DELOVNO PRAVO -ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015941
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - vojak - demonstracije - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - vojaška vaja - višina odškodnine
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala pri izvajanju vojaške vaje vzpostavljanja reda in miru na demonstracijah, ko se je tožnik kot pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske udeležil usposabljanja v Nemčiji. Do poškodbe tožnika je prišlo zaradi udarca (brce) demonstranta v koleno. Vojaška vaja, pri kateri morajo vojaki zagotavljati red in mir na simuliranih demonstracijah in pri kateri pride do eskalacije nasilja, je nevarna dejavnost. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Tožniku ni mogoče očitati (so)odgovornosti za nastali škodni dogodek. Ni mu namreč mogoče očitati, da bi moral napadalca videti in se pravočasno in ustrezno zaščititi pred brco s ščitom. Glede na gnečo in zmedo, ki je nastala, je razumljivo, da demonstranta, ki je tožnika poškodoval, ni pravočasno opazil, tudi zato, ker ga je ta brcnil od strani. Tožniku tako ni mogoče očitati, da bi se lahko obranil s ščitom. Zato ni podan razlog za (delno) oprostitev odgovornosti tožene stranke zaradi dejanja oškodovanca po drugem odstavku 153. člena OZ. Podan pa ni niti razlog za oprostitev odgovornosti zaradi dejanja koga tretjega po isti določbi OZ, saj izbruh nasilja za toženo stranko ni mogel biti nepričakovan.
ZPP člen 112, 112/2, 274, 274/1. ZDSS-1 člen 72, 72/1.
invalidska pokojnina - vložitev tožbe - rok - zamuda roka
Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - zmotna uporaba materialnega prava- nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - šikraniranje
Presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku, zakonita, je napačna. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bil tožnikov izostanek z dela v času kolektivnega dopusta neopravičen in da je dokazan odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, napačna pa je tudi presoja, da je dokazan pogoj za zakonitost odpovedi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Zaključek, da ni bilo možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, temelji na zmotni in neprepričljivi dokazni oceni oziroma neupoštevanju vseh okoliščin in dejstev, ki so odločilnega pomena in ki jih je pri presoji tega pogoja potrebno upoštevati. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo teže in narave kršitve, posledic kršitve, okoliščin, v katerih je bila kršitev storjena oziroma okoliščin, ki so privedle do obeh odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki sta bili podani tožniku, ki kažejo na to, da pogoj iz 1. odstavka 110. člena v tožnikovem primeru ni bil podan in da so obstajali pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja vsaj do konca odpovednega roka (za morebitno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi). To pa pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita. V posledici napačne odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno zavrnilo reparacijski zahtevek.
Sodišče prve stopnje je kot protipravno ocenilo ravnanje lastnika in predstavnika lastnika, ki je tožniku večkrat očital nesposobnost in mu grozil, da ga bo odpustil. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da zgolj navedenega ravnanja samega po sebi še ni mogoče oceniti kot mobing ali šikaniranje v smislu 6.a člena ZDR. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bilo ravnanje lastnika oziroma predstavnice lastnika oziroma njuna komunikacija do tožnika protipravno, vsaj preuranjen. Zlasti zato, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni natančno pojasnilo oziroma konkretno navedlo ravnanj lastnika oziroma predstavnice lastnika, ki jih je štelo za protipravna. Poleg tega pa ni celovito ocenilo razmerja med tožnikom in toženo stranko v spornem obdobju. Okoliščin oziroma ravnanja tožene stranke v povezavi z obema podanima odpovedma tožniku (ki sta obe nezakoniti) ni ustrezno raziskalo niti upoštevalo pri presoji odškodninskega zahtevka zaradi zatrjevanega mobbinga in šikaniranja. Zato je presoja sodišča prve stopnje da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke po temelju, vsaj preuranjena in zato nepravilna.
ustavitev postopka - stroški postopka - nagrada za postopek
Sodišče prve stopnje je nagrado za postopek napačno odmerilo po tarifni številki 3101 ZOdvT. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da se nanaša tudi na primere, ko mandat pooblaščencu ne preneha, pride pa do predčasnega zaključka zadeve. Do znižanja nagrade za postopek s količnika 1,3 na količnik 0,8 pride le takrat, ko mandat odvetniku preneha, še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko. V obravnavani zadevi mandat odvetniku ni prenehal, ampak se je postopek zaradi umika tožbe zaključil, še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko. V takem primeru je potrebno nagrado za postopek odmeriti po tarifni številki 3100 ZOdvT s količnikom 1,3.
plačila razlike v plači - delovna uspešnost - dogovor
Med tožnico in toženo stranko je obstajal dogovor o plačilu dela plače za delovno uspešnost, pri čemer je bil ta del plače odvisen od obsega in uspešnosti dela tožnice. Tožnica je tudi že pred vtoževanim obdobjem prejemala del plače za delovno uspešnost. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnici v vtoževanem obdobju pripadal del plače iz naslova delovne uspešnosti.
Ker pri tožniku - invalidu II. kategorije zaradi okvare desnega kolena ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, do izdaje izpodbijane dokončne odločbe pa ni bila potrebna niti časovna razbremenitev pri delu, temveč le dodatna stvarna omejitev pri delu, je še nadalje invalid II. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z dodatno omejitvijo.
ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1, 379, 379/1, 380, 380/2.
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – revizija – razveljavitev odločb sodišč prve in druge stopnje – pravnomočnost – suspenzivni učinek
Zmotno je pritožbeno stališče, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ne odvzame veljave sodbama prve in druge stopnje in tudi ne kvaliteti pravnomočnosti. Glede na to, da ima Vrhovno sodišče v primeru vložene revizije možnost sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljaviti (prvi odstavek 379. člena ZPP in drugi odstavek 380. člena ZPP), je revizija kasatorično (izredno) pravno sredstvo, ki sicer nima sama po sebi suspenzivnih učinkov, vendar pa v primeru, ko Vrhovno sodišče po vloženi reviziji odloči tako, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (in za tako situacijo v obravnavanem primeru gre), navedenima sodbama odvzame veljavo in s tem učinek pravnomočnosti.
Čim je sodišče odločilo, da ne bo samo odločalo o predhodnemu vprašanju in bo počakalo na pravnomočno odločitev v matičnem postopku (kjer se predhodno vprašanje že rešuje), odpade tudi presoja (ne)dokazanosti lastninske pravice ene ali druge stranke v predmetnem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00043204
KZ-1 člen 29, 70b, 220, 220/1. ZKP člen 17, 289, 434, 491, 491/1. ZKP-K člen 115.
varnostni ukrepi - obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti - pogoji za izrek varnostnega ukrepa - obrazložitev predloga - pravica do obrambe - neprištevnost storilca - izvedensko mnenje - psihološki testi - dopolnitev izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga - poškodovanje tuje stvari - vstop v tuje stanovanje brez odredbe sodišča - pravica do zasebnosti
Sklepanje zagovornika, da je pogoj za izrek varnostnega ukrepa po prvem odstavku 70.b člena KZ-1 predhodna ugotovitev storitve kaznivega dejanja, je neutemeljeno. Po drugem odstavku 29. člena KZ-1B ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manj razvitosti. Res ZKP v 491. členu v prvem odstavku govori o storitvi kaznivega dejanja v neprištevnem stanju kot podlagi za izrek enega od varnostnih ukrepov iz 70.a in 70.b člena KZ-1, slednja pa govorita o storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Določbe o neprištevnosti v KZ-1 so bile z novelo KZ-1B (ki velja od 15. 5. 2012) redakcijsko spremenjene in dopolnjene tako, da zakonsko besedilo namesto o neprištevnem storilcu kaznivega dejanja govori o neprištevnem storilcu protipravnega dejanja, kar ustreza objektivno – subjektivni koncepciji kaznivega dejanja, v skladu s katero je krivda sestavni del kaznivega dejanja (neprištevni storilec, ki ni kriv, torej tudi kaznivega dejanja ne izvrši). Vzporedno s spremembami kazenskega zakonika pa ni bila opravljena tudi redakcija ZKP, tako da ta tudi v 491. členu še naprej govori o neprištevnem storilcu kaznivega dejanja.
Državno tožilstvo je 16. 3. 2012 pri sodišču vložilo obtožni predlog zoper obdolženko zaradi storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Po tedaj veljavni ureditvi obrazložitev obtožnega akta ni bila potrebna, z novelo ZKP-K, ki se uporablja od 15. 5. 2012, pa se je prvi odstavek 434. člena ZKP spremenil tako, da je določil, da mora biti vsak obtoženi predlog obrazložen. Vendar pa iz prehodnih in končnih določb ZKP-K v 115. členu izhaja, da se za postopke, v katerih je bil obtožni akt vložen pred začetkom uporabe ZKP-K, uporabljajo do sedaj veljavne določbe 434. člena in 437. člena zakona. To pomeni, da obrazložitev obtožnega predloga v konkretni kazenski zadevi na dan vložitve ni bila potrebna, saj je obrazložitev obtožnega predloga obvezna po noveli ZKP-K le za tiste, ki so vloženi po začetku uporabe novele.
Zagovornik neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženkino pravico do obrambe, ker ji ni omogočilo, da preveri delo izvedencev in se izjasni do vsebine njunega dela, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe, naj pozove izvedenko in kličnega psihologa k predložitvi povzetka intervjuja, ki sta ga opravila z obdolženko, kliničnega psihologa pa še za predložitev kliničnega osebnostnega vprašalnika MMPI-201 in projekcijskega preizkusa Rorschach. Zagovornik ne upošteva, da so bistveni zaključki psihiatrinje in kliničnega psihologa ter da je slednji prepričljivo pojasnil razloge, zakaj teh kliničnih osebnostnih vprašalnikov in projekcijskih preizkusov po pravilih stroke ni dopustno razkriti. Obramba je imela možnost preizkusiti ugotovitve in metode dela kliničnega psihologa, saj je bil v navzočnosti strank zaslišan in mu je obramba tudi postavljala vprašanja. Razumna je razlaga kliničnega psihologa, da so lahko psiho-diagnostični instrumenti dostopni samo usposobljenim strokovnjakom in jih psiholog – izvedenec ne sme posredovati niti v okviru svojega sodno izvedenskega dela, ker je namen varovanja psiho-diagnostičnih sredstev ohranjanje njihove veljavnosti in da testi, ki postanejo javni in znani, izgubijo svoje psihometrične karakteristike in ne merijo več specifičnih osebnostnih ali umskih lastnosti, ampak se po razkritju v njih lahko odražajo naučeni, tendeciozni in pristranski odgovori.
Sodišče pri izrekanju varnostnega ukrepa po načelu sorazmernosti upošteva težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa (drugi odstavek 70. člena KZ-1B). Zagovornik neutemeljeno enači težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera obstaja nevarnost, da bi jih na prostosti storilec lahko storil.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila obdolženka najemnica stanovanja od 1. 8. 1999 do 1. 8. 2011. To pa pomeni, da na dan prvega vstopa oškodovanke v stanovanje 26. 11. 2011 obdolženka ni bila več pravno gledano najemnica stanovanja in je zato lahko lastnica stanovanja v svojo nepremičnino vstopila, ne da bi o tem še posebej predhodno obvestila obdolženko. Ne glede na to, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da si je oškodovanka prizadevala priti v stik z obdolženko zaradi ureditve perečega vprašanja naselitve golobov v stanovanju, na kar so jo opozarjali sosedje, upravnik zgradbe, pa tudi zdravstveni inšpektorat in obdolženkina soseda, vendar pa obdolženka na nobenega od prejetih dopisov ni reagirala. Dejstvo je, da je morala oškodovanka šele po sodni poti doseči, da je spet pridobila stanovanje v posest, predvsem v času, ko obdolženka ni bila več najemnica tega stanovanja. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je oškodovanka z vstopom v stanovanje kršila obdolženkino zasebnost in neupravičeno fotografirala stanovanje. Po poteku najemnih pogodb obdolženka ni imela več pravnega naslova, da se v stanovanju nahaja in zato v njem tudi ni mogla upravičeno pričakovati zasebnosti. Oškodovanka pa je prepričljivo pojasnila, da je ob prvem vstopu angažirala tudi fotografa, da bi si pridobila dokaze, ki bi bili trdni in prepričljivi že sami po sebi, če njene izpovedbe in zaznave stanja stanovanja ne bi zadoščale, ko si je prizadevala za izselitev in izpraznitev stanovanja, česar obdolženka ni naredila, ko bi to morala.
odtujitev nepremičnine med pravdo – pridobitev lastninske pravice tretjega – nakup nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku – dobrovernost kupca – priposestvovanje lastninske pravice – veljaven pravni naslov – kupoprodajna pogodba za kmetijsko zemljišče – pomanjkljiva dokazna ocena
Dobrovernost ali nedobrovernost kupca v izvršilnem postopku nima nobene teže, ko gre za nakup na javni dražbi v okviru izvršilnega postopka. Kupec v takšnem primeru veljavno pridobi lastninsko pravico tudi, če ni bil v dobri veri.
S pričetkom veljavnosti SPZ (1. 1. 2003) se v zvezi s priposestvovanjem ne zahteva več, da bi bil pravni naslov veljaven. Vendar pa mora biti priposestvovalec v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova, kot glede pridobitve lastninske pravice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0083855
ZPSPP člen 29, 30. ZPP člen 337, 339, 339/2, 339/2-14.
nalog za izpraznitev poslovnih prostorov - najemno razmerje - zasedanje prostora brez pravne podlage - zapisnik o izročitvi poslovnih prostorov - izročitev poslovnih prostorov
Ne glede na to ali je najemna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, prenehala sporazumno ali z odstopom od pogodbe oziroma z odpovedjo, je na najemniku trditveno in dokazno breme ne le o tem, da je izpraznil poslovne prostore, pač pa tudi, da je izpraznjene poslovne prostore izročil najemodajalcu.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072499
ZPP člen 315, 319, 319/3, 325, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 82, 82/1, 82/2, 103, 106, 239.
vmesna sodba – odločitev o pobotnem ugovoru – procesni pobotni ugovor – izrek sodbe – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pomanjkljivosti odločbe – neobstoječa sodna odločitev – izostanek odločitve o pobotnem ugovoru – izdaja dopolnilne sodbe – razlaga pogodbe – jasna pogodbena določila – odpoved pogodbe – dodatni rok za izpolnitev obveznosti – poslovna odškodninska odgovornost
Odločitev o procesnem pobotnemu ugovoru spada v postopek odločanja o znesku, ne o temelju zahtevka.
Določba drugega odstavka 82. člena OZ je uporabljiva le pri spornih pogodbenih določbah. Kot take je treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080010
SPZ člen 48. OZ člen 190. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/214.
neupravičena pridobitev – povečanje vrednosti nepremičnine – vlaganja v nepremičnino – prikrajšanje – obogatitev – dokazna ocena
Ker sta tožnica in njen pokojni partner s soglasjem toženke vlagala v njeno nepremičnino, je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo pravno podlago iz 48. člena SPZ, po kateri lahko tisti, ki s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten.
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je lastnik nepremičnine zaradi vlaganj drugega lahko obogaten zgolj za morebitno povečano vrednost nepremičnine in ni odločilna vrednost vloženih sredstev oziroma višina vlaganj.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073731
OZ člen 569, 569/1, 574, 574/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
posojilna pogodba glede nadomestnih stvari – posojanje jeklenk za plin – zahtevki v primeru prenehanja posojilne pogodbe – rok za vrnitev posojila – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – razlogi sodbe – pomanjkljivost razlogov
Iz same sodbe ni mogoče razbrati, na katera dejstva je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev, niti na kateri pravni podlagi.
V primeru prenehanja posojilne pogodbe lahko posojilodajalec zahteva le vrnitev enake količine „stvari iste kakovosti“ (navedek je dobeseden; gl. prvi odstavek 574. člena OZ) in ne denarja. Denarni zahtevek lahko postavi šele, če izkoristi upravičenja, ki jih ima, ker posojilojemalec stvari ni vrnil in je s tem zašel v zamudo.
stvarna služnost – priposestvovanje stvarne služnosti – priposestvovalna doba – računanje priposestvovalne dobe – nepremičnina, ki je družbeno sredstvo družbene pravne osebe – prenehanje stvarne služnosti
Tožena stranka trdi, da je bila med priposestvovalno dobo nepremičnina, ki naj bi bila služeča, v družbeni lastnini. Sodišče prve stopnje pa na ugovor iz tedaj veljavnega 55. člena ZTLR, ni odgovorilo. V spisu so podatki o tem, da je bila parcela in na njej stoječa stavba v družbeni lastnini; zato je ta ugovor lahko utemeljen. Tedanjih družbenih sredstev družbene pravne osebe se ni dalo obremeniti s priposestvovano služnostjo.
ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 253, 253/1. OZ člen 87, 87/1.
izločitvena pravica – dedovanje kot način pridobitve lastninske pravice – prodaja nepremičnin – ničnost prodajne pogodbe – pretvorba nedenarnih terjatev v denarne
Pri presoji, ali je izločitvena pravica podana, sodišče ugotavlja, ali je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na originaren način in je prav iz tega razloga prenehala lastninska pravica insolventnega dolžnika, ki je sicer še vedno vpisana v zemljiško knjigo.
Dedovanje ni originaren način pridobitve lastninske pravice.
2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP predpostavlja, da lastninska pravica upnika v zemljiško knjigo ni vpisana prav iz razloga, ker jo je pridobil na izviren način, ki takšnega vpisa ne določa kot pogoja za njeno pridobitev. Nanaša se torej na situacije, ko upnik sicer na izviren način pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, a se ta ne vpiše v zemljiško knjigo in je iz tega razloga vanjo kot lastnik (še naprej) vpisan stečajni dolžnik. Ne more pa biti ta določba uporabljiva v primerih, ko upnik lastninsko pravico pridobi (četudi na originaren način) in vpiše v zemljiško knjigo, kasneje pa sporno nepremičnino proda.
ZFPPIPP člen 14, 14/3, 14/3-1, 231, 231-3, 383, 383/1, 383/2, 384, 384/1, 384/3, 384/3-3. OZ člen 299.
osebni stečaj – predlog za začetek stečajnega postopka – procesna legitimacija upnika – prezadolženost dolžnika – zamuda s plačilom – kdaj pride dolžnik v zamudo – insolventnost – zavrnitev predloga za začetek stečajnega postopka – zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Ker je treba presojati solventnost oziroma insolventnost dolžnika na dan izdaje sklepa o predlogu, naj sodišče prve stopnje ponovno razpiše narok, na katerem naj izvede potrebne dokaze o zatrjevanih obveznostih dolžnika in o njihovi višini. Če ugotovi, da dolžnik nima nobenih obveznosti, za presojo domneve prezadolženosti, na kateri utemeljuje svoj predlog upnik, vrednost dolžnikovega premoženja ne bo pomembna. Če pa ugotovi, da dolžnik ima obveznosti, bo moralo s standardom prepričanja ugotoviti tudi njihovo višino; glede trditev o dolžnikovi prezadolženosti pa tudi višino premoženja in v tem primeru od dolžnika zahtevati poročilo o stanju premoženja.
Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje se po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa Zakon o brezplačni pravni pomoči in od 1. 1. 2012 dalje Zakon o socialnovarstvenih prejemkih.
Presoja po določbi tretjega odstavka 11. člena ZST-1 pride v poštev v primeru, ko sicer lastni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, vendar je znesek sodne takse, ki ga mora plačati prosilec, tako visok, da bi bila s takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja prosilec oziroma njegovi družinski člani.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - okrožno sodišče - okrajno sodišče - najemna razmerja - najemine - izključna krajevna pristojnost - lega nepremičnine
Tožeča stranka zahteva plačilo najemnine za stanovanje in z najemom povezanih stroškov, zaradi česar je podana izključna krajevna pristojnost glede na lego nepremičnine
pobotni ugovor – v pobot uveljavljana terjatev – pristojnost za odločanje – sodna pristojnost – stvarna pristojnost
Za dopustnost procesnega pobotnega ugovora ni potrebno, da je podana stvarna pristojnost sodišča za odločanje o v pobot uveljavljani terjatvi. Podana mora biti stvarna pristojnost za terjatev, ki se uveljavlja s tožbo, zoper katero tožena stranka uveljavlja obrambno sredstvo pobotnega ugovora, to sodišče pa je nato pristojno tudi za odločanje o v pobot uveljavljani terjatvi (če je za odločanje o takem zahtevku podana sodna pristojnost).