storitev prevzemanja odpadkov - spremenjene okoliščine - sprememba cene - ustni dogovor o zvišanju cene - sprememba pogodbe - teorija realizacije - odškodnina zaradi nepoštenih pogajanj
V 7. členu Pogodbe je določeno, da Pogodba velja do drugačne rešitve problematike odlaganja odpadkov na območju občine. V času, ko naj bi bil po trditvah tožeče stranke sklenjen ustni dogovor o zvišanju cene (ki bi vključevala višji strošek odvoza in okoljske takse), je torej Pogodba še veljala. Ustni dogovor bi torej lahko kvečjemu pomeni spremembo Pogodbe, ne pa nove pogodbe. V spornem obdobju se je torej glede obveznosti tožeče stranke izvajala Pogodba (kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), tožena stranka pa ni nikoli plačala višje cene (kar ni sporno), zato s sklicevanjem na teorijo realizacije glede ustnega dogovora tožeča stranka ne more uspeti.
KZ-1 člen 216. ZIZ člen 53, 53/2, 55, 55/1, 55/1-7. ZPP člen 337, 337/1.
ugovor dolžnika - dolžnost obrazložitve - med strankama sporna in nesporna dejstva - trditveno in dokazno breme dolžnika glede delnih plačil - pritožbene novote - zloraba izvršbe
Dolžnica je bila ob prejemu sklepa o izvršbi poučena, da mora svoj ugovor obrazložiti na način, da navede tako dejstva, s katerimi ga utemeljuje, kot tudi predloži dokaze za svoje trditve. Dolžničino pričakovanje, da se bo upnica strinjala z njenimi trditvami glede zatrjevanih delnih plačil, glede na pojasnjeno trditveno in dokazno breme ni pravno upoštevno in spada v njen riziko.
PRAVO DRUŽB – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073729
ZGD-1 člen 41, 41/1, 42, 42/3.
družbenik – prodaja ekološkega sadja in zelenjave – konkurenčna dejavnost – prepoved konkurence – kršitev prepovedi konkurence – odškodnina – protipravnost ravnanja – zastaranje – pretrganje zastaranja – bodoča škoda – sukcesivno nastajajoča škoda – trditvena podlaga – odločanje preko trditvene podlage strank – kršitev pravice do izjave
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da „kršitev“ prepovedi konkurence ne pomeni kršitve same po sebi, torej udeležbe v dveh potencialno konkurenčnih družbah, temveč lahko pomeni le konkretno kršitev (konkreten posel, dejanje), ki je povzročila konkretno škodo (prim. odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 21/2006 z dne 23. 5. 2007).
Temelj odškodninskega zahtevka ni v kršitvi pravil konkurenčnega prava, ki od (praviloma subjektivno nepovezanih) subjektov na trgu zahtevajo, da se vzdržijo ravnanj, ki omejujejo konkurenco na trgu, oziroma ravnanj, ki nasprotujejo dobrim poslovnim običajem. Temelj odškodninskega zahtevka je v tem, da je toženec družbenik družb, ki se ukvarjata s konkurenčno dejavnostjo. Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da zgolj ponujanje ekoloških izdelkov (sorodnih ali enakih, kot jih ponuja tožnica) ni dovolj za zaključek, da je toženec ravnal v nasprotju z določbo 41. člena ZGD-1.
stroški izvršitelja - standard takojšnje priglasitve stroškov - načelo prepovedi ravnanja v nasprotju s predhodno opravljenim (venire contra factum proprium) - načelo vestnosti in poštenja - načelo pravne varnosti
S svojim ravnanjem je namreč sodišče prve stopnje pri upniku povzročilo prepričanje, da je s svojo priglasitvijo prehiter, če jo poda pred plačilom stroškov izvršitelju. S tem, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu označilo upnikovo priglasitev, ki je sledila neposredno po plačilu, kot prepozno, je ravnalo v nasprotju s splošnim načelom prepovedi ravnanja v nasprotju s predhodno opravljenim (prepoved venire contra factum proprium). To načelo ne veže le strank v postopku v okviru načela vestnosti in poštenja, ampak tudi sodišče v okviru zagotavljanja poštenega sojenja (22. in 23. člen Ustave) in pravne varnosti, kot podnačela pravne države (2. člen Ustave). Stranke lahko učinkovito uveljavljajo sodno varstvo le, če se lahko zanesejo na ravnanja in stališča sodišča, ki jih načeloma ne sme brez utemeljenega razloga spreminjati. Po pojasnjenem je le za obravnavano zadevo pravilno upoštevati kot pravočasno priglasitev stroškov, ki je sledila neposredno po njihovem plačilu izvršitelju.
Pogodba je bila sklenjena za dobo enega leta in se je avtomatično podaljšala za enako obdobje, če se ni pisno odpovedala najkasneje 30 dni pred iztekom posameznega leta trajanja naročniškega razmerja. Ker tožena stranka pogodbe ni odpovedala in se je pogodba avtomatično podaljšala in ker je storitev tožeče stranke v tem obdobju tudi uporabljala, je tožena stranka po odločitvi sodišča prve stopnje dolžna plačati za storitev.
Pritožbeno sodišče po vpogledu v izpisek iz zemljiške knjige za nepremičnino z ID znakom 000, parc. št. ... k. o. X, ki je bil priložen predlogu upravitelja za izročitev nepremičnine kupcu ugotavlja, da je pri navedeni nepremičnini, katere lastnica je M., na podlagi Pogodbe o služnosti za postavitev T., vknjižena „neprava stvarna služnost“ in sicer služnostna pravica dostopa za potrebe izgradnje, obratovanja, vzdrževanja in nadzora T. v korist imetnika Š. d. o. o - v stečaju. Sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom odločilo, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo „lastninske pravice“ na omenjeni transformatorski postaji, ki stoji na zemljiški parceli z ID znakom 000 – ... k. o. X. Iz navedenega sklepa je razbrati, kot da bi šlo za vknjižbo stavbne pravice pri nepremičnini v lasti M. (čeprav tudi za takšno vknjižbo vsebina sklepa ni primerna). Po svoji vsebini in pravni naravi so neprave stvarne služnosti sicer podobne stavbni pravici (ki je tudi neke vrste neprava stvarna služnost), ki pa poleg uporabnih upravičenj na tuji nepremičnini daje služnostnemu upravičencu tudi lastninsko pravico na zgradbi. Stavbna pravica je tako širša za upravičenca in bolj omejujoča za lastnika obremenjene nepremičnine kot neprava stvarna služnost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO DRUŽB – STEČAJNO PRAVO
VSL0081152
ZPP člen 1, 11, 11/1, 115, 115/1, 116, 116/1. ZGD-1 člen 263, 263/1. ZFPPIPP člen 28, 28/2.
predlog za preložitev naroka – upravičeni razlogi – presoja upravičenosti – zdravstveni poseg na dan naroka – zastopanje – pravne osebe – temeljne obveznosti poslovodstva – skrbnost in odgovornost – profesionalna skrbnost – skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika – načelo ekonomičnosti
Merilo za presojo upravičenosti za preložitev naroka so tiste okoliščine, ki bi prišle v poštev kot upravičeni razlogi za vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ZPP.
umik tožbe – vknjižba, dosežena v drugem sodnem postopku – pravdni stroški
Dejstvo, da tožnik nima več pravnega interesa za vodenje pravde zaradi vknjižbe toženca v zemljiško knjigo, ker je v drugem sodnem postopku medtem že dosegel takšno vknjižbo in zato tožbo umika, ne pomeni, da je toženec izpolnil tožbeni zahtevek in mu zato tožnik ni dolžan povrniti pravdnih stroškov.
varstvo lastninske pravice– vrnitveni zahtevek – vrnitev individualno določene stvari – zaščita pred vznemirjanjem – protipravno vznemirjanje lastnika – priznana dejstva – vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe
Zaradi zmotne presoje, da gre za priznana dejstva, ki jih v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP ni treba dokazovati, in zaradi izostanka dokazne ocene glede ugotovitve o obstoju zaključene celote med spornimi stvarmi na tožničinih nepremičninah in nepremičninami v lasti tožencev, je podan dvom o obstoju odločilnih dejstev, ki bi nudila podlago za ugoditev zahtevku. Gre torej za kršitve, ki bi mogle vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.
varstvo lastninske pravice – vrnitveni zahtevek – pridobitev lastninske pravice na premičnini s pravnim poslom
Ker toženec ni pridobil lastninske pravice na vozilu, druge podlage za njegovo posest pa ni zatrjeval, je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da toženec poseduje sporno vozilo brez pravne podlage in ga je zato dolžan izročiti tožnici.
pisna izjava o premoženjskem stanju – predlog za oprostitev plačila sodnih taks – zavrženje predloga – poziv na dopolnitev predloga – ugovor zoper sklep procesnega vodstva – zavrženje ugovora
Ker tožnik ni ravnal v skladu z zahtevo sodišča in ni predložil pisne izjave o premoženjskem stanju, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – USTAVNO PRAVO – DAVKI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082216
URS člen 22. ZPreZP-1 člen 3, 6, 6/1. ZASP člen 146, 146/1, 146/1-5, 153, 153/1, 157, 157/7, 168. URS člen 125. ZDDV-1 člen 3, 33, 33/6, 40, 81. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13. Skupni sporazum za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena člen 7. ZPP člen 214.
gospodarski subjekt – stroški odkrivanja kršiteljev – stroški terenskega preverjanja – stroški kolektivne organizacije – vezanost sodišča na ustavo in zakon – višina primernega nadomestila – skupni sporazum o višini nadomestila – pravna narava skupnega sporazuma – obračun DDV – obdavčljivi dogodek – stopnja DDV – enako varstvo pravic
Stroški odkrivanja kršiteljev avtorskih in sorodnih pravic so vključeni v stroške poslovanja kolektivne organizacije. Terenskih kontrol torej tožnik ni izvajal zato, ker je toženec javno priobčeval fonograme, pač pa zato, ker je to njegova zakonska obveznost. Nadzor bi moral opravljati, četudi bi bilo kršilcev zelo malo ali pa nobenega.
Ker ima tožnik pooblastilo, da nadomestila za uporabo fonogramov izterjuje v svojem imenu (vendar za račun proizvajalcev fonogramov), je dolžan obračunati in plačati tudi DDV.
Ker je obveznost obračuna davka vezana na obdavčljivi dogodek, ni bistveno, ali je bila v zvezi s storitvijo – predvajanjem fonograma – sklenjena pogodba ali ne. Ker je tožnik dolžan plačati davek na dodano vrednost, ga je upravičen zaračunati tožencu.
Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v RS člen 2, 6. Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih člen 2, 2/1, 2/3, 9, 9/4.
stroški prevoza na delo - javni uslužbenec
Tožnik (javni uslužbenec) je v tem individualnem delovnem sporu zahteval povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, ki jih je imel v spornem obdobju na relaciji Bratonci - Ljubljana - Bratonci, ker je v tem obdobju (največkrat) enkrat tedensko prihajal na delo z naslova stalnega bivališča v Ljubljano (kjer je opravljal delo) in se iz kraja opravljanja dela ob koncu tedna vračal v kraj stalnega prebivališča. Iz tega razloga je tožnik vtoževal izplačilo teh stroškov prevoza na delo in z dela v višini vozovnice za vlak. Med tednom je tožnik bival v Ljubljani, za prihod na delo in odhod z dela iz tega naslova do kraja opravljanja dela pa mu je tožena stranka povrnila le stroške prevoza na delo in z dela v višini mesečne vozovnice Ljubljanskega potniškega prometa.
V primeru, ko se v določenem obdobju delavec vozi na delo iz kraja, kjer dejansko biva, v drugem obdobju pa iz kraja kjer ima stalno prebivališče (in iz tega kraja dejansko pride na delo), dobi povrnjene stroške prevoza na delo in z dela tudi iz kraja stalnega prebivališča (to je iz kraja, od koder se je zaposleni enkrat tedensko dejansko pripeljal na delo oziroma se z dela vračal).
Na zakonitost premestitve policista v smislu 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU ne more vplivati ugotovitev sodišča o tem, ali je bila premestitev tožnika smotrna v smislu učinkovitosti dela organa, saj je ocena o tem, da je mogoče z določeno premestitvijo zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, v domeni predstojnika organa. Tudi v primeru, če sprejme predstojnik organa napačno oceno glede zagotavljanja učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa, takšna premestitev zaradi te napačne ocene še ni nezakonita. V sporih v zvezi z zakonitostjo premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, ne more pa sodišče ocenjevati, kako je oziroma kako bo konkretna premestitev vplivala na učinkovito delo organa (npr. sodba VDSS opr. št. Pdp 1240/2014, sklep opr. št. Pdp 368/2015, sodba opr. št. Pdp 359/2015, …).
procesni pobotni ugovor - odločitev o terjatvi, ki je bila uveljavljana zaradi pobota - oblikovanje izreka sodbe - ugotovitev obstoja ali neobstoja terjatve - pravnomočnost - zavrženje pobotnega ugovora
O terjatvi, ki je bila uveljavljana zaradi pobota, se v izreku sodbe odloči tako, da se ugotovi obstoj ali neobstoj te terjatve.
V skladu z drugim odstavkom 319. člena ZPP je sodišče druge stopnje zavrglo pobotni ugovor, potem ko je ugotovilo, da je bilo o obstoju oziroma o neobstoju odškodninske terjatve v celotni višini 5.997,09 EUR že pravnomočno razsojeno.
USTAVNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – VARSTVO OSEBNIH PODATKOV – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023453
URS člen 2, 28, 28/1. KZ-1 člen 7, 7/2, 143, 143/1, 158, 158/1, 158/2, 160, 160/4, 168, 168/2. ZKP člen 358, 358-1. ZVOP-1 člen 91, 91/1, 91/1-1.
časovna veljavnost zakona – uporaba milejšega zakona – kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov – načelo zakonitosti v kazenskem pravu – razmejitev med kaznivimi dejanji in prekrški – posebne določbe o pregonu – žaljiva obdolžitev – razžalitev – namen zaničevanja – upravičenje javnosti do podrobnega nadzora nad delom državnih tožilcev kot nosilcev javne funkcije – svoboda izražanja
Vprašanje, ali je prejšnji oz. spremenjeni zakon za stranke milejši, je potrebno presojati ne zgolj s strogo formalno primerjavo prejšnjega in noveliranega zakonskega opisa določenega kaznivega dejanja, temveč z upoštevanjem v sodni praksi in teoriji že uveljavljenega načelnega kriterija, da je milejši tisti zakon, na podlagi katerega je, glede na posledice v konkretnem primeru, odločitev za storilca ugodnejša.
Glede na to, da zaradi neustavnosti določbe kaznivega dejanja po prvem odstavku 143. člena KZ-1 (ker zakonski opis ni omogočal razmejitve od prekrška), ki je veljala v času, ko naj bi obtoženi storil kaznivo dejanje, obtožencu ne bi bilo mogoče kazensko pravno obravnavati, je ta določba za obtoženca milejša.
ZFPPIPP člen 405. ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odpust obveznosti – ugovor – prekinitev postopka odločanja o ugovoru – predhodno vprašanje – smiselna uporaba določb pravdnega postopka – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – neobrazložen sklep
V skladu z določbo prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP se za postopek zaradi insolventnosti glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena drugače, sicer res smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. Vendar pa mora sodišče, ko odloča o tem, ali bo posamezno določbo ZPP smiselno uporabilo, izhajati iz temeljnih načel in namena postopka zaradi insolventnosti in posameznih institutov znotraj njega. Tako mora glede na poudarjeno načelo hitrosti postopka, v kolikor oceni, da je njegova odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, praviloma (le v izjemnih primerih ne) to vprašanje rešiti samo.
pritožba – pravočasnost pritožbe – sklep o ugovoru – izvršba na podlagi verodostojne listine – pritožba poslana nepristojnemu sodišču – pravni pouk – nevednost vložnika – očitna pomota vložnika
Pritožba kot vloga, vezana na rok, je pravočasna, če je izročena v roku pristojnemu sodišču in ne kateremukoli sodišču. Ker je bila pritožba tudi napačno naslovljena na Okrožno sodišče v Mariboru in ne le napačno poslana temu kot nepristojnemu sodišču, ne gre za očitno pomoto. Prvostopno sodišče je upnika s pravnim poukom v izpodbijanem sklepu pravilno poučilo, da je treba pritožbo vložiti pri sodišču, ki je izpodbijani sklep izdalo, zato vložitve pritožbe nepristojnemu sodišču ni mogoče pripisati niti upnikovi nevednosti.
neupravičena pridobitev – prikrajšanje – slaba vera – pravni temelj uporabe – uporabnina – sklep o izročitvi nepremičnine – uporaba solastne nepremičnine
Drugi tožnik in tudi prva tožnica, ki je bila seznanjena z obsegom in načinom uporabe solastne nepremičnine, kot je bilo določeno v sklepu o domiku in sklepu o izročitvi (tega zaključka pritožba ne izpodbija), sta na sklep o izročitvi vezana. Ob takšni dejanski situaciji tožnikoma uporabnina ne pripada.
Ker tožeča stranka zatrjuje, da je prikrajšana zato, ker ne more uporabljati dela nepremičnine, ki ji po sklepu o izročitvi v izvršilnem postopku sploh ni bila izročena, je očitno, da prikrajšanja ni dokazala. Ker toženca uporabljata nepremičnino le v obsegu, kot je bil določen v kupoprodajni pogodbi, pa tožeča stranka tudi ni dokazala slabe vere tožene stranke, obogatitve na strani tožene stranke in odsotnosti pravnega temelja uporabe.
Iz tožbenih trditev izhaja, da so predmet davčne izvršbe dolžnikova denarna sredstva (za kar priloži sklep o davčni izvršbi), vendar pa hkrati tudi navaja, da dolžnik pri njej nima denarnih sredstev na računu, saj je bil transakcijski račun dolžnika pri tožeči stranki dne 9. 7. 2013 zaprt. Tožeča stranka torej ne zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe, kot je opredeljen s sklepom o davčni izvršbi, torej na dolžnikovih denarnih sredstvih, ki jih ima na računih pri banki pravico, ki preprečuje izvršbo, temveč trdi, da dolžnik pri njej nima odprtega računa in zato tudi ne denarnih sredstev. Tožeča stranka s tožbenimi trditvami - četudi bi se izkazalo, da so resnične – ne more doseči pravne posledice, ki jo zahteva s tožbenima zahtevkoma.