pripoznava zahtevka – odmera stroškov – takse – takse glede na vrednost spornega predmeta
Tožena stranka je tožbeni zahtevek tožeče stranke pripoznala pred razpisom prvega naroka za glavno obravnavo. Taksa za postopek (ki predstavlja strošek tožeče stranke), tako glede na vrednost spornega predmeta, upoštevaje tar. št. 1112 ZST-1, znaša 189,00 EUR. Po vštetju že plačane sodne takse za postopek za izvršbo na podlagi verodostojne listine (44,00 EUR), pa taksa znaša 145,00 EUR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Zaradi spremembe strukture kupcev je pri toženi stranki prišlo do zmanjšanja potreb pri delu, ki ga je opravljal tožnik (tehtanje, pakiranje in izdajanje blaga v manjše prepakirne enote, kar je predstavljalo temeljni del nalog tožnika na delovnem mestu skladiščnik - prodajalec). Del tožnikovih nalog, ki je še ostal, pa sta prevzela tožnikova sodelavca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je zato izpodbijana odpoved zakonita.
ZDR-1 člen 129, 130. Kolektivna pogodbo za obrt in podjetništvo (KPOP) člen 40, 55. KPOP-1 člen 62, 79.
dodatek za delovno dobo - dodatek za ločeno življenje – povračilo stroškov prehrane – povračilo stroškov prevoza na delo in z dela
Tožena stranka je tožniku, takrat ko je delal v kraju A., zagotavljala prehrano (malico), zato ni upravičen še do povračila stroškov za malico. Ko pa je tožnik opravljal delo voznika na službeni poti, je prejemal dnevnice, ki so sicer namenjene stroškom pri opravljanju del in nalog na službeni poti, kamor pa sodijo tudi stroški prehrane. Če delodajalec delavcem zagotovi ustrezno prehrano med delom, ni dolžan plačati povračila še v denarju (VIII Ips 469/2009). V kolikor bi morala tožena stranka plačati še stroške v denarju, bi šlo za dvojno plačilo.
Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi izhaja, da je bilo dne 9. 7. 2015 v hišnem predalčniku na naslovu tožene stranke puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in določen rok 15 dni, v katerem ga mora tožena stranka dvigniti. Ker tožena stranka pošiljke ni dvignila, je bilo priporočeno pismo po poteku tega roka puščeno v hišnem predalčniku, in to 25. 7. 2015. Ker je bila toženi stranki tožba s pozivom na odgovor in pravnim poukom o posledicah, če v roku na tožbo ne bo odgovorila toženi stranki, pravilno vročena, pritožbeni ugovor tožene stranke o nepravilni vročitvi ni utemeljen.
Tožena stranka je imela s tožečo stranko sklenjeno pogodbo o izobraževanju, izobraževanje ob delu pa bi morala končati do 30. 10. 2012. Po določbi iz 6. alineje 3. člena pogodbe o izobraževanju je dolžna tožena stranka vrniti vse nastale stroške izobraževanja, med katere se šteje tudi nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela in neposredni stroški izobraževanja v primeru, da v navedenem roku ne dokonča izobraževanja. Tožena stranka do roka izobraževanja ni končala, niti ni v skladu s 4. členom pogodbe o izobraževanju prosila za podaljšanje pogodbenega roka za dokončanje izobraževanja, zato je dolžna toženi stranki vrniti vse nastale stroške izobraževanja.
ZSPJS člen 3, 3a, 3a/3, 3a/4. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZDR člen 204, 204/1, 204/2. ZJU člen 5, 5/2.
ugotovitev nezakonitosti pri uvrstitvi delovnega mesta v plačilni razred - določitev plačnega razreda - razlike v plači
Tožnica, ki se ne strinja s prevedbo njenega delovnega mesta in meni, da bi ji morala biti ob prevedbi določena plača višjega plačnega razreda, bi morala kršitev pravic, ki naj bi ji nastale ob prehodu na nov plačni sistem, uveljavljati po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR. Ker tožnica ni v nadaljnjem roku 30 dni po tem, ko tožena stranka ni v osmih dneh odgovorila na njena ugovora, vložila tožbe, je sodišče prve stopnje tožbo, ki jo je tožnica vložila šele 26. 4. 2013, pravilno zavrglo, saj za takšne zahtevke ni dopustno neposredno sodno varstvo.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-2, 60/2-3, 60/3.
invalidska pokojnina - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje v izreku - ocena invalidnosti - invalidnost - svoj poklic
V izpodbijani sodbi je prišlo do bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju. V I. točki izreka je zavrnjen zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, sočasno pa v II. točki izreka drugostopenjski upravni akt delno odpravljen. Hkrati je podana zatrjevana procesna kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP glede pravno relevantnega dejstva o tem, ali je kot tožnikov svoj poklic potrebno šteti tudi različna mizarska dela, ki bi jih bil v skladu z izobrazbo, dodatno usposobljenostjo in izkušnjami, ob določenih omejitvah še zmožen opravljati v polnem delovnem času. Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu toženca namreč izhaja le, da ima tožnik pridobljeno kvalifikacijo parketarja, in da je kot s.p. to dejavnost dejansko tudi opravljal že od leta 1987. Sodišče tega dejstva samo ni razčiščevalo, temveč se je pri razsoji zadeve oprlo izključno na izpoved medicinskega strokovnjaka, čeprav ne gre za okoliščino, ki bi lahko bila predmet medicinskega izvedenstva. Zaradi takšne nepravilnosti in pomanjkljivosti postopka je ostalo dejansko stanje o tem, ali ima tožnik ustrezno strokovno izobrazbo in usposobljenost za lažja mizarska dela, na katero bi se v okoliščinah konkretnega primera ocenjevala invalidnost, nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec sicer ni dolžan navesti pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, mora pa očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz opisa kršitve izhajajo znaki kaznivega dejanja, ki jih vsebuje ta kršitev.
Manko 265 pnevmatik in neupravičeno popravilo za odpis predvidenega vozila pomenita hujši kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, storjeni naklepno oziroma iz hude malomarnosti, po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, po kateri lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.
ZPP člen 314. ZGD-1 člen 273, 273/2. ZDR člen 18. ZGD člen 250, 250.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - član uprave - odpoklic
Zakonitost sklepa o odpoklicu tožnika kot člana uprave tožene stranke ni pomembna za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti pravice do odpravnine. Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno upoštevati določbe pogodbe o zaposlitvi, v katerih je določeno, da ima tožena stranka v primerih, če bi prišlo do odpoklica delavca iz razlogov, navedenih v 250. členu ZGD, pravico, da tožniku nemudoma odpove delovno razmerje. Razlogi, navedeni v 250. členu ZGD, so med pogodbenicama izrecno dogovorjeni kot dodatni odpovedni razlogi. Do odpoklica tožnika je prišlo zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, kar pa je zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita.
Predlagateljica ni izkazala, da sta z nasprotnim udeležencem družinska člana, kot je opredeljeno v 2. členu ZPND, zato predloga na podlagi določb ZPND ne more vložiti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - seznanitev z očitanimi kršitvami - rok za zagovor
Toženka tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zakonsko določenega roka za zagovor, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
plačilo po dejanskem delu - neizpolnjevanje formalnih pogojev za delovno mesto
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da pri plačilu za dejansko opravljeno delo ni bistveno, ali je delavec izpolnjeval formalne pogoje za delovno mesto, katerega dela je opravljal, kar velja tudi za javne uslužbence. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da je delodajalec ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi dolžan že na podlagi 42. člena ZDR, ki se v skladu s 5. členom ZJU v povezavi s prvim odstavkom 88. člena ZObr uporablja tudi za delavce na obrambnem področju, zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Če je tožena stranka kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za drugo delovno mesto tožniku odredila opravljanje dela delovnega mesta zdravstveni tehnik, mu mora za opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo, čeprav tožnik za to delo ne izpolnjuje pogoja ustrezne izobrazbe. Zato ni pomembno, ali in kdaj je tožnik opravil strokovni izpit, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta tehnik zdravstvene nege in ali je tožnik izpolnjeval pogoje za imenovanje v naziv, v katerem se zahtevnejše delovno mesto opravlja. Bistveno je vprašanje, ali je tožnik dejansko opravljal dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka opravljala dela in naloge zdravstvenega tehnika, in sicer v določenem obsegu, zato je v takem obsegu upravičen do plačila po dejanskem delu.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja – vročanje – seznanitev s postopkom
Sodišče izda sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi obvestila organa pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk po uradni dolžnosti, pred izdajo takšnega sklepa pa običajno storilca ne zasliši niti mu ne da kako drugače vedeti, da bo takšen sklep izdan. Zato tudi v primeru, da storilec ni ravnal glede prijave stalnega prebivališča in s tem v zvezi naslova za vročanje tako kot mu nalaga prvi odstavek 6. člena ZPPREB (in je bila zaradi tega vročitev opravljena na naslovu, kjer storilec ne prebiva), teža posledic pretehta nad zasledovanim ciljem – hitrostjo oziroma učinkovitostjo postopka.
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vsebine očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (opustitev izvedbe kontrole sumljivih transakcij ter kršitev določb Navodila za delo), niti ga ni povzelo, prav tako se ni opredelilo do pooblastil, pristojnosti in pravic inšpektorjev notranje kontrole (delo, ki ga je opravljal tožnik) in ni upoštevalo internega akta v zvezi s časom in načinom kontrole. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo posledično zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem očitanih kršitev, ki se očitajo tožniku.
ZPIZ-2 člen 129, 129/1, 129/1-5. ZPIZ92 člen 202. ZTPPIZ člen 48, 50.
zavarovalna doba - pokojninska doba - čas dela na kmetijskem posestvu
V skladu z določbami ZTPPIZ se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in v zavarovanju. To pomeni, da se določeno obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba lahko všteje samo pod tema pogojema, torej, če je dokazano, da je bil zavarovanec na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in na tej podlagi tudi zavarovan. Ker je sodišče prve stopnje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo tožniku priznalo vtoževano obdobje zgolj na podlagi zaključka, da je delo na družinski kmetiji imelo elemente delovnega razmerja, hkrati pa ugotovilo, da ni izkazano, da bi bil tožnik za navedeno obdobje zavarovan, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z vštetjem v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo čas dela na kmetijskem posestvu.
nepredvidena nova škoda - nepredvidljivo poslabšanje zdravstvenega stanja - dodatna odškodnina po sklenjeni sodni poravnavi - bodoča škoda - zastaranje
Dodatno odškodnino je mogoče zahtevati, kadar je po sklenjeni poravnavi prišlo do škode zaradi nadaljnjega nepredvidenega poslabšanja zdravstvenega stanja (nepredvidene nove škode). Gre za táko poslabšanje zdravstvenega stanja, ki po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oziroma do kakršnega ob normalnem teku stvari ne bi smelo priti.
Škoda prvotožniku je nastala izključno zaradi dejanja samega prvotožnika (drugi odstavek 153. člena OZ), čemur se zavarovanka toženke ni mogla izogniti. Pritožbene trditve toženke o nepodanosti tudi objektivne podlage odgovornosti njene zavarovanke, ker ni mogoče šteti, da je tožnikova škoda nastala kot neizogibna posledica vlaka kot nevarne stvari ali železniškega prometa kot nevarne dejavnosti, ampak kot izključna posledica neskrbnega ravnanja prvotožnika, zato pa tudi ni objektivne podlage odgovornosti njene zavarovanke, so tako utemeljene, nasprotne pritožbene trditve prvotožnika pa neutemeljene.
Dejstvo, da je bilo besedilo na meničnih blanketih “plačajte” spremenjeno v “plačam” po tem, ko je toženec menične blankete podpisal (kot zakoniti zastopnik trasanta in avalist), ni pravno pomembno, oziroma ne pomeni predrugačenja menice, temveč izpolnitev izročene bianco menice v skladu z namenom, to je, da ta postane lastna menica ob dejstvu, da menični obrazec za lastno menico ne obstaja. Glede na vsebino menične izjave pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila volja izdajatelja menice in podpisnika menične izjave, da podpiše prazen menični obrazec, ki ga bo tožnik kasneje izpolnil tako, da ta postane lastna menica izdajatelja. Zato je pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo pooblastilo za izpolnitev meničnega obrazca vsebovati izrecno dovolilo za popravilo že zapisanega besedila na meničnem blanketu in da ni podlage za upoštevanje takih naknadnih sprememb.
Zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZDSS-1 in ZPP ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. Ta prepoved je namenjena zagotavljanju pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, kjer mu nasproti stoji država. Z izločitvijo dokazov v kazenskem postopku se torej varujejo pravice obdolženca, hkrati pa ni poseženo v pravice nobenega drugega posameznika. V pravdnem postopku (delovnem sporu) pa si nasproti stojita dve s procesnega vidika enakopravni stranki in v primeru, da uporabe določenega dokaza ne dopustimo, s tem pride do posega v pravice nasprotne stranke - v njeno ustavno pravico do dokaza kot dela pravice do izjave v postopku. Uporaba dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic (pravice do zasebnosti), v pravdnem postopku (oz. individualnem delovnem sporu) ni nujno nezakonita. (prim. sodbe VS RS opr. št. II Ips 325/2010, opr. št. II Ips 274/2010). Kot je razvidno iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004, je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku lahko dopustna, če za to obstajajo utemeljene okoliščine.
V obravnavanem individualnem delovnem sporu je odločilno, da je bila tožnica posneta, medtem ko je posegla v zasebni prostor nekoga drugega - varovanca tožene stranke. Dejanje pa je bilo posneto na tožničinem delovnem mestu, med opravljanjem delovnih nalog. Za snemanje predala varovančeve nočne omarice, ki je varovančev zasebni prostor, se je tožena stranka v sodelovanju z nepokretnim varovancem in njegovim sinom odločila na podlagi ugotovitve, da je varovancu iz njegove nočne omarice izginjal denar. S tem se je zavarovala pravica do zasebnosti in pravica do zasebne lastnine varovanca tožene stranke, katerima je sodišče prve stopnje utemeljeno dalo prednost pred tožničino pravico do zasebnosti (ki je na delovnem mestu in hkrati na zasebnem mestu druge osebe, varovanca tožene stranke, omejena).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSK0006614
ZPP člen 217, 287. ZGD-1 člen 498. ZFPPIPP člen 14.
obstoj terjatve - ločitvena pravica - posojila družbi namesto lastnega kapitala - premoženje družbe - dokapitalizacija družbe
Po določbi 498. člena ZGD-1 družbenik, ki je v času, ko bi kot dober gospodarstvenik družbi moral zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku. Tako posojilo se v stečajnem postopku šteje za premoženje družbe. Obveznost družbenikov je, da skrbijo za zagotovitev gospodarskih pogojev za delovanje družbe in v zvezi s tem zlasti za zagotovitev kapitalske ustreznosti družbe. Pri tem morajo ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Potrebna sredstva lahko družbeniki zagotovijo na različne načine, z dokapitalizacijo ali s posojili, vendar je svoboda financiranja omejena od trenutka, ko pride do insolvenčnega postopka. V primeru stečaja družbe so namreč upniki bistveno bolj varovani, če so bila dodatna sredstva zagotovljena z dokapitalizacijo kot če so bila zagotovljena s posojili, saj je posojila potrebno vrniti in njihov obstoj neposredno vpliva na možnost poplačila upnikov iz stečajne mase. Terjatve upnikov imajo zato logično prednost pred terjatvami družbenikov, ki pri pridobitvi terjatve niso ravnali kot dobri gospodarstveniki. Odločilno vprašanje v tej pravdi je zato, ali bi toženec v trenutku, ko je s svojo družbo sklepal posojilno pogodbo, moral kot dober gospodarstvenik družbo dokapitalizirati. V teoriji se tak položaj imenuje gospodarska kriza družbe.
Toženec je bil kot edini družbenik torej pred odločitvijo, ali družbo likvidira, ali pa ji zagotovi dodatna sredstva. Kljub temu, da družba ni več mogla sproti poravnavati obveznosti do dobaviteljev, da je bila po ugotovitvah Ministrstva za gospodarstvo visoko stečajno ogrožena, da je imela sklenjene neugodne pogodbe z dobavitelji, da je bila kreditno nesposobna (pri komercialnih bankah ni mogla dobiti kreditov), se je toženec vseeno odločil za nadaljevanje poslovanja družbe in ji je v ta namen zagotovil sredstva. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da bi toženec v taki situaciji kot dober gospodarstvenik moral družbo dokapitalizirati.
ZPIZ-2 člen 394. ZPIZ-1 člen 26, 41, 41/2, 55, 193, 193/1.
starostna pokojnina - ponovna odmera - služenje vojaškega roka - dodana doba
Tožena stranka je obdobje služenja vojaškega roka upoštevala pri izračunu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Gre za dodatno dobo, ki pa na samo odmero pokojnine nima nobenega vpliva. V zvezi z upoštevanjem nadomestil za čas začasne nezmožnosti za delo (bolniški stalež) ni bistven znesek nadomestila, ki ga je prejemal tožnik, temveč je odločilna osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila, ki jih je tožena stranka pravilno upoštevala pri odmeri starostne pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se starostna pokojnina odmerila v višjem znesku, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.