Postopek izbire sodnika in predsednika sodišča spada med postopke, za katere veljajo zahteve iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). V primeru, ko država kandidatom v postopku imenovanja zagotavlja sodno varstvo, čeprav v omejenem obsegu, je tako tudi po praksi ESČP pri odločanju v teh zadevah treba upoštevati standarde poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Temu sledi tudi Ustavno sodišče, ki zagovarja, da mora sodni svet kot poseben ustavni organ (131. člen Ustave) imeti pri odločanju široko polje proste presoje, vendar mora prav zaradi tega posebej paziti, da so v tem postopku zagotovljena jamstva poštenega postopka iz 22. člena Ustave. Postopek, v katerem se kandidat poteguje za sodniško mesto, mora biti pošten: skladen z ustavo, zakonit in transparenten, izbira pa utemeljena na objektivnih merilih.

Po praksi ESČP je ob očitku nepoštenosti postopka treba ugotoviti, ali je bil postopek v celoti, vključno z načinom zbiranja in predložitve dokazov, pošten v smislu prvega odstavka 6. člena EKČP, zlasti tudi z vidika pravice stranke do izjave. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je Sodni svet zato, ker tožnici pred ustnim razgovorom in odločanjem ni dal možnosti, da s predložitvijo listinskih dokazov ovrže obremenjujoče očitke o neetičnem ravnanju in kazenski ovadbi oziroma ni sam preveril govoric, kršil njeno pravico do poštenega postopka.

Z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva je za neizbrane kandidate ključno, da jim je zagotovljeno sodno varstvo zoper odločitev o izbiri, iz katere mora izhajati, da kandidat izpolnjuje vse zakonske pogoje in kriterije za opravljanje sodniške funkcije. Obrazložitev odločitve o izbiri mora biti vsebinsko toliko „polna“, da bo neizbrani kandidat lahko preveril potek postopka in izpolnjevanje pogojev, kriterijev oziroma kvalifikacije izbranega kandidata. Obrazložitev izbire že po naravi stvari ni namenjena primerjavi med posameznimi kandidati, ampak utemeljitvi, zakaj je posameznik izbran, zato podatki o ostalih kandidatih vanjo ne sodijo.

V primeru, ko je neizbranim kandidatom hkrati z vročitvijo obvestila o neizbiri iz devetega odstavka 18. člena ZSS vročena obrazložena odločba o izbiri oziroma predlog o imenovanju iz 21. člena ZSS (kakršen je obravnavani primer) bi bilo nelogično, da bi Sodni svet, ki je odločil o izbiri enega od kandidatov in razloge za svojo odločitev obrazložil v skladu z zakonskimi kriteriji iz 28. člena ZSS, neizbranim kandidatom (o katerih neizbiri ni odločal), posebej konkretiziral razloge za njihovo neizbiro. Razlogi za izbiro enega kandidata namreč predstavljajo protipol razlogom za neizbiro vseh ostalih kandidatov. Ko Sodni svet izbere enega izmed kandidatov, ki izpolnjuje pogoje za razpisano sodniško mesto in ga predlaga v izvolitev in imenovanje (prvi odstavek 19. člena ZSS), razlogi za izbiro enega kandidata, ki so vsebovani v odločitvi o izbiri, hkrati pomenijo tudi razloge za neizbiro neizbranih kandidatov. Ravno razlogi za izbiro so po naravi takega postopka vedno antipod razlogom za neizbiro.

Mnenje oddelka v postopku za izvolitev oziroma imenovanje sodnika ni zakonska kategorija, se je pa uveljavilo v praksi. Po vsebini mnenje oddelka pomeni posvetovanje predsednika sodišča o kandidatu s sodniki oddelka, ki so dobro seznanjeni s strokovnim delom kandidatov, ki izhajajo iz sodniških vrst nižjih sodišč. V obravnavanem primeru je bil tožnik z mnenjem oddelka seznanjen in se je o njem izjavil ter podal številne predloge pristojnim institucijam.. Njegova pravica do izjave in obrambe v zvezi z mnenjem oddelka ni bila kršena.

Iz zakonskega besedila zadnjega stavka šestega odstavka 18. člena ZSS ne izhaja, da bi morale biti v zapisnik (o posvetovanju) v posameznih fazah postopka vključene navedbe o razlogih oziroma prevladujočem razlogu za končno odločitev posameznih članov sodnega sveta, kot to navaja tožnik. Ob smiselni uporabi določb drugega odstavka 81. člena ZUP zabeležka rezultata o glasovanju in število glasov, upoštevaje naravo odločitve o izbiri (glasovanje za ali proti) in način glasovanja Sodnega sveta zadoščata zahtevi, da se v zapisnik vpiše kratka vsebina tistega, kar je bilo sklenjeno. Poleg tega je v Poslovniku Sodnega sveta določena možnost, da se na zahtevo posameznega člana Sodnega sveta v zapisnik poimensko navede, kako je glasoval in da se v zapisnik na zahtevo posameznega člana izrecno zapiše mnenje, ki ga je podal (četrti odstavek 27. člena). S tem se zagotavlja, da se v primeru različnih mnenj ali nesoglasij lahko zagotovi transparentnost postopka glede posvetovanja in tudi glasovanja v postopku izbire.

Za upravno zadevo gre, kadar ima organ po javnopravnih določbah pristojnost, da kot nosilec oblasti izrazi svojo voljo o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni upravni zadevi. Nobena od pristojnosti Komisije za etiko in integriteto pri Sodnem svetu Republike slovenije (v nadaljevanju KEI) iz 49. člena ZSSve ne pomeni enostranskega, oblastnega odločanja o pravicah posameznika na področju upravnega prava.

Načelna pravna mnenja KEI ne vsebujejo normativnega elementa. To, da je v izpodbijanem načelnem mnenju KEI mogoče prepoznati, da je bila podlaga za sprejem mnenja ravnanje tožnika, nikakor ne zadošča za sklep, da gre za oblastveni, posamični akt, s katerim je bilo odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Tudi morebiten vpliv sprejetega načelnega mnenja na potencialni disciplinski postopek ne zadošča za oceno, da načelno pravno mnenje ustvarja konkretni pravni učinek nasproti konkretnemu posamezniku. Pogoj posamičnosti in konkretnosti je izpolnjen, ko akt ustvari neposredne pravne učinke zoper posameznika. Z načelnimi mnenji KEI pa se konkretna ravnanja sodnikov presoja le na načelni ravni.

Sodni svet je po Ustavi eden izmed garantov sodniške neodvisnosti in opravlja pomembno vlogo pri konstituiranju sodne oblasti ter pri tem nosi tudi svoj del odgovornosti. Da bi bil lahko ta ustavni položaj Sodnega sveta spoštovan in ohranjen v sodnem sporu med sodnikom in Sodnim svetom, Vrhovno sodišče ne sme nedopustno omejevati prostora presoje, ki mu je zaupan kot posebnemu ustavnemu organu.

Sodnik pridobi naziv višjega, zahtevnejšega sodniškega mesta, mimo javnega razpisa, kjer bi za pridobitev takega naziva moral izkazati najboljši rezultat v primerjavi z drugimi kandidati, ne da bi se preizkusil s sojenjem v zahtevnejših zadevah. Če se je sodna praksa na začetku nagibala k stališču, da je zahteva po strožjem standardu nadpovprečnosti pri tej obliki hitrejšega napredovanja neutemeljena, je Vrhovno sodišče prav v tej razliki prepoznalo utemeljenost stopnjevanja zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku.

Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu s tem v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, omogoča, da v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika javnega interesa kot tudi z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje.

Iz same zasnove postopka imenovanja predsednikov sodišč, ki je namenjena varovanju neodvisnosti sodstva, in prepovedi abrbitrarnosti, izhaja, da bolj kot so mnenja pristojnih o kandidaturi usklajena in argumentirana ter drugačna od odločitve Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za posplošeno in vsebinsko prazno obrazložitev toženca. Pri tem ni nepomembno, da tožnik po zadnjih dveh ocenah sodniške službe, ki sta vsebovali tudi oceno njegovih sposobnosti za opravljanje nalog na vodstvenem delovnem mestu, izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Sodni svet je sicer tožnika po razgovoru pozval k dodatnim pojasnilom v zvezi s sodno statistiko Višjega sodišča, a po tem, ko jih je prejel, ni izrazil nobenih pomislekov niti ni od kandidata zahteval dodatnih pojasnil ali ga vabil na ponovni razgovor, tako da bi bilo mogoče iz razgovora z njim ali pisne komunikacije razbrati razloge za neizbiro.

Skopa navedba, da "tožnik ni prepričal potrebnega števila navzočih članov Sodnega sveta, da bo z njegovim (ponovnim) imenovanjem na mesto predsednika Višjega sodišča zagotovljeno najbolj optimalno vodenje navedenega sodišča“, ne omogoča ocene o nearbitrarnosti odločanja.

Za oceno o povprečnosti vodenja sodišča ne zadošča pavšalna ugotovitev, da so rezultati sodišča v zadnjem obdobju povprečni, zlasti še, če je sodišče slabše rezultate doseglo po kriterijih, na katere tožnica kot predsednica sodišča praviloma niti ni mogla vplivati (trajanje postopkov v pomembnejših zadevah in delež potrjenih zadev) oziroma ne da bi bilo ugotovljeno, kako in če je k temu prispevalo njeno vodenje. Upoštevati je treba, da kriteriji in merila za ocenjevanje uspešnosti vodenja sodišča, za razliko od kriterijev za napredovanje, niso določeni in da tožnica ne kandidira za mesto predsednice sodišča, temveč da bi v nadaljevanju svoje kariere opravljala sodniško funkcijo na istem delovnem mestu v višjem sodniškem nazivu. Nenazadnje pa napredovanje sodnika ni namenjeno zgolj zagotavljanju njegove materialne neodvisnosti oziroma izboljšanju njegovega materialnega položaja, temveč tudi moralnemu priznanju sodniku za njegovo (zlasti dolgoletno) delo.