Predpostavka za uporabo 488. člena ZPP je nespornost dejanskega stanja. To pomeni, da sodišče pri odločitvi o zahtevku zgolj opravi conclusio, to je vrednotenje nespornega dejanskega stanja na zakonski dejanski stan. Domneva iz drugega odstavka 214. člena ZPP je umeščena v splošni del zakona, zato predstavlja splošno pravilo, katerega ni mogoče izključiti za posamezno procesno situacijo, če zakon izrecno ne ureja takšne izjeme. Zgolj okoliščina, da je nespornost dejanskega stanja nastopila v posledici učinka domneve iz drugega odstavka 214. člena ZPP, ne more predstavljati ovire sodišču za odločitev o sporu na podlagi 488. člena ZPP.
Drugačen je položaj v primeru, ko je pogodbo odpovedal najemnik. Četrti odstavek 29. člena ZPSPP določa, da sodišče takšno najemnikovo odpoved zgolj vroči najemodajalcu, ne da bi izdalo nalog. To pomeni, da oblikovalni učinek prenehanja pogodbenega razmerja ne nastopi v posledici oblikovalne odločbe sodišča, temveč zgolj v posledici vročitve izjave volje najemnika o odpovedi pogodbe najemodajalcu. Vloga sodišča je zato v tem primeru drugačna. To pa je tudi odločilna okoliščina za presojo dopustnosti drugačnega dogovora med pogodbenima strankama o načinu odpovedi najemne pogodbe s strani najemnika.