neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč - vračilo sredstev iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči - vročanje - dolgotrajnost postopka
Ker je povprečni mesečni dohodek tožnika presegal z zakonom določen cenzus in se je tekom koriščenja pravice do BPP njegov finančni položaj in položaj družinskih članov spremenil, pa tožnik sodišča o spremenjenih okoliščinah ni obvestil, je toženka pravilno odločila, da je tožnik dolžan zaradi neupravičeno dodeljene BPP povrniti znesek, ki je bil na podlagi sklepa toženke izplačan iz sredstev BPP kot strošek zastopanja po odvetnici na podlagi predhodno dodeljene BPP.
Med strankama je nesporno, da je bila izpodbijana odločba izdana 13. 9. 2019, vendar pa je bila tožniku vročena šele 26. 5. 2025. Zato tudi drži, da navedena odločba v času vložitve tožnikove tožbe v upravnem sporu še ni postala pravnomočna, saj je tožnik zoper njo vložil tožbo v upravnem sporu. S tem pa je po presoji sodišča tožnik tudi dobil možnost učinkovitega pravnega sredstva zoper izpodbijano odločbo, s katero se je po vročitvi seznanil. Sodišče v zvezi z dolgotrajnostjo vročanja izpodbijane odločbe tožniku dodaja še, da s tem tožnik ni utrpel nobenih drugačnih stroškovnih posledic, kot bi ga zadele, če bi mu bila odločba vročena prej. Tožnik je namreč v skladu z II. točko izreka izpodbijane odločbe dolžan v plačilo naložen znesek poravnati v roku 30 dni od prejema odločbe, zato zanj pred vročitvijo izpodbijane odločbe in pred potekom roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz te odločbe tudi niso mogle nastati nobene škodljive posledice.
ZBPP člen 14, 14/1, 14/2, 14/3. ZSVarPre člen 27, 27/8.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - materialni pogoj - nepremično premoženje - hipoteka
Sodišče pritrjuje razlagi toženke, da vknjižena hipoteka, četudi gre za maksimalno hipoteko (sama po sebi) še ne pomeni, da prosilec s tem premoženjem ne more razpolagati. Poleg tega tudi dejstva o dejanskem stanju te nepremičnine, da gre za nedokončano hišo, z začasno streho, brez elektrike, z golimi stenami in začasno zasteklitvijo, še ne pomeni, da s takšno nepremičnino lastnik ne bi mogel razpolagati. Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženki, da tožnik ni uspel izkazati, da z nepremičnino, ki je ne uporablja, ne bi mogel razpolagati in jo je pravilno upoštevala kot tožnikovo premoženje pri presoji izpolnjevanja materialnega pogoja za dodelitev BPP.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - zdravstveno stanje prosilca
Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
Ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem ne dajejo podlage za sklepanje, da bi bilo pri njem podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da bi šlo za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - ekonomski razlog - varna izvorna država - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito
Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar je razvidno tudi iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi, ko se je skliceval na svoje izjave v upravnem postopku. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval.
Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna, saj s tožbenimi navedbami ne izkazuje resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.
Po določbi tretjega odstavka 4. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji, gre med vplive na okolico uvrstiti tudi primerno osončenost prostorov v obstoječih objektih. Primerna osončenost je eden od osnovnih varnostno sanitarnih pogojev za bivanje. Tožnice so v vlogah v upravnem postopku in tudi v tožbi s svojimi izračuni utemeljevale, zakaj bo načrtovana gradnja, ki se bo približala njihovim prostorom (kot navajajo, naj bi bila njihova okna oddaljena 2,50 m oziroma 3,00 m od predvidenega objekta), tem prostorom odvzela možnost njihove neposredne osončenosti. Res je, da za te svoje trditve in izračune niso predložile dokazov (npr. ustrezne študije za to pristojnega strokovnjaka), kot to ugotavlja prvostopenjski organ, vendar pa je obenem tudi res, da vpliv predvidene gradnje na sosednje objekte v smislu njihove osončenosti ni prikazan niti v PGD. Sodišče zato meni, da tožnicam ni mogoče očitati, da za svoje (vsebinske) ugovore v smislu vpliva načrtovane gradnje na osončenost njihovih prostorov niso predložile primernih dokazov (to je dokazov, ki bi bili enakovredni dokazom oziroma listinam v PGD), saj tudi dokazi o tem, da naj gradnja na osončenost njihovih prostorov ne bo imela nobenega vpliva, tako kot ugotavlja tožena stranka, niso bili predloženi.
Osončenje je namreč ena od komponent, ki vpliva na zdravo okolje in so zato dopustni le taki vplivi gradnje na osončenje, ki niso prekomerni, da bi ogrožali zdravje ljudi. Zavrnitve ugovora tožnic o vplivu gradnje na osončenost njihovih prostorov zgolj s trditvijo, da PGD ne predvideva vpliva na sosednje objekte (kar je mogoče razumeti, da tudi ne vpliva na njihovo osončenost), ob tem, da pa v PGD vpliv gradnje na osončenost sosednjih objektov ni prikazan, sodišče ne more preizkusiti (niti do tega ne more zavzeti vsebinskega stališča), kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.
ZTuj-2 člen 68, 76, 76/1, 76/2, 76/11, 85. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 3, 3-7, 15, 15/1, 15/2. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
tujec - omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - obrazložitev odločbe - pomanjkljiva obrazložitev - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Tako iz določb Direktive o vračanju kot iz nacionalne zakonske ureditve torej sledi, da mora biti že pisna odločba, s katero se izreče ukrep omejitve gibanja tujca in njegove nastanitve v center, torej ukrep, ki pomeni pridržanje tujca v smislu določb omenjene Direktive, obrazložena tako, da so iz nje razvidni tako dejanski kot pravni razlogi za sprejeto odločitev. Glede na povedano ne zadošča, da se v takšni odločbi navajajo le dejanske okoliščine primera, brez navedbe vsebine tistih določb, ki so pravna podlaga za odločitev, in brez obrazložene presoje vseh ugotovljenih dejstev v luči teh pravnih določb.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ponovna prošnja - družinski spor - nedržavni subjekt preganjanja - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država
Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, sta definirani s prosilčevimi navedbami. Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca.
Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.
Dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - načelo nevračanja
Prosilec ima v pristojni državi članici pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, če je bil v pristojni državi članici že začet postopek vrnitve v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki se ga mora spoštovati.
Tožnik si ne more sam izbirati države, ki bi obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ampak odgovorno državo članico določa Uredba Dublin III.
Tožnik je z navedbami v odgovoru z dne 14. 3. 2022 smiselno ugovarjal zaključku organa, da so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev obveznosti z izrekom denarne kazni. Trdil je namreč, da je naložene obveznosti delno izpolnil, tako da je iz kmetijskih zemljišč, ki jih je imel v uporabi od lastnika teh zemljišč, odpeljal vsa vozila in stroje v njeni lasti ter odstranil ves deponiran material in poravnal površino, ni pa ozemljil in zatravil teh zemljišč, saj mu lastnik teh zemljišč A. A. teh dejanj ne dovoli izvesti, saj so bili obstoječ gramoziran plato in temelji objekta na navedenih zemljiščih že pred prihodom tožnika in teh lastnik A. A. ne dovoli odstraniti oz. jih nadomestiti z zemljo in travo, temveč je zemljišča ogradil z žico in tožniku zagrozil, da bo zoper njega uporabil vsa pravna sredstva, če bi brez njegovega soglasja posegal na njegove nepremičnine; čeprav je torej tožnik pripravljen ozemljiti in zatraviti navedeni nepremičnini, mu je to dejansko onemogočeno, saj mu lastnik ne dovoli posegati na zemljišča.
Tožnikovi ugovori, podani v predmetnem izvršilnem postopku, niso subjektivni razlogi, zaradi katerih zavezancu obveznosti ni uspelo izpolniti, ki pri tem niso pomembni, pač pa se po presoji sodišča ti ugovori nanašajo na samo izvrševanje ureditvene inšpekcijske odločbe in so torej lahko relevantni za odločitev v tej zadevi. Tožnik namreč zatrjuje ravno to, da izvršbo preprečujejo okoliščine, ki so izven njegove sfere in preprečujejo izpolnitev spornih obveznostih ozemljitve in zatravitve nepremičnin, ki so v lasti tretje osebe, ta pa nasprotuje oz. preprečuje posege na svojih nepremičninah. Ker pa, kot rečeno, organa obeh stopenj na te tožnikove navedbe nista argumentirano odgovorila, sodišče izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.
Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zmogljivostih, potrebnih za njegovo izvajanje, in obsegu sredstev za leto 2025 (2025) člen 29, 47, 47/1, 47/1-21. ZUS-1 člen 2, 2/2, 5, 5/4, 32, 36, 36/1, 36/1-4. ZZVZZ člen 63, 63/4.
Uredba kot posamični akt - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - splošni akt vlade - neposredni učinek na položaj stranke - ni posamični akt - zavrženje tožbe
Izpodbijani določbi novele Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zmogljivostih, potrebnih za njegovo izvajanje, in obsegu sredstev za leto 2025 sta po presoji sodišča splošen akt z neposrednim učinkom na pravice in obveznosti naslovnikov. Izpodbijani določbi novele Uredbe zato nimata lastnosti posamičnega akta iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ne učinkujeta le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen krog oseb (tožnike), temveč vzpostavljata pravilo za vse izvajalce zdravstvene dejavnosti (javne zavode in koncesionarje), ki izvajajo ambulanto družinske medicine in imajo znotraj teh ambulant tudi laboratorij. V opredelitvi naslovnikov 192. člena Uredba povsem očitno ni nobene specifične lastnosti, ki bi navzven zagotavljala prepoznavnost tožnikov kot povsem konkretno določenih osebe, na način, ki je lasten upravnim aktom, v katerih se naslovnika praviloma konkretizira z imenom in priimkom oziroma firmo gospodarske družbe. Dejstvo, da novela velja zgolj za leto 2025, navedenega ne spreminja.
Izpodbijani določbi novele Uredba po navedenem ne opredeljujeta pravic ali obveznosti zaključenega kroga oseb ob konkretnem življenjskem dogodku, zato njenih določb (konkretno 29. člena in 21. alineje prvega odstavka 47. člena) ni mogoče šteti za posamični upravni akt, izdan v obliki predpisa in kot tak akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
URS člen 53, 53/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 7, 24. KOP člen 9. Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma člen 25, 25/2.
tujec - dovoljenje za stalno prebivanje - ukrep prepovedi vstopa - razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje - hudo kaznivo dejanje - pravica do zasebnega in družinskega življenja
Sama ugotovitev, da je bil tujec obsojen za hujše kaznivo dejanje, glede na določbe Konvencije za razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje tujcu ne zadošča. Pri odločanju o razveljavitvi tega dovoljenja je treba upoštevati tudi tujčeve osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi z RS ter posledice, ki bi jih tujcu povzročila razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje, pri čemer je treba ugotoviti, ali v opisanem smislu obstajajo humanitarni ali drugi utemeljeni razlogi, ki preprečujejo razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - sprememba splošnih pogojev - predčasna prekinitev naročniškega razmerja - odstop od naročniške pogodbe - strošek zaradi prekinitve pogodbe - subvencionirana komunikacijska oprema
Toženka bi morala tožnico seznaniti s tem, da šteje, da njena trditev, da je stranki z interesom odpustila dolg v znesku 14,99 EUR, ni dokazana. Tega ni storila. Tega, zakaj tega zatrjevanega dejstva ni upoštevala, ni pojasnila niti v izpodbijani odločbi. Zato se sodišče strinja s tožnico, da je treba odločbo v tem delu odpraviti, ker je toženka kršila postopek in ker svojega videnja dejanskih okoliščin v zvezi s temi stroški ni razkrila tožnici pred izdajo odločbe.
Iz petega odstavka 192. člena ZEKom-2 namreč jasno izhaja, da ureja izjemo od tretjega odstavka, saj se že sama poved začne z: "Ne glede na določbo tretjega odstavka", torej ne glede na ureditev v tem členu, po katerem naročnik ne plača dodatnih stroškov med katere sodijo tudi zneski prejetih ugodnosti. Nadalje iz te določbe jasno izhaja, da naročnik plača nadomestilo za terminalsko opremo, ki jo je prejel po akcijski ceni in jo obrži. Plača torej akcijsko ceno in nadomestilo.
gozdno zemljišče - promet z gozdnim zemljiščem - ponudba - sprejem ponudbe - vsebina ponudbe - vezanost na ponudbo
Da je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije zavezujoča, je v Načelnem pravnem mnenju presodilo tudi Vrhovno sodišče na občni seji dne 6. 4. 2012 (v nadaljevanju Načelno pravno mnenje), temu pa je sledila tudi sodna praksa (npr. v sodbah Upravnega sodišča II U 394/2015 z dne 12. 10. 2016, I U 1144/2016 z dne 14. 11. 2017, I U 2601/2017 z dne 8. 1. 2019, II U 366/2018 z dne 19. 4. 2021, sodba in sklep I U 2014/2020 z dne 21. 12. 2022, in druge). Kot je utemeljilo Vrhovno sodišče, je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, dana na podlagi 20. člena ZKZ, v razmerju do predkupnih upravičencev zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena OZ, pravni posel pa je sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote, ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe (tretji odstavek 21. člena ZKZ).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - izvršilni postopek - ugovor zoper sklep o izvršbi - obseg brezplačne pravne pomoči
Stališče toženke in razlaga, po kateri bi bilo mogoče v izvršilnih zadevah, v katerih prosilec nastopa kot dolžnik, brezplačno pravno pomoč dodeliti le za sestavo in vložitev ugovora, ne pa tudi za ostala procesna dejanja, ki so dopustna, in so prav tako pomembna za varstvo njenega pravnega interesa, ki ga zasleduje v postopku, sta po presoji sodišča preozka in nista v skladu z namenom zakona, ki ureja pravico do brezplačne pravne pomoči, s katero se uresničuje ustavna pravica do sodnega varstva.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - odvetniška storitev - znižana nagrada - urnina - odsotnost iz pisarne - sklep o podaljšanju pripora - meritorna odločitev
Upravno sodišče je že v sodbi I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 zavzelo stališče, da pri sklepih o podaljšanju pripora, ki jih sodišče izdaja po 205. členu ZKP, ne gre za procesno odločbo.
Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah že izrekla, da povečanje iz navedene določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Na podlagi te določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve.
Kljub zakonski določbi, ki napotuje na ureditev izplačila poslovne uspešnosti v kolektivni pogodbi oziroma pogodbi o zaposlitvi, delodajalca zavezuje prepoved diskriminacije. Pri plačilu za poslovno uspešnost mora delavcem zagotoviti delodajalec enako obravnavanje glede na osebne okoliščine.
Merilo pri višini izplačila za poslovno uspešnost ne more biti vezano na prisotnost oziroma odsotnost delavca iz razlogov porodniške, očetovskega dopusta ali zdravstvenih razlogov.
Eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane, vendar pa slednji ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da in zakaj ga izvorna država pred dekletovo družino (torej tudi pred njihovim maščevanjem) ne bi bila pripravljena in zmožna učinkovito zaščititi. Zgolj pavšalna trditev, da bi dekletova družina lahko podkupila policijo, zato da bi ju našla v kakšnem drugem kraju v Maroku, pa temu ne more zadostiti.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Slab zdravstveni sistem v državi nasploh oz. slaba ekonomska situacija, kot gre posredno razbrati iz tožnikovih navedb in izpovedi, nista razloga za mednarodno zaščito.
upravni spor - molk organa - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ni upravni akt - zavrženje tožbe
Izpodbijana obvestila o neizdaji odločb o prekrških so bila izdana v zvezi s prekrškovnimi postopki po pravilih ZP-1, torej ne gre za akt, izdan na upravnem področju (v izvrševanju upravne funkcije) oziroma ki bi imel vse nujne značilnosti upravnega akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Glede na to, da je dovoljeno tožbo zaradi molka organa vložiti samo, če gre za opustitev izdaje upravnega akta, procesna predpostavka ni podana, zato ni pogojev za meritorno obravnavo tožbe.