predlog za vpis v sodni register - upravičena oseba za vložitev predloga - obrazložitev sklepa - nasprotujoči predlogi udeležencev
Subjekt vpisa je predlogu za vpis ugovarjal, zato je nastopila procesna situacija, da sta bila predloga udeležencev (predlagatelja vpisa spremembe in subjekta vpisa) med seboj nasprotujoča. Registrsko sodišče je zato moralo hkrati odločiti o obeh predlogih, to je o predlogu za vpis spremembe v sodni register in o predlogu oz. ugovoru subjekta vpisa, da se ta vpis ne izvede.
V skladu z zgoraj navedeno določbo četrtega odstavka 35. člena ZSReg bi zato moral biti izpodbijani sklep obrazložen.
Pri tipični odškodninski pravdi je treba šteti, da gre za isto dejansko in pravno podlago, kadar vsi zahtevki izvirajo iz istega historičnega (škodnega) dogodka, za obstoj iste pravne podlage pa, ko so vsi zahtevki odškodninske narave.
Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti člen 18. ZPP člen 227, 227/5.
dokazno breme - evidenca delovnega časa
Dokazno breme o tem, ali je delavec v določenem časovnem obdobju delal oziroma ali je bil odsoten (iz tega naslova tožnik uveljavlja plačilo plače), je na delodajalcu, ki mora za dokazovanje svojih navedb predložiti evidence delovnega časa, ki jih je dolžan voditi.
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da ta določba odkazuje na uporabo 190. in 191.člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka.
Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (položajni dodatek) oziroma višjega izplačila plač, ki presega plačo določeno v skladu z ZSJPS. V tem primeru določba 191. člena OZ ne pride v poštev, saj lahko javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - invalid III. kategorije invalidnosti - ustavitev izplačevanja nadomestila - pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva
Tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom in priznanim nadomestilom zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Na podlagi določb ZSDP je bila tožniku za določeno obdobje priznana pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik s tem, ko je uveljavljal pravice, ki mu gredo po ZSDP, dela ni opravljal v nasprotju z odločbo, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je bil namreč še vedno zavarovan 40 ur tedensko, le da je namesto polni delovni čas delo opravljal v obsegu 20 ur tedensko, za preostalih 20 ur pa je bil v skladu z odločbo CSD upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Za ustavitev izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu tako ni podlage niti v določbah ZPIZ/92, niti v določbah ZPIZ-1.
DELOVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - IZVRŠILNO PRAVO
VDS0016139
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 270, 271, 270/2, 270/3.
začasna odredba - neznatna škoda - aktivno ravnanje dolžnika - odtujitev in obremenitev nepremičnine
Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine - posameznega dela, katerega lastnik je tožena stranka. Skladno z določbo 270. člena ZIZ mora upnik za utemeljenost začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve poleg obstoja terjatve verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Te nevarnosti pa upnik ni dolžan dokazovati v primeru, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni niti zatrjevala aktivnega ravnanja dolžnika (odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem), zaradi katerega bi obstajala nevarnost, da bo terjatev tožnika do tožene stranke onemogočena oziroma precej otežena, čeprav naj bi bila nepremičnina že obremenjena s hipoteko. To pa pomeni, da tega pogoja za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazala. Tožeča stranka pa ni verjetno izkazala niti tega, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela neznatno škodo. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi glede na to, da naj bi bila toženčeva nepremičnina že obremenjena s hipoteko, s prepovedjo odtujitve oziroma obremenitve nepremičnine, na kateri je ta hipoteka vpisana, nastala le neznatna škoda. Predmet pravnega prometa je lahko tudi nepremičnina, ki je obremenjena s hipoteko, s prepovedjo odtujitve oziroma obremenitve nepremičnine pa se lastniku te nepremičnine prepove kakršnokoli razpolaganje s to nepremičnino, kar je vsekakor hud poseg v lastninsko pravico. Takšna prepoved sama po sebi ne povzroči le neznatne škode za lastnika nepremičnine. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo člen 21. ZPIZ-1 člen 36, 50, 53, 53/3, 187, 187/1, 187/1-3, 398, 409. ZPIZ člen 52.
starostna pokojnina - Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo
Tožnici bi se makedonska doba skladno s Sporazumom socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo upoštevala le, če na podlagi dobe, dopolnjene v Sloveniji, ne bi izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. V tem primeru bi se pokojninska doba, dopolnjena v Makedoniji, prištela k pokojninski dobi, dopolnjeni v Sloveniji, pokojnina pa bi se v sorazmernem delu odmerila zgolj na podlagi slovenske dobe, torej brez makedonske dobe. Ker tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine že na podlagi dobe, dopolnjene v Sloveniji, pa seštevanje dob za izpolnitev pogojev ni bilo potrebno. Tožnici je starostna pokojnina zato pravilno priznana in odmerjena samo z upoštevanjem slovenske dobe in je tožbeni zahtevek na priznanje višje pokojnine z upoštevanjem makedonske dobe neutemeljen.
poslovni razlog - ekonomski razlog - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Delodajalec mora v sodnem postopku dokazati (le), da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen, sodišče pa nima pristojnosti presojati smotrnosti poslovnih odločitev delodajalca. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni moglo presojati, ali je tožena stranka zaradi upada prihodkov res morala poseči v stroške dela, ali pa bi morda lahko s kakšnim milejšim ukrepom dosegla enak učinek. Tožena stranka je uspela z listinskimi dokazi in pričami dokazati, da je v resnici prišlo do upada prihodkov v letu 2014, kar za utemeljenost ekonomskega poslovnega razloga zadostuje. Za presojo utemeljenosti poslovnega razloga ni nujno, da mora biti finančna situacija delodajalca nevzdržna oziroma, da mora delodajalec beležiti že izgubo, da lahko prične z odpuščanjem delavcev. Delodajalec lahko odreagira, če zazna le upad prometa ali celo, če ne doseže zadanega poslovnega plana in ne šele takrat, ko že beleži izgubo.
Pristojnost delodajalca je tudi, da organizira delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo tudi spreminja, lahko tudi z namenom znižanja stroškov dela. V zvezi s tem je treba izhajati iz materialnopravnega izhodišča, da sodišče ne more presojati smotrnosti in potrebnosti reorganizacije. Ukinitev delovnega mesta in s tem prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi predstavlja organizacijski poslovni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pri presoji tega razloga ni bistveno, ali je bila ukinitev delovnega mesta smotrna in je oziroma bo v bodoče dejansko prispevala k zmanjšanju stroškov oziroma racionalizaciji poslovanja ali ne. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati. Prav tako se lahko delodajalec samostojno odloči, na katerega delavca bo prenesel naloge in komu bo posledično iz tega razloga odpovedal pogodbo o zaposlitvi.
EKČP člen 6. URS člen 22. ZDR člen 127, 127/3, 143, 147, 147/6, 147/7.
nadure - plus ure - neenakomerno razporejen delovni čas
Pisna odreditev dela ni nujen pogoj za priznanje nadurnega dela oziroma opravljenih nadur. Nepravilno je stališče, da delavec ni upravičen do plačila teh ur, ker je svoje delo opravljal tako neučinkovito, da je zaradi tega moral ostajati na delu po poteku rednega delovnega časa. Bistveno je, da je delodajalec (tožena stranka) ves čas zaposlitve tožnika vedela, da opravlja delo preko polnega delovnega časa (pri toženi stranki se je vodila elektronska evidenca ur) ter bi morala v tem primeru sama ukrepati tako, da bi bodisi tožniku te ure priznala kot opravljene nadure ali pa mu prepovedala opravljanje dela preko polnega delovnega časa, če je štela, da njegova prisotnost na delu ni potrebna. Delodajalec se namreč ne more sklicevati na to, da ure, ki jih delavec porabi na delu, ne predstavljajo nadur v smislu določbe 143. člena ZDR, ker delavec svojega dela ne opravlja učinkovito, če dopušča, da delavec po poteku rednega delovnega časa ostaja na delu in v tem času dejansko opravlja svoje delo.
Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Le v primeru, da sodišče po izvedbi dokazov strank ne bi moglo ugotoviti pravnopomembnih dejstev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 124/2015). Zmotno je stališče tožene stranke, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo (ex offo) dokaza z zaslišanjem priče, glede katerega je tožeča stranka pred tem dokazni predlog umaknila, tožena stranka pa sama takega dokaznega predloga ni predlagala. V takem primeru sodišče ni dolžno sanirati posledic pravdne pasivnosti tožene stranke.
Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da bo dogovor o urni postavki v višini 8,00 EUR neto dokazala z zaslišanjem prič, vendar pa njihovih imen in naslovov ni navedla. Na drugi strani je tožnik v dokaz višje zatrjevane urne postavke v višini 9,00 EUR neto predlagal svoje zaslišanje in sodišče prve stopnje je ta dokaz utemeljeno izvedlo. Tožnik je v svoji izpovedi potrdil tudi dejstvo, da je bil ostalim delavcem na gradbišču nadrejen, zaradi česar je bil upravičen do višje urne postavke. Tožena stranka sicer poudarja, da iz pogodbe o zaposlitvi ni razbrati, da bi bil tožnik vodja delavcev, ampak delavec v gradbeništvu, vendar navedeno ne more privesti do njenega uspeha v tem sporu, saj je bil poleg pisne pogodbe o zaposlitvi očitno ravno ustni dogovor tisti, ki je predstavljal pomembno podlago za dodatno ureditev pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka pa je v dokaz svojih navedb predložila zgolj pogodbo o zaposlitvi. Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ji je naložilo posebej težko dokazno breme.
ZZVZZ člen 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - invalid III. kategorije - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Začasna nezmožnost za delo je podana, kadar in dokler je zavarovanec zaradi zdravstvenega stanja začasno nezmožen opravljati svoje delo. Če je pri zavarovancu zaradi trajno omejene delovne zmožnosti podana invalidnost III. kategorije, se začasna nezmožnost za delo ugotavlja glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost, torej za delo, za katero je bilo v invalidskem postopku ugotovljeno, da ga je zmožen opravljati. Tudi v takšnem primeru je lahko v določenem obdobju zavarovančevo zdravstveno stanje takšno, da začasno ni zmožen opravljati niti dela, ki ga je glede na omejeno delovno zmožnost oziroma preostalo delovno zmožnost sicer zmožen opravljati. Ker je pri tožnici ugotovljena III. kategorija invalidnosti, je njeno delovno zmožnost za sporno obdobje potrebno presojati glede na zdravstveno stanje, kot je obstajalo v tem obdobju in hkrati upoštevati preostalo delovno zmožnost, torej upoštevati delo z omejitvami po odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti. Ker dejansko stanje glede tožničine začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju ni bilo dovolj razčiščeno, je pritožbo sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDSS-1 člen 67. ZPP člen 286, 286a, 286a/4, 286a/5.
priznanje štipendije - Zoisova štipendija - razlogi o odločilnih dejstvih - možnost izjave
Tožnica v vabilu za glavno obravnavo, razpisano za dne 6. 5. 2015, niti s posebno vlogo ni bila pozvana, da se izjasni o tem, kdo je v tem sporu tožena stranka v smislu napotkov v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča. Stranka, ki pred prvim narokom za glavno obravnavo ni prejela drugega kot vabilo, v katerem je bilo navedeno, da lahko na tem naroku navede dejstva in ponudi dokaze, je utemeljeno, zlasti glede na napotke pritožbenega sodišča, pričakovala, da ji bo dana možnost do izjave o tem, kdo je tožena stranka. To možnost je tožnica izkoristila sama, ko je 5. 5. 2015 posredovala svojo izjavo. Ta vloga je v sodno pisarno prispela po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, tako da sodišče na naroku dne 6. 5. 2015 s to vlogo še ni bilo seznanjeno. Glede na to, da je tožnica vlogo z dne 5. 5. 2015 oddala priporočeno na pošto dne 5. 5. 2015, kar je dan pred obravnavo in da na sami obravnavi sodišče ni razpolagalo s to vlogo, bi ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, in ker je glavno obravnavo že zaključilo, moralo glavno obravnavo ponovno odpreti in se do navedb v vlogi z dne 5. 5. 2015 opredeliti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 16, 77, 200, 200/3. OZ člen 45, 99.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - zavrženje tožbe - pravočasnost tožbe - rok - zamuda roka
Tožnik je zahteval razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi napak volje, ker naj bi mu tožena stranka ob podpisu grozila z odškodninsko terjatvijo. Tožnik je sporazum podpisal, saj se je zbal za preživetje svoje družine. Delavec mora zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice (3. odstavek 200. člena ZDR-1). Eden izmed možnih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi je pisni sporazum (77. člen ZDR-1). Ker gre za sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zanj veljajo smiselno enaka pravila kot za pogodbo o zaposlitvi in je tako potrebno pri roku za vložitev tožbe na razveljavitev sporazuma poleg tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 smiselno upoštevati tudi 16. člen ZDR-1, po katerem pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti. V tožnikovem primeru je 30-dnevni rok za vložitev tožbe začel teči od dneva sklenitve sporazuma 18. 3. 2015, zato je sodišče prve stopnje tožbo, vloženo šele 26. 8. 2015, pravilno zavrglo kot prepozno (prvi odstavek 274. člena ZPP).
stroški stečajnega postopka - izjeme za terjatve na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe - predhoden preizkus tožbe - pravni interes - izločitvena pravica - ugotavljanje oškodovanja družbenega premoženja
V postopku lastninjenja tožene stranke po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) so bila vsa sporna sredstva (med katere spadajo tudi omenjene delnice) vključena v otvoritveno bilanco v okviru bilančnih sredstev, kasneje pa so bila s Pogodbo zgolj prenesena v okvir izvenbilančnih sredstev. Šlo je torej za sredstva, ki so bila upoštevana v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993 v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance.
invalidnost I. kategorije - invalidnost III. kategorije - preostala delovna zmožnost - stvarne omejitve
Pri tožniku ne gre za popolno nezmožnost za delo. Delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 % in lahko opravlja v okviru svojega poklica dela s stvarnimi omejitvami s polnim delovnim časom. Zato je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do invalidske pokojnine neutemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Zmotno je stališče zagovornika, da je bilo tožilstvo glede predlaganega izvedenstva po začetku naroka za glavno obravnavo prekludirano. Glede na določbo 17. člena ZKP mora sodišče o resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, predlog tožilstva v navedeni smeri pa je sledil kontradiktornim navedbam med listinsko dokumentacijo in izpovedjo oškodovanca glede utrpelih poškodb. Zato zagovornik zgolj s pavšalno navedbo na glavni obravnavi, ko je takšnemu predlogu nasprotoval, češ da bi tožilstvo takšen predlog lahko podalo že prej, ne da bi ga utemeljil, ne more biti uspešen.
STVARNO PRAVO – POGODBENO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082222
OZ člen 9. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1.
prodajna pogodba – kršitev pogodbe – protipravno ravnanje – dolžnost izpolnitve obveznosti – poziv na izročitev nepremičnine – obvestilo o možnosti prevzema nepremičnine – obveznost obvestitve – obresti – začetek teka zakonskih zamudnih obresti – upniška zamuda – dolžniška zamuda – odškodninska odgovornost – zloraba procesnih pravic – vložitev tožbe – odgovor na pritožbo – stroški odgovora na pritožbo – potrebnost stroškov – povrnitev stroškov odgovora na pritožbo
V konkretnem primeru ni bil vnaprej določen način obvestitve prvega toženca, zato je drugi toženec s tem, ko je prvemu tožencu poslal obvestilo o izročitvi (dela) nepremičnine v posest, priporočeno po pošti s povratnico, pri čemer je uporabil najbolj strog oziroma najbolj zanesljiv način vročanja pošiljk, ki je na voljo posameznikom v Republiki Sloveniji, svojo obveznost obvestitve prvega toženca izpolnil. Pri tem ni važno, ali se se prvi toženec, ker pošiljke ni prevzel, z obvestilom (po lastni volji) tudi (dejansko) seznanil ali ne.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079996
ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
sorodne pravice – javna priobčitev fonogramov – dokazna ocena – dokazi o pravno neodločilnih dejstvih
Če tožeča stranka trdi, da je tožena javno predvajala fonograme na svojih prireditvah, potem mora v postopku te svoje trditve tudi dokazati. Izpoved kontrolorja, ki je odgovarjal na splošno, na konkretna ravnanja sodišča pa ni podal prepričljivih odgovorov, ter s strani te priče enostransko sestavljen zapisnik, za uspeh v dokaznem postopku (ob prepričljivih izpovedbah prič v korist tožene stranke) pač niso zadoščali.
V obravnavani zadevi je nedvomno izkazana verjetnost, da toženec krši svojo preživninsko obveznost, vendar pa nujno preživljanje mladoletnih otrok ni tako ogroženo, da bi bil zaradi tega dopusten predčasen poseg sodišča.