ZJU člen 24, 149, 149/1, 149/1-3. URS člen 22, 23.
premestitev - obrazloženost sklepa - zmotna uporaba materialnega prava - javni uslužbenec - policist - razlogi za premestitev
Iz obrazložitev izpodbijanih sklepov o premestitvi tožnika izhaja, da je tožena stranka izpodbijano premestitev obrazložila le s sklicevanjem na vsebino 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, po kateri se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb premesti na delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Ker izpodbijana sklepa glede razloga tožnikove premestitve ne dosegata standarda obrazloženosti, sta že iz tega razloga nezakonita. Tožnik se mora namreč že pred vložitvijo tožbe seznaniti z dejstvi glede premestitve, saj jo le tako lahko učinkovito izpodbija. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.
ZObr člen 64, 64/1, 64/1-2, 96. ZDR člen 137, 137/2. 141, 141/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 21. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2/3.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - nadurno delo - vojak - posebni delovni pogoj - vojaško usposabljanje
Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov. Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.
ZObr člen 64, 64/1, 64/1-2, 96. ZDR člen 137, 137/2, 141, 141/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 21. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2/3. ZSSloV člen 50, 50/6.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - nadurno delo - vojak - posebni delovni pogoj - vojaško usposabljanje
Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov.
Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.
Ker pri tožniku - invalidu II. kategorije zaradi okvare desnega kolena ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, do izdaje izpodbijane dokončne odločbe pa ni bila potrebna niti časovna razbremenitev pri delu, temveč le dodatna stvarna omejitev pri delu, je še nadalje invalid II. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z dodatno omejitvijo.
plačilo odpravnine - odškodnina za čas odpovednega roka - izredna odpoved - presoja razloga za odpoved
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na dan podaje odpovedi še nista minila dva meseca po 1. oziroma 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ker je tožnik delodajalcu očital, da naj bi se kršitve začele v marcu 2013. Iz tega razloga je presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da je iz tega razloga neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Tožena stranka namreč v odgovoru na tožbo ni oporekala trditvam tožnika o razlogih za izredno odpoved (neredno izplačevanje dohodkov, premalo izplačana plača, nezagotavljanje dela), niti ni uveljavljala nezakonitosti izredne odpovedi. Zato tožnik ni imel razloga za dodatna pojasnila v zvezi s podano odpovedjo. Sodišče prve stopnje pri presoji obstoja utemeljenosti odpovednih razlogov, zlasti razloga po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ni upoštevalo niti tožnikove izpovedi niti predloženih listin. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da mu toženec zadnje tri mesece ni izplačeval plač, iz listin, ki jih je tožnik predložil sodišču skupaj s tožbo, pa izhaja, da so bile plače od januarja 2013 izplačane z zamudo oziroma v prenizkih zneskih. Morebitnih nejasnosti v zvezi z obstojem navedenega odpovednega razloga pa sodišče prve stopnje tudi ni razčistilo na naroku za glavno obravnavo. Upoštevalo je le del teksta pisnega opozorila, iz katerega je zmotno sklepalo, da tožnik tožencu očita neizplačevanje plače v pogodbenem oziroma zakonskem roku le za čas od meseca marca 2013 dalje, ne pa za obdobje pred tem mesecem, čeprav se je tožnik splošno skliceval na razloga iz 1. in 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR-1 in na to, da je neizplačevanje plač (v zakonskem roku) vidno iz (toženčevih) nakazil plače na tožnikov osebni račun. Zato je sprejeta odločitev, da zatrjevana odpovedna razloga nista podana, vsaj preuranjena, kar velja zlasti za razlog po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 109, 109/1,109/2, 110, 110/1, 110/1-1. KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-3, 240, 240/1, 240/2. KZ člen 244, 244/1, 244/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - znaki kaznivega dejanja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ugotavljalo, ali je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Iz tega razloga je ostalo v tem delu dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava prava nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je namreč v izredni odpovedi ta pogoj obrazložila, saj je navedla, da tožničinega ravnanja ne more odobravati, saj ji povzroča škodo, predvsem pa je popolnoma porušeno zaupanje v tožnico. Na tožnico se ne more več zanesti, ker pri svojem delu ni ravnala skladno z internimi pravilniki in področnimi predpisi ter ni skrbela za koristi tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1, 379, 379/1, 380, 380/2.
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – revizija – razveljavitev odločb sodišč prve in druge stopnje – pravnomočnost – suspenzivni učinek
Zmotno je pritožbeno stališče, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ne odvzame veljave sodbama prve in druge stopnje in tudi ne kvaliteti pravnomočnosti. Glede na to, da ima Vrhovno sodišče v primeru vložene revizije možnost sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljaviti (prvi odstavek 379. člena ZPP in drugi odstavek 380. člena ZPP), je revizija kasatorično (izredno) pravno sredstvo, ki sicer nima sama po sebi suspenzivnih učinkov, vendar pa v primeru, ko Vrhovno sodišče po vloženi reviziji odloči tako, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (in za tako situacijo v obravnavanem primeru gre), navedenima sodbama odvzame veljavo in s tem učinek pravnomočnosti.
Čim je sodišče odločilo, da ne bo samo odločalo o predhodnemu vprašanju in bo počakalo na pravnomočno odločitev v matičnem postopku (kjer se predhodno vprašanje že rešuje), odpade tudi presoja (ne)dokazanosti lastninske pravice ene ali druge stranke v predmetnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0083855
ZPSPP člen 29, 30. ZPP člen 337, 339, 339/2, 339/2-14.
nalog za izpraznitev poslovnih prostorov - najemno razmerje - zasedanje prostora brez pravne podlage - zapisnik o izročitvi poslovnih prostorov - izročitev poslovnih prostorov
Ne glede na to ali je najemna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, prenehala sporazumno ali z odstopom od pogodbe oziroma z odpovedjo, je na najemniku trditveno in dokazno breme ne le o tem, da je izpraznil poslovne prostore, pač pa tudi, da je izpraznjene poslovne prostore izročil najemodajalcu.
ZPP člen 277, 318. ZFPPIPP člen 271, 271/1. Uredba št. 1348/2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah člen 8.
zamudna sodba - vročanje tožbe - Uredba št. 1348/2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah - sklepčnost tožbe - izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika
Prvi odstavek 19. člena Uredbe je razlagati na način, da sodišče prve stopnje v primeru, ko se toženec ne spusti v postopek, pa po nacionalnem pravu nastanejo pogoji za izrek sodbe, po slovenskem ZPP pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, preveri alternativno: ali je bilo pisanje vročeno na način, ki je po pravu zaprošene države članice predpisan za vročanje pisanj v notranjih postopkih osebam, ki se nahajajo na ozemlju te države članice ali je bilo pisanje dejansko dostavljeno tožencu ali je bilo dostavljeno na naslov, kjer ima toženec stalno prebivališče, na drug način, predviden s to uredbo in ali je ob pozitivnem odgovoru, da je izpolnjen eden od alternativno predvidenih pogojev kumulativno izpolnjen pogoj, da je v obeh primerih pisanje vročeno ali dostavljeno dovolj zgodaj, da je toženec lahko pripravil svojo obrambo.
Tožba v obravnavani zadevi niti ne zatrjuje niti ne dokazuje nobenega od obeh navedenih pogojev izpodbojnosti, ampak zgolj navaja, da je stečajni dolžnik v korist tožene stranke v obdobju izpodbojnosti opravil določena plačila. V tožbi ni navedeno in tudi ne pojasnjeno, zakaj naj bi z omenjenimi plačili prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, kar sploh ni samoumevno, prav tako ne navede, zakaj naj bi tožena stranka pridobila ugodnejše plačilne pogoje od drugih upnikov. Tožba tudi ne navede nobene od zakonskih domnev za izpolnitev objektivnega pogoja izpodbojnosti, ki so definirane v določbi 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka ne zatrjuje, da naj bi tožena stranka svojo nasprotno izpolnitev opravila pred prejemom plačila s strani stečajnega dolžnika (prva alineja), preostali dve domnevi pa glede na opisani dejanski stan niti ne bi mogli biti podani. Tožeča stranka v tožbi torej ne navaja izpolnitve objektivnega pogoja izpodbojnosti po 1. točki 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080016
OZ člen 179. ZPP člen 154, 154/2.
povrnitev škode – povrnitev nepremoženjske škode – denarna odškodnina – duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti – začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti – stroški postopka – uspeh po temelju in uspeh po višini
V obravnavanem primeru ni podlage za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti gre oškodovancem le v primeru, če so te trajne narave. Le izjemoma se lahko prisodi tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, a le v primerih, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) okoliščine. Med te ne moremo uvrstiti ugotovljene prikrajšanosti mladoletnega tožnika za določene vrste iger oziroma druženje z vrstniki v prvem letu po poškodbi.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - okrožno sodišče - okrajno sodišče - najemna razmerja - najemine - izključna krajevna pristojnost - lega nepremičnine
Tožeča stranka zahteva plačilo najemnine za stanovanje in z najemom povezanih stroškov, zaradi česar je podana izključna krajevna pristojnost glede na lego nepremičnine
ZFPPIPP člen 66, 66/1, 66/1-1, 69, 69/2, 300, 300/1.
sklep o preizkusu terjatev - napotitev na pravdo - uveljavljanje obstoja prerekanih terjatev - tožba na ugotovitev obstoja prerekane terjatve - ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev
Predpostavka za dopustnost ugovora zoper dopolnjen seznam preizkušenih terjatev je tudi okoliščina, da je vlagatelj ugovora pred tem pravočasno vložil tudi ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev (1. točka prvega odstavka 66. člena ZFPPIPP). Tako se izkaže, da je iz tega razloga pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju ugovorov pritožnikov zoper dopolnjen seznam preizkušanih terjatev, saj ni bila izpolnjena navedena procesna predpostavka.
stvarna služnost – priposestvovanje stvarne služnosti – priposestvovalna doba – računanje priposestvovalne dobe – nepremičnina, ki je družbeno sredstvo družbene pravne osebe – prenehanje stvarne služnosti
Tožena stranka trdi, da je bila med priposestvovalno dobo nepremičnina, ki naj bi bila služeča, v družbeni lastnini. Sodišče prve stopnje pa na ugovor iz tedaj veljavnega 55. člena ZTLR, ni odgovorilo. V spisu so podatki o tem, da je bila parcela in na njej stoječa stavba v družbeni lastnini; zato je ta ugovor lahko utemeljen. Tedanjih družbenih sredstev družbene pravne osebe se ni dalo obremeniti s priposestvovano služnostjo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072499
ZPP člen 315, 319, 319/3, 325, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 82, 82/1, 82/2, 103, 106, 239.
vmesna sodba – odločitev o pobotnem ugovoru – procesni pobotni ugovor – izrek sodbe – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pomanjkljivosti odločbe – neobstoječa sodna odločitev – izostanek odločitve o pobotnem ugovoru – izdaja dopolnilne sodbe – razlaga pogodbe – jasna pogodbena določila – odpoved pogodbe – dodatni rok za izpolnitev obveznosti – poslovna odškodninska odgovornost
Odločitev o procesnem pobotnemu ugovoru spada v postopek odločanja o znesku, ne o temelju zahtevka.
Določba drugega odstavka 82. člena OZ je uporabljiva le pri spornih pogodbenih določbah. Kot take je treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.
ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 253, 253/1. OZ člen 87, 87/1.
izločitvena pravica – dedovanje kot način pridobitve lastninske pravice – prodaja nepremičnin – ničnost prodajne pogodbe – pretvorba nedenarnih terjatev v denarne
Pri presoji, ali je izločitvena pravica podana, sodišče ugotavlja, ali je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na originaren način in je prav iz tega razloga prenehala lastninska pravica insolventnega dolžnika, ki je sicer še vedno vpisana v zemljiško knjigo.
Dedovanje ni originaren način pridobitve lastninske pravice.
2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP predpostavlja, da lastninska pravica upnika v zemljiško knjigo ni vpisana prav iz razloga, ker jo je pridobil na izviren način, ki takšnega vpisa ne določa kot pogoja za njeno pridobitev. Nanaša se torej na situacije, ko upnik sicer na izviren način pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, a se ta ne vpiše v zemljiško knjigo in je iz tega razloga vanjo kot lastnik (še naprej) vpisan stečajni dolžnik. Ne more pa biti ta določba uporabljiva v primerih, ko upnik lastninsko pravico pridobi (četudi na originaren način) in vpiše v zemljiško knjigo, kasneje pa sporno nepremičnino proda.
ZFPPIPP člen 14, 14/3, 14/3-1, 231, 231-3, 383, 383/1, 383/2, 384, 384/1, 384/3, 384/3-3. OZ člen 299.
osebni stečaj – predlog za začetek stečajnega postopka – procesna legitimacija upnika – prezadolženost dolžnika – zamuda s plačilom – kdaj pride dolžnik v zamudo – insolventnost – zavrnitev predloga za začetek stečajnega postopka – zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Ker je treba presojati solventnost oziroma insolventnost dolžnika na dan izdaje sklepa o predlogu, naj sodišče prve stopnje ponovno razpiše narok, na katerem naj izvede potrebne dokaze o zatrjevanih obveznostih dolžnika in o njihovi višini. Če ugotovi, da dolžnik nima nobenih obveznosti, za presojo domneve prezadolženosti, na kateri utemeljuje svoj predlog upnik, vrednost dolžnikovega premoženja ne bo pomembna. Če pa ugotovi, da dolžnik ima obveznosti, bo moralo s standardom prepričanja ugotoviti tudi njihovo višino; glede trditev o dolžnikovi prezadolženosti pa tudi višino premoženja in v tem primeru od dolžnika zahtevati poročilo o stanju premoženja.
bianco menica - lastna menica - pooblastilo za izpolnitev
Tožena stranka na bianco menico, ki jo je kot trasant le podpisala, res ni zapisala klavzule “brez protesta”. Tega niti ni mogla storiti, saj bianco menice ne izpolni dolžnik, temveč jo izpolni upnik. Tudi sicer je s cit. menično izjavo in posamičnim nalogom za plačilo večih menic pooblastila za izpolnitev bianco menice z vpisom klavzule “brez protesta” prav tožečo stranko. Da bi se tožena stranka morala pri tej vpisani klavzuli (še enkrat) podpisati, ne določa noben predpis. Njen (edini) podpis na bianco menici v rubriki “trasant” pod oziroma za ostalim besedilom menice glede na menično strogost povsem zadostuje. Tožeča stranka ne bi bila dolžna protestirati menice niti v primeru, da te klavzule ne bi zapisala na menico. Če je med menico kot vrednostnim papirjem in pooblastilom za izpolnitev neskladje, je namreč odločilno, kaj sta stranki dogovorili v menični izjavi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00043204
KZ-1 člen 29, 70b, 220, 220/1. ZKP člen 17, 289, 434, 491, 491/1. ZKP-K člen 115.
varnostni ukrepi - obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti - pogoji za izrek varnostnega ukrepa - obrazložitev predloga - pravica do obrambe - neprištevnost storilca - izvedensko mnenje - psihološki testi - dopolnitev izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga - poškodovanje tuje stvari - vstop v tuje stanovanje brez odredbe sodišča - pravica do zasebnosti
Sklepanje zagovornika, da je pogoj za izrek varnostnega ukrepa po prvem odstavku 70.b člena KZ-1 predhodna ugotovitev storitve kaznivega dejanja, je neutemeljeno. Po drugem odstavku 29. člena KZ-1B ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manj razvitosti. Res ZKP v 491. členu v prvem odstavku govori o storitvi kaznivega dejanja v neprištevnem stanju kot podlagi za izrek enega od varnostnih ukrepov iz 70.a in 70.b člena KZ-1, slednja pa govorita o storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Določbe o neprištevnosti v KZ-1 so bile z novelo KZ-1B (ki velja od 15. 5. 2012) redakcijsko spremenjene in dopolnjene tako, da zakonsko besedilo namesto o neprištevnem storilcu kaznivega dejanja govori o neprištevnem storilcu protipravnega dejanja, kar ustreza objektivno – subjektivni koncepciji kaznivega dejanja, v skladu s katero je krivda sestavni del kaznivega dejanja (neprištevni storilec, ki ni kriv, torej tudi kaznivega dejanja ne izvrši). Vzporedno s spremembami kazenskega zakonika pa ni bila opravljena tudi redakcija ZKP, tako da ta tudi v 491. členu še naprej govori o neprištevnem storilcu kaznivega dejanja.
Državno tožilstvo je 16. 3. 2012 pri sodišču vložilo obtožni predlog zoper obdolženko zaradi storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Po tedaj veljavni ureditvi obrazložitev obtožnega akta ni bila potrebna, z novelo ZKP-K, ki se uporablja od 15. 5. 2012, pa se je prvi odstavek 434. člena ZKP spremenil tako, da je določil, da mora biti vsak obtoženi predlog obrazložen. Vendar pa iz prehodnih in končnih določb ZKP-K v 115. členu izhaja, da se za postopke, v katerih je bil obtožni akt vložen pred začetkom uporabe ZKP-K, uporabljajo do sedaj veljavne določbe 434. člena in 437. člena zakona. To pomeni, da obrazložitev obtožnega predloga v konkretni kazenski zadevi na dan vložitve ni bila potrebna, saj je obrazložitev obtožnega predloga obvezna po noveli ZKP-K le za tiste, ki so vloženi po začetku uporabe novele.
Zagovornik neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženkino pravico do obrambe, ker ji ni omogočilo, da preveri delo izvedencev in se izjasni do vsebine njunega dela, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe, naj pozove izvedenko in kličnega psihologa k predložitvi povzetka intervjuja, ki sta ga opravila z obdolženko, kliničnega psihologa pa še za predložitev kliničnega osebnostnega vprašalnika MMPI-201 in projekcijskega preizkusa Rorschach. Zagovornik ne upošteva, da so bistveni zaključki psihiatrinje in kliničnega psihologa ter da je slednji prepričljivo pojasnil razloge, zakaj teh kliničnih osebnostnih vprašalnikov in projekcijskih preizkusov po pravilih stroke ni dopustno razkriti. Obramba je imela možnost preizkusiti ugotovitve in metode dela kliničnega psihologa, saj je bil v navzočnosti strank zaslišan in mu je obramba tudi postavljala vprašanja. Razumna je razlaga kliničnega psihologa, da so lahko psiho-diagnostični instrumenti dostopni samo usposobljenim strokovnjakom in jih psiholog – izvedenec ne sme posredovati niti v okviru svojega sodno izvedenskega dela, ker je namen varovanja psiho-diagnostičnih sredstev ohranjanje njihove veljavnosti in da testi, ki postanejo javni in znani, izgubijo svoje psihometrične karakteristike in ne merijo več specifičnih osebnostnih ali umskih lastnosti, ampak se po razkritju v njih lahko odražajo naučeni, tendeciozni in pristranski odgovori.
Sodišče pri izrekanju varnostnega ukrepa po načelu sorazmernosti upošteva težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa (drugi odstavek 70. člena KZ-1B). Zagovornik neutemeljeno enači težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera obstaja nevarnost, da bi jih na prostosti storilec lahko storil.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila obdolženka najemnica stanovanja od 1. 8. 1999 do 1. 8. 2011. To pa pomeni, da na dan prvega vstopa oškodovanke v stanovanje 26. 11. 2011 obdolženka ni bila več pravno gledano najemnica stanovanja in je zato lahko lastnica stanovanja v svojo nepremičnino vstopila, ne da bi o tem še posebej predhodno obvestila obdolženko. Ne glede na to, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da si je oškodovanka prizadevala priti v stik z obdolženko zaradi ureditve perečega vprašanja naselitve golobov v stanovanju, na kar so jo opozarjali sosedje, upravnik zgradbe, pa tudi zdravstveni inšpektorat in obdolženkina soseda, vendar pa obdolženka na nobenega od prejetih dopisov ni reagirala. Dejstvo je, da je morala oškodovanka šele po sodni poti doseči, da je spet pridobila stanovanje v posest, predvsem v času, ko obdolženka ni bila več najemnica tega stanovanja. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je oškodovanka z vstopom v stanovanje kršila obdolženkino zasebnost in neupravičeno fotografirala stanovanje. Po poteku najemnih pogodb obdolženka ni imela več pravnega naslova, da se v stanovanju nahaja in zato v njem tudi ni mogla upravičeno pričakovati zasebnosti. Oškodovanka pa je prepričljivo pojasnila, da je ob prvem vstopu angažirala tudi fotografa, da bi si pridobila dokaze, ki bi bili trdni in prepričljivi že sami po sebi, če njene izpovedbe in zaznave stanja stanovanja ne bi zadoščale, ko si je prizadevala za izselitev in izpraznitev stanovanja, česar obdolženka ni naredila, ko bi to morala.
Ker v zapisnik ni bil zapisan odgovor obdolženca, ali si bo vzel zagovornika ali se bo branil sam, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ni bil poučen o svojih pravicah. Zmotno je naziranje pritožbe, da je uradni zaznamek o razgovoru z osumljencem, ki je sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, dokaz, na katerega se lahko opre sodba. Takšna izjava osumljenca pomeni vir dokazov, na podlagi katerih se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi.
ZPP člen 108, 335, 336, 343, 343/1. ZFPPIPP člen 121, 121/1.
podrejena uporaba pravil pravdnega postopka – vsebina pritožbe – podpis pritožnika – nepopolna pritožba – vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev – postopek s pritožbo – zavrženje pritožbe
Ker pritožba ni podpisana, ni popolna. Ker nepopolne pritožbe ni zavrgla prvostopenjska sodnica, jo je zavrglo višje sodišče, ki mu je bila nepodpisana pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti predložena v reševanje.