mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - strah pred preganjanjem - bližnji sorodnik - mamila - zavrnitev pritožbe
Eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite je tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti. Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane (ne pa tudi droge), vendar pa slednji ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi.
Vložitev ponovne prošnje je mogoiče doseči le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da pa se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno. Ravno vidik pravočasnosti navajanja dejstev in dokazov je v obravnavani zadevi pritožbeno sporen.
Oba sklopa v tožbi zatrjevanih dejstev - družinske težave zaradi dedovanja po očetu in okoliščina, da tožniku v izvorni državi grozi brezdomstvo - sta bila podvržena vsebinski presoji, zato je pritožbeni očitek, da navedb o brezdomstvu ni mogoče šteti za prepozne oziroma prekludirane v smislu 52. člena ZUS-1, za odločitev nebistven.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - ugoditev tožbi - pritožba tožene stranke - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - preverjanje podatkov - dokazna ocena sodišča - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče ne more pritrditi posplošenemu stališču, da trditve o ravnanju zoper prosilca v policijskem postopku odgovorne države vedno pomenijo, da upravnemu organu ni treba raziskovati, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku odgovorne države v upravnem postopku, ne glede na druge okoliščine,
Ravnanje policistov, ki so zaradi ruskega državljanstva tožniku izrecno odklanjali možnost vstopa na Hrvaško in tožnikovo nadaljnjo obravnavo, bi lahko kazalo na sistemsko pomanjkljivost v zvezi z azilno obravnavo določenih državljanov, še posebej ob upoštevanju, da je država, katere državljan je tožnik, udeležena v vojni. Do teh navedb pa se tožena stranka v svojem sklepu ni opredelila.
DZ člen 7, 7/4. ZUS-1 člen 17, 32, 36, 36/1, 36/1-3.
začasna odredba - procesne predpostavke za dopustnost tožbe - nadaljevanje šolanja - osnovna šola - stranka v postopku - varstvo koristi otroka - razveljavitev začasne odredbe
Četrti odstavek 7. člena DZ, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, državni organom, izvajalcem javnih služb, nosilcem javnih pooblastil, organom lokalnih skupnosti ter drugim fizičnim in pravnim osebam, res nalaga skrb za korist otroka. Vendar pa se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti,ne pomeni pa obveznosti in s tem splošnega pooblastila vzgojno izobraževalnemu zavodu - osnovni šoli, da v svojem imenu sproži (upravne) postopke pred drugimi (upravnimi) organi za varstvo pravic oziroma koristi svojega učenca, torej tujih pravic in koristi.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 40, 40/2, 40/3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje vloge - nova dejstva - spolna usmerjenost - verska nevtralnost - zamolčanje dejstev - nekrivdni razlog - strah - zavrnitev pritožbe
Pritožnikovih več kot dve leti trajajočih zadržkov oziroma strahu pred razkritjem njegove biseksualne spolne usmerjenosti in ateizma, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni mogoče šteti za opravičljiv razlog za opustitev njihovega navajanja v predhodnih postopkih. Povsem razumljivo, da bi pritožnik lahko imel tovrstne zadržke ob prvem kontaktu z uradnimi osebami ali v zgodnjih fazah azilnega postopka, ni pa razloga, da o tem ni spregovoril kasneje, ko je imel za to zelo veliko priložnosti.