začasna odredba - prostorski akt - težko popravljiva škoda - sprememba namembnosti zemljišča
Upravni spor, v katerem se zagotavlja sodno varstvo pravic posameznikov v primeru izdaje nezakonitih prostorskih izvedbenih aktov, je namenjen varstvu pravic in pravnih koristi tožeče stranke, temu cilju pa služi tudi začasno sodno varstvo, ki ga do končne odločitve v upravnem sporu zaradi varstva svojih pravnih interesov (in ne pravnih interesov drugih in tudi ne javnega interesa) v obliki začasne odredbe predlaga tožeča stranka.
Odlok vzpostavlja drugačno namensko rabo prostora na območju, na katerem se nahajata zemljišči tožeče stranke, od pred tem veljavne, kar tožečo stranko posledično bistveno omejuje pri uporabi, uživanju in razpolaganju z navedenima zemljiščema, za kateri velja posebno (strožje) pravno varstvo, določeno za kmetijska zemljišča.
Z vidika lastnika zemljišča predstavlja določitev namenske rabe zemljišča omejitev njegove lastninske pravice, saj sme zemljišče uporabljati le skladno s prostorskimi akti. Navedeno velja še toliko bolj v primeru, ko je izpodbijani del prostorskega akta namensko rabo zemljišč tožeče stranke v nasprotju z njihovo dejansko rabo spremenil iz stavbnega v kmetijsko.
Sodišče pri ponovnem odločanju o zakonitosti izpodbijane odločbe najprej ugotavlja, da je ta v delu, v katerem je tožnici odmerjeno nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za leta 2005 do 2007, nezakonita. Ker je Ustavno sodišče z odločbo U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024 razveljavilo peti odstavek in tretjo alinejo šestega odstavka 199.b člena ZV-1 ter prvi odstavek in prvo poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1, kolikor se na njihovi podlagi za čas pred 1. 1. 2008 lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, teh določb v tej zadevi, v kateri še ni pravnomočno odločeno (44. člena ZUstS), ni mogoče uporabiti. Sodišče ugotavlja, da je tudi odmera plačila tožničine vodne pravice za leto 2008 zastarala. Sodišče je pri tem upoštevalo stališče Ustavnega sodišča U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024, da bi bilo treba ob ustrezni podzakonski ureditvi plačilo dajatev za rabo vode v letih 2005 do 2007 napovedati oziroma odmeriti v letih 2006 do 2008, da bi jo bilo torej treba odmeriti že v letu, ki sledi letu, za katerega se plačilo te dajatve odmerja. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 125. člena ZDavP-2, povzetega stališča Ustavnega sodišča o teku zastaralnega roka ter okoliščine, da je prvostopenjski organ že 4. 7. 2014 prejel tožničine podatke za izračun višine plačila za vodno pravico, je lahko z izpodbijano odločbo po presoji sodišča tožnici odmeril plačilo za vodno pravico le za obdobje od leta 2009 dalje.
inšpekcijski ukrep - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe - ugovori zoper sklep o dovolitvi izvršbe
Sodišče ugotavlja, da se opisani tožničini tožbeni ugovori ne nanašajo na izpodbijani sklep, s katerim je bila dovoljena izvršba, kar je predmet odločanja v tem postopku, pač pa na inšpekcijsko odločbo, torej na izvršilni naslov. Teh ugovorov zato sodišče ni moglo upoštevati, saj po določbi prvega odstavka 292. člena ZUP s pritožbo zoper sklep v upravnem izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.
V predmetni zadevi ni dvoma, da je kot lastnica nepremičnin s parc. št. 111, 222 in 333 k.o. ... v zemljiški knjigi vknjižena stranska udeleženka in s tem izkazuje pravico graditi na teh nepremičninah, kot je to po presoji sodišča ob izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja pravilno ugotovila tožena stranka. Postopek za izdajo gradbenega dovoljenja namreč obsega presojo, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih za izdajo takega dovoljenja določa zakon, medtem ko odločanje o spornih stvarno pravnih razmerjih presega njegove okvire (tako Upravno sodišče v sodbah I U 663/2010 z dne 18. 11. 2010, III U 61/2012 z dne 22. 3. 2013 in I U 1606/2019 z dne 23. 11. 2021). Na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja zato ne more vplivati dejstvo, da je tožnica sprožila spor glede lastništva prej navedenih nepremičnin in da je ta spor tudi zaznamovan v zemljiški knjigi. Zaznamba spora sama po sebi namreč ni dokaz, da je vpis lastništva v zemljiško knjigo napačen, pač pa je njen učinek v tem, da varuje pridobitelja, ki v sporu uspe, pred vsemi kasnejšimi vpisi stvarnih pravic s tem, da lahko pridobitelj vknjiži svojo pravico v vrstnem redu zaznambe spora, zemljiškoknjižno sodišče pa po uradni dolžnosti dovoli izbris vseh vpisov z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora (80. in 81. člen ZZK-1).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - osebni avtomobil - ugotovitev vrednosti - pravica do izjave
Organ za BPP je v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer v splošnem pojasnil, katere parametre je upošteval pri oceni vrednosti vozila, ki naj bi bilo po posameznih karakteristikah (glede na vrsto vozila in njegovo opremo ter starost) primerljivo osebnemu vozilu prvega tožnika, ob tem pa ni navedel nobenih podatkov o viru oziroma izvoru podatkov, ki so mu služili kot temelj za izvedbo primerjave (pridobljeno strokovno mnenje, cenitev po sistemu Eurotax, podatki iz spletne strani www.avto.net ipd.), svoje ocene pa tudi ni pojasnil podrobneje, to je po posameznih merilih, ki jih je uporabil. Podatki o načinu ugotovljene vrednosti vozila pa se ne nahajajo niti v upravnem spisu. Glede na obrazloženo po presoji sodišča pravilnosti ocenjene vrednosti primerljivega vozila ni mogoče preizkusiti in ji tudi ne nasprotovati.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - vračilo preveč izplačane pokojnine - tujina
Tožnik je za brezplačno pravno pomoč zaprosil v zvezi z zadevo, ki je v teku pred tujim organom (nemško pokojninsko zavarovalnico), zato je organ za BPP ravnal pravilno, ko je vloženo prošnjo kot neutemeljeno zavrnil, sklicujoč se na določbe ZBPP, v skladu s katerimi je mogoče v Republiki Sloveniji brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve odobriti le za postopke in izvensodne poravnave pred sodišči in drugimi organi v Republiki Sloveniji, za postopke v tujini pa le, če gre za postopke pred mednarodnimi sodišči ali arbitražami, za kar pa ne gre v postopku vračila izplačane pokojnine, ki je v teku pred nemško pokojninsko zavarovalnico, torej pred tujim nacionalnim organom.
Sodišče pojasnjuje, da je pritožba zoper odločbo o ukrepu, izdano na prvi stopnji, po ZUP sicer praviloma suspenzivna in zadrži izvršitev odločbe do odločitve o pritožbi, da pa lahko v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZUP1 področni zakon določi, da pritožba ne zadrži izvršitve. V takem primeru je treba skladno s četrtim odstavkom 213. člena ZUP nesuspenzivnost pritožbe vpisati v izrek odločbe. Eden od zakonov, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve, je ZIN, ki v 30. členu določba, da pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni določeno drugače. ZIN je torej za postopke inšpekcijskega nadzora izrecno določil, da pritožba zoper odločbo inšpektorja nima suspenzivnega učinka.
ZKZ v 23. členu (prvi odstavek) na prvo mesto med predkupnimi upravičenci uvršča solastnika zemljišča, kar sta tako tožnica kot prva stranka z interesom. To pomeni, da po tej zakonski določbi nihče od njiju ne more uveljavljati svoje predkupne pravice pred drugim. V drugem odstavku istega člena ZKZ predpisuje pravila za določitev vrstnega reda med kmeti, ki so v skladu s prvim odstavkom uvrščeni na isto mesto, vendar se ta določba smiselno lahko nanaša le na primere iz 2. in 4. točke prvega odstavka, v katerih status kmeta že sam po sebi pomeni okoliščino za določitev vrstnega reda med predkupnimi upravičenci. Drugačna razlaga bi pripeljala do očitno nesmiselne situacije, ko bi bilo mogoče pravila iz drugega odstavka 23. člena ZKZ uporabiti le za nekatere predkupne upravičence na istem mestu (kmete), za druge pa ne. Zakon torej ne daje podlage za neposredno uporabo teh pravil v primerih, kot je obravnavani.
Iz načelnega pravnega mnenje z dne 6. 4. 2012 izhaja, da pristojna upravna enota z odločbo odobri le enega od pogojno sklenjenih pravnih poslov. Kadar ima glede na določbo 23. člena ZKZ več sprejemnikov ponudbe predkupno pravico enakega vrstnega reda, upravna enota pozove ponudnika, naj opravi izbiro. Če ta izbire v postavljenem roku ne opravi, to stori upravna enota, upoštevajoč namen zakonske ureditve predkupne pravice. Iz obrazložitve načelnega pravnega mnenja izhaja, da gre za analogno rabo 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ. Ravnanje prvostopenjskega organa, ki je z uporabo pravila iz drugega odstavka 23. člena ZKZ prepustil izbiro kupca prodajalcu, je torej materialnopravno pravilno.
ZUS-1 člen 20, 20/3, 52, 64. GZ člen 50, 51, 52, 54, 55, 57. ZVO-1 člen 54. URS člen 125. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2018) člen 1-26.
integralni postopek - postopek za izdajo gradbenega dovoljenja - varstvo okolja - pravo unije - sodna praksa Sodišča EU - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - materialna pravnomočnost - objektivne meje pravnomočnosti - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa - presoja vplivov objekta na okolje - varstvo pred hrupom - pravica do zdravega življenjskega okolja - exceptio illegalis - kršitev ustavnega načela delitve oblasti - načelo pravne države - državni prostorski načrt
V okoljsko relevantnih zadevah s pravom EU praviloma ni skladno splošno pravilo upravnega spora o prekluzijah, urejeno v tretjem odstavku 20. člena37 in 52. členu ZUS-1. Večjega pomena je namreč širok dostop do sodišč zadevne javnosti in s tem povezana celovita presoja materialne ali postopkovne pravilnosti sprejete odločitve, razen če gre za argument, ki pomeni zlorabo postopka ali ki je podan v slabi veri.
Pravnomočnost, na katero je v skladu z 2. členom Zakona o sodiščih vezano Upravno sodišče pri ponovnem sojenju v isti zadevi, se poleg izreka sodbe, razteza le na pravna in dejanska vprašanja, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev (oziroma predhodno ugotovitev razlogov za nezakonitost akta). Namen takšne ureditve je v pravnem varstvu tožeče stranke, ki je s tožbo uspela in se lahko zanese na odločitev sodišča v smislu, da jo bo (najprej) spoštovala tožena stranka v ponovnem postopku, če pa ta ne, pa Upravno sodišče, ki bo nespoštovanje predhodne odločitve s strani tožene stranke sankcioniralo v okviru določbe 65. člena ZUS-1. Bistveno torej je, kateri razlogi so predstavljali podlago za odločitev sodišča o odpravi upravnega akta s strani sodišča. To pomeni, da če je sodišče v okviru prve presoje obravnavalo tudi tožbene razloge, za katere je ocenilo, da ne predstavljajo razlogov za nezakonitost akta in zato za njegovo odpravo, ni mogoče šteti, da je glede njih sodba materialno pravnomočna. Tožeča stranka, ki je sicer s tožbo uspela, saj je sodišče izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (a iz drugih razlogov oziroma na drugi podlagi), namreč zoper sodno obrazložitev, s katero so bili njeni tožbeni razlogi vsebinsko zavrnjeni, nima možnosti vložitve pravnega sredstva. Zakon (ZUS-1, ZPP) namreč v takšnem primeru tožeči stranki ne dopušča vložitve pravnega sredstva.
Razlage, da lahko (protiustavna) Uredba o hrupu predstavlja veljavno pravno podlago za presojo dopustnosti (zakonitosti) gradnje objekta z vplivi na okolje, torej nameravanega (bodočega) posega v okolje, sodišče ne more sprejeti. Podzakonski predpis, ki je bil sprejet s kršitvijo temeljnih načel in določb Aarhuške konvencije (ki je del prava EU), prenesenih v določbe ZVO-1, ne more predstavljati ustavnoskladne in zakonite podlage za izdajo gradbenega dovoljenja iz 57. člena GZ. (Ne)obstoja pomembnih škodljivih vplivov na okolje namreč ni dopustno presojati na podlagi takšnega podzakonskega predpisa. Povedano drugače, pravni učinki protiustavnosti Uredbe o hrupu, ugotovljene z odločbo z dne 6. 7. 2022, se upoštevaje ustavnoskladno razlago te odločbe v celoti raztezajo na PVO z vidika varstva pred hrupom v tej zadevi. Glede na to mora sodišče uporabo te Uredbe v predmetni zadevi odkloniti (exceptio illegalis). V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja tožeče stranke iz 72. člena Ustave. Kot predhodno pojasnjeno, uporaba instituta exceptio illegalis predstavlja obliko sodnega nadzora nad splošnimi akti uprave prav v situacijah kot je predmetna – ko je bila (med drugim) na neustavnem podzakonskem predpisu, katerega glavni namen naj bi bil varstvo zdravega življenjskega okolja, dovoljena gradnja objekta z vplivi na okolje.
Ustavna odločba U-I-441/18-23 z dne 6. 7. 2022 je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 99/2022 dne 22. 7. 2022. To pomeni, da je rok, v katerem bi morala Vlada RS izvršiti odločbo Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti, iztekel z dnem 22. 7. 2023. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat opozorilo, da če se pristojni normodajalec v roku ne odzove na odločbo Ustavnega sodišča, izdano na podlagi 48. člena ZUstS, to predstavlja hudo kršitev načel pravne države in delitve oblasti; odločbe Ustavnega sodišča so obvezne in morajo tako dejansko učinkovati, kot take pa jih morajo vsi državni organi spoštovati in izvrševati. Nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča ne le vzdržuje protiustavno stanje, temveč ga lahko tudi poglablja. V konkretnem primeru je za izdajo gradbenega dovoljenja pristojno ministrstvo, ki je pristojno za gradbene zadeve (drugi odstavek 7. člena GZ), na čelu katerega je minister, ki je član Vlade RS (110. člen Ustave). Ministrstvo je eden najvišjih organov državne uprave, nad njim je le Vlada RS (prim. prvi odstavek 1. člena Zakona o Vladi RS). Glede na navedeno ima torej ministrstvo, ki je pristojno za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja, dolžnost, da Vlado RS opozori na protiustavnost Uredbe o hrupu oziroma kot pristojnega normodajalca na dolžnost spoštovanja odločb Ustavnega sodišča. V ta namen bi moral zadoščati že argument, da Republika Slovenija ne more izdajati gradbenih dovoljenj za objekte z vplivi na okolje na podlagi predpisa, ki je bil sprejet s kršitvijo določb Aarhuške konvencije in s tem prava EU.
promet s kmetijskimi zemljišči - ponudba - sprejem ponudbe - odobritev pravnega posla - status zaščitene kmetije - nedovoljena delitev zaščitene kmetije
V obravnavani zadevi ni spora o tem, da gre pri pravnem poslu med tožnikom in stranko z interesom za promet v smislu 17. člena ZKZ in da ne gre za katerega od primerov pridobitve kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ko po drugem odstavku 19. člena ZKZ odobritev upravne enote ni potrebna. Kot izhaja iz razlogov obeh upravnih odločb, je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo za odobritev pravnega posla utemeljil z ugotovitvijo, da predmetna nepremičnina s parc. št. 1238 k.o. ... spada v zaščiteno kmetijo stranke z interesom, zaščitena kmetija pa se v prometu v skladu z 18. členom ZKZ ne sme deliti, razen pod pogoji oziroma v primerih, ki so opredeljeni v nadaljevanju tega člena, za kar pa v obravnavani zadevi glede na neprerekane ugotovitve upravnega postopka ne gre.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja - začasna odredba
Pristojni organ mora pri presoji nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezne posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
V kolikor je bil tožnik deležen grdega ravnanja policistov, je tako ravnanje popolnoma nesprejemljivo, vendar pa to še ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. V primeru vrnitve na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe bodo tožnika obravnavali drugi organi, in sicer organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe in se odločijo za to, da bodo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Ko je tožnik na osebnem razgovoru opisoval njegove izkušnje po tem, ko je na Hrvaškem prišel v azilni dom, iz njegove izpovedi ni mogoče sklepati, da bi bile na Hrvaškem podane sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu ali pogojih za sprejem prosilcev, saj je povedal, da v azilnem domu na Hrvaškem ni imel težav, da je imel na voljo hrano, da je dobil sobo in da si je tam tudi odpočil.
ZIN člen 5, 28. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-6.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o ustavitvi postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - pravni interes - zavrženje tožbe
Iz ustaljene novejše sodne prakse Upravnega sodišča (glej npr. sklepe I U 500/2021 z dne 28. 2. 2023, I U 568/2019 z dne 1. 10. 2020 in III U 309/2019 z dne 13. 2. 2020 ter sodbi tega sodišča I U 327/2019 z dne 27. 8. 2020 in I U 945/2017 z dne 10. 4. 2018), ki temelji na odločitvah Vrhovnega sodišča (prim. sklepe I Up 104/2024 z dne 20. 8. 2024, I Up 142/2021 z dne 13. 10. 2021, I Up 27/2021 z dne 1. 9. 2021, X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016 in X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016), jasno izhaja stališče, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne predstavlja akta iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Gre za procesni sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Tudi za izpodbijanje tovrstnih procesnih sklepov pa je potreben pravni interes.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 18, 18/1, 18/1-b
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - trditveno in dokazno breme - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja - začasna odredba
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
Sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016 ter SEU v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji, tožnik izraža stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti. Sodišče temu pritrjuje, ocenjuje pa, da tožnik ni navajal, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško kaj takšnega grozilo.
Kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ, definirani s tožnikovimi navedbami, slednji ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njegovo predajo Republiki Hrvaški.
Toženka, upoštevaje sklep Vrhovnega sodišča I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, ni bila dolžna preverjati ali v Republiki Hrvaški morda obstojijo sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga tja ne bi smelo vrniti. Sodišče se strinja s toženko, da tožnik tudi ni izkazal, da bi trpel za posebej hudo duševno ali telesno boleznijo, ki bi lahko kakorkoli vplivala na odločitev o njegovi predaji.
Davčni inšpekcijski nadzor v tožnikovem primeru je bil osredotočen na okoliščine v zvezi z dvigi gotovine za obdobje od začetka leta 2018 do sredine leta 2021 in v zvezi z odhodki v obračunih davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 2018-2020. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzel ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora ter navedel razloge in pravne podlage, iz katerih izhaja obstoj pričakovane davčne obveznosti, ter pojasnil, kako je ugotovil višino posameznega davka. Po presoji sodišča je verjetnost, da bo obveznost v določeni višini nastala, tako obrazložena.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZPOmK-2 člen 96, 96/1. ZKme-1 člen 61f, 61g.
varstvo konkurence - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - ureditvena začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - administrativno sankcioniranje pravnih oseb
Prvi odstavek 96. člena ZPOmK-2 izrecno določa, da se administrativna sankcija prisilno izvrši po pravnomočnosti odločbe, s katero je izrečena. Ta določba jasno razmejuje med prostovoljnim plačilom administrativne sankcije v izreku določenem roku in možnostjo prisilne izvršitve, ki je dovoljena šele po nastopu pravnomočnosti odločbe. Vložena tožba v upravnem sporu dejansko odlaga pravnomočnost izpodbijane odločbe do odločitve Upravnega sodišča o vloženi tožbi. S tem tudi ni podana dolžnost plačila administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe. Prostovoljno plačilo lahko tožnik opravi že pred pravnomočnostjo odločbe, če se za to sam odloči.
Razlikovanje med prostovoljnim plačilom in prisilno izvršitvijo je pomembno tudi z vidika teka in s tem nastanka zamudnih obresti. Iz argumentacije tožnika izhaja, da bi mu z zapadlostjo administrativne sankcije (po preteku 15-dnevnega roka) začele teči zakonske zamudne obresti, ne glede na to, da prisilna izvršitev še ni možna. To pomeni, da tožnik ni popolnoma zavarovan pred pravnimi posledicami izpodbijane odločbe do nastopa pravnomočnosti le-te, saj mu zaradi določitve kratkega roka za prostovoljno plačilo grozi začetek teka zamudnih obresti še pred pravnomočnostjo odločbe. Sodišče ugotavlja, da navedena argumentacija tožnika seveda drži zgolj v primeru, da izpodbijana odločba ne bi bila odpravljena. V primeru odprave izpodbijane odločbe tudi teka zakonskih zamudnih obresti ne bi bilo, ker odprava deluje ex tunc in bi se štelo, da izpodbijana odločba ni bila izdana. Upoštevajoč navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ima pravni interes za vložitev predloga za izdajo predlagane začasne odredbe, saj se želi izogniti možnemu nastanku obveznosti plačila zamudnih obresti od zneska administrativne sankcije, ki bi začele teči z zapadlostjo obveznosti še pred pravnomočnostjo odločbe v primeru, da bi bila njegova tožba zavrnjena.
Za izdajo odložitvene, kot tudi ureditvene začasne odredbe mora biti izkazano, da bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. 3. točka izreka izpodbijane odločbe ne vsebuje izreka glede zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude plačila administrativne sankcije, torej po poteku paricijskega roka. Ta dolžnost tožniku ni naložena z izpodbijano odločbo. Drugi odstavek 96. člena ZDavP-2 določa, da se zamudne obresti, inter alia, ne zaračunavajo od denarnih kazni in glob. Da imajo administrativne sankcije kaznovalno naravo, enako kot denarne kazni in globe, ne more biti sporno. Zakon torej obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti določa za davke in ne za oblike kazni, ki se določijo v denarnem znesku. Vendar to za zavrnitev tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe niti ni relevantno. Sodišče je namreč začasno odredbo zavrnilo iz razloga, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1. Tožnik nastanek težko popravljive škode utemeljuje izključno s finančnimi posledicami, torej s finančno škodo, vendar takšne trditve niso zadostne za izkazovanje težko popravljive škode v smislu drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče, sama finančna škoda, četudi nastane, še ne predstavlja avtomatično težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da tožnik s trditvami v postopku ni izkazal, da bi mu zatrjevana izgubljena vrednost denarja v primeru povračila vplačane sankcije, niti samo plačilo administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe, predstavljal težko popravljivo škodo za njegovo poslovanje. Celo nasprotno, navedel je, da lahko administrativno sankcijo plača v vsakem trenutku. Ob upoštevanju tožnikovega izrazito močnega finančnega položaja, ki ga navaja sam tožnik v tožbi, takšen strošek ne predstavlja težko popravljive škode, saj ne more ogroziti poslovanja tožnika. Pomembno je tudi, da tožnik sam v svojem predlogu navaja, da je dobro stoječa gospodarska družba, ki lahko plača administrativno sankcijo kadarkoli, kar dodatno potrjuje, da mu stroški izgube zamudnih obresti v primeru uspešnega povračila vplačanega zneska administrativne sankcije, ne more predstavljati težko popravljive škode, če mu niti plačilo celotne administrativne sankcije ne predstavlja težko popravljive škode. Ob upoštevanju tožnikovega finančnega položaja, takšen strošek tako ne predstavlja težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.
Argumenti o možnosti nastanka škode zaradi nezmožnosti povrnitve polne vrednosti denarja z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob morebitni razveljavitvi odločbe se nanašajo na posledice prostovoljnega predčasnega plačila, ki pa je rezultat tožnikove lastne svobodne odločitve in ne zakonske obveznosti. Obveznost plačila je odložena do pravnomočnosti izpodbijane odločbe. Sodišče tudi zavrača tožnikove trditve o finančnem položaju toženke in njeni domnevni nezmožnosti vračila administrativnih sankcij v primeru tožnikovega uspeha v upravnem sporu. Administrativne sankcije so prihodek Republike Slovenije, torej proračuna. Toženka je javna agencija, ki se financira iz državnega proračuna Republike Slovenije, ki zagotavlja sredstva tudi za vračila morebitnih administrativnih sankcij v primeru odprave njenih odločb. Vračilo vplačanih administrativnih sankcij se uveljavlja proti Republiki Sloveniji kot prejemnici teh sredstev.
ZVO-1 člen 3, 3/1, 3/1-5, 156, 156/1, 157, 157/1. Uredba o odpadkih (2015) člen 17, 17/1
odpadki - ukrep inšpektorja za okolje - odločba o ravnanju z odpadki - odstranitev odloženih odpadkov - odprava odločbe - pravni interes za tožbo
Ker konkretne okoliščine v okviru določila 5. točke prvega odstavka 3. člena ZVO-1, da je odpadek snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči, niso bile ugotovljene niti ni bilo odgovorjeno na navedbe inšpekcijskih zavezancev, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je zaključek v izpodbijani odločbi, da gre za odpadke, preuranjen ter nepreverljiv.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Pri sprejemu prosilcev po Dublinski uredbi v Francoski republiki res obstajajo določene težave, ki terjajo nekoliko več osebnega angažmaja prosilcev, te pa še ne predstavljajo takih okoliščin, ki bi v smislu sistemskih pomanjkljivosti preprečevale predaje prosilcev oziroma bi bila podana nevarnost, da bi bili ob predaji podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU.
Izpodbijana odločba o zavrnitvi tožničine prošnje za dodelitev BPP bi morala vsebovati obvezne sestavine odločbe iz 214. člena ZUP, ki se uporablja tudi glede sestave odločbe BPP, saj tega ZBPP ne določa drugače. Izpodbijana odločba teh sestavin sploh nima, saj ji manjka celotni del obrazložitve odločbe. Navedena odločba je sicer podpisana, vendar je izdana brez obrazložitve, nima pa tudi pouka o pravnem sredstvu. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ne da bi pošiljalo tožbo v odgovor toženki, saj je izpodbijana odločba očitno tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus njene zakonitosti.
ZDoh-2 člen 45, 45/2. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3
dohodnina - znižanje davčne osnove - stroški prevoza na delo in z dela - exceptio illegalis
V okvir 45. člena ZDoh-2, ki posebej ureja upoštevanje stroškov prevoza na delo in z dela za zavezance, ki prejemajo dohodek iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini, kamor nesporno sodijo stroški, ki nastanejo pri prevozu na delo in z dela od prebivališča v tujini, pa sodijo tudi stroški prevoza od mesta opravljanja dela v tujini do zavezančevega prebivališča v Sloveniji. Pri tem omejitve, ki je določena v 3 .členu Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja ni dopustno uporabiti, saj presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom (exceptio illegalis).
davek od dohodkov pravnih oseb - molk organa - molk drugostopenjskega upravnega organa - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - težko popravljiva škoda - javni interes
Po presoji sodišča je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal, da mu neposredno grozi nelikvidnost ter plačilna nesposobnost ter posledično kapitalska neustreznost zaradi blokade denarnih sredstev in posledično postopek zaradi insolventnosti. Da je to verjetno, tožnik izkazuje z navedbami, ki imajo podlago v bilanci stanja za leto 2024, med drugim s konkretnimi podatki in številkami in zaključki, ki jim sledijo, iz katerih izhaja, da plačila davčne obveznosti ne more izvesti v breme obstoječih takoj likvidnih sredstev in da je potrebno unovčevanje drugih kratkoročnih in dolgoročnih sredstev ali zadolževanje. Ker hkrati ne bo imel denarnih sredstev, tožnik ne bo zmožen pravočasno plačevati obveznosti daljše obdobje, kar lahko povzroči kratkoročno in dolgoročno plačilno nesposobnost in trajno nelikvidnost in posledično postopek zaradi insolventnosti.