neobstoj dednega dogovora – predlog za izdajo dopolnilnega sklepa – izdaja popravnega sklepa – predpostavke za izdajo – stroški pritožbenega postopka
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 174. člena ZD, kajti za uporabo določb tretjega odstavka 174. člena ZD ni bilo podlage. Pritožničinih stroškov pritožbenega postopka namreč ni povzročila sodedinja z očitno nepoštenim ravnanjem, pač pa sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa, ne da bi zanj obstajala podlaga.
zamudna sodba – vročanje v tujini – predlog za izdajo zamudne sodbe – zavrnitev predloga za izdajo zamudne sodbe – nerazumevanje jezika – pravica do odklonitve sprejema sodnega pisanja – opustitev opozorila na pravico do odklonitve sprejema sodnega pisanja zaradi nerazumevanje jezika – ponovno vročanje tožbe
Pravilna je zavrnitev predloga tožnika za izdajo zamudne sodbe, saj je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da drugotoženka ni bila opozorjena, da lahko zavrne sprejem sodnega pisanja po pravilih Haaške konvencije o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini.
EKČP člen 6. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 454, 454/1, 454/2.
narok – spor majhne vrednosti – zahteva za izvedbo naroka – vabilo na narok – nepravilno vabljenje strank – nepravočasno vabilo – oprava naroka v odsotnosti stranke – umik zahteve tožeče stranke za izvedbo naroka za glavno obravnavo na naroku za glavno obravnavo, na katerega tožena stranka ni bila pravilno vabljena – kršitev pravice do sodelovanja v postopku – pravica do poštenega sojenja
Sodišče napak v vabljenju pravdnih strank ne more odpraviti z ex tunc ugotovitvijo, da narok, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo v odsotnosti nepravilno vabljene stranke, ni bil potreben.
OZ člen 86. ZZ člen 31, 31/2. ZKL člen 11d. ZJZP člen 5, 11, 31, 32, 34, 35. ZJN-2 člen 24, 29.
pooblastilo zakonitega zastopnika – javno zasebno partnerstvo – javni poziv – predhodni postopek – vloga o zainteresiranosti – postopek javnega naročanja s pogajanji brez predhodne objave
Javni partner lahko z javnim pozivom pozove morebitne promotorje k podaji vlog o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva, pri čemer se ta poziv lahko poda še pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu iz 11. člena ZJZP (prvi in tretji odstavek 32. člena ZJZP). Javni partner začne predhodni postopek na lastno pobudo ali na podlagi vloge o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva (prvi odstavek 34. člena ZJZP). Namen predhodnega postopka je namreč v tem, da se na podlagi investicijskega elaborata ugotovi, ali so izpolnjeni ekonomski, pravni, tehnični, okoljevarstveni in drugi pogoji za izvedbo projekta in sklenitev javno-zasebnega partnerstva (drugi odstavek 31. člena ZJZP). Ta postopek začne javni partner pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu, pri čemer predstavlja predhodni postopek temelj, na podlagi katerega se sprejme odločitev o izvedbi projekta javno-zasebnega partnerstva ali odločitev o zaključku postopka (prvi odstavek 31. člena ZJZP).
Zaznamba spora – podrejenega zahtevka sicer pomeni, da v primeru uspeha s primarnim zahtevkom, predlagatelj ne bo mogel doseči vpisa lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora, vendar to na samo utemeljenost predloga ne vpliva.
ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-6, 20, 21. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 9, 9/1-4.
lastnost zavarovanca - družinski član - zmotna uporaba materialnega prava - lastništvo zasebnega podjetja - poseg v pravnomočno urejen pravni status - ex nunc
V pravno varovan status je praviloma mogoče posegati le za naprej, za nazaj pa le na podlagi izrecnih zakonskih določb, ki so v skladu z določbami 158. člena Ustave RS. Potrebno je razlikovati med samo vključitvijo v obvezno zavarovanje, na podlagi katere se šele pridobi pravno varovan status zavarovanca in spremembo podlage že obstoječega zavarovanja oziroma spremembo pravno zavarovanega statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja. V prvem primeru je potrebno upoštevati zakonske določbe o obvezni vključitvi v zavarovanje, če je izpolnjena katera od v zakonu opredeljenih dejanskih podlag (torej ex lege vključitev v zavarovanje), ki se lahko ugotavlja tudi za nazaj vse od nastopa zakonite podlage. V drugem primeru, ko gre le za spremembo podlage istega zavarovanja, pa dejansko pride do spremembe že pridobljenega pravno varovanega statusa, v katerega lahko tožena stranka kot nosilec obveznega zavarovanja po uradni dolžnosti posega le za naprej. Ker je bila tožnica veljavno vključena v zavarovanje kot družinski član - zakonec, tožena stranka ni imela pravne podlage, da bi za nazaj tožnico vključila v zavarovanje po drugi zavarovalni podlagi, po 6. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ, to je iz naslova lastništva zasebnega podjetja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke.
Zmotno je stališče zagovornika, da je bilo tožilstvo glede predlaganega izvedenstva po začetku naroka za glavno obravnavo prekludirano. Glede na določbo 17. člena ZKP mora sodišče o resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, predlog tožilstva v navedeni smeri pa je sledil kontradiktornim navedbam med listinsko dokumentacijo in izpovedjo oškodovanca glede utrpelih poškodb. Zato zagovornik zgolj s pavšalno navedbo na glavni obravnavi, ko je takšnemu predlogu nasprotoval, češ da bi tožilstvo takšen predlog lahko podalo že prej, ne da bi ga utemeljil, ne more biti uspešen.
letna ocena – redna odpoved iz poslovnega razloga – kriterij pri izbiri - delovna uspešnost
Ker je sodišče prve stopnje pri presojanju pravilnosti uporabe kriterijev pri izbiri presežnega delavca, ki mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ugotovilo, da je tožena stranka upoštevala letne ocene za obdobje 2008 do 2011, za tožnico pa so se upoštevale ocene v letih 2009 do 2012, gre za neskladje v obrazložitvi sodbe, zaradi katerega je podana bistvena kršitev določb postopka. V novem sojenju moralo sodišče raziskati in ugotoviti, v katerih letih so se ugotavljale ocene za delavce in pri tem upoštevati enake kriterije za vse delavce, ki pridejo v poštev, ter upoštevati enako delovno mesto - podsekretar in enako časovno obdobje.
ZPP člen 133, 139, 142, 142/3, 142/4, 318, 318/1, 318/1-3. ZDR-1 člen 77.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - zamudna sodba - odjava iz zavarovanja
Tožniku pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ni prenehala veljati na enega izmed načinov, ki jih določa 77. člen ZDR-1, to je s smrtjo delavca ali delodajalca - fizične osebe, s sporazumom, z redno ali izredno odpovedjo, s sodbo sodišča, po samem zakonu, v primerih, ki jih določa ta zakon, in v drugih primerih, ki jih določa zakon. Ker je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznega zavarovanja brez pravne podlage, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito.
ZJU člen 24, 34, 34/1, 154. ZDR člen 86, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - neupravičen izostanek z dela - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - obveščanje delodajalca o odsotnosti
Tožnik najmanj pet dni zaporedoma (od 20. 9. 2010 do 24. 9. 2010) ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnik je bil začasno nezmožen za delo od 8. 9. 2010 do 17. 9. 2010, od 18. 9. 2010 pa je bil zmožen za delo. V socialnem sporu je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 18. 9. 2010 do 26. 10. 2012, kar pomeni, da tožnik ni neopravičeno izostal od 20. 9. 2010 dalje. Zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami do 29. 12. 2010, ko je bil tožniku vročen sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Ker pa tožnik tožene stranke o razlogih za svojo odsotnost od 20. 9. 2010 dalje ni obvestil, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Izpolnjen pa je tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, saj je glede na delo, ki ga je tožnik opravljal (zadolžen je bil za nadzor nad pravilnim izvajanjem predpisov ter za spoštovanje zakonitosti in drugih prvin pravnega reda RS pri toženi stranki) tožena stranka izgubila zaupanja vanj, zato ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato zakonita.
Po 34. členu ZUPJS-C se, ne glede na 15. člen ZUPJS, pri upravičencih do denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije in znižanega plačila vrtca upoštevajo le njihovi tekoči dohodki, ne glede na to, ali so v preteklem letu imeli periodične dohodke iz naslova plače, nadomestila plače, pokojnine, nadomestila ali drugih dohodkov iz naslova obveznega socialnega zavarovanja, starševskega dodatka, preživnine, delnega plačila za izgubljeni dohodek ali nadomestila za invalidnost. Pri tem so tekoči dohodki periodični dohodki, ki jih oseba v preteklem letu ni imela, ima pa jih izplačane v mesecu pred mesecem vložitve vloge, razen če je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da jih je v mesecu vložitve vloge začela prejemati, preračunani na letno raven, in prejemki iz 15. člena ZUPJS, ki se upoštevajo v višini, kakršna velja, oziroma bo veljala z začetkom priznanja pravice. Starševsko nadomestilo, ki ga je tožnica začela prejemati v letu 2014, je periodični dohodek iz 1. odstavka 34. člena ZUPJS-C, ki se šteje kot tekoči dohodek, ki ga v preteklem letu ni imela. Od kdaj dalje ga prejema, ni bilo ugotovljeno. Prav tako ni bilo ugotovljeno, ali ima še druge tekoče dohodke in v kakšni višini. Navajala je, da ima v letu 2014 tudi dohodke iz avtorskih pogodb. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
premestitev javnega uslužbenca - navideznost razloga za premestitev
Sodišče v postopku za ugotovitev zakonitosti sklepa o premestitvi javnega uslužbenca ne presoja smotrnosti odločitve o premestitvi javnega uslužbenca, niti ne ugotavlja, ali je po premestitvi pričakovati bolj smotrno in bolj učinkovito delo v organu oziroma, ali je do bolj smotrnega oziroma bolj učinkovitega dela dejansko prišlo. Tako za odločitev v zadevi ni pravno pomembno, kakšna je bila kadrovska zasedenost obeh organizacijskih enot, v katerih je tožnik delal pred in po premestitvi, katera izmed organizacijskih enot je bila bolj kadrovsko podhranjena oziroma, v kateri je bil obseg dela večji, ter zakaj je tožena stranka štela, da bo delo tožnika pripomoglo k boljši učinkovitosti in bolj smotrnemu delu. Za zakonitost premestitve po tretji točki drugega odstavka 149. člena ZJU je pomembno le, da razlog za premestitev ni navidezen.
Navideznosti razloga za premestitev ni mogoče utemeljevati z morebitno nesmotrno odločitvijo delodajalca, saj odločitev o tem, da bo zaradi premestitve delo bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa ne presoja racionalnosti, pravilnosti oziroma primernosti te odločitve (podobno kot pri postopku presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov ne presoja smotrnosti npr. organizacijskih ukrepov delodajalca, zaradi katerih preneha potreba po opravljanju dela delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi).
V skladu s 1. odstavkom 225. člena ZUP postane materialno pravnomočna le tista odločba, ki se ne more več izpodbijati v sodnem socialnem sporu, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti. Zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja z dne 24. 2. 2011 je formalno, ne pa tudi materialno pravnomočna. Z izpodbijano sodbo je od prvega naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe z dne 24. 2. 2011, to je od 19. 3. 2011 dalje, pravilno ponovno priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delo s predhodno že priznanimi in dodatnimi stvarnimi omejitvami.
Čeprav je invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni ob ugotovljeni preostali delazmožnosti z določenimi omejitvami vsebovana v izreku pravnomočne odločbe z dne 23. 4. 2010, se pravnomočnost nanjo ne razteza, saj ne gre za pravico samo. Pravnomočnost upravne odločbe ne pomeni, da so vsi njeni elementi avtomatično vključeni v posledice pravnomočnosti, in da o določenih sestavinah, ki po naravi stvari predstavljajo dejstva, ne pa pravice, pozneje ne bi bilo mogoče več odločati. To še zlasti, če so bila ta dejstva v prejšnjem upravnem postopku zmotno ali pomanjkljivo ugotovljena, kot v obravnavanem primeru. Invalidnost in tudi preostala delazmožnost sta namreč pravni dejstvi, ki morata biti podani, da je sploh mogoče priznati ustrezno pravico iz invalidskega zavarovanja.
Ni podana krivdna odškodninska odgovornost prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca), ker se je tožnik (delavec prvotožene stranke), poškodoval pri zapiranju ponjave, ko je z aluminijasto palico vlekel ponjavo, ki se je zataknila, in jo skušal zapreti, vendar se je pri tem palica odpela, zaradi česar je padel vznak in se pri tem poškodoval. Delodajelc ni kršil nobenega predpisa s področja varnosti in zdravja pri delu, delavcu pa je bilo zagotovljeno primerno vozilo, zato škoda ne izvira iz protipravnega ravnanja delodajalca.
Ker zapiranje cerade ni nevarno opravilo, oziroma gre za manj zahtevno rutinsko opravilo, po uveljavljeni sodni praksi pa je uporaba pravil o objektivni odgovornosti pridržana le za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne dejavnosti, ki jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako tudi ni mogoče odvrniti nesreče, ni podana objektivna odškodninska odgovornost prvotožene stranke.
URS člen 22, 125, 156. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-6, 211, 211/2, 331. ZUstS člen 23.
prekinitev postopka – predlog za prekinitev postopka – zavrnitev predloga za prekinitev postopka – posebna pritožba – obrazložitev sklepa – navedba razlogov o (ne)skladnosti zakona z ustavo – enako varstvo pravic – postopek za oceno ustavnosti
Sodišče predlogu strank za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona ni dolžno slediti, če meni, da je zakon ustavno skladen, vendar mora v tem primeru svojo odločitev obrazložiti.
Toženec je tožniku z začasno odločbo, ki jo izpodbija v tem sporu, priznal in odmeril starostno pokojnino. Nato je mu z odločbo dokončno in pravnomočno odmeril starostno pokojnino. Začasna odločba o starostni pokojnini zato ne obstaja več in za tožnika nima nobenih pravnih posledic. Od pravnomočnosti odločbe o starostni pokojnini dalje si svojega pravnega položaja v tem sporu ni mogel več izboljšati, saj ne more pridobiti več pravic, to je višje starostne pokojnine, kot mu je bila priznana s pravnomočno odločbo. Pravni interes za tožbo zoper dokončno odločbo v zvezi z začasno odločbo zato ni podan in se tožna zavrže.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude prvega naroka za glavno obravnavo, ker ni šlo za nepričakovano zadržanost. V 116. členu ZPP je določeno, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, sodišče stranki na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je zamudila narok oziroma rok iz opravičenega vzroka. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da v obravnavanem primeru ni šlo za nepričakovano zadržanost, pravilno pa je kot neupravičen razlog oziroma vzrok štelo tudi dejstvo, da tožnica in zakonita zastopnica nista bili seznanjeni, da predlogu za preložitev obravnave ni bilo ugodeno, je utemeljeno zavrnilo tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne da bi predhodno razpisalo narok. Ker pa je v konkretnem primeru pritožbeno sodišče sodbo z dne 6. 5. 2015 že iz drugih razlogov razveljavilo, je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo.
nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - invalid III. kategorije invalidnosti - ustavitev izplačevanja nadomestila - pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva
Tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom in priznanim nadomestilom zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Na podlagi določb ZSDP je bila tožniku za določeno obdobje priznana pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik s tem, ko je uveljavljal pravice, ki mu gredo po ZSDP, dela ni opravljal v nasprotju z odločbo, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je bil namreč še vedno zavarovan 40 ur tedensko, le da je namesto polni delovni čas delo opravljal v obsegu 20 ur tedensko, za preostalih 20 ur pa je bil v skladu z odločbo CSD upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Za ustavitev izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu tako ni podlage niti v določbah ZPIZ/92, niti v določbah ZPIZ-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Toženka je novembra 2013 opravila pregled poslovanja in se odločila za reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja. Ob inventuri oktobra 2013 so bili ugotovljeni visoki inventurni manki, poslovanje tožene stranke v letu 2012 – 2013 pa je bilo slabše od pričakovanega glede na opravljene investicije. Pri toženi stranki je prišlo do upada prometa na ravni celotne države glede na predhodno leto. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri toženki obstajal ekonomski oziroma poslovni razlog za izvedbo organizacijskih ukrepov. V novembru 2013 je bil pri toženki sprejet sklep o reorganizaciji in zmanjševanju števila zaposlenih. Tožnik je pri toženki opravljal delo kot prodajalec in vodja trgovine v poslovalnici F. Toženka je delovno mesto tožnika, to je delo prodajalca z dodatno funkcijo vodje trgovine v poslovalnici F., ukinila s sklepom o reorganizaciji in zmanjšanju števila zaposlenih. Delo prodajalca z dodatno funkcijo vodje trgovine v poslovalnici F pa se je preneslo delno na preostale zaposlene v poslovalnici in delno na vodjo trgovine E. , tako da je le-ta kot vodja trgovine zadolžen za obe trgovini hkrati, poleg tega pa se je v poslovalnici F. zmanjšalo število zaposlenih na delovnem mestu prodajalec za enega delavca ter so se delovne naloge prenesle na preostale zaposlene na delovnem mestu prodajalec. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in da je bil tožnik izbran za presežnega delavca na podlagi objektivnih kriterijev (uspešnost pri delu) in ne iz diskriminatornih razlogov, na katere se je skliceval (očetovstvo in izraba očetovskega dopusta). Zato so podani pogoji za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1.