Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
ZDR člen 88, 88/3, 88/3-1, 90, 90/3. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije člen 7, 9.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ustreznost ponujenega delovnega mesta
Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita kljub ugotovitvi, da obstoji poslovni razlog, če delodajalec ne ponudi delavcu v podpis pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, v kolikor z ustreznim delovnim mestom razpolaga. Za delovno mesto, ki ga je tožena stranka ponudila tožniku po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se zahteva V. ali VI. stopnja strokovne izobrazbe, za prejšnje delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik pred odpovedjo, pa se je zahtevala VI. ali VII. stopnja strokovne izobrazbe. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev, ker je bila pri obeh določena ista stopnja - VI. stopnja strokovne izobrazbe kot alternativna. Pri presoji ustreznosti ponujene zaposlitve je treba primerjati najnižjo stopnjo strokovne izobrazbe, alternativno določene za ponujeno zaposlitev ter stopnjo strokovne izobrazbe, ki je bila določena za delavčevo prejšnje delovno mesto. Če je bila za ponujeno zaposlitev najnižja alternativno določena stopnja strokovne izobrazbe za dve stopnji nižja od tiste, ki se je zahtevala za prejšnje delovno mesto, je ponudba zaposlitve neustrezna. Bistveno je, da delavec tudi po tem, ko mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi, s sprejemom ponujene nove ustrezne zaposlitve ohrani svoj položaj, ki ga je imel pri delodajalcu v času, ko še je veljala odpovedana pogodba o zaposlitvi, tudi v smislu ohranitve enake zahtevnosti dela. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
ZPP člen 133, 139, 142, 142/3, 142/4, 318, 318/1, 318/1-3. ZDR-1 člen 77.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - zamudna sodba - odjava iz zavarovanja
Tožniku pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ni prenehala veljati na enega izmed načinov, ki jih določa 77. člen ZDR-1, to je s smrtjo delavca ali delodajalca - fizične osebe, s sporazumom, z redno ali izredno odpovedjo, s sodbo sodišča, po samem zakonu, v primerih, ki jih določa ta zakon, in v drugih primerih, ki jih določa zakon. Ker je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznega zavarovanja brez pravne podlage, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito.
Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo člen 9, 9/2. ZDR-1 člen 87, 87/2.
poskusno delo – ocena
Ocena delodajalca, da delavec v času poskusnega dela ni izpolnil pričakovanj, mora biti takšna, da omogoča njen preizkus. Za oceno poskusnega dela je bistveno le, da je ocena obrazložena in da je iz nje razvidno, kako je bilo delo v poskusni dobi ocenjeno. Pri oceni uspešnosti poskusnega dela je potrebno upoštevati utemeljena pričakovanja delodajalca.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo člen 21. ZPIZ-1 člen 36, 50, 53, 53/3, 187, 187/1, 187/1-3, 398, 409. ZPIZ člen 52.
starostna pokojnina - Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo
Tožnici bi se makedonska doba skladno s Sporazumom socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo upoštevala le, če na podlagi dobe, dopolnjene v Sloveniji, ne bi izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. V tem primeru bi se pokojninska doba, dopolnjena v Makedoniji, prištela k pokojninski dobi, dopolnjeni v Sloveniji, pokojnina pa bi se v sorazmernem delu odmerila zgolj na podlagi slovenske dobe, torej brez makedonske dobe. Ker tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine že na podlagi dobe, dopolnjene v Sloveniji, pa seštevanje dob za izpolnitev pogojev ni bilo potrebno. Tožnici je starostna pokojnina zato pravilno priznana in odmerjena samo z upoštevanjem slovenske dobe in je tožbeni zahtevek na priznanje višje pokojnine z upoštevanjem makedonske dobe neutemeljen.
poslovni razlog - ekonomski razlog - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Delodajalec mora v sodnem postopku dokazati (le), da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen, sodišče pa nima pristojnosti presojati smotrnosti poslovnih odločitev delodajalca. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni moglo presojati, ali je tožena stranka zaradi upada prihodkov res morala poseči v stroške dela, ali pa bi morda lahko s kakšnim milejšim ukrepom dosegla enak učinek. Tožena stranka je uspela z listinskimi dokazi in pričami dokazati, da je v resnici prišlo do upada prihodkov v letu 2014, kar za utemeljenost ekonomskega poslovnega razloga zadostuje. Za presojo utemeljenosti poslovnega razloga ni nujno, da mora biti finančna situacija delodajalca nevzdržna oziroma, da mora delodajalec beležiti že izgubo, da lahko prične z odpuščanjem delavcev. Delodajalec lahko odreagira, če zazna le upad prometa ali celo, če ne doseže zadanega poslovnega plana in ne šele takrat, ko že beleži izgubo.
Pristojnost delodajalca je tudi, da organizira delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo tudi spreminja, lahko tudi z namenom znižanja stroškov dela. V zvezi s tem je treba izhajati iz materialnopravnega izhodišča, da sodišče ne more presojati smotrnosti in potrebnosti reorganizacije. Ukinitev delovnega mesta in s tem prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi predstavlja organizacijski poslovni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pri presoji tega razloga ni bistveno, ali je bila ukinitev delovnega mesta smotrna in je oziroma bo v bodoče dejansko prispevala k zmanjšanju stroškov oziroma racionalizaciji poslovanja ali ne. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati. Prav tako se lahko delodajalec samostojno odloči, na katerega delavca bo prenesel naloge in komu bo posledično iz tega razloga odpovedal pogodbo o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 235, 240.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja- izplačilo nadur - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - rok za podajo izredne odpovedi -
Da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, mora biti podana tako znotraj subjektivnega kot tudi znotraj objektivnega roka. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni ugotavljalo, ali je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi znotraj objektivnega roka, pač pa je njeno pravočasnost presojalo le z vidika subjektivnega roka. Nejasna in nepopolna je tudi obrazložitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna glede na 30-dnevni subjektivni rok. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, ker od 10. 9. 2012, ko je tožena stranka tožnici vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, pa do izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 19. 9. 2012 ni minilo več kot 30 dni. 30-dnevni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR namreč začne teči, ko pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zadnji takšen trenutek je sicer res lahko delavčev zagovor, ni pa nujno.
Glede na naravo vmesne sodbe je potrebno v postopku odločanja o temelju odškodninske odgovornosti odločiti o obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, in sicer nedopustnem ravnanju, škodi, vzročni zvezi med nedopustnim ravnanjem in škodo ter o odgovornosti (krivdi) povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je drugotožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo, glede na to, da je drugotožena stranka tožniku odredila delo elektroinštalacije, montažo polic za kable na objektivno nevarnem delu gradbenega odra. Prvotožena stranka pa je krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni poskrbela, da bi imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu in tudi, da bi tožnik opravil ustrezen zdravniški pregled. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo krivdne odgovornosti prvotožene stranke in ostalih elementov odškodninske odgovornosti, predvsem vzročne zveze med opustitvijo prvotožene stranke (napotitev tožnika na zdravniški pregled in na preizkus znanja iz varstva pri delu) in škodo, ki jo je utrpel tožnik. Ker ugovorov strank o obstoju škode in vzročne zveze po izdaji vmesne sodbe zaradi njenega prekluzivnega učinka ni več dopustno obravnavati, je opisano ravnanje sodišča prve stopnje nepravilno, sodba pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - invalid III. kategorije invalidnosti - ustavitev izplačevanja nadomestila - pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva
Tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom in priznanim nadomestilom zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Na podlagi določb ZSDP je bila tožniku za določeno obdobje priznana pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik s tem, ko je uveljavljal pravice, ki mu gredo po ZSDP, dela ni opravljal v nasprotju z odločbo, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je bil namreč še vedno zavarovan 40 ur tedensko, le da je namesto polni delovni čas delo opravljal v obsegu 20 ur tedensko, za preostalih 20 ur pa je bil v skladu z odločbo CSD upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Za ustavitev izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu tako ni podlage niti v določbah ZPIZ/92, niti v določbah ZPIZ-1.
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da ta določba odkazuje na uporabo 190. in 191.člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka.
Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (položajni dodatek) oziroma višjega izplačila plač, ki presega plačo določeno v skladu z ZSJPS. V tem primeru določba 191. člena OZ ne pride v poštev, saj lahko javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
plačilo odškodnine - razporeditev na drugo delovno mesto - realizacija odločbe - invalid III. kategorije invalidnosti
Tožnica od tožene stranke vtožuje plačilo škode, ker je tožena stranka po odločbi ZPIZ ni razporedila na drugo delovno mesto in je zato utrpela škodo zaradi neizplačanega nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ker tožnice ni razporedila na drugo delovno mesto. Med tožnico in toženo stranko je namreč prišlo do sporazuma o nadaljevanju dela na dotedanjem delovnem mestu s prilagojenimi pogoji in ker tožnica ni bila razporejena na drugo delovno mesto, ji po odločbi ZPIZ ni pripadalo nadomestilo za invalidnost. Ker ni dokazan element protipravnosti, ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke in je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.
ZDR-1 člen 88, 88/4, 111. ZPSto-2 člen 41, 41/3, 41/4, 41/5.
izredna odpoved delavca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročitev odpovedi - odpravnina - odškodnina za izgubljeni odpovedni rok
Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama, je prenehala veljati na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je tožnik prejel 18. 6. 2013. 7-dnevni odpovedni rok se je iztekel 25. 6. 2013, ko je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj. Izredna odpoved tožnika je bila toženi stranki vročena 27. 6. 2013, to pa je po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med strankama. Zato tožnik zaradi podane izredne odpovedi ni upravičen do odpravnine in odškodnine za izgubljeni odpovedni rok po 111. členu ZDR-1 in je sodišče prve stopnje tak tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
Toženec je tožniku z začasno odločbo, ki jo izpodbija v tem sporu, priznal in odmeril starostno pokojnino. Nato je mu z odločbo dokončno in pravnomočno odmeril starostno pokojnino. Začasna odločba o starostni pokojnini zato ne obstaja več in za tožnika nima nobenih pravnih posledic. Od pravnomočnosti odločbe o starostni pokojnini dalje si svojega pravnega položaja v tem sporu ni mogel več izboljšati, saj ne more pridobiti več pravic, to je višje starostne pokojnine, kot mu je bila priznana s pravnomočno odločbo. Pravni interes za tožbo zoper dokončno odločbo v zvezi z začasno odločbo zato ni podan in se tožna zavrže.
EKČP člen 6. URS člen 22. ZDR člen 127, 127/3, 143, 147, 147/6, 147/7.
nadure - plus ure - neenakomerno razporejen delovni čas
Pisna odreditev dela ni nujen pogoj za priznanje nadurnega dela oziroma opravljenih nadur. Nepravilno je stališče, da delavec ni upravičen do plačila teh ur, ker je svoje delo opravljal tako neučinkovito, da je zaradi tega moral ostajati na delu po poteku rednega delovnega časa. Bistveno je, da je delodajalec (tožena stranka) ves čas zaposlitve tožnika vedela, da opravlja delo preko polnega delovnega časa (pri toženi stranki se je vodila elektronska evidenca ur) ter bi morala v tem primeru sama ukrepati tako, da bi bodisi tožniku te ure priznala kot opravljene nadure ali pa mu prepovedala opravljanje dela preko polnega delovnega časa, če je štela, da njegova prisotnost na delu ni potrebna. Delodajalec se namreč ne more sklicevati na to, da ure, ki jih delavec porabi na delu, ne predstavljajo nadur v smislu določbe 143. člena ZDR, ker delavec svojega dela ne opravlja učinkovito, če dopušča, da delavec po poteku rednega delovnega časa ostaja na delu in v tem času dejansko opravlja svoje delo.
pokojninska doba - čas zaključenega študija - čas služenja vojaškega roka - dodana doba
Dodane dobe glede na njeno pravno naravo ni mogoče uveljavljati kot pokojninsko dobo v posebnem ugotovitvenem postopku, ker za to ni nobene pravne podlage. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zakoniti zastopnik - nedovoljen predlog
V konkretni zadevi je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložila zakonita zastopnica mladoletne tožnice, in sicer v svojem imenu. Zakoniti zastopnik zastopa stranko, ki nima pravdne sposobnosti (1. odstavek 78. člena ZPP). Skladno z 79. členom ZPP lahko opravlja zakoniti zastopnik v imenu stranke vsa pravdna dejanja, ne pa v svojem imenu, kot je to storila zakonita zastopnica tožnice. Ker je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen s strani neupravičene osebe, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot nedovoljenega.
stranska intervencija - odškodnina iz zavarovanja - prehod zavarovančevih pravic zoper odgovornega za škodo na zavarovalnico
V konkretnem primeru je tožeča stranka v že začeti pravdi proti toženi stranki sprva resda uveljavljala ugotovitveni zahtevek za obstoj odškodninske terjatve v višini 693.674,63 EUR, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ni nobena ovira, da se tudi v tej pravdi ne bi uporabila določba iz prvega odstavka 190. člena ZPP. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje v skladu z določbo 186. člena ZPP upravičeno dovolilo spremembo tožbe (iz ugotovitvenega zahtevka v dajatveni zahtevek na plačilo 400.000,00 EUR) brez privolitve tožene stranke.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude prvega naroka za glavno obravnavo, ker ni šlo za nepričakovano zadržanost. V 116. členu ZPP je določeno, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, sodišče stranki na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je zamudila narok oziroma rok iz opravičenega vzroka. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da v obravnavanem primeru ni šlo za nepričakovano zadržanost, pravilno pa je kot neupravičen razlog oziroma vzrok štelo tudi dejstvo, da tožnica in zakonita zastopnica nista bili seznanjeni, da predlogu za preložitev obravnave ni bilo ugodeno, je utemeljeno zavrnilo tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne da bi predhodno razpisalo narok. Ker pa je v konkretnem primeru pritožbeno sodišče sodbo z dne 6. 5. 2015 že iz drugih razlogov razveljavilo, je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo.
predlog za vpis v sodni register - upravičena oseba za vložitev predloga - obrazložitev sklepa - nasprotujoči predlogi udeležencev
Subjekt vpisa je predlogu za vpis ugovarjal, zato je nastopila procesna situacija, da sta bila predloga udeležencev (predlagatelja vpisa spremembe in subjekta vpisa) med seboj nasprotujoča. Registrsko sodišče je zato moralo hkrati odločiti o obeh predlogih, to je o predlogu za vpis spremembe v sodni register in o predlogu oz. ugovoru subjekta vpisa, da se ta vpis ne izvede.
V skladu z zgoraj navedeno določbo četrtega odstavka 35. člena ZSReg bi zato moral biti izpodbijani sklep obrazložen.
URS člen 22, 125, 156. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-6, 211, 211/2, 331. ZUstS člen 23.
prekinitev postopka – predlog za prekinitev postopka – zavrnitev predloga za prekinitev postopka – posebna pritožba – obrazložitev sklepa – navedba razlogov o (ne)skladnosti zakona z ustavo – enako varstvo pravic – postopek za oceno ustavnosti
Sodišče predlogu strank za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona ni dolžno slediti, če meni, da je zakon ustavno skladen, vendar mora v tem primeru svojo odločitev obrazložiti.