ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/6, 84, 84/1, 114, 114/1, 116, 116/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neobrazloženost
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in A.A. v zvezi s tem, kdo je odločal, koga bo potrebno odpustiti, čeprav je tožnica zatrjevala, da je bil razlog, da je prav ona dobila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v njenem zdravstvenem stanju oziroma dalj časa trajajočem bolniškem staležu. Niti iz obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ni mogoče razbrati, zakaj je prenehala potreba prav po delu tožnice. Ker izpodbijana sodba nima razlogov glede utemeljenosti teh tožničinih zatrjevanj (pri čemer je dokazno breme v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na delodajalcu - prvi odstavek 84. člena ZDR-1, če pa delavec v primeru spora o prenehanju pogodbe o zaposlitvi navaja dejstvo, ki opravičuje domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije zaradi okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR, pa je dokazno breme, da delodajalec ni kršil načela enakega obravnavanja, na njem - šesti odstavek 6. člena ZDR-1), ta dejstva pa bi lahko odločilno vplivalo na presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je s tem podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZST-1 člen 11, 11/3, 11/4.
zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - nepopolnost izjave o premoženjskem stanju samostojnega podjetnika - dolžnost vsebinske obravnave predloga - kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem
Pri presoji pogojev za oprostitev plačila sodne takse se upošteva tako premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožene stranke kot samostojnega podjetnika in vpliv plačila sodne takse na morebitno ogrožanje njegove dejavnosti, kot tudi vso podjetniško nevezano premoženje (to je premoženje, ki ni namenjeno opravljanju dejavnosti), ter morebitni prihranki in dohodki iz plač in drugih prejemkov iz dela, ki jih poleg dohodkov iz dejavnosti prejema tožena stranka.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - seznanitev z očitanimi kršitvami - rok za zagovor
Toženka tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zakonsko določenega roka za zagovor, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
KPK člen 78c. ZDR člen 14, 204, 204/2. ZSPJS člen 3, 49č, 49č/6.
plačilo plače - obveznost plačila - sprememba plačnega sistema - prevedba plač - prikrajšanje pri plači
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od leta 1999 dalje na nesistemiziranih delovnih mestih (kar ni v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode glede določanja delovnih mest) vodič po stalni muzejski razstavi (administrator oz. kasneje receptor) in muzejski vodnik. Delovno razmerje je bilo sklenjeno za določen čas na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki sta jih stranki sklepali zaporedoma več let (kar tudi ni skladno z omejitvami, ki jih določajo predpisi glede sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas). Od leta 2008 dalje pa je tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu muzejski vodnik. Tožnik je vse pogodbe o zaposlitvi in anekse podpisal in ni zahteval sodnega varstva v smislu 14. člena ZDR, ki določa roke in pogoje za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi, niti odprave kršitve v zvezi z določanjem plače v smislu prvega oz. drugega odstavka 204. člena ZDR. Zato za obračun plač tožnika za obdobje od aprila 2004 do julija 2008 (to je do uveljavitve ZSPJS) veljajo količniki iz veljavno sklenjenih pogodb ter vsi dodatki iz kolektivnih pogodb in zakonov, na katere se pogodbe in aneksi sklicujejo. Ker tožnik v zvezi z določitvijo plače in zatrjevanim prikrajšanjem pri plači ni uveljavljal varstva pravic pri delodajalcu in sodnega varstva, domnevnih nepravilnosti ne more uveljavljati v tem individualnem delovnem sporu.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik za obdobje po 1. 8. 2008 pri plači ni bil prikrajšan, ker je bila prevedba v določen plačni razred izvedena zakonito in v skladu s predpisi, saj za priznanje napredovanj in njihovo upoštevanje pri prevedbi ni bilo pravne podlage. Dosežena napredovanja na delovnem mestu se upoštevajo le, če so bila izvedena v skladu s tedaj veljavnimi predpisi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. 8. 2008 dalje.
Tožnik je umaknil tožbo, toženec pa je z umikom soglašal. Zaradi umika tožbe bi moralo sodišče postopek ustaviti, ne pa ugotavljati, ali je podana pravna korist in tožbe zaradi njenega pomanjkanja zavreči.
Tožnik je zaradi istih zdravstvenih težav že uveljavljal priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro in sicer po določbah ZPIZ-1. V času, ko je že tekel postopek o isti upravni stvari, pa je tožnik ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Ker gre za isto upravno stvar, bi morala tožena stranka zahtevo zavreči, ne pa je obravnavati po vsebini. Istočasno o isti upravni stvari ne moreta potekati dva postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter zaradi pravilne uporabe materialnega prava izpodbijani odločbi odpravilo ter zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zavrglo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pravica do izjave
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnik v zvezi z zavrnitvijo njegovega reparacijskega zahtevka ni imel možnosti učinkovitega sodelovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da njegova pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati, da še vedno velja, reintegracijo in reparacijo. Poleg tega je predlagal tudi izdajo začasne odredbe. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reparacijo, le pavšalno in neobrazloženo prerekala, vendar pa je v odgovoru na pritožbo tožnika, ki jo je ta vložil zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, navajala, da je tožnik zaradi zadržanja učinkovanja odpovedi do pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe še vedno zaposlen pri toženi stranki in da prejema plačilo v skladu z ZDR-1, čeprav mu je tožena stranka prepovedala opravljati delo. Ob takšni trditveni podlagi bi moralo sodišče prve stopnje v postopku s strankami tega individualnega delovnega spora poskrbeti, da bi se tudi v zvezi s tem delom tožnikovega tožbenega zahtevka navedla vsa odločilna dejstva, da bi se dopolnile nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih oziroma da bi se ponudili in dopolnili dokazi, s katerimi bi stranki dokazovali utemeljenost zatrjevanih dejstev v zvezi z reparacijskim delom tožnikovega tožbenega zahtevka. Ker tega ni storilo, temveč je tožbeni zahtevek zavrnilo le na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, je tožniku odvzelo možnost dokazovanja, do kakšne plače oziroma do kakšne razlike v plači je za vtoževano obdobje upravičen. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilni izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca
Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva odškodnino za škodo, ki jo je utrpel ob vstopu na avtobus tožene stranke, ko mu je kljub ustrezni obutvi (nizkim čevljem z gumijastim podplatom) spodrsnilo na prvi stopnici avtobusa, ki je bila mokra, zaradi česar je z desnim kolenom zadel v rob višje stopnice in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka ni krivdno odškodninsko odgovorna. Stopnice v avtobusu so v skladu s predpisi, tehnično brezhibne in varne za uporabo. Preproge pa niso del standardne opreme, saj se te praviloma nameščajo v turistične avtobuse, ne pa v avtobuse, ki so namenjene za take (tj. medkrajevne) prevoze. Za nastali škodni dogodek je v celoti odgovoren tožnik sam, še posebej zato, ker ni imel ustrezne obutve. Zato odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
Prvi odstavek 23. člena SZ-1 določa, da je skupna kotlovnica, ki služi več večstanovanjskim stavbam, v skupni lasti vseh etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupni del služi. Četrti odstavek istega člena določa, da s skupno kotlovnico upravljajo upravniki vseh večstanovanjskih stavb, ki jim takšen del služi. Če dogovora glede skupnega upravljanja ni mogoče doseči, o tem vprašanju na predlog kateregakoli od upravnikov ali etažnih lastnikov odloči sodišče v nepravdnem postopku. Vrhovno sodišče RS je v citirani zadevi zavzelo stališče, da ob odsotnosti dogovora o upravljanju skupne kotlovnice ni mogoče uporabiti določbe 30. člena SZ-1 in tožene stranke na tej podlagi z večinskim soglasjem vseh etažnih lastnikov v kompleksu zavezati k plačilu stroškov, povezanih z upravljanjem skupne kotlovnice, saj zakon izrecno predvideva ureditev spornih razmerij med upravniki v okviru nepravdnega postopka. Tožeča stranka torej teh stroškov ne bi smela zaračunati toženi stranki, ki sporazuma o upravljanju skupne kotlovnice ni podpisala. 93.a člen EZ pri izračunu stroškov za gorivo v skupni kotlovnici opira na razmerje izmerjenih porab toplote posameznih stavb. Toženi stranki, ki je poskrbela za meritev porabe toplote v svoji stavbi, zato ni mogoče naložiti, da tožeči stranki plačuje stroške ogrevanja po drugih kriterijih, saj se glede na določbo 93.a člena EZ poraba toplote iz skupne kotlovnice le razdeli glede na porabo posameznih stavb, delež posamezne stavbe pa je bil v obravnavani zadevi izmerjen. Stališče tožeče stranke, da bi moral celoten kompleks kljub že veljavnemu EZ, ki je za posamezno stavbo omogočal obračun stroškov ogrevanja po dejanski porabi, še vedno obračunavati stroške glede na ogrevano površino, saj tožeča stranka še ni vgradila merilnikov, tako ni pravilno.
ZDR člen 7, 7/1, 11, 11/1, 30, 38, 35/1. OZ člen 247, 247/1, 248, 249, 250, 251, 252, 253. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije člen 27, 27/2, 28.
Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno določena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Kot je to obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 211/2009 z dne 22. 3. 2011, je avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR), sicer pa se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ.
ZSSloV člen 53. ZDR člen 156. ZObr člen 97f, 97f/2, 97f/3, 98, 98c, 98c/1, 98c/2. ZSPJS člen 3, 3/1.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-2, 60/2-3, 60/3.
invalidska pokojnina - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje v izreku - ocena invalidnosti - invalidnost - svoj poklic
V izpodbijani sodbi je prišlo do bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju. V I. točki izreka je zavrnjen zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, sočasno pa v II. točki izreka drugostopenjski upravni akt delno odpravljen. Hkrati je podana zatrjevana procesna kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP glede pravno relevantnega dejstva o tem, ali je kot tožnikov svoj poklic potrebno šteti tudi različna mizarska dela, ki bi jih bil v skladu z izobrazbo, dodatno usposobljenostjo in izkušnjami, ob določenih omejitvah še zmožen opravljati v polnem delovnem času. Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu toženca namreč izhaja le, da ima tožnik pridobljeno kvalifikacijo parketarja, in da je kot s.p. to dejavnost dejansko tudi opravljal že od leta 1987. Sodišče tega dejstva samo ni razčiščevalo, temveč se je pri razsoji zadeve oprlo izključno na izpoved medicinskega strokovnjaka, čeprav ne gre za okoliščino, ki bi lahko bila predmet medicinskega izvedenstva. Zaradi takšne nepravilnosti in pomanjkljivosti postopka je ostalo dejansko stanje o tem, ali ima tožnik ustrezno strokovno izobrazbo in usposobljenost za lažja mizarska dela, na katero bi se v okoliščinah konkretnega primera ocenjevala invalidnost, nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Gradbena izgotovitev in ureditev poslovnega prostora do mere, ki omogoča uporabo za pogodbeno dogovorjen namen, bremeni najemodajalca. V predmetni zadevi se je tožeča stranka povsem jasno in nesporno zavezala najemodajalčevo zakonsko dolžnost prevzeti nase. Da bi si ob takem izhodišču za primer predčasnega prenehanja najemnega razmerja zagotovila pravico zahtevati vračilo neamortizirane vrednosti takih investicij, bi se tožeča stranka s toženo stranko morala o tem izrecno dogovoriti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSK0006614
ZPP člen 217, 287. ZGD-1 člen 498. ZFPPIPP člen 14.
obstoj terjatve - ločitvena pravica - posojila družbi namesto lastnega kapitala - premoženje družbe - dokapitalizacija družbe
Po določbi 498. člena ZGD-1 družbenik, ki je v času, ko bi kot dober gospodarstvenik družbi moral zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku. Tako posojilo se v stečajnem postopku šteje za premoženje družbe. Obveznost družbenikov je, da skrbijo za zagotovitev gospodarskih pogojev za delovanje družbe in v zvezi s tem zlasti za zagotovitev kapitalske ustreznosti družbe. Pri tem morajo ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Potrebna sredstva lahko družbeniki zagotovijo na različne načine, z dokapitalizacijo ali s posojili, vendar je svoboda financiranja omejena od trenutka, ko pride do insolvenčnega postopka. V primeru stečaja družbe so namreč upniki bistveno bolj varovani, če so bila dodatna sredstva zagotovljena z dokapitalizacijo kot če so bila zagotovljena s posojili, saj je posojila potrebno vrniti in njihov obstoj neposredno vpliva na možnost poplačila upnikov iz stečajne mase. Terjatve upnikov imajo zato logično prednost pred terjatvami družbenikov, ki pri pridobitvi terjatve niso ravnali kot dobri gospodarstveniki. Odločilno vprašanje v tej pravdi je zato, ali bi toženec v trenutku, ko je s svojo družbo sklepal posojilno pogodbo, moral kot dober gospodarstvenik družbo dokapitalizirati. V teoriji se tak položaj imenuje gospodarska kriza družbe.
Toženec je bil kot edini družbenik torej pred odločitvijo, ali družbo likvidira, ali pa ji zagotovi dodatna sredstva. Kljub temu, da družba ni več mogla sproti poravnavati obveznosti do dobaviteljev, da je bila po ugotovitvah Ministrstva za gospodarstvo visoko stečajno ogrožena, da je imela sklenjene neugodne pogodbe z dobavitelji, da je bila kreditno nesposobna (pri komercialnih bankah ni mogla dobiti kreditov), se je toženec vseeno odločil za nadaljevanje poslovanja družbe in ji je v ta namen zagotovil sredstva. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da bi toženec v taki situaciji kot dober gospodarstvenik moral družbo dokapitalizirati.
pripoznava zahtevka – odmera stroškov – takse – takse glede na vrednost spornega predmeta
Tožena stranka je tožbeni zahtevek tožeče stranke pripoznala pred razpisom prvega naroka za glavno obravnavo. Taksa za postopek (ki predstavlja strošek tožeče stranke), tako glede na vrednost spornega predmeta, upoštevaje tar. št. 1112 ZST-1, znaša 189,00 EUR. Po vštetju že plačane sodne takse za postopek za izvršbo na podlagi verodostojne listine (44,00 EUR), pa taksa znaša 145,00 EUR.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 452, 454, 458, 485/1.
spor majhne vrednosti - ni odgovora na tožbo - pavšalne trditve - narok - zahteva za izvedbo naroka - dokazni predlog
Večinsko stališče sodne prakse je, da dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne priče ali stranke, še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.
ZSPJS člen 3, 3a, 3a/3, 3a/4. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZDR člen 204, 204/1, 204/2. ZJU člen 5, 5/2.
ugotovitev nezakonitosti pri uvrstitvi delovnega mesta v plačilni razred - določitev plačnega razreda - razlike v plači
Tožnica, ki se ne strinja s prevedbo njenega delovnega mesta in meni, da bi ji morala biti ob prevedbi določena plača višjega plačnega razreda, bi morala kršitev pravic, ki naj bi ji nastale ob prehodu na nov plačni sistem, uveljavljati po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR. Ker tožnica ni v nadaljnjem roku 30 dni po tem, ko tožena stranka ni v osmih dneh odgovorila na njena ugovora, vložila tožbe, je sodišče prve stopnje tožbo, ki jo je tožnica vložila šele 26. 4. 2013, pravilno zavrglo, saj za takšne zahtevke ni dopustno neposredno sodno varstvo.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja – vročanje – seznanitev s postopkom
Sodišče izda sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi obvestila organa pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk po uradni dolžnosti, pred izdajo takšnega sklepa pa običajno storilca ne zasliši niti mu ne da kako drugače vedeti, da bo takšen sklep izdan. Zato tudi v primeru, da storilec ni ravnal glede prijave stalnega prebivališča in s tem v zvezi naslova za vročanje tako kot mu nalaga prvi odstavek 6. člena ZPPREB (in je bila zaradi tega vročitev opravljena na naslovu, kjer storilec ne prebiva), teža posledic pretehta nad zasledovanim ciljem – hitrostjo oziroma učinkovitostjo postopka.
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vsebine očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (opustitev izvedbe kontrole sumljivih transakcij ter kršitev določb Navodila za delo), niti ga ni povzelo, prav tako se ni opredelilo do pooblastil, pristojnosti in pravic inšpektorjev notranje kontrole (delo, ki ga je opravljal tožnik) in ni upoštevalo internega akta v zvezi s časom in načinom kontrole. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo posledično zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem očitanih kršitev, ki se očitajo tožniku.
zavarovalna pogodba - odškodnina - zavarovalnina - riziko škode pred izlivom vode
Tožeča stranka ni imela zavarovanega rizika škode (pred izlivom vode), ki bi ji nastala na zalogah elektro materiala v pisarni, temveč je imela sklenjeno (dodatno) zavarovanje pred izlivom vode zgolj na zalogah v skladišču. Že zaradi tega je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine (zavarovalnine) utemeljeno zavrnilo. V tej zvezi namreč ni mogoče pritrditi pritožbeni kritiki, da je v konkretni zadevi pravno pomembno, da je tožeča stranka zaloge elektro materiala skladiščila tudi v pisarni.