premisleku in prostovoljno. Umik tožbe je tožnik tudi lastnoročno podpisal. Tožena stranka je umikom tožbe soglašala, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se zaradi umika tožbe postopek v predmetnem socialnem sporu ustavi.
Izjave o umiku ni mogoče preklicati, čeprav je bil umik podan v zmoti. Za pritožbo zoper sklep po ugotovitvi umika tožbe ZPP ne predvideva pritožbenega razloga uveljavljanja zmote, prisile ali grožnje, kot to velja zoper sodbo na podlagi odpovedi zahtevku. Zato so pritožbene navedbe, da naj bi tožnik umik tožbe podal zaradi groženj delodajalca neutemeljene. Izjava je bila dana in kot tako jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati.
ZObr člen 64, 64/1, 64/1-2, 96. ZDR člen 137, 137/2. 141, 141/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 21. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2/3.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - nadurno delo - vojak - posebni delovni pogoj - vojaško usposabljanje
Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov. Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - obstoj utemeljenega razloga - dokazno breme
Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati obstoja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Direktor tožene stranke, B.B., in priča A.A. namreč nista vedela izpovedati, kako konkretno se je delovni proces pri toženi stranki v oddelku za zagotavljanje kakovosti spremenil, da delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno. Strinjati se je z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta navedeni priči zgolj na splošno navajali, da so pri toženi stranki uvedli nove proizvode in da so spremenili proces dela tako, da so naloge tožnika prerazporedili. Pri tem pa nista pojasnili, konkretno katere naloge so se razporedile in kateri delavci te naloge sedaj opravljajo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - zmotna uporaba materialnega prava- nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - šikraniranje
Presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku, zakonita, je napačna. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bil tožnikov izostanek z dela v času kolektivnega dopusta neopravičen in da je dokazan odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, napačna pa je tudi presoja, da je dokazan pogoj za zakonitost odpovedi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Zaključek, da ni bilo možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, temelji na zmotni in neprepričljivi dokazni oceni oziroma neupoštevanju vseh okoliščin in dejstev, ki so odločilnega pomena in ki jih je pri presoji tega pogoja potrebno upoštevati. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo teže in narave kršitve, posledic kršitve, okoliščin, v katerih je bila kršitev storjena oziroma okoliščin, ki so privedle do obeh odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki sta bili podani tožniku, ki kažejo na to, da pogoj iz 1. odstavka 110. člena v tožnikovem primeru ni bil podan in da so obstajali pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja vsaj do konca odpovednega roka (za morebitno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi). To pa pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita. V posledici napačne odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno zavrnilo reparacijski zahtevek.
Sodišče prve stopnje je kot protipravno ocenilo ravnanje lastnika in predstavnika lastnika, ki je tožniku večkrat očital nesposobnost in mu grozil, da ga bo odpustil. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da zgolj navedenega ravnanja samega po sebi še ni mogoče oceniti kot mobing ali šikaniranje v smislu 6.a člena ZDR. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bilo ravnanje lastnika oziroma predstavnice lastnika oziroma njuna komunikacija do tožnika protipravno, vsaj preuranjen. Zlasti zato, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni natančno pojasnilo oziroma konkretno navedlo ravnanj lastnika oziroma predstavnice lastnika, ki jih je štelo za protipravna. Poleg tega pa ni celovito ocenilo razmerja med tožnikom in toženo stranko v spornem obdobju. Okoliščin oziroma ravnanja tožene stranke v povezavi z obema podanima odpovedma tožniku (ki sta obe nezakoniti) ni ustrezno raziskalo niti upoštevalo pri presoji odškodninskega zahtevka zaradi zatrjevanega mobbinga in šikaniranja. Zato je presoja sodišča prve stopnje da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke po temelju, vsaj preuranjena in zato nepravilna.
premestitev - razlog premestitve - policist - javni uslužbenec - standard obrazloženosti
Tožena stranka je dokazala, da je imela potrebo po premestitvi tožnika (policista) zaradi zagotovitve nemotenega opravljanja nalog na področju preventive ter tudi, da tožnika ni premestila zaradi nedopustnih motivov, ampak zato, ker so na njegovi strani obstajale okoliščine, zaradi katerih ga je ocenila kot primernega za zasedbo delovnega mesta policijski inšpektor. Dejstvo, da je imela tožena stranka dejansko potrebo po zasedbi tega delovnega mesta, dokazuje tudi okoliščina, da je pred odločitvijo za premestitev izvedla celo poseben razpis za zaposlitev na tem delovnem mestu, pa je prijavljena kandidata ocenila kot neustrezna za zaposlitev ter je za premestitev izbrala tožnika. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta izpodbijana sklepa o premestitvi tožnika zakonita.
Sodišče prve stopnje je ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Pritožnik trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovega zdravstvenega stanja, vendar nima prav, saj je tudi na podlagi njegovega zdravstvenega stanja sodišče prve stopnje prišlo do prepričanja, da mu je primerno izreči opozorilno sankcijo – pogojno obsodbo, čeprav je že bil obsojen za druga kazniva dejanja.
ZJU člen 24, 149, 149/1, 149/1-3. URS člen 22, 23.
premestitev - obrazloženost sklepa - zmotna uporaba materialnega prava - javni uslužbenec - policist - razlogi za premestitev
Iz obrazložitev izpodbijanih sklepov o premestitvi tožnika izhaja, da je tožena stranka izpodbijano premestitev obrazložila le s sklicevanjem na vsebino 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, po kateri se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb premesti na delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Ker izpodbijana sklepa glede razloga tožnikove premestitve ne dosegata standarda obrazloženosti, sta že iz tega razloga nezakonita. Tožnik se mora namreč že pred vložitvijo tožbe seznaniti z dejstvi glede premestitve, saj jo le tako lahko učinkovito izpodbija. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.
Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je tožba zavržena po sodnici posameznici, čeprav gre za izpodbojno tožbo zoper posamična upravna akta, o zakonitosti katerih je potrebno meritorno senatno sojenje. Podana je tudi kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi kršenega načela kontradiktornosti. Ker ni bilo glavne obravnave, dokazni postopek ni bil izveden. Tožnici tako ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, niti možnost izjasnitve o pravno odločilnih dejstvih. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1.
začasna nezmožnost za delo - izvedensko mnenje
Iz izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo, ki ga je nazadnje opravljala. Tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu (zlom roke) v spornem obdobju je zato neutemeljen.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 37. ZPIZ-1 člen 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del - preračun pokojnine - sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško
O priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je bilo v predsodnem postopku, ki je predmet tega sodno socialnega spora, odločeno po vsebini. To pa pomeni, da v sodnem postopku izpodbijanih upravnih odločb ni bilo dopustno presojati ob uporabi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala biti v predsodnem postopku zahteva zavržena, ker je bila na podlagi poznejše zahteve o istovrstni pravici z odločbo z dne 7. 6. 2011 že pravnomočno odločeno, je zmoten. Po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve tega sporazuma z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah sporazuma. Za izključitev uporabe 37. člena v primeru, da je ena od držav pogodbenic po 18. 10. 1991 pokojninsko dajatev odmerila tudi ob upoštevanju zavarovalne dobe, dopolnjene v tretji državi, se Republika Slovenija in Republika Hrvaška v Mednarodnem sporazumu izrecno nista dogovorili. Zato ni razloga, da v primeru, kot je obravnavani, ne bi prišlo do ponovne odmere pokojnine po 37. členu Sporazuma. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS0015592
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
vdovska pokojnina - pravnomočna odločba - nova zahteva
O pravici do vdovske pokojnine je bila že izdana zavrnilna odločba, saj je bilo ugotovljeno, da med tožnico in pokojnim ni obstajala takšna življenjska skupnost, ki bi bila po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Nova zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bila utemeljeno zavržena, ker se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. S tem pa je izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve.
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku)po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine odškodnine pravilno upoštevalo 23 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZKP člen 18, 18/2, 142, 148, 149b, 149b/1, 154, 154/1, 158, 158/1. ZNPPol člen 33. ZObr člen 5, 32. ZJU člen 33a.
izločitev dokazov – pooblastila OVS MORS
Kriminalistični oddelek obveščevalno-varnostne službe lahko na podlagi 158. člena ZKP pri opravljanju nalog v zvezi s kaznivimi dejanji uporabi predpise in dovoljene posebne ukrepe tako, kot je to skladno z zakonom določeno za policijo. Zakon o nalogah in pooblastilih policije pa v 33. členu med pristojnostmi policije omenja tudi zbiranje obvestil, vabljenje, ugotavljanje identitete oseb, izvajanje prepoznave oseb po fotografijah, zbiranje in obdelovanje podatkov.
OVS MORS ima zakonsko podlago za izvajanje pooblastil skladno z Zakonom o obrambi. V 32. členu Zakona o obrambi je med varnostnimi nalogami na obrambnem področju pod drugo alinejo navedeno tudi preiskovanje kaznivih dejanj v skladu z zakonom, slednje pa se nedvomno nanaša na ZKP kot posebni procesni zakon s tega področja. In prav na podlagi ZKP se vodi kazenski postopek zoper obdolženo, pooblastila OVS MORS pa se - ob podanih razlogih za sum, da je storjeno kaznivo dejanje v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo - ne nanašajo le na vojaške osebe, kot so te definirane v 5. členu Zakona o obrambi, temveč tudi na civilne osebe, zaposlene v Slovenski vojski oziroma druge delavce, zaposlene na obrambnem področju.
Določilo 33.a člena ZJU, ki med drugim določa, da sme predstojnik v primeru, če so podani razlogi za sum, da javni uslužbenec izrablja pravico do povrnitve stroškov v zvezi z delom, pooblastiti enega ali več javnih uslužbencev za ugotovitev dejanskega stanja, ni namenjeno preiskovanju kaznivih dejanj, zato citirana določba ne more služiti kot ustrezna pravna podlaga.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zagotavljanje dela delavca drugemu uporabniku
Tožena stranka, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku, mora kot delodajalec dokazati, da je pri njej nastal poslovni razlog, zaradi katerega je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je dokazala, da za tožnico ni imela na razpolago dela pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnici po odpovedi naročil s strani uporabnika poskušala najti možnost napotitve k drugemu uporabniku, a pri tem ni bila uspešna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Za odgovor na vprašanje, kakšno je etično ravnanje poslovnega subjekta, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.
ZObr člen 64, 64/1, 64/1-2, 96. ZDR člen 137, 137/2, 141, 141/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 21. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2/3. ZSSloV člen 50, 50/6.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - nadurno delo - vojak - posebni delovni pogoj - vojaško usposabljanje
Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov.
Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.
Ker pri tožniku - invalidu II. kategorije zaradi okvare desnega kolena ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, do izdaje izpodbijane dokončne odločbe pa ni bila potrebna niti časovna razbremenitev pri delu, temveč le dodatna stvarna omejitev pri delu, je še nadalje invalid II. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z dodatno omejitvijo.
plačilo odpravnine - odškodnina za čas odpovednega roka - izredna odpoved - presoja razloga za odpoved
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na dan podaje odpovedi še nista minila dva meseca po 1. oziroma 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ker je tožnik delodajalcu očital, da naj bi se kršitve začele v marcu 2013. Iz tega razloga je presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da je iz tega razloga neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Tožena stranka namreč v odgovoru na tožbo ni oporekala trditvam tožnika o razlogih za izredno odpoved (neredno izplačevanje dohodkov, premalo izplačana plača, nezagotavljanje dela), niti ni uveljavljala nezakonitosti izredne odpovedi. Zato tožnik ni imel razloga za dodatna pojasnila v zvezi s podano odpovedjo. Sodišče prve stopnje pri presoji obstoja utemeljenosti odpovednih razlogov, zlasti razloga po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ni upoštevalo niti tožnikove izpovedi niti predloženih listin. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da mu toženec zadnje tri mesece ni izplačeval plač, iz listin, ki jih je tožnik predložil sodišču skupaj s tožbo, pa izhaja, da so bile plače od januarja 2013 izplačane z zamudo oziroma v prenizkih zneskih. Morebitnih nejasnosti v zvezi z obstojem navedenega odpovednega razloga pa sodišče prve stopnje tudi ni razčistilo na naroku za glavno obravnavo. Upoštevalo je le del teksta pisnega opozorila, iz katerega je zmotno sklepalo, da tožnik tožencu očita neizplačevanje plače v pogodbenem oziroma zakonskem roku le za čas od meseca marca 2013 dalje, ne pa za obdobje pred tem mesecem, čeprav se je tožnik splošno skliceval na razloga iz 1. in 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR-1 in na to, da je neizplačevanje plač (v zakonskem roku) vidno iz (toženčevih) nakazil plače na tožnikov osebni račun. Zato je sprejeta odločitev, da zatrjevana odpovedna razloga nista podana, vsaj preuranjena, kar velja zlasti za razlog po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.