Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 27, 27/3, 27/4. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 47. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8, 13. ZMZ-1 člen 70, 70/1, 70/2, 70/3. ZUS-1 člen 32, 32/2
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - suspenzivnost tožbe v azilnih zadevah - predaja Republiki Hrvaški - načelo nevračanja - načelo neodvisnosti sodstva - sprememba spola - načelo lojalnega sodelovanja - začasna odredba - načelo vzajemnega zaupanja - transspolnost
Po EKČP oziroma sodni praksi ESČP velja drugače, kot je to na splošno predvideno v členu 27(3) in (4) Dublinske uredbe. Že približno 35 let velja, da v situaciji, ko ima oseba zahtevek v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP, ki ni očitno neutemeljen, mora imeti že sama tožba zoper upravno odločitev o predaji, deportaciji, izročitvi, vrnitvi, odstranitvi te osebe v drugo državo, kjer zaradi omenjene upravne odločitve obstaja tveganje za kršitev pravice iz 3. člena EKČP, avtomatični suspenzivni učinek ne glede na to, ali je stranka zahtevala izdajo začasne odredbe. Razlog, da je ESČP vzpostavilo standard avtomatičnega suspenzivnega učinka je v tem, da je narava potencialne škode nepovratna, zaščita temeljne človekove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP pa je absolutna.
Drugi stavek iz tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1 (v navezavi na 32. člen ZUS-1), ki v nobenem primeru ne predvideva(ta) avtomatičnega suspenzivnega učinka, je lahko v nasprotju s 13. členom v zvezi s 3. členom EKČP, oziroma je v nasprotju s členom 47(1) in (2) Listine, in sicer takrat, ko ima prosilec zahtevek v zvezi s 3. členom EKČP oziroma 4. členom Listine, ki ni očitno neutemeljen.
Ker ZMZ-1 in ZUS-1 v nobenem primeru ne predvidevata avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe zoper sklep izdan po Dublinski uredbi, je zakonska ureditev v Sloveniji tudi v nasprotju z ius cogens standardom, da mora imeti tožba zoper upravni akt avtomatični suspenzivni učinek, kadar je na podlagi "utemeljenih razlogov mogoče domnevati, da bi bil prosilec zaradi predaje drugi državi izpostavljen resničnemu tveganju," da bo obravnavan v nasprotju s členom 4 oziroma 19(2) Listine oziroma 3. členom EKČP. To je namreč drugi oziroma drugačen primer, ko mora imeti tožba avtomatični suspenzivni učinek in sicer zaradi drugačnega dokaznega standarda, ki je še bližje nevarnosti, da bi prišlo do kršitve pravice iz 3. člena EKČP v primeru predaje prosilca po Dublinski uredbi. Ta dokazni standard namreč preprečuje predajo. Niti v tej situaciji slovenska zakonodaja ne zagotavlja prosilcem, ki jim je izdan sklep po Dublinski uredbi o njihovi predaji drugi državi članici EU, samodejnega suspenzivnega učinka.
Standard "arguable claim" v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, ki za seboj potegne standard avtomatičnega suspenzivnega učinka v praksi ESČP, namreč ne pride v poštev šele takrat, ko je prosilec v dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, če bi bil predan v državo članico, v kateri je resna nevarnost, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev. To je standard, ki velja za situacijo, ko predaja ni dopustna, za avtomatični suspenzivni učinek pa je dovolj nižja stopnja izkazane oziroma poznane nevarnosti.
Upravni organ oziroma tožena stranka ni dolžna v vsakem primeru domnevati, da mora imeti pravno s sredstvo avtomatični suspenzivni učinek, ampak je to odvisno od položaja konkretne osebe oziroma njenega zahtevka ter stanja v državi, kamor naj bi bil odstranjen oziroma predan. V konkretni zadevi je tožena stranka očitno štela, da tožnica nima takšnega položaja, da bi imela tožba avtomatični suspenzivni učinek, saj je to razvidno že iz izreka izpodbijanega sklepa, čeprav iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, da bi ta specifični položaj tožena stranka ocenjevala z vidika možnosti avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe.
Odgovor na vprašanje, ali ima prosilec zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen in posledično odgovor na vprašanje, ali mora imeti tožba v upravnem sporu zoper sklep, izdan na podlagi Dublinske uredbe, avtomatični suspenzivni učinek, je odvisen od dveh temeljnih dejavnikov in sicer od:- posebnega položaja prosilca z vidika morebitne njegove ali njene posebne ranljivosti v navezavi na določeno človekovo pravico in od- splošno znanih ali v postopku predloženih informacij o stanju v drugi državi članici EU glede sprejema prosilcev in dostopa do učinkovitega varstva pravic, pri čemer se to vprašanje ne postavlja samo v primerih predaj v Grčijo, Italijo, Bolgarijo, Hrvaško, ampak v določenih obdobjih tudi za predaje v druge države članice.
Pri minimalnem pragu z vidika 4. člena Listine je treba upoštevati specifične značilnosti nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja, ko gre za predajo drugi državi članici EU osebe, ki je pripadnica LGBTI+ skupnosti in je v procesu spremembe spola, kar je posebej občutljiv psiho-socialno položaj posameznika. Ob tem je treba upoštevati tudi, da je pri predmetni ranljivosti pomembno, da so državne oblasti sposobne in voljne zaščititi prosilko tudi pred tveganji za ponižanja, ki izvirajo iz ravnanj nedržavnih subjektov in da pripadnik LGBTI + skupnosti ni dolžan skrivati svoje identitete.
Upravnemu sodišču se lahko postavi vprašanje oziroma dvom, če je v sodni praksi ESČP v zadevah proti Hrvaški izkazano, da obstajajo resni problemi pri dostopu do pravnega postopka tujcev, ali je mogoče utemeljeno sklepati, da se kaj podobnega ne more zgoditi s prosilcem, ki je vrnjen na Hrvaško po Dublinski uredbi. V navedenih treh zadevah je šlo za onemogočanje dostopa do najbolj osnovnih elementov dostopa do pravnega (azilnega) postopka, četudi je šlo očitno za prosilce za azil, ali za tujca, za katerega se je lahko smatralo, da je prosilec za mednarodno zaščito. Šlo je torej za resne kršitve primarnega in sekundarnega prava in če so na podlagi sodbe mednarodnega sodišča izkazane tako posebej problematične in hude kršitve v določenem časovnem obdobju, je relevantno vprašanje, ali so hrvaški pristojni organi na te hude kršitve kakor koli reagirali, kar bi moralo biti znano v drugih državah članicah, ki se opirajo na načelo medsebojnega zaupanja. Upravnemu sodišču ni poznan noben dokument, v katerem bi se hrvaški državni organi opredelili do tega obdobja in ga označili za preseženega z drugačno politiko ravnanja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so v stanju posebne ranljivosti.
Zaradi navedenih okoliščin tudi stališča Sodišča EU v zadevi X z dne 29. 2. 2024 v kontekstu hrvaške situacije Upravno sodišče razume na način, da hude nepravilnosti, ki so bile ugotovljene v postopkih v zvezi s tujci na Hrvaškem, ki niso v postopku predaje po Dublinski uredbi, ne morejo nikakor vplivati na to, da tožena stranka zaradi uresničevanja načela medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško in zaradi varstva pravice tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine ne bi od pristojnega organa na Hrvaškem smela zahtevati potrebne mere sodelovanja in izmenjave informacij, da bi se po potrebi pridobila zanesljiva in pravno relevantna zagotovila, kako bo konkretno za tožečo stranko poskrbljeno v skladu s primarnim in sekundarnim pravom EU, da se v sodnem postopku varstva pravic tožnice pred predajo tožnice Hrvaški odpravi vsakršen dvom v morebitno kršitev procesne ali materialne komponente pravice iz 4. člena Listine. V zadevi X je namreč Sodišče preoblikovalo temeljno predhodno vprašanje sodišča iz Nizozemske na način, da je odgovarjalo na vprašanje ali izvajanje prisilnih vračanj državljanov tretje države, ki so poskušali vložiti prošnjo na meji, in pridržanja teh tujcev na meji mimo določil Dublinske uredbe, preprečuje predajo tujca v to državo članico. Razumljivo je, da zgolj to ne preprečuje predaje tujca po mnenju Sodišča EU (sedemčlanskega senata), saj je treba "upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovornost državo članico." V konkretnem primeru tožena stranka v sodelovanju s pristojnim organom iz Hrvaške ni pridobila nobenega zanesljivega in pravno relevantnega zagotovila za odpravo omenjenega tveganja.
Glede uporabe instituta sistemskih pomanjkljivosti je v zvezi z drugim pod-odstavkom člena 3(2) Dublinske uredbe neusklajena sodna praksa med Velikim senatom Sodišča EU (v zadevah Gheselbash, Karim ter v zadevi Jawo) in kasnejšimi sodbami malih senatov, ter med malimi senati Sodišča EU in ESČP. Glede na to, da bi morala biti merila po Dublinski uredbi, kot se je izrazilo Sodišče EU v sodbi v zadevi Daraa, jasna, izvedljiva, objektivna in pravična, upoštevajoč vse navedeno, temu ni tako, in tudi zato zahtevek tožeče stranke v zvezi s 4. členom Listine ni (bil) očitno neutemeljen. Neusklajena pa je sodna praksa sodišč tudi v Sloveniji. Če pristojno sodišče meni, da preventivni ukrepi zadostujejo za to, da se izključi vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje zadevnega prosilca za azil, "mora to sodišče sprejeti potrebne ukrepe, da se prepriča, da jih bodo organi države članice, ki poda zahtevo, pred predajo zadevne osebe izvedli." Če pa s sprejetjem preventivnih ukrepov ni mogoče zagotoviti, da predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za kršitev pravice iz 4. člena Listine, bi morali organi zadevne države članice izvršitev predaje te osebe odložiti, dokler predaja iz navedenih razlogov ni možna. Država mora torej odpraviti te pomisleke, tako da se prepriča, da bodo pred predajo sprejeti preventivni ukrepi, sicer mora biti predaja te osebe odložena do takrat, ko bo predaja mogoča.
V predmetni zadevi sicer ne gre za ranljivost prosilke za mednarodno zaščito zaradi bolezni, ampak gre za posebno ranljivost zaradi pripadnosti LGBTI+ skupnosti in spremembe spola, kar pa ne zmanjšuje pomena omenjenega sodelovanja med pristojnima organoma obeh držav članic EU. Iz izpodbijanega akta in podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka poskušala pridobiti zadostno in verodostojno posamično jamstvo od pristojnih hrvaških organov, upoštevajoč pri tem tudi kriterije za zanesljivost individualnih zagotovil po praksi ESČP in Sodišča EU, da s predajo tožnice Hrvaški ne bo prišlo do kršitve njene pravice do prepovedi ponižujočega ravnanja.
Tožba bi morala v takem primeru imeti avtomatični suspenzivni učinek oziroma že tožena stranka bi morala v izpodbijanem aktu upoštevati, da zahtevek tožnice glede varstva pravice iz 4. člena Listine ni očitno neutemeljen in da mora tožena stranka zato počakati z izvršitvijo vsaj do izteka roka za vložitev tožbe iz razloga, da ima tožeča stranka možnost, da o njenih pravicah presodi tudi neodvisno in nepristransko sodišče, preden je sklep o predaji izvršen. Ker je bila tožba v predmetni zadevi vložena, je bil s tem vzpostavljen tudi suspenzivni učinek tožbe.
Obstoj okoliščin v zvezi s 4. členom Listine oziroma zahtevka, ki ni očitno neutemeljen, tudi pomeni, da je tožeča stranka izkazala težko popravljivo škodo in da je sorazmerno ter v skladu z javnim interesom, da sodišče tak učinek prizna tudi s tem sklepom. Tožena izdaji začasne odredbe zaradi varstva javnega interesa v odgovoru na tožbo niti ne nasprotuje. Na tej podlagi je sodišče predlogu tožnice ugodilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
mednarodna zaščita - denarno nadomestilo - težko popravljiva škoda - začasna odredba - ureditvena začasna odredba - učinkovito sodno varstvo
Tožnik in njegovi družinski člani si po plačilu nastanitvenih stroškov, ne morejo privoščiti niti nakupa prehrambenih izdelkov v višini 172,69 EUR na osebo. Tudi za pokritje ostalih osnovnih življenjskih stroškov (za oblačila, obutev, higieno, frizerja, farmacevtskih izdelkov) nimajo (dovolj) denarja. Denarno nadomestilo v dodatni višini 444,70 EUR na mesec, ki ga tožnik uveljavlja s predlagano začasno odredbo, bo zagotovilo vsaj nekoliko višja sredstva za pokritje nastanitvenih stroškov. Brez tega bi tožnik verjetno moral opustiti osnovnošolsko izobraževanje, ki je po Ustavi obvezno, ogroženo bi bilo lahko celo njegovo preživetje in preživetje njegovih družinskih članov.
Res je kot trdi tožena stranka, da tožnik ni izkazal, da mu brez izdane začasne odredbe grozi izguba stanovanja. Vendar je po presoji sodišča verjetno, da bodo tožnik in njegovi družinski člani, če ne bodo zmogli plačevati stroškov nastanitve (poleg najemnine tudi obratovalne stroške), ostali brez strehe nad glavo, kar jih bo zagotovo pahnilo v eksistenčno stisko.
Tožena stranka meni, da ima tožnik za razreševanje svoje socialne stiske na voljo druge mehanizme npr. izredno denarno socialno pomoč, pomoč občine, nevladnih organizacij, prilagoditev življenjskih stroškov, iskanje cenejšega bivališča ali soudeležbe pri stroških. To sicer drži, vendar pa je tožnik navedel, da je bila ta finančna pomoč enkratne narave in da nanjo ne more več računati. Te navedbe tožena stranka ni prerekala.
Življenjsko logično in pričakovano je, da osnovni življenjski stroški (za nastanitev, prehrano, higieno in zadovoljitev drugih osnovnih življenjskih potreb) nastajajo vsak mesec sproti in jih je tudi plačevati treba sproti. Če tožnik in njegovi družinski člani ne bodo imeli dovolj sredstev niti za plačevanje osnovnih stroškov, bodo ogroženi.Težko popravljivo škodo predstavlja situacija, ki pomeni ogrožanje preživljanja posameznikov.
Začasna odredba ne sme onemogočiti doseganja učinkov, ki bi jih utemeljevala zavrnilna sodba. Vendar pa na to stališče ni mogoče opreti odločitve o predlagani začasni odredbi, če se s tem tožniku v teku sodnega postopka odvzame vsako možnost, da odvrne nastanek nenadomestljive ali nepopravljive škode. V skladu s 23. členom Ustave mu mora biti zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva, pri čemer je eden izmed vidikov učinkovitosti te pravice tudi zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki preprečujejo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.
ukrep občinskega inšpektorja - objekt za oglaševanje - odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje - začasna odredba v upravnem sporu - odložitvena začasna odredba - težko popravljiva škoda
Tožeča stranka kot primarni razlog za izdajo začasne odredbe uveljavlja, da iz nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe izhaja realna nevarnost, da bo izvršilni organ pri izvršbi izpodbijane odločbe odstranil tudi kovinske stebre (kandelabre) in ne LCD prikazovalnikov, ki so nanje pritrjeni. Zatrjevana nevarnost nastanka te škode ni podana. Izrek izpodbijane odločbe namreč ni omejen zgolj na navedbo ID številk spornih objektov, temveč jih v nadaljevanju izrecno in vsebinsko opredeljuje. Tako iz besedila izreka izpodbijane odločbe izhaja, da so enostavni objekti za obveščanje in oglaševanje sestavljeni iz kovinske konstrukcije, ki je pričvrščena na kovinske drogove (kandelabre), in iz vstavljenih svetlobnih prikazovalnikov - predvajalnikov (LCD displejev). Izrek torej izrecno in nedvoumno razlikuje med kovinskimi drogovi (kandelabri), ki nastopajo zgolj kot nosilci, na katere so enostavni objekti pričvrščeni, ter LCD prikazovalniki skupaj s kovinsko konstrukcijo, ki sestavljajo enostavne objekte za obveščanje in oglaševanje, katerih odstranitev je z izrekom naložena. Tega ne spremeni niti dejstvo, da izrek res vsebuje ID številke, ki predstavljajo kovinske drogove (kandelabre), kot to trdi tožeča stranka. Vendar bi moral organ, ki bi izvrševal izpodbijano odločbo, izrek izpodbijane odločbe razlagati v celoti in bi iz celotnega besedila izreka nedvomno ugotovil, da se naložena obveznost odstranitve oglaševalskih objektov nanaša na LCD prikazovalnike in ne na same kovinske drogove (kandelabre). Tudi tožena stranka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe v tem sodnem postopku izrecno potrdila, da se izpodbijana odločba nanaša izključno na odstranitev LCD prikazovalnikov, ki so na kovinske stebre zgolj pričvrščeni in ne na same kovinske stebre (kandelabre). Ker je organ, ki je izpodbijano odločbo izdal, hkrati tudi organ, ki bi bil pristojen za izvršbo izpodbijane odločbe, zatrjevana nevarnost odstranitve kovinskih stebrov (kandelabrov), ki so hkrati nosilci za LCD prikazovalnike, ni izkazana kot resnična in konkretna nevarnost nastanka škode.
Premoženjska škoda sama po sebi praviloma ne dosega praga težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ker je praviloma nadomestljiva. Vrhovno sodišče RS je v ustaljeni upravnosodni praksi poudarilo, da je o materialni škodi kot o nepopravljivi oz. težko popravljivi škodi za tožečo stranko mogoče govoriti le, če posega na primer v preživljanje tožeče stranke oziroma — pri pravnih osebah — pomembno posega v njeno dejavnost in to ne le začasno ali odvrnljivo. Težka popravljivost poslovne škode pri pravnih osebah je podana zlasti, kadar gospodarski subjekt ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar bistveno posega v njegovo poslovanje, na primer v nabavo osnovnih surovin ali obratovalnih sredstev oziroma novih investicij. Na tak bistven poseg v dejavnost pravne osebe pa je mogoče sklepati šele na podlagi celovitega prikaza predlagateljevega finančnega stanja, poslovanja oziroma obsega celotne dejavnosti.
Uredba o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (2015) člen 100/7. Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (2014) člen 1, 2.
presoja vpliva na okolje - okoljevarstveno soglasje - javni razpis - naprava
Neznana lokacija delovanja naprave ne predstavlja pravno dopustnega razloga za izognitev obvezni presoji vplivov na okolje. Nasprotno, ker je lokacija ključen element presoje, se obveznosti presoje vplivov na okolje ne more obiti z nedoločenostjo lokacije, temveč to pomeni, da se postopek ne more uspešno zaključiti in izdati okoljevarstvenega soglasja ali sklepa, v predhodnem postopku, da okoljevarstveno soglasje ni potrebno. Posledično tožnik ne more izpolniti pogojev določenih z Javnim razpisom in tudi ne more pridobiti nepovratnih sredstev za sofinanciranje. Poskus, da se obvezni presoji vplivov na okolje izogne z nedoločenostjo lokacije je namreč v nasprotju z namenom instituta zagotoviti pravočasno presojo konkretnih vplivov in načelom učinkovitosti okoljskega prava.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - kazenski postopek
Ureditev iz drugega odstavka 49. člena ZBPP velja za vse postopke, ko je upravičenec do BPP v postopku delno ali v celoti uspel in ni pridobil premoženja oziroma dohodkov, ali pa je pridobil premoženje ali dohodke, pa Republika Slovenija od nasprotne stranke ni uspela v celoti izterjati stroškov iz tretjega odstavka 46. člena tega zakona, ki so bili torej prisojeni v korist proračuna Republike Slovenije. V tem primeru, kakor določa peti odstavek 49. člena ZBPP, terjatev, ki jo je imela Republika Slovenija do nasprotne stranke, preide na upravičenca. Ureditev se očitno nanaša na položaj, ko sploh obstaja nasprotna stranka, ki je v postopku izgubila in mora zato namesto upravičencu do BPP nagrado in stroške izvajalca BPP povrniti v korist proračuna (tretji odstavek 46. člena ZBPP).
Tožniku je bila dodeljena BPP za zastopanje v kazenskem postopku, v katerem je bil tožnik obdolženec in ki se je končal z ustavitvijo, zato je bilo odločeno, da stroški zagovornika na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun. V tem primeru ni nasprotne stranke, ki bi se ji na podlagi tretjega odstavka 46. člena ZBPP naložila povrnitev stroškov v korist proračuna (terjatev pa bi nato prešla na upravičenca do BPP), ampak je proračun tisti, ki nosi stroške tožnikovega zagovornika. Razlaga drugega odstavka 49. člena ZBPP, za katero se zavzema tožena stranka, bi v obravnavni zadevi pomenila, da bi stroške zagovornika, če tožnik ne bi imel dodeljene BPP, v vsakem primeru nosil proračun, ker pa je tožniku bila dodeljena BPP, bi moral v primeru izboljšanja materialnega položaja stroške nositi sam. S tem bi se izničila jasna določba prvega odstavka 96. člena ZKP.
COVID-19 - nadomestilo plače za čas čakanja na delo - plačilo prispevkov za socialno varnost - vrnitev prejetega - zahteva za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost nastanka težko popravljive škode - trditveno in dokazno breme - predložitev dokazov - nedokazana dejstva - neizkazanost pogojev za izdajo začasne odredbe - zavrnjena začasna odredba
Pravno odločilnih konkretnih dejanskih okoliščin v zvezi s svojo dejavnostjo, iz katerih bi izhajala grozeča težko popravljiva škoda, tožnik ni navedel, niti dokazal. Šele celovit prikaz tožnikovega finančnega stanja, poslovanja oziroma obsega tožnikove dejavnosti, bi sodišču omogočilo sklepanje o bistvenem posegu v izvajanje dejavnosti in s tem o verjetnosti težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1.
Tožnik ni uspel sodišče prepričati o nujnosti izdaje predlagane ureditvene začasne odredbe, saj ni uspel izkazati verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru morebitnega uspeha v upravnem sporu. Ker tožnik ni uspel izkazati, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsebinski zakonski pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, je sodišče tožnikov predlog zavrnilo.
začasna odredba - težko popravljiva škoda - tožnik v upravnem sporu - ureditvena začasna odredba
Sklep o dovolitvi obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja po svoji naravi ni akt, ki bi se izvrševal na prisilen način, temveč pravne učinke (odprava prvostopenjskega sklepa in ustavitev postopka obnove) ustvarja že s svojim sprejemom. Teh učinkov pa ni mogoče zadržati z odlogom izvrševanja izpodbijanega sklepa. Glede na navedeno začasne odredbe z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta že iz tega razloga ni mogoče izdati.
Predlagana ureditev spornega razmerja z zadržanjem izvrševanja gradbenega dovoljenja je neprimerna glede na pravno naravo tega upravnega akta. Gradbeno dovoljenje namreč po svoji naravi ni upravni akt, ki se izvršuje, saj investitorju ne ničesar ne nalaga, temveč zgolj dovoljuje gradnjo pod pogoji, navedenimi v njegovem izreku.
Tožnica zatrjuje škodo, ki izvira iz običajne rabe stavbnega zemljišča, namenjenega stanovanjski rabi. Takšna raba sosednje nepremičnine pa po presoji sodišča ne pomeni škode, ki bi bila po pojasnjenem v sferi njenega pravnega interesa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, zato z njo ne more izkazati težko popravljive škode, ki je predpostavka za izdajo začasne odredbe.
Izdaje začasne odredbe tožnica ne more uspešno utemeljiti s posegom v zdravo življenjsko okolje zaradi nepovratnega posega v okolje in prostor. Navedbe, ki jih v tem pogledu v predlogu podaja (to je degradacija okolja kot naravnega bogastva in nenadomestljive dobrine, konkretno oljčnega nasada, kot tipičnega primera istrske kulturne krajine) se nanašajo na javni interes varstva zdravega življenjskega okolja, za varstvo katerega pa tožnica ni aktivno legitimirana.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47, 19, 19(2). ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2-3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZMZ-1 člen 26, 26/1, 26/1-1, 26/1-2, 27, 27/1, 27/8, 28, 28-2
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - neizkazano preganjanje - načelo nevračanja - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Z vidika subsidiarne zaščite, ko gre za ugovor nezmožnosti preživetja zaradi revščine, je pomembno, ali bi bila škoda povzročena zaradi ravnanja, za katerega bi bilo mogoče odgovornost pripisati državnim subjektom in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti sistema izvorne države. Z vidika varstva načela non-refoulement pa ta pogoj ni relevanten. Pravice, zagotovljene s členom 4. Listine, ustrezajo pravicam, zagotovljenim na podlagi 3. člena EKČP, tako da sta vsebina in obseg pravice iz 4. člena Listine (ali člena 19(2) Listine) enaka kot vsebina in obseg te pravice iz 3. člena EKČP. Omenjena pomanjkljivost v pravno-formalni obrazložitvi izpodbijane odločitve pa ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.
mednarodna zaščita - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Sem spada tudi presoja, ali so ti elementi obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati. Če pa obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
ZUS-1 člen 22, 82, 82/1, 82/2. ZPP člen 343, 343/4, 206, 206/1, 206/1-3
pritožba v upravnem sporu - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - pooblaščenec brez opravljenega PDI - zavrženje pritožbe
Po določbi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 se sklep, izdan v upravnem sporu, izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo. Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pritožba ni dovoljena na podlagi določbe drugega odstavka istega člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek.
Poleg tega lahko po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ta pogoj ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
ZMVN-1C člen 18, 18/1, 18/2. ZUPJS člen 18, 18/1, 18/1-1.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženjski kriterij - lastništvo nepremičnine - vrednost nepremičnine - posplošena tržna vrednost nepremičnine
Na podlagi 18. člena ZMVN-1C se do vključno 31. 7. 2026 pri odločanju o premoženjskem stanju upravičenca do brezplačne pravne pomoči še vedno uporabljajo podatki, ki so za nepremičnine evidentirani v registru nepremičnin na dan 26. 3. 2020, in ne nove posplošene vrednosti nepremičnin, ugotovljene v letu 2025.
ZUTD člen 164, 164/1, 164/6, 172, 172/3, 172/3-2. Pravilnik za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (2014) člen 5, 5/2.
dovoljenje za opravljanje dejavnosti - odvzem dovoljenja - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - izbris iz registra - izpolnjevanje pogojev za opravljanje dejavnosti - bančna garancija - predložitev garancije - pravica do izjave
Sam rok predložitve bančne garancije po zakonski normi ni bistven, ampak je bistven čas njene veljavnosti. Bistveno je torej, da bančna garancija velja neprekinjeno, tj. za ves čas opravljanja dejavnosti.
URS člen 15, 157. ZNUZJV člen 14, 14/5, 14/5-1, 14/6, 15, 15/1, 15/1-1, 15/1-2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1, 6/2. ZUS-1 člen 40, 40/1, 40/2, 32, 32/3
varstvo ustavnih pravic - poseg v človekove pravice - upravni spor - obvestilo - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - načelo socialne države - denarna socialna pomoč - otroški dodatek - načelo sorazmernosti - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - pravica do izjave - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Denarna socialna pomoč in otroški dodatek predstavljata temeljni socialni pravici, katerih namen je zagotavljanje minimalnih pogojev za dostojno življenje posameznika in njegove družine. Njuno bistvo ni zgolj v nominalni višini priznanega prejemka, temveč tudi v tem, da upravičencu omogoča samostojno razpolaganje s sredstvi na način, ki najbolj ustreza dejanskim potrebam družinskega življenja. Sprememba iz denarne oblike v izplačevanje v naravi pomeni vsebinsko omejitev te pravice, saj bistveno posega v možnost samoodločanja o porabi sredstev, namenjenih preživetju. Takšen poseg je lahko dopusten le pod pogoji, določenimi z zakonom, na podlagi zakonitega postopka in z izdajo obrazložene meritorne odločbe.
To, kar tožnik uveljavlja kot sodno varstvo njegovih pravic v tem postopku na podlagi 4. člena ZUS-1, je mogoče opredeliti kot "pravico", ki ima "civilni" značaj v smislu člena 6(1) EKČP. Gre namreč za spor, ki je resen in pristen in rezultat tega postopka je odločilen za pravico, glede katere tožnik uveljavlja določen zahtevek, ki tudi ni očitno neutemeljen glede na domače pravo, in pri tem ni treba, da gre za neko materialno pravico iz EKČP.
Zaradi pomanjkljive obrazložitve v obvestilih tožene stranke je bilo poseženo v pravico tožnika do učinkovitega pravnega sredstva, saj tožnik ni bil obveščen o vseh zakonitih razlogih za spremenjen način izplačevanja denarne socialne pomoči in otroškega dodatka, da bi se lahko učinkovito branil v upravnem sporu morebiti tudi po vsebinskih razlogih in ne samo zaradi kršitve poštenega postopka.
ZUS-1 člen 32, 32/3. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-3, 279/1-6.
začasna odredba - vzročna zveza - neizkazana težko popravljiva škoda - ureditvena začasna odredba - ničnost
Ničnostni razlog po 3. točki 279. člena ZUP (neizvršljivost odločbe) ni podan, saj iz dokazov izhaja, da so bile ustanove pripravljene skleniti pogodbo o nadomestni hrambi, vendar ne brezplačno. Ovira za izvršitev odločbe je torej pomanjkanje finančnih sredstev na strani A. d. o. o. v stečaju, kar pomeni subjektivno in ne objektivne nezmožnosti izvršitve odločbe.
Podan tudi ni ničnostni razlog po 6. točki 270. člena ZUP. ZKVČTC dovoljenje zahteva le za opravljanje določenih dejavnosti, med katere pa ne spada sklepanje pogodb o nadomestni hrambi. Zato odsotnost dovoljenja Javne agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke A d.o.o. ne preprečuje sklenitve takšne pogodbe in ne predstavlja ničnostnega razloga po ZUP.
Začasna odredba ni utemeljena, ker ni podana vzročna zveza med izpodbijanim upravnim aktom in zatrjevano grozečo težko popravljivo škodo ter ker predlagana začasna odredba presega okvir, ki ga nudi presoja zakonitosti izpodbijanega upravnega akta. Zatrjevana grozeča škoda uničenja vzorcev ne izvira iz upravnega akta, ki k sklenitvi pogodbe o nadomestnem hranjenju zavezuje A., d. o. o. - v stečaju, ampak iz dejstva, da trenutni posestnik vzorcev – družba C., d. o. o. ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti do dobaviteljev, zaradi česar ti grozijo z ustavitvijo dobave tekočega dušika. Navedeno nevarnost tožniki lahko odvrnejo s prenosom vzorca k drugemu ponudniku, saj imajo za to izrecno dovoljenje in pooblastilo A., d. o. o. - v stečaju ali z zalaganjem stroškov dobav ustreznih energentov, saj ni bilo niti zatrjevano, da stroškov nadaljnje plačljive hrambe ne bi zmogli, oziroma da ne bi zmogli stroškov, ki bi nanje odpadli v primeru kritja stroškov energentov družbi C., d. o. o.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti
Tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
ZMZ-1 člen 97, 97/1, 97/3, 97/5. Uredba o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic osebam s priznano mednarodno zaščito (2021) člen 21. URS člen 2, 53, 57. ZUS-1 člen 32. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 21, 21/2
mednarodna zaščita - združitev družine - začasna odredba - dolžnost preživljanja - družinski člani - pravica do izobraževanja - priznan status begunca - šolanje - težko popravljiva škoda - ureditvena začasna odredba - denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu
Tožena stranka, ki določbe tretjega odstavka 97. člena iz ZMZ-1 za tožnikove družinske člane ni uporabila, je napačno razlagala peti odstavek 97. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 97. člena ZMZ-1. Kljub temu, da je zakonodajalec v petem odstavku izrecno omenil zgolj prvi odstavek 97. člena ZMZ-1, to zaradi sistematične metode razlage prava ne pomeni, da je tretji odstavek 97. člena ZMZ-1 s tem izključen. V prid temu stališču govori tudi razlaga po namenu (teleološka metoda razlage), saj če je imel zakonodajalec namen spodbujati izobraževanje oseb s priznano mednarodno zaščito oziroma s statusom begunca zaradi njihove socialne integracije, potem ni mogoče dati odločilne teže ozki in izključno jezikovni metodi razlage, ki bi obravnavano spodbudo za izobraževanje osebe s statusom begunca, ki ima družinske člane v Sloveniji, takšni osebi odvzela v primerjavi s prej veljavno ureditvijo po ZMZ-1.
Sistematično in teleološko razlago petega odstavka 97. člena ZMZ-1 podpira tudi Ustavi in pravu EU skladna razlaga tega določila. Izključitev tretjega odstavka iz obravnavanja v tovrstnih primerih za družinske člane osebe s statusom begunca bi pomenila, da je vzpostavljena z vidika načela socialne države in prepovedi diskriminacije iz člena 21(1) Listine EU nedopustna neenakost glede dostopa do izobraževanja med tistimi osebami s statusom begunca in njihovimi družinskimi člani, ki imajo lastna finančna sredstva, in se zato lahko dejansko vključijo v izobraževalne procese v Sloveniji, in tistimi osebami s statusom begunca ter njihovimi družinskimi člani, ki lastnih sredstev nimajo.
Tožena stranka ni imela pravne podlage (in je v izpodbijanem aktu tudi ni navedla) za odločitev, da upošteva le tožnikov delež najemnine in povprečnih obratovalnih stroškov (300 EUR), ne pa celotnega zneska (1.200 EUR).
Po presoji sodišča je tožnik uspel vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi mu brez izdane začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda. Ugotovljeno dejansko stanje je pokazalo, da je tožnik socialno ogrožena oseba, tudi njegovi družinski člani so odvisni od socialnih transferjev, eden od njih je še mladoleten. Vsi so brezposelni in vpisani v izobraževalne programe, tožnikova mati ni zmožna preživeti niti sebe, zaradi jezikovnih preprek in kroničnih zdravstvenih težav si zaenkrat ne more najti dela. Denarno nadomestilo v višini 494,09 EUR na mesec jim bo zagotovilo vsaj nekoliko višja sredstva za stroške zasebne namestitve.
Tožnik bi brez izdane začasne odredbe verjetno moral opustiti osnovnošolsko izobraževanje, ki je po Ustavi obvezno, zelo verjetno pa bi bilo ogroženo tako njegovo preživetje kot tudi preživetje njegovih družinskih članov. Težko popravljivo škodo predstavlja situacija, ki pomeni ogrožanje preživljanja posameznikov.
izročitev - izročitev tujca tuji državi - pogoji za izročitev - nova dejstva in novi dokazi - prekluzija - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - nepopolno dejansko stanje
Tožena stranka je pri odločanju po 530. členu ZKP vezana na določila Zakona o splošnem upravnem postopku, v skladu s katerim lahko stranka pred upravnim organom navaja nova dejstva in dokaze ne glede na to, ali jih je predhodno navajala v drugem, sodnem postopku.
Tožena stranka dejstev v zvezi z vprašanjem, ali bi predaja tožnika BIH pomenila resno nevarnost za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ki bi vodilo v močno trpljenje, ni ugotavljala. Relevantno dejansko stanje je tako ostalo neraziskano, zato je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.
gradbeno dovoljenje - manj zahteven objekt - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - soglasje - skladnost prostorskih aktov - ugoditev tožbi
Tožnik upravičeno opozarja, da ne drži, da upravni organ, ob ugotovljenem neskladju grafične priloge OPPN s hierarhično višjim aktom, ni bil dolžan upoštevati določil OPN in vztrajati pri izkazanem soglasju stranskega udeleženca.
Napačno je stališče, da odmik ni predpisan zato, ker ga OPPN sploh ne določa, v tem delu je namreč ugotoviti, da je potrebno uporabiti OPN. Nadalje je pripomniti, da OPN ne določa, kot napačno meni toženka, da se OPN po sprejemu OPPN na območju urejanja z OPPN v nobenem svojem delu ne uporablja več, tj. da v celoti nadomešča OPN. Taka razlaga bi bila v nasprotju z določili in intenco ZUreP-3.
Zakonska zahteva po skladnosti torej pomeni zahtevo po vsebinskem ujemanju obeh aktov tako, da OPPN ne more določati ničesar drugače oziroma v nasprotju z OPN, ampak mora izhajati iz OPN, pri čemer je njegov namen in naloga, da podrobneje definira pogoje pozidave na območju OPPN.
Ker je nesporno ugotovljeno, da projekt DGD predvideva postavitev enostanovanjske stavbe v oddaljenosti 1,99 metra od meje, za tak odmik pa investitorja pisnega soglasja nista pridobila, je odločitev prvostopenjskega organa napačna in nezakonita. Stranki z interesom bi za potrebno gradnjo zaradi manjšega odmika potrebovala soglasje.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - zdravstveni razlog - strah pred preganjanjem - varna izvorna država
Tožnik je svojo prošnjo utemeljeval in na osebnem razgovoru izpostavil razloge zdravstveno-ekonomske narave. Opisane okoliščine niso razlogi, ki bi lahko predstavljali utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Četudi v izvorni državi nima realne zmožnosti primerne zdravstvene oskrbe, to ne more biti razlog za ugoditev njegovi prošnji. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, namreč ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - varna izvorna država - nedržavni subjekt preganjanja
Za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite je primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.