izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pravica do izjave
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnik v zvezi z zavrnitvijo njegovega reparacijskega zahtevka ni imel možnosti učinkovitega sodelovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da njegova pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati, da še vedno velja, reintegracijo in reparacijo. Poleg tega je predlagal tudi izdajo začasne odredbe. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reparacijo, le pavšalno in neobrazloženo prerekala, vendar pa je v odgovoru na pritožbo tožnika, ki jo je ta vložil zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, navajala, da je tožnik zaradi zadržanja učinkovanja odpovedi do pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe še vedno zaposlen pri toženi stranki in da prejema plačilo v skladu z ZDR-1, čeprav mu je tožena stranka prepovedala opravljati delo. Ob takšni trditveni podlagi bi moralo sodišče prve stopnje v postopku s strankami tega individualnega delovnega spora poskrbeti, da bi se tudi v zvezi s tem delom tožnikovega tožbenega zahtevka navedla vsa odločilna dejstva, da bi se dopolnile nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih oziroma da bi se ponudili in dopolnili dokazi, s katerimi bi stranki dokazovali utemeljenost zatrjevanih dejstev v zvezi z reparacijskim delom tožnikovega tožbenega zahtevka. Ker tega ni storilo, temveč je tožbeni zahtevek zavrnilo le na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, je tožniku odvzelo možnost dokazovanja, do kakšne plače oziroma do kakšne razlike v plači je za vtoževano obdobje upravičen. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilni izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Ker tožeča stranka nima izključne pravice izvajanja lekarniške dejavnosti, sklenitev sporne pogodbe ni posegla v njen pravni položaj, zato pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni izkazala. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi bila z ugotovitvijo ničnosti sporne pogodbe razjasnjena dopustnost sklepanja tovrstnih pogodb v bodoče in z drugimi subjekti. Predmet ugotovitvene tožbe je namreč lahko samo konkretno in dejansko obstoječe sporno pravno razmerje.
ZDR člen 7, 7/1, 11, 11/1, 30, 38, 35/1. OZ člen 247, 247/1, 248, 249, 250, 251, 252, 253. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije člen 27, 27/2, 28.
Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno določena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Kot je to obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 211/2009 z dne 22. 3. 2011, je avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR), sicer pa se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ.
Tožnik je sicer delno soprispeval k nastanku škode, ker je med sestopanjem po stopnicah z očmi spremljal pot košare, zaradi česar ni mogel biti dovolj pozoren na hojo po stopnicah, poleg tega pa je tožnik navedeno delo opravljal preko 20 let in se je dnevno tudi po dvajsetkrat povzpel po teh stopnicah. Ob ugotovitvi, da so bile stopnice mokre, spolzke in močno obrabljene, do t.i. deljene pozornosti pa je prišlo, ker je moral tožnik v okviru delovnega procesa in svojih delovnih nalog z očmi spremljati pot košare, je ob pravilni uporabi materialnega prava njegov soprispevek 10 %.
Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je izpodbijani sklep o premestitvi neobrazložen, ker ne zajema razlogov, zakaj bi premestitev pomenila učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Premestitve res ni mogoče pojasniti le s prepisom zakonskega razloga, ampak mora biti razlog tudi obrazložen, kar pa ne pomeni zahteve po dolgi in natančni obrazložitvi, temveč po obrazložitvi v skladu z zakonskimi zahtevami. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izpodbijani sklep o premestitvi kljub skopi obrazložitvi ni neobrazložen in omogoča tožniku učinkovito sodno varstvo. Ker se dolga in natančna obrazložitev ne zahteva, sklep o premestitvi ni neobrazložen, ker v njem ni naveden razlog, zakaj bi premestitev pomenila učinkovitejše in smotrnejše delo organa.
Odločitev tožene stranke o tem, na kakšen način bo z namenom kar najbolj učinkovitega dela organa po posameznih enotah (policijskih postajah) razporedila razpoložljive kadrovske kapacitete, predstavlja organizacijsko odločitev, ta pa je v skladu z ustaljenim stališčem pritožbenega in revizijskega sodišča
v izključni pristojnosti delodajalca. Tožena stranka ima pravico, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja na eni od postaj na to postajo premesti policista, ki je delo do tedaj opravljal na drugi postaji oziroma v drugi organizacijski enoti. Med navedene organizacijske odločitve spada tudi odločitev za ustanovitev delovne skupine za izravnalne ukrepe in hkratna premestitev tožnika. Ali je bila ta kljub ustanovitvi te delovne skupine potrebna in smotrna, sodišče ne more presojati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obstajal dejanski in realen razlog za tožnikovo premestitev in da tožnik ni uspel izkazati, da bi bil razlog premestitve zgolj navidezen in posledica osebnih razhajanj z nadrejenim. Zato je utemeljeno zaključilo, da je izpodbijani sklep o premestitvi tožnika zakonit.
delna oprostitev plačila sodne takse - obročno odplačilo sodne takse - pavšalne navedbe o slabem zdravstvenem stanju taksnega zavezanca - denarne izvršbe na pokojnino
Po stališču sodišča druge stopnje se pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev ne upoštevajo sodne prepovedi (denarne izvršbe), ki obremenjujejo pokojnino toženca. Glede na ugotovljene okoliščine, da toženec prejema pokojnino v znesku 1.201,69 EUR, s plačilom desetih mesečnih obrokov sodne takse v višini 96,60 EUR ne bo ogroženo njegovo preživljanje.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZST-1 člen 11, 11/3, 11/4.
zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - nepopolnost izjave o premoženjskem stanju samostojnega podjetnika - dolžnost vsebinske obravnave predloga - kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem
Pri presoji pogojev za oprostitev plačila sodne takse se upošteva tako premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožene stranke kot samostojnega podjetnika in vpliv plačila sodne takse na morebitno ogrožanje njegove dejavnosti, kot tudi vso podjetniško nevezano premoženje (to je premoženje, ki ni namenjeno opravljanju dejavnosti), ter morebitni prihranki in dohodki iz plač in drugih prejemkov iz dela, ki jih poleg dohodkov iz dejavnosti prejema tožena stranka.
Tožnik je zaradi istih zdravstvenih težav že uveljavljal priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro in sicer po določbah ZPIZ-1. V času, ko je že tekel postopek o isti upravni stvari, pa je tožnik ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Ker gre za isto upravno stvar, bi morala tožena stranka zahtevo zavreči, ne pa je obravnavati po vsebini. Istočasno o isti upravni stvari ne moreta potekati dva postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter zaradi pravilne uporabe materialnega prava izpodbijani odločbi odpravilo ter zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zavrglo.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - subjektivni element - domnevna baza
Tožeča stranka je obstoj subjektivnega elementa dokazovala z obstojem dveh domnev iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. V taki situaciji ima tožena stranka dve možnosti: lahko izpodbija tako imenovano domnevno bazo (in s tem domnevo), lahko pa poskuša dokazati, da ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je sopogodbenik insolventen.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja – vročanje – seznanitev s postopkom
Sodišče izda sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi obvestila organa pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk po uradni dolžnosti, pred izdajo takšnega sklepa pa običajno storilca ne zasliši niti mu ne da kako drugače vedeti, da bo takšen sklep izdan. Zato tudi v primeru, da storilec ni ravnal glede prijave stalnega prebivališča in s tem v zvezi naslova za vročanje tako kot mu nalaga prvi odstavek 6. člena ZPPREB (in je bila zaradi tega vročitev opravljena na naslovu, kjer storilec ne prebiva), teža posledic pretehta nad zasledovanim ciljem – hitrostjo oziroma učinkovitostjo postopka.
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vsebine očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (opustitev izvedbe kontrole sumljivih transakcij ter kršitev določb Navodila za delo), niti ga ni povzelo, prav tako se ni opredelilo do pooblastil, pristojnosti in pravic inšpektorjev notranje kontrole (delo, ki ga je opravljal tožnik) in ni upoštevalo internega akta v zvezi s časom in načinom kontrole. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo posledično zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem očitanih kršitev, ki se očitajo tožniku.
pobotni ugovor - pravica do izjave - materialno procesno vodstvo
Utemeljeno pa pritožba opozarja na kršitev iz 12. in 385. člena ZPP, ki je glede na potek postopka in vsebino sodbe celo prerasla v kršitev pravice do izjave. Toženka v postopku pred vložitvijo pritožbe ni imela pooblaščenca, zatrjevala pa je, da ji je z ravnanjem tožeče stranke (ki ji je dostavila napačno blago in ni odreagirala na reklamacije) nastala škoda. Take trditve kažejo, da je želela tožena uveljavljati pobotni ugovor. Sodišče mora po določbi 12. člena ZPP stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po ZPP, opozoriti, katera dejanja lahko opravi. Možnost vložitve pobotnega ugovora je taka pravica, na katero mora sodišče neuko stranko opozoriti.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen 38, 38/1, 38/5. ZPIZ-2 člen 60, 60/1, 60/1-2, 109, 109/3, 111.
vdovska pokojnina - odmera - Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo - nova odmera pokojnine
Pokojnemu tožničinemu možu je bila pokojnina po Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo na podlagi dobe, prebite v Sloveniji, že odmerjena. Do te pokojnine je bil upravičen tudi na dan smrti, vendar se mu zaradi varstva pridobljenih pravic tako odmerjena pokojnina ni izplačevala. Izplačevala se mu je prvotno priznana pokojnina, odmerjena od skupne slovenske in srbske dobe. Do izplačevanja te pokojnine je bil upravičen le pokojni. Zato je bila tožnici vdovska pokojnina pravilno odmerjena od pokojnine, ki je bila pokojnemu možu odmerjena na podlagi slovenske dobe po Sporazumu, in je tožbeni zahtevek na odmero vdovske pokojnine od višjem znesku, to je od pokojnine, ki se je pokojnemu možu izplačevala, neutemeljen.
obnova postopka - zavrženje predloga - zmotna uporaba materialnega prava - nova dejstva - novi dokazi
Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je predlog za obnovo postopka tožene stranke nedovoljen na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP, ker so nova dejstva, na katere se sklicuje tožena stranka (da je tožnica dne 17. 9. 2015 podpisala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec v Službi A.), obstajala že pred pravnomočnostjo delne sodbe in bi jih torej tožena stranka lahko uveljavljala, še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Nova dejstva in novi dokazi morajo biti takšni, da bi lahko bila na njihovi podlagi izdana za predlagatelja obnove ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva znana oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Sodišče prve stopnje je dne 10. 11. 2014 izdalo delno sodbo, s katero je ugotovilo, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 29. 6. 2006 dalje in odločilo o povračilu stroškov predsodnega postopka. Tožena stranka se torej sklicuje na novo dejstvo, ki je nastopilo po koncu postopka na prvi stopnji in po roku za pritožbo. Ker je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava predlog za obnovo postopka zavrglo na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP, se ni opredelilo, ali predstavlja zatrjevano novo dejstvo tudi obnovitveni razlog in ni opravilo vsebinskega preizkusa, ali bi zatrjevano novo dejstvo lahko privedlo do izdaje za stranko ugodnejše odločbe, če bi bilo to dejstvo znano že v prvotnem postopku. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/6, 84, 84/1, 114, 114/1, 116, 116/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neobrazloženost
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in A.A. v zvezi s tem, kdo je odločal, koga bo potrebno odpustiti, čeprav je tožnica zatrjevala, da je bil razlog, da je prav ona dobila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v njenem zdravstvenem stanju oziroma dalj časa trajajočem bolniškem staležu. Niti iz obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ni mogoče razbrati, zakaj je prenehala potreba prav po delu tožnice. Ker izpodbijana sodba nima razlogov glede utemeljenosti teh tožničinih zatrjevanj (pri čemer je dokazno breme v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na delodajalcu - prvi odstavek 84. člena ZDR-1, če pa delavec v primeru spora o prenehanju pogodbe o zaposlitvi navaja dejstvo, ki opravičuje domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije zaradi okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR, pa je dokazno breme, da delodajalec ni kršil načela enakega obravnavanja, na njem - šesti odstavek 6. člena ZDR-1), ta dejstva pa bi lahko odločilno vplivalo na presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je s tem podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSK0006614
ZPP člen 217, 287. ZGD-1 člen 498. ZFPPIPP člen 14.
obstoj terjatve - ločitvena pravica - posojila družbi namesto lastnega kapitala - premoženje družbe - dokapitalizacija družbe
Po določbi 498. člena ZGD-1 družbenik, ki je v času, ko bi kot dober gospodarstvenik družbi moral zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku. Tako posojilo se v stečajnem postopku šteje za premoženje družbe. Obveznost družbenikov je, da skrbijo za zagotovitev gospodarskih pogojev za delovanje družbe in v zvezi s tem zlasti za zagotovitev kapitalske ustreznosti družbe. Pri tem morajo ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Potrebna sredstva lahko družbeniki zagotovijo na različne načine, z dokapitalizacijo ali s posojili, vendar je svoboda financiranja omejena od trenutka, ko pride do insolvenčnega postopka. V primeru stečaja družbe so namreč upniki bistveno bolj varovani, če so bila dodatna sredstva zagotovljena z dokapitalizacijo kot če so bila zagotovljena s posojili, saj je posojila potrebno vrniti in njihov obstoj neposredno vpliva na možnost poplačila upnikov iz stečajne mase. Terjatve upnikov imajo zato logično prednost pred terjatvami družbenikov, ki pri pridobitvi terjatve niso ravnali kot dobri gospodarstveniki. Odločilno vprašanje v tej pravdi je zato, ali bi toženec v trenutku, ko je s svojo družbo sklepal posojilno pogodbo, moral kot dober gospodarstvenik družbo dokapitalizirati. V teoriji se tak položaj imenuje gospodarska kriza družbe.
Toženec je bil kot edini družbenik torej pred odločitvijo, ali družbo likvidira, ali pa ji zagotovi dodatna sredstva. Kljub temu, da družba ni več mogla sproti poravnavati obveznosti do dobaviteljev, da je bila po ugotovitvah Ministrstva za gospodarstvo visoko stečajno ogrožena, da je imela sklenjene neugodne pogodbe z dobavitelji, da je bila kreditno nesposobna (pri komercialnih bankah ni mogla dobiti kreditov), se je toženec vseeno odločil za nadaljevanje poslovanja družbe in ji je v ta namen zagotovil sredstva. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da bi toženec v taki situaciji kot dober gospodarstvenik moral družbo dokapitalizirati.
Škoda prvotožniku je nastala izključno zaradi dejanja samega prvotožnika (drugi odstavek 153. člena OZ), čemur se zavarovanka toženke ni mogla izogniti. Pritožbene trditve toženke o nepodanosti tudi objektivne podlage odgovornosti njene zavarovanke, ker ni mogoče šteti, da je tožnikova škoda nastala kot neizogibna posledica vlaka kot nevarne stvari ali železniškega prometa kot nevarne dejavnosti, ampak kot izključna posledica neskrbnega ravnanja prvotožnika, zato pa tudi ni objektivne podlage odgovornosti njene zavarovanke, so tako utemeljene, nasprotne pritožbene trditve prvotožnika pa neutemeljene.
Gradbena izgotovitev in ureditev poslovnega prostora do mere, ki omogoča uporabo za pogodbeno dogovorjen namen, bremeni najemodajalca. V predmetni zadevi se je tožeča stranka povsem jasno in nesporno zavezala najemodajalčevo zakonsko dolžnost prevzeti nase. Da bi si ob takem izhodišču za primer predčasnega prenehanja najemnega razmerja zagotovila pravico zahtevati vračilo neamortizirane vrednosti takih investicij, bi se tožeča stranka s toženo stranko morala o tem izrecno dogovoriti.
plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca
Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva odškodnino za škodo, ki jo je utrpel ob vstopu na avtobus tožene stranke, ko mu je kljub ustrezni obutvi (nizkim čevljem z gumijastim podplatom) spodrsnilo na prvi stopnici avtobusa, ki je bila mokra, zaradi česar je z desnim kolenom zadel v rob višje stopnice in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka ni krivdno odškodninsko odgovorna. Stopnice v avtobusu so v skladu s predpisi, tehnično brezhibne in varne za uporabo. Preproge pa niso del standardne opreme, saj se te praviloma nameščajo v turistične avtobuse, ne pa v avtobuse, ki so namenjene za take (tj. medkrajevne) prevoze. Za nastali škodni dogodek je v celoti odgovoren tožnik sam, še posebej zato, ker ni imel ustrezne obutve. Zato odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
Dejstvo, da se je tožnik razdolžil, da na delo ni več prišel, da je tajnici izjavil, da ne želi več delati, še ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bi tožniku zagovor omogočila. Tožnik namreč toženi stranki ni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, kljub temu da naj bi ga tajnica k temu pozvala, zato razlogi, zakaj brez obvestila toženi stranki ni prihajal na delo, niso bili znani, prav tako pa ni bilo znano dejstvo, da bi toženo stranko o razlogih neprihajanja na delo mogel obvestiti. To pa bi morala tožena stranka razčistiti pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s tem, da bi tožnika seznanila z očitanimi kršitvami in ga pozvala na zagovor.