Odločitev sodišča prve stopnje se v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov od plač za mesece april, junij in julij 2013, ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tožniku za navedene mesece napačno dosodilo neto zneske in toženi stranki naložilo, da zanj obračuna in plača akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. Plača se delavcu prisodi v bruto znesku, od katerega mora delodajalec za delavca plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter delavcu izplačati neto znesek skladno z določili ZDoh. Pravna podlaga za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo od bruto prejemkov, je podana v ZPIZ-2 in ZZVZZ. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je tožba zavržena po sodnici posameznici, čeprav gre za izpodbojno tožbo zoper posamična upravna akta, o zakonitosti katerih je potrebno meritorno senatno sojenje. Podana je tudi kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi kršenega načela kontradiktornosti. Ker ni bilo glavne obravnave, dokazni postopek ni bil izveden. Tožnici tako ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, niti možnost izjasnitve o pravno odločilnih dejstvih. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZJU člen 24, 149, 149/1, 149/1-3. URS člen 22, 23.
premestitev - obrazloženost sklepa - zmotna uporaba materialnega prava - javni uslužbenec - policist - razlogi za premestitev
Iz obrazložitev izpodbijanih sklepov o premestitvi tožnika izhaja, da je tožena stranka izpodbijano premestitev obrazložila le s sklicevanjem na vsebino 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, po kateri se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb premesti na delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Ker izpodbijana sklepa glede razloga tožnikove premestitve ne dosegata standarda obrazloženosti, sta že iz tega razloga nezakonita. Tožnik se mora namreč že pred vložitvijo tožbe seznaniti z dejstvi glede premestitve, saj jo le tako lahko učinkovito izpodbija. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.
ZObr člen 64, 64/1, 64/1-2, 96. ZDR člen 137, 137/2, 141, 141/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 21. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2/3. ZSSloV člen 50, 50/6.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - nadurno delo - vojak - posebni delovni pogoj - vojaško usposabljanje
Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov.
Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.
ZKP člen 18, 18/2, 142, 148, 149b, 149b/1, 154, 154/1, 158, 158/1. ZNPPol člen 33. ZObr člen 5, 32. ZJU člen 33a.
izločitev dokazov – pooblastila OVS MORS
Kriminalistični oddelek obveščevalno-varnostne službe lahko na podlagi 158. člena ZKP pri opravljanju nalog v zvezi s kaznivimi dejanji uporabi predpise in dovoljene posebne ukrepe tako, kot je to skladno z zakonom določeno za policijo. Zakon o nalogah in pooblastilih policije pa v 33. členu med pristojnostmi policije omenja tudi zbiranje obvestil, vabljenje, ugotavljanje identitete oseb, izvajanje prepoznave oseb po fotografijah, zbiranje in obdelovanje podatkov.
OVS MORS ima zakonsko podlago za izvajanje pooblastil skladno z Zakonom o obrambi. V 32. členu Zakona o obrambi je med varnostnimi nalogami na obrambnem področju pod drugo alinejo navedeno tudi preiskovanje kaznivih dejanj v skladu z zakonom, slednje pa se nedvomno nanaša na ZKP kot posebni procesni zakon s tega področja. In prav na podlagi ZKP se vodi kazenski postopek zoper obdolženo, pooblastila OVS MORS pa se - ob podanih razlogih za sum, da je storjeno kaznivo dejanje v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo - ne nanašajo le na vojaške osebe, kot so te definirane v 5. členu Zakona o obrambi, temveč tudi na civilne osebe, zaposlene v Slovenski vojski oziroma druge delavce, zaposlene na obrambnem področju.
Določilo 33.a člena ZJU, ki med drugim določa, da sme predstojnik v primeru, če so podani razlogi za sum, da javni uslužbenec izrablja pravico do povrnitve stroškov v zvezi z delom, pooblastiti enega ali več javnih uslužbencev za ugotovitev dejanskega stanja, ni namenjeno preiskovanju kaznivih dejanj, zato citirana določba ne more služiti kot ustrezna pravna podlaga.
Napredovanja se ne upoštevajo pri plačilu po dejanskem delu, ki ga sodišče tožniku prizna. V primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela je namreč javni uslužbenec upravičen zgolj do plače izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja, za drugačno stališče pa ni pravne podlage v zakonu (prim. s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 425/2015 z dne 19. 11. 2015).
ZUTD člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-8, 63/2-9. ZUP člen 147, 147/1, 260, 260/1, 260/1-1, 260/1-4.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - obnova upravnega postopka - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - izključitveni razlog - predhodno vprašanje
Zahteva za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti je bila zavrnjena, ker tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Toženec je ugotovil, da je tožnik sicer sprožil delovni spor, vendar je bila tožba prepozna, zato je štel, da gre za izključitveni razlog po 8. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD, ker mu je prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, delavec pa za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva. Ker je prav o tem vprašanju in pravočasnosti tožbe bilo v delovnem sporu odločeno drugače, kot je odločil toženec, sodba delovnega sodišča, s katero je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predstavlja obnovitveni razlog po 4. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, ki je podan, če se odločba organa, ki je vodil postopek opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Tožnikov predlog za obnovo postopka je zato utemeljen.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - zmotna uporaba materialnega prava- nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - šikraniranje
Presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku, zakonita, je napačna. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bil tožnikov izostanek z dela v času kolektivnega dopusta neopravičen in da je dokazan odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, napačna pa je tudi presoja, da je dokazan pogoj za zakonitost odpovedi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Zaključek, da ni bilo možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, temelji na zmotni in neprepričljivi dokazni oceni oziroma neupoštevanju vseh okoliščin in dejstev, ki so odločilnega pomena in ki jih je pri presoji tega pogoja potrebno upoštevati. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo teže in narave kršitve, posledic kršitve, okoliščin, v katerih je bila kršitev storjena oziroma okoliščin, ki so privedle do obeh odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki sta bili podani tožniku, ki kažejo na to, da pogoj iz 1. odstavka 110. člena v tožnikovem primeru ni bil podan in da so obstajali pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja vsaj do konca odpovednega roka (za morebitno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi). To pa pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita. V posledici napačne odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno zavrnilo reparacijski zahtevek.
Sodišče prve stopnje je kot protipravno ocenilo ravnanje lastnika in predstavnika lastnika, ki je tožniku večkrat očital nesposobnost in mu grozil, da ga bo odpustil. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da zgolj navedenega ravnanja samega po sebi še ni mogoče oceniti kot mobing ali šikaniranje v smislu 6.a člena ZDR. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bilo ravnanje lastnika oziroma predstavnice lastnika oziroma njuna komunikacija do tožnika protipravno, vsaj preuranjen. Zlasti zato, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni natančno pojasnilo oziroma konkretno navedlo ravnanj lastnika oziroma predstavnice lastnika, ki jih je štelo za protipravna. Poleg tega pa ni celovito ocenilo razmerja med tožnikom in toženo stranko v spornem obdobju. Okoliščin oziroma ravnanja tožene stranke v povezavi z obema podanima odpovedma tožniku (ki sta obe nezakoniti) ni ustrezno raziskalo niti upoštevalo pri presoji odškodninskega zahtevka zaradi zatrjevanega mobbinga in šikaniranja. Zato je presoja sodišča prve stopnje da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke po temelju, vsaj preuranjena in zato nepravilna.
Tožnica in pokojni (bivši mož) sta imela dva skupna otroka. Med njima ni šlo le za gospodinjsko skupnost ali skupnost zaradi pomoči in nege v starosti ali bolezni, temveč je bila več kot eno leto pred smrtjo podana zunajzakonska skupnost, ki je imela vidne posebnosti zakonske skupnosti in je bila neposrednejša oziroma intenzivnejša kot katerakoli druga skupnost. V obdobju po ločitvi se je njun odnos spremenil, izboljšal do te mere, da sta spet zaživela skupaj kot pred ločitvijo. Ker so med njima tako v zadnjem letu obstajali elementi izvenzakonske skupnosti v takšnem obsegu, ki so bili po vsebini taki kot obstajajo v realnem življenju med zakoncema, je tožnica upravičen do dela vdovske pokojnine po pokojnem bivšem možu.
pogodba o poslovnem sodelovanju – nagrada za prizadevanje za dosego uspeha – skrbnost dobrega strokovnjaka - novota
V 4. členu (v povezavi z 8. členom) pogodbe pogodbeni stranki torej nista uredili nagrade (provizije) za uspeh, marveč sta dogovorili nagrado za prizadevanje za dosego uspeha. Izvajalec ni upravičen do te nagrade, če si ni prizadeval dovolj; če torej ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Naročnik izvajalcu omenjene provizije ni dolžan plačati, če je izvajalcu mogoče očitati, da sploh ni iskal priložnosti za sklenitev pogodbe med naročnikom in tretjimi osebami, oziroma si v tej zvezi ni prizadeval dovolj oziroma v ustrezni meri.
Sodišče prve stopnje je ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Pritožnik trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovega zdravstvenega stanja, vendar nima prav, saj je tudi na podlagi njegovega zdravstvenega stanja sodišče prve stopnje prišlo do prepričanja, da mu je primerno izreči opozorilno sankcijo – pogojno obsodbo, čeprav je že bil obsojen za druga kazniva dejanja.
ustavitev postopka - stroški postopka - nagrada za postopek
Sodišče prve stopnje je nagrado za postopek napačno odmerilo po tarifni številki 3101 ZOdvT. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da se nanaša tudi na primere, ko mandat pooblaščencu ne preneha, pride pa do predčasnega zaključka zadeve. Do znižanja nagrade za postopek s količnika 1,3 na količnik 0,8 pride le takrat, ko mandat odvetniku preneha, še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko. V obravnavani zadevi mandat odvetniku ni prenehal, ampak se je postopek zaradi umika tožbe zaključil, še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko. V takem primeru je potrebno nagrado za postopek odmeriti po tarifni številki 3100 ZOdvT s količnikom 1,3.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS0015592
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
vdovska pokojnina - pravnomočna odločba - nova zahteva
O pravici do vdovske pokojnine je bila že izdana zavrnilna odločba, saj je bilo ugotovljeno, da med tožnico in pokojnim ni obstajala takšna življenjska skupnost, ki bi bila po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Nova zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bila utemeljeno zavržena, ker se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. S tem pa je izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve.
DELOVNO PRAVO -ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015941
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - vojak - demonstracije - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - vojaška vaja - višina odškodnine
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala pri izvajanju vojaške vaje vzpostavljanja reda in miru na demonstracijah, ko se je tožnik kot pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske udeležil usposabljanja v Nemčiji. Do poškodbe tožnika je prišlo zaradi udarca (brce) demonstranta v koleno. Vojaška vaja, pri kateri morajo vojaki zagotavljati red in mir na simuliranih demonstracijah in pri kateri pride do eskalacije nasilja, je nevarna dejavnost. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Tožniku ni mogoče očitati (so)odgovornosti za nastali škodni dogodek. Ni mu namreč mogoče očitati, da bi moral napadalca videti in se pravočasno in ustrezno zaščititi pred brco s ščitom. Glede na gnečo in zmedo, ki je nastala, je razumljivo, da demonstranta, ki je tožnika poškodoval, ni pravočasno opazil, tudi zato, ker ga je ta brcnil od strani. Tožniku tako ni mogoče očitati, da bi se lahko obranil s ščitom. Zato ni podan razlog za (delno) oprostitev odgovornosti tožene stranke zaradi dejanja oškodovanca po drugem odstavku 153. člena OZ. Podan pa ni niti razlog za oprostitev odgovornosti zaradi dejanja koga tretjega po isti določbi OZ, saj izbruh nasilja za toženo stranko ni mogel biti nepričakovan.
ZPP člen 112, 112/2, 274, 274/1. ZDSS-1 člen 72, 72/1.
invalidska pokojnina - vložitev tožbe - rok - zamuda roka
Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
ZKP člen 32, 371, 371/2, 372, 372-3. Ustava RS člen 29.
prepoved sojenja o isti stvari – pravica do obrambe – pravica do zaslišanja razbremenilne priče – razdružitev postopka – enoten postopek
Kršitev načela o prepovedi sojenja o isti stvari ni podana. Iz sklepa Višjega sodišča v Kopru II Kp 44023/2014 z dne 16.4.2015, s katerim je bila zavrnjena pritožba okrožne državne tožilke zoper prvostopenjski sklep o zavrženju obtožnega predloga, ki je obdolžencem očital, da so v sostorilstvu storili kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, izhaja, da je okrožna državna tožilka v svoji pritožbi izpodbijala le ugotovitev sodišča prve stopnje, da da v obtožnem predlogu opisano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, ne pa tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da opisano kaznivo dejanje nima niti znakov kakega drugega kaznivega dejanja. Ugotoviti je, da okrožna državna tožilka tega ni storila, ker je obdolžencem storitev kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 očitala posebej, in sicer v obtožnem predlogu KT 2 z dne 30.4.2012, ki je predmet obravnavanega kazenskega postopka (iz tega postopka je bil kasneje izločen postopek zoper obdolžene N.N., M.N. in I.O.). Ob tem pa je tako na mestu ugotovitev, da v okviru predhodnega pravnomočno končanega kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti ni bilo meritorno odločeno tudi o očitku kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1.
Z razdružitvijo postopka je prišlo glede istega dejanja do ločenega sojenja obdolžencem in obdolženci iz izločenega postopka v predmetnem postopku zoper obdolžena P.N. in M.V. tako niso bili zaslišani. Pritrditi je zato pritožnikom, da je sodišče prve stopnje obdolžena P.N. in M.V. prikrajšalo v pravici, da soobdolžencem postavljata vprašanja in se z njimi tudi soočita (pravica do zaslišanja razbremenilne priče). Na ta način je obdolžencema kršilo pravico do obrambe oziroma izvajanja dokazov v njuno korist iz 29. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.
invalidnosti iii. kategorije invalidnosti - spremembe v invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da pri njem ne bi bile več potrebne omejitve pri delu v smislu III. kategorije invalidnosti. Tožnik ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delo šoferja I in so pri delu nujno potrebne določene razbremenitve, ne glede na to, da tako delo tožnik sedaj že opravlja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke in ugotovitev, da pri njem ne obstajajo zdravstvene omejitve oziroma da pri njem ni več podana III. kategorija invalidnosti.
Za veljavnost konkurenčne klavzule je odločilno, ali delavec pri delodajalcu pridobi znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru njegovega poslovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bila izobraževanja, ki jih je bil deležen toženec pri tožeči stranki, ciljno usmerjena za potrebe njegovega dela, to je prodaje produktov ter vodenja in mentorstva zavarovalnih zastopnikov. Toženec je pri tožeči stranki pridobil znanja, ki so lastna tožeči stranki in predstavljajo njen „know-how“. Glede na toženčevo delovno mesto vodje prodajne skupine, ki je bil usposobljen tudi za mentorja zavarovalnih zastopnikov in je pri novem delodajalcu (konkurenčni zavarovalnici) zaposlen na povsem podobnih delih, katerih bistveni del je odgovornost za vodenje oziroma delovni uspeh skupine zavarovalnih zastopnikov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni utemeljen.
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku)po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine odškodnine pravilno upoštevalo 23 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1.
začasna nezmožnost za delo - izvedensko mnenje
Iz izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo, ki ga je nazadnje opravljala. Tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu (zlom roke) v spornem obdobju je zato neutemeljen.