zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve – akutna psihoza – kronični shizofrenski proces
Čas zadržanja udeleženke na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom je prvo sodišče določilo v skladu s prvim odstavkom 48. člena ZDZdr na podlagi ugotovitve sodne izvedenke, da je takšna doba zadržanja potrebna zato, da bodo zdravniki lahko učinkovito uredili zdravljenje udeleženke z zdravili, ki bodo pri njej potrebovala daljši čas, da izrazijo svoje delovanje, saj gre pri udeleženki za dolgotrajno nezdravljeno psihozo.
Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da bo dogovor o urni postavki v višini 8,00 EUR neto dokazala z zaslišanjem prič, vendar pa njihovih imen in naslovov ni navedla. Na drugi strani je tožnik v dokaz višje zatrjevane urne postavke v višini 9,00 EUR neto predlagal svoje zaslišanje in sodišče prve stopnje je ta dokaz utemeljeno izvedlo. Tožnik je v svoji izpovedi potrdil tudi dejstvo, da je bil ostalim delavcem na gradbišču nadrejen, zaradi česar je bil upravičen do višje urne postavke. Tožena stranka sicer poudarja, da iz pogodbe o zaposlitvi ni razbrati, da bi bil tožnik vodja delavcev, ampak delavec v gradbeništvu, vendar navedeno ne more privesti do njenega uspeha v tem sporu, saj je bil poleg pisne pogodbe o zaposlitvi očitno ravno ustni dogovor tisti, ki je predstavljal pomembno podlago za dodatno ureditev pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka pa je v dokaz svojih navedb predložila zgolj pogodbo o zaposlitvi. Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ji je naložilo posebej težko dokazno breme.
plačilo odškodnine - razporeditev na drugo delovno mesto - realizacija odločbe - invalid III. kategorije invalidnosti
Tožnica od tožene stranke vtožuje plačilo škode, ker je tožena stranka po odločbi ZPIZ ni razporedila na drugo delovno mesto in je zato utrpela škodo zaradi neizplačanega nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ker tožnice ni razporedila na drugo delovno mesto. Med tožnico in toženo stranko je namreč prišlo do sporazuma o nadaljevanju dela na dotedanjem delovnem mestu s prilagojenimi pogoji in ker tožnica ni bila razporejena na drugo delovno mesto, ji po odločbi ZPIZ ni pripadalo nadomestilo za invalidnost. Ker ni dokazan element protipravnosti, ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke in je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.
Glede na naravo vmesne sodbe je potrebno v postopku odločanja o temelju odškodninske odgovornosti odločiti o obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, in sicer nedopustnem ravnanju, škodi, vzročni zvezi med nedopustnim ravnanjem in škodo ter o odgovornosti (krivdi) povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je drugotožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo, glede na to, da je drugotožena stranka tožniku odredila delo elektroinštalacije, montažo polic za kable na objektivno nevarnem delu gradbenega odra. Prvotožena stranka pa je krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni poskrbela, da bi imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu in tudi, da bi tožnik opravil ustrezen zdravniški pregled. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo krivdne odgovornosti prvotožene stranke in ostalih elementov odškodninske odgovornosti, predvsem vzročne zveze med opustitvijo prvotožene stranke (napotitev tožnika na zdravniški pregled in na preizkus znanja iz varstva pri delu) in škodo, ki jo je utrpel tožnik. Ker ugovorov strank o obstoju škode in vzročne zveze po izdaji vmesne sodbe zaradi njenega prekluzivnega učinka ni več dopustno obravnavati, je opisano ravnanje sodišča prve stopnje nepravilno, sodba pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
obstoj kaznivega dejanja - goljufija - goljufiv namen
Prav ima zagovornica, ko opozarja na opisan način storitve kaznivega dejanja, ko naj bi obdolženec spravil v zmoto zaposleno na Okrajnem sodišču v Ljubljani K. S. B., pri čemer zagovornica pravilno meni, da kaznivega dejanja, na način, opisan v izpodbijani sodbi, sploh ni mogoče storiti. Obdolžencu ni mogoče očitati, da je spravil v zmoto K. S. B., saj referenti na oddelku za verodostojno listino ničesar ne preverjajo.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
odškodnina - škoda - vzročna zveza - dolžnost oškodovanca - zastavna pravica na delnicah - izbrisno dovoljenje - poziv zastavnega dolžnika
Povedano pomeni, da je bila obveznost toženca izstavitev izbrisnega dovoljenja in to tudi, če ga ne bi nihče pozival. Drugačno stališče, ki ga zagovarja pritožba, da obveznost vložiti nalog za izbris zastavne pravice nastane šele s pozivom zastavnega dolžnika, je v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, na katerem temeljijo pravila obligacijskega prava.
Ugotovilo je, da je bil edini namen nakupa delnic njihova nadaljnja prodaja ruskemu kupcu, zato škodo predstavlja kupnina v celoti in ni pomembno, ali so imele kupljene delnice kakšno vrednost. Tako stališče bi lahko veljalo le, če tožnika delnic realno ne bi mogla prodati in zato zanju ne bi imele nobene vrednosti.
Na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da se pritožba tožene stranke zaradi neplačila sodne takse šteje za umaknjeno, ne vplivajo pritožbene navedbe tožene stranke, da se ta sklep na njo ne nanaša, da je bila v sodni register vpisana šele 28. 10. 2014 in da tožnik pri njej nikoli ni bil zaposlen. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka dejansko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zamudni sodbi, za presojo zakonitosti sklepa sodišča prve stopnje o tem, da se njena pritožba šteje za umaknjeno, pa niso relevantne.
zavrženje obtožnega predloga v kazenskem postopku – stroški kazenskega postopka – dolžnost povrnitve stroškov – poseben sklep o stroških kazenskega postopka – zahtevek za povračilo stroškov – dolžnost priglasitve stroškov zagovornika v kazenskem postopku – izstavitev računa – izvršba na podlagi verodostojne listine zoper zasebnega tožilca – neobstoj poslovnega razmerja
Tožnik (zagovornik obdolženega) je bil dolžan stroške v korist obdolženca priglasiti v kazenskem postopku, ne more pa tega storiti neposredno z računom, ki ga izstavi na toženko (zasebno tožilko). Med njim in toženko namreč ni poslovnega razmerja, ki bi upravičevalo izstavitev računa kot poslovne listine, na podlagi katere bi bilo mogoče sprožiti izvršilni postopek.
ZDR-1 člen 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 235, 240.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja- izplačilo nadur - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - rok za podajo izredne odpovedi -
Da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, mora biti podana tako znotraj subjektivnega kot tudi znotraj objektivnega roka. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni ugotavljalo, ali je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi znotraj objektivnega roka, pač pa je njeno pravočasnost presojalo le z vidika subjektivnega roka. Nejasna in nepopolna je tudi obrazložitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna glede na 30-dnevni subjektivni rok. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, ker od 10. 9. 2012, ko je tožena stranka tožnici vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, pa do izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 19. 9. 2012 ni minilo več kot 30 dni. 30-dnevni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR namreč začne teči, ko pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zadnji takšen trenutek je sicer res lahko delavčev zagovor, ni pa nujno.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015648
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-a, 5/2.
odškodninska odgovornost - zavarovalnica kot sospornik - stvarna pristojnost
Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da delovno sodišče ni več stvarno pristojno za odločanje v odškodninskem individualnem delovnem sporu, če je kot sospornik tožena zavarovalnica, pa se postopek zoper delodajalca pravnomočno konča. Veljavna zakonodaja daje delavcu možnost, da z določitvijo tožene stranke izbere, katero stvarno pristojno sodišče bo odločalo o njegovem odškodninskem zahtevku iz naslova škode kot posledice nesreče pri delu. Delavec se lahko odloči, da bo to odškodnino uveljavljal le zoper zavarovalnico, kjer je imel delodajalec zavarovano odgovornost. Za odločanje o takšnem sporu je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti (1. člen ZPP). Če se delavec odloči, da bo iz tega (istega) škodnega dogodka vtoževal odškodnino od delodajalca oziroma če vloži tožbo zoper delodajalca in zavarovalnico kot sospornika, pa je za odločanjem v takšnem sporu stvarno pristojno delovno sodišče (člen 5/1/a ZDSS-1, člen 5/2 ZDSS-1). Zakonodajalec je stvarno pristojnost delovnega sodišča za odločanje v odškodninskem sporu (za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah ZDSS-1) vezal na dejstvo, da je zavarovalnica tožena kot sospornik (in ne na to, da mora imeti zavarovalnica ves čas trajanja postopka status sospornika).
DELOVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - IZVRŠILNO PRAVO
VDS0016139
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 270, 271, 270/2, 270/3.
začasna odredba - neznatna škoda - aktivno ravnanje dolžnika - odtujitev in obremenitev nepremičnine
Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine - posameznega dela, katerega lastnik je tožena stranka. Skladno z določbo 270. člena ZIZ mora upnik za utemeljenost začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve poleg obstoja terjatve verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Te nevarnosti pa upnik ni dolžan dokazovati v primeru, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni niti zatrjevala aktivnega ravnanja dolžnika (odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem), zaradi katerega bi obstajala nevarnost, da bo terjatev tožnika do tožene stranke onemogočena oziroma precej otežena, čeprav naj bi bila nepremičnina že obremenjena s hipoteko. To pa pomeni, da tega pogoja za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazala. Tožeča stranka pa ni verjetno izkazala niti tega, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela neznatno škodo. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi glede na to, da naj bi bila toženčeva nepremičnina že obremenjena s hipoteko, s prepovedjo odtujitve oziroma obremenitve nepremičnine, na kateri je ta hipoteka vpisana, nastala le neznatna škoda. Predmet pravnega prometa je lahko tudi nepremičnina, ki je obremenjena s hipoteko, s prepovedjo odtujitve oziroma obremenitve nepremičnine pa se lastniku te nepremičnine prepove kakršnokoli razpolaganje s to nepremičnino, kar je vsekakor hud poseg v lastninsko pravico. Takšna prepoved sama po sebi ne povzroči le neznatne škode za lastnika nepremičnine. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 16, 77, 200, 200/3. OZ člen 45, 99.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - zavrženje tožbe - pravočasnost tožbe - rok - zamuda roka
Tožnik je zahteval razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi napak volje, ker naj bi mu tožena stranka ob podpisu grozila z odškodninsko terjatvijo. Tožnik je sporazum podpisal, saj se je zbal za preživetje svoje družine. Delavec mora zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice (3. odstavek 200. člena ZDR-1). Eden izmed možnih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi je pisni sporazum (77. člen ZDR-1). Ker gre za sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zanj veljajo smiselno enaka pravila kot za pogodbo o zaposlitvi in je tako potrebno pri roku za vložitev tožbe na razveljavitev sporazuma poleg tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 smiselno upoštevati tudi 16. člen ZDR-1, po katerem pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti. V tožnikovem primeru je 30-dnevni rok za vložitev tožbe začel teči od dneva sklenitve sporazuma 18. 3. 2015, zato je sodišče prve stopnje tožbo, vloženo šele 26. 8. 2015, pravilno zavrglo kot prepozno (prvi odstavek 274. člena ZPP).
ZDR člen 88, 88/3, 88/3-1, 90, 90/3. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije člen 7, 9.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ustreznost ponujenega delovnega mesta
Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita kljub ugotovitvi, da obstoji poslovni razlog, če delodajalec ne ponudi delavcu v podpis pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, v kolikor z ustreznim delovnim mestom razpolaga. Za delovno mesto, ki ga je tožena stranka ponudila tožniku po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se zahteva V. ali VI. stopnja strokovne izobrazbe, za prejšnje delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik pred odpovedjo, pa se je zahtevala VI. ali VII. stopnja strokovne izobrazbe. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev, ker je bila pri obeh določena ista stopnja - VI. stopnja strokovne izobrazbe kot alternativna. Pri presoji ustreznosti ponujene zaposlitve je treba primerjati najnižjo stopnjo strokovne izobrazbe, alternativno določene za ponujeno zaposlitev ter stopnjo strokovne izobrazbe, ki je bila določena za delavčevo prejšnje delovno mesto. Če je bila za ponujeno zaposlitev najnižja alternativno določena stopnja strokovne izobrazbe za dve stopnji nižja od tiste, ki se je zahtevala za prejšnje delovno mesto, je ponudba zaposlitve neustrezna. Bistveno je, da delavec tudi po tem, ko mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi, s sprejemom ponujene nove ustrezne zaposlitve ohrani svoj položaj, ki ga je imel pri delodajalcu v času, ko še je veljala odpovedana pogodba o zaposlitvi, tudi v smislu ohranitve enake zahtevnosti dela. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Pri tipični odškodninski pravdi je treba šteti, da gre za isto dejansko in pravno podlago, kadar vsi zahtevki izvirajo iz istega historičnega (škodnega) dogodka, za obstoj iste pravne podlage pa, ko so vsi zahtevki odškodninske narave.
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da ta določba odkazuje na uporabo 190. in 191.člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka.
Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (položajni dodatek) oziroma višjega izplačila plač, ki presega plačo določeno v skladu z ZSJPS. V tem primeru določba 191. člena OZ ne pride v poštev, saj lahko javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015377
ZPP člen 315. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - vmesna sodba - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
Izpodbijana sodba je vmesna sodba po 315. členu ZPP. Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen, odločitev o višini zahtevka pa je prepuščena končni sodbi. Temelj za odločitev o odškodninskem zahtevku je odškodninska odgovornost za nastalo škodo, zato mora iz izreka izhajati, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v celoti ali pa glede na soprispevek tožnika le v določenem delu. Iz izreka izpodbijane vmesne sodbe izhaja, da podlaga obstaja, da je torej tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Tak izrek pa je v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik k nastali škodi prispeval v višini 50 %, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Res je, da mora bianco menica ob izročitvi vsebovati vsaj podpis trasanta in takšna menica je bila tožeči stranki tudi izročena, vendar iz menične izjave izhaja, da je menični blanket toženec podpisal kot pooblaščena oseba družbe A. d.o.o. (trasanta). Tak podpis ne more pomeniti osebne zaveze toženca.
objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - plavalni tečaj - nevarna stvar - bazen - krivdna odgovornost - odškodninska odgovornost osnovne šole - odškodninska odgovornost organizatorja plavalnega tečaja
Bazen sam po sebi ni nevarna stvar, saj ne predstavlja povečane nevarnosti. Bazen bi bil lahko nevarna stvar v smislu določila 149. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) le ob obstoju še drugih okoliščin, ki bi ga napravile za nevarno stvar, teh pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.
mejni spor – določitev meje – potek meje – spor o poteku meje – ureditev meje – spor o lastninski pravici – ustavitev nepravdnega postopka
Predlagatelja in udeleženec so pokazali različni potek meje, kar pomeni, da je med udeleženci sporno, kje poteka meja. V takšnem primeru ni pogojev, da se nepravdni postopek za ureditev meje ustavi in postopek nadaljuje po pravilih pravdnega postopka pred pristojnim sodiščem. Meja med parcelama je v primeru lastninske tožbe praviloma določena in ni sporna.