CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00087758
ZKP člen 129, 129/1. ZPP člen 320. OZ člen 367.
zastaranje - pretrganje zastaranja - tožba, zavržena zaradi nepristojnosti - premoženjskopravni zahtevek - napotitev na pravdo - začetek teka roka za vložitev tožbe - ugoditev reviziji
Rok iz 367. člena OZ varuje učinke pretrganja zastaranja. Ko sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil oškodovanec napoten, da odškodninski zahtevek uveljavlja v pravdi, odloči na seji, na kateri sodbe ne razglasi, začne rok treh mesecev iz 367. člena OZ teči, ko je oškodovancu vročena odločba sodišča druge stopnje.
ZKP v prvem odstavku 129. člena ne ureja vprašanja zastaranja civilnopravnega zahtevka, o katerem kazensko sodišče sploh ni odločilo. V okviru civilnopravnega zahtevka je čas nastopa pravnomočnosti pomemben zaradi dopustnosti začetka pravdnega postopka, v katerem oškodovanec uveljavlja civilnopravni zahtevek. Skladno z določbo prvega odstavka 103. člena ZKP smejo upravičenci do konca glavne obravnave umakniti predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku in ga uveljavljati v pravdi. Dokler pa upravičenec takšen zahtevek uveljavlja v kazenskem postopku, iz razloga litispendence ni dopustno vložiti tožbe pred pravdnim sodiščem.
dopuščena revizija - nelegalno zgrajen objekt - odstranitev nelegalno zgrajenega objekta - javni interes - potek časa - pravica do zdravega življenjskega okolja - urejanje prostora - inšpekcijski ukrep - legitimno pričakovanje - rok za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe - zastaranje izvršitve - odklonilno ločeno mnenje
Javni interes za odstranitev nelegalno zgrajenih objektov ne preneha zgolj zaradi poteka časa. Ta obstaja, vse dokler obstaja stanje nezakonite gradnje, to je stanje pravnomočno ugotovljenega nezakonitega posega v prostor, in zahteva, da se vzpostavi zakonito stanje, ki bo v skladu s predpisi oziroma prostorskimi akti, ki med drugim varujejo pravico do zdravega življenjskega okolja, ki spada med temeljne ustavne vrednote, ter določajo načine urejanja prostora kot omejene in nenadomestljive naravne dobrine s premišljenim poseganjem v prostor, vključno z varstvom pred pretirano pozidanostjo. Prav tako je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice že presodilo, da celo temeljne pravice ne morejo imeti prednosti pred premisleki glede varstva okolja.
Oseba, ki ji je zaradi nelegalne gradnje s pravnomočno upravno odločbo naložen inšpekcijski ukrep odstranitve in vzpostavitve prejšnjega stanja, niti ne more imeti upoštevnih, v pravu utemeljenih legitimnih pričakovanj, da ji na podlagi tega izvršilnega naslova po določenem (tudi daljšem) časovnem obdobju vendarle ne bo izdan sklep o dovolitvi izvršbe. Pravo namreč zastaranja izvršitve pravnomočne upravne odločbe v tem primeru ne predvideva, prav nasprotno - izrecno določa, da dejstvo, da sklep o dovolitvi izvršbe ni bil izdan v 30 dneh od nastanka izvršljivosti odločbe, ne izključuje obveznosti njegove izdaje.
ZKP člen 201, 201/1-3, 148, 148/4, 249, 252, 253, 266. ZNPPol člen 113.
podaljšanje pripora - odvzem prostosti - čas odvzema prostosti - vštevanje časa pridržanja - prekrškovni postopek - trajanje pripora - nedovoljen dokaz - video posnetek kot dokaz - snemanje - odvzem krvi - nujna preiskovalna dejanja - doktrina prima facie - telesni pregled
Pridržanje do iztreznitve je na podlagi sklepa policije zakonito trajalo dvanajst ur kot posledica ravnanj obdolženca ob njegovi odreditvi. Dejstvo, da se je status storilca prekrškov v vmesnem času - na podlagi novih ravnanj - prevesil v položaj osumljenca v predkazenskem postopku, na začetek štetja trajanja pripora nima vpliva.
Za uporabo posnetkov telesnih kamer (t. i. "Bodycam") imajo policisti podlago za njihovo uporabo v 113. členu ZNPPol. V obravnavani zadevi so jih uporabili že za namene uvedenega prekrškovnega postopka - ki se je naknadno prevesil v (pred)kazenski postopek - njihova uporaba pa je bila obdolžencu od samega začetka znana, saj je bil o tem izrecno obveščen. Obdolženec je bil nato ob uvedbi predkazenskega postopka poučen tudi o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. Zato je v tej fazi postopka mogoče zaključiti, da uporaba takšnih videoposnetkov ni očitno (na prvi pogled) nedovoljena.
V zvezi z opravljenim telesnim pregledom obdolženca in odvzemom krvi je v sklopu te faze pomembno, da so policisti postopali v okviru nujnih preiskovalnih dejanj na podlagi drugega odstavka 164. člena ZKP v zvezi z določbami 249., 252., 253. in 266. člena ZKP. Pri tem gre poudariti, da se na podlagi navedene določbe 266. člena ZKP za opravo telesnega pregleda in odvzema krvi ne zahteva nujno privolitve obdolženca. Obdolžencu pa je bil pouk o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP predhodno - ob uvedbi predkazenskega postopka - podan. Očitne nedovoljenosti uporabe dokazov glede na navedeno zato ni mogoče ugotoviti.
ZP-1 člen 55, 55/2, 55/2-1. ZIN člen 29, 29/2, 38, 38/1, 38/1-4.
postopek inšpekcijskega nadzora - edicijska dolžnost - prekrškovni postopek - osredotočenost suma - privilegij zoper samoobtožbo
Edicijske dolžnosti iz drugega odstavka 29. člena ZIN v postopku inšpekcijskega nadzora ni mogoče uporabiti zoper domnevnega storilca v prekrškovnem postopku. Privilegij zoper samoobtožbo, ki odseva v določbi 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, se poleg testimonialnih dokazov nanaša tudi na izročitev listin, pri katerem domnevni storilec aktivno zagotavlja dokazno gradivo. Postopek inšpekcijskega nadzora se prevesi v prekrškovni postopek, v katerem za domnevnega storilca velja privilegij zoper samoobtožbo, v trenutku osredotočenosti suma, torej tedaj, ko ne gre več za nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (prvi odstavek 2. člena ZIN), pač pa za zbiranje dokaznega gradiva zoper domnevnega storilca določenega prekrška.
ZKP člen 18, 18/2, 148, 148/4, 371, 371/8. ZP-1 člen 55, 55/2. ZNPPol člen 52, 52/1, 52/2.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - pripor - podaljšanje pripora - policijska pooblastila - neposredna zaznava policistov - osredotočenost suma - pravni pouk - zaseg predmeta - nedovoljen dokaz - doktrina prima facie - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sklepa
Policist je pri obdolžencu neposredno zaznal posest predmeta, ki bi ga mu bilo potrebno zaseči, vendar je temu nato sledil pouk o pravicah po 148. členu ZKP in drugem odstavku 55. člena ZP-1, zaradi česar je bil sum storitve kaznivega dejanja oziroma prekrška najkasneje od tega trenutka dalje osredotočen nanj, obdolženec pa je tedaj postal subjekt kazenskega postopka, torej nosilec temeljnih procesnih jamstev. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 že presojalo vprašanje dometa policijskih pooblastil po 51. in 52. členu ZNPPol ter zavzelo stališča, da ta veljajo le do trenutka osredotočenosti suma. Od tega trenutka dalje bi tako lahko policisti predmete v obdolženčevi posesti pridobili le na dva načina, bodisi z osumljenčevo prostovoljno izročitvijo bodisi na podlagi odredbe sodišča za osebno ali hišno preiskavo.
KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 371, 371/1, 371/1-11.
podaljšanje pripora - utemeljen sum - sklicevanje na predhodne odločbe o priporu - zagovor obdolženca kot dokaz - pomanjkljiva obrazložitev - razveljavitev sklepa o priporu
Ni ovire, da se sodišče zadovolji z argumenti, ki so bili zavzeti v predhodnih (pravnomočnih) odločbah o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Vendar to velja ob temeljnem pogoju, da so razlogi o posameznih odločilnih dejstvih v odločbi, na katero se sodišče sklicuje, razumni, izčrpni, jasni ter celoviti in torej zadostijo standardu obrazloženosti sodne odločbe.
V obravnavani zadevi se sodišči najprej neustrezno sklicujeta na predhodno odločbo o odreditvi pripora, ki nima zadostnih razlogov, nato pa tudi sami sklep o obstoju utemeljenega suma pri obdolženki sprejmeta na podlagi argumentov, ki niso ustrezni oziroma celoviti. Aktivna vloga obdolženke pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja ne izhaja namreč prav iz nobenega izmed zaključkov sodišč; iz njune obrazložitve ne izhajajo tista konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati, da je obdolženka izvršila zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Ob celoviti presoji o vlogi obdolženca pri izvršitvi kaznivega dejanja, je ravnanje in vloga obdolženke kot sostorilke v obrazložitvi povsem izostala. Zgolj ugotovitev, da je v vozilu bila prisotna kot sopotnica, pa za utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja ne zadostuje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00087063
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 371, 371/2.
kaznivo dejanje nasilja v družini - zakonski znaki kaznivega dejanja - družinska skupnost - trajnejša življenjska skupnost - dejansko vprašanje - pravno vprašanje - tiha blanketa - namenska razlaga - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov
Zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je tudi pravni standard "družinska skupnost". Pri presoji, ali je ta obstajala, gre v prvem koraku vedno za dejansko vprašanje, v katerem mora sodišče razčistiti in ugotoviti vse relevantne okoliščine posameznega razmerja med obdolžencem in oškodovancem, nato pa mora v drugem koraku opraviti tudi pravno presojo (subsumpcijo), ali je problematiziran zakonski znak izpolnjen.
KZ-1 definicije "družinska skupnost" ne vsebuje, je pa mogoče na podlagi drugega odstavka 191. člena KZ-1 ugotoviti, da je zakonodajalec za družinsko skupnost predvidel "trajnejšo življenjsko skupnost". Pojem "družinska skupnost" v prvem odstavku 191. člena KZ-1 je tiha blanketa. Za določitev oseb, ki sestavljajo družinsko skupnost je namreč treba uporabiti opredelitev družinskih članov, ki jih ponuja 2. člen ZPND kot krovni zakon na področju nasilja v družini. Krog oseb, ki lahko tvorijo družinsko skupnost, v skladu z navedenim členom ni popolnoma zaprt. Tudi ob uporabi namenske razlage obravnavane inkriminacije po 191. členu KZ-1 življenjske skupnosti ni mogoče razumeti ozko, v smislu le skupnosti oseb, ki živijo skupaj, temveč širše. V ta krog zato sodijo tudi skupnosti oseb, ki so po vsebini podobne tistim osebam, ki živijo skupaj - to pomeni, da jih vežejo podobne pravice, dolžnosti, čustvena povezanost in ostale lastnosti, ki so sicer značilne za osebe, ki prebivajo skupaj. Ob tem mora biti nujno izpolnjen tudi pogoj trajnosti življenjske skupnosti; razmerja med osebami v takšni skupnosti morajo biti trajnejša, saj kratkotrajnejših družinskih in drugih življenjskih skupnosti obravnavana norma ne zajema. Sodišče mora zato v vsakem konkretnem primeru posebej presoditi, ali se je med obdolžencem in oškodovancem izoblikovala takšna trajnejša vez oziroma trajnejši odnos.
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2. OZ člen 171, 243, 243/4, 243/5.
dopuščena revizija - odškodninska odgovornost članov nadzornega sveta - ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo - zmanjšanje odškodnine - dolžnost zmanjševanja škode - materialnopravni ugovor - zavrnitev revizije
Dolžnost ravnanja vsakega člana vodenja ali nadzora v dobro družbe terja od njega, da si s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika prizadeva za sprejem odločitev, ki bodo v korist družbe. Vloga posameznih članov nadzornega organa ni zgolj v prispevanju svojega glasu k predlagani odločitvi, temveč tudi v udeležbi v razpravi skupaj z drugimi člani tega kolektivnega organa, da se sprejme odločitev, ki bo v dobro družbi. Sodišče druge stopnje je zato pravilno sklepalo, da bi se peti toženec lahko razbremenil odškodninske odgovornosti za sprejeto odločitev nadzornega sveta le, če bi dokazal, da si je (aktivno) prizadeval za sprejem odločitve, ki bi bila skladna z ravnanjem vestnega in poštenega gospodarstvenika in preprečiti sprejetje neinformirane odločitve nadzornega sveta. Delovanje petega toženca v smeri sprejema sklepa, za katerega se je izkazalo, da je bil v škodo družbi, zato ne predstavlja prizadevanja v dobro družbi.
Sklepanje sodišč prve in druge stopnje o nastanku (vtoževane) škode temelji na dokaznem sklepanju, ki je usmerjeno na čas, ko je bila sprejeta škodljiva odločitev. Vprašanje in revizijski očitki pa so usmerjeni v dogajanje po samem škodnem dogodku in nastanku škode v obliki previsokega plačila za kupljen delež delnic v ciljni družbi. Morebitno neskrbno izvrševanje pooblastil nove uprave po škodnem dogodku ne izključuje odškodninske odgovornosti prvega toženca kot člana nadzornega sveta za škodo, ki je nastala v posledici sprejema odločitve glede cene odkupa 10-odstotnega deleža v A.
Pravili četrtega in petega odstavka 243. člena OZ sodita v področje odmere odškodnine, ne pa med predpostavke odškodninske odgovornosti. Procesno gledano sklicevanje na pravno podlago iz četrtega in petega odstavka 243. člena OZ ne sodi v vprašanje obstoja odškodninske podlage, temveč v višino upravičenja, ki jo lahko uveljavlja oškodovanec. Iz takšne razmejitve jasno izhaja, kakšna procesna sredstva so na voljo odškodninsko odgovornemu zavezancu v povezavi s sklicevanjem na to pravno podlago.
V obravnavanem primeru se je izkazalo, da tožena stranka ni bila dejansko prikrajšana za možnost, da učinkovito preizkusi pisno izvedensko mnenje z neposrednimi vprašanji izvedenki na glavni obravnavi. Tožena stranka je to možnost imela v okviru procesnega položaja, v katerem je bila glede na svoje ravnanje v postopku. Toženi stranki je bila v tem obsegu omogočena vsebinska kontrola nad izpeljavo dokaza z izvedenko in tudi njen vpliv na rezultat dokazovanja z izvedenko, saj sta ji bila vročena izvedeniško mnenje in njegova dopolnitev, lahko je podala pisne pripombe na izvedeniško mnenje in njegovo dopolnitev ter izvedenki na naroku postavljala vprašanja v zvezi s pravočasno podanimi pripombami po pridobitvi dopolnitve izvedeniškega mnenja. Ker tožena stranka svojih pravic ni skrbno in pravočasno uresničevala, glede prepozno podanih navedb in pripomb na izvedensko mnenje, ne more uspeti s trditvami, da je sodišče kršilo njene procesne pravice, ker ji na naroku ni omogočilo postavitve novih vprašanj izvedenki v zvezi z njimi.
Sodišče z vmesno sodbo izreče, da je zahtevek po temelju utemeljen. Izrek vmesne sodbe, v katerem se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke, je zato napačno oblikovan, saj pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, katerega sodišče, če stranka ni postavila vmesnega ugotovitvenega zahtevka, samo ne more ugotoviti. Vendar pa se mora učinek vmesne sodbe presojati samó iz njenega naziva; vsaka sodba, ki je označena kot vmesna sodba, lahko učinkuje le v konkretni pravdi in ne more doseči istih učinkov, kot bi jih dosegel identičen vmesni ugotovitveni zahtevek.
dopuščena revizija - pravica do poštenega postopka - obrazloženost drugostopenjske odločbe - standard obrazloženosti drugostopenjske odločbe - zavrnitev revizije
Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je zahteva po obrazloženosti odločbe načeloma lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar to lahko velja le, če je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev in se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih navedb stranke.
Državni tožilec ima pravico modificirati obtožni akt vse do konca glavne obravnave, vendar le, dokler ne nastopijo okoliščine, ki zahtevajo izrek zavrnilne ali oprostilne sodbe.
Kasnejša modifikacija obtožnega akta, ki je nesklepčen očitek naredila sklepčnega, je nedopustna in prepozna: položaj, v katerem bi moralo sodišče postopek ustaviti oziroma izreči oprostilno sodbo, je že nastopil. Drugačno stališče namreč pomeni ne samo, da lahko postopek teče brez zakonitega obtožnega akta, temveč postavi obdolžence tudi v izrazito neenakopraven položaj.
KZ-1 člen 251, 251/3, 253, 253/1. ZKP člen 424, 424/1, 425, 425/2.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - kaznivo dejanje overitve lažne vsebine - načelo dispozitivnosti - obseg preizkusa - opredelitev zatrjevanih kršitev zakona - samostojno pravno sredstvo - sklicevanje na pritožbene navedbe - očitno neutemeljena zahteva - substanciran dokazni predlog
Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v bistvenem ne preseže očitkov iz pritožbe, temveč jih zgolj (celo v bolj pavšalnem obsegu) ponovi, hkrati pa od Vrhovnega sodišča pričakuje enako presojo, kot jo je celostno opravilo že pritožbeno sodišče, kar ni namen postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Z razlogi višjega sodišča glede vseh zatrjevanih kršitev se vložnik konkretno ter poglobljeno ne sooči in ne ponudi konkretiziranih stališč, ki bi omogočala dodatno, argumentirano presojo. S tem ne zadosti standardu obrazloženosti in konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - kaznivo dejanje posebnih primerov ponarejanja listin - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - materialna izčrpanost pravnih sredstev - dejanska zmota - pravna zmota - dejansko stanje - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - dokazni predlog - dokazni predlog za zaslišanje priče - konkretizacija dokaznega predloga - trditveno breme - zavrnitev dokaznega predloga
Zagovornik argumentov, ki se nanašajo na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v postopku s pritožbo ni izčrpal, čeprav skuša prepričati, da je slednje uveljavljal kot osrednji argument obrambe, saj je pri vprašanju obsojenčevega ravnanja v zmoti potrebno najprej razčistit dejansko stanje. To nedvomno drži, vendar je na njegove pomisleke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče, ko je nasprotoval dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Kršitev kazenskega zakona vložnik zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar preko drugačne dokazne presoje ugotovljenih dejstev izraža zgolj nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, kar pa pomeni izpodbijanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP)
Kot je Vrhovno sodišče že judiciralo, je za dokazovanje nekega dejstva načeloma treba zaslišati vse predlagane priče, vendar pa mora sodišče glede na ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka, v primeru večjega števila oseb, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju, storilcu oziroma drugih pomembnih okoliščinah, najti pravo mero, oziroma ni dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Navedeno velja toliko bolj, kadar se je o dejstvu, ki ga želi obramba izpodbiti oziroma dokazati, sodišče že prepričalo na podlagi ostalih izvedenih dokazov.
Sodišče ne sme določiti posebnega pogoja, če je podano takšno nesorazmerje med višino obveznosti ter obsojenčevimi premoženjskimi razmerami in pridobitnimi zmožnostmi, da tudi ob obsojenčevem ustreznem prizadevanju za izboljšanje lastnega gmotnega položaja in poplačilo obveznosti že v času določitve posebnega pogoja ni realno pričakovati njegove izpolnitve. V ostalih primerih je ugotavljanju vzrokov za neizpolnitev posebnega pogoja namenjeno predvsem odločanje o morebitnem preklicu pogojne obsodbe po prvem odstavku 61. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086584
KZ-1 člen 230, 230/1, 230/2.
preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - opis dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - leasing - prejem ugodnosti
Za drugo ugodnost je odločilno, da gre tako kot pri posojilu, investicijskih sredstvih in subvenciji za financiranje oziroma olajševanje izvajanja gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali gre za javno ali zasebno financiranje. Financiranje gospodarske dejavnosti oziroma njeno drugačno olajševanje mora biti vezano na izpolnjevanje določenih pogojev oziroma odvisno od drugih pomembnih podatkov za njegovo odobritev. Drugi odstavek 230. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) zajema primere takšnega financiranja, kadar podeljeno financiranje ni porabljeno skladno z dogovorjenim ali odobrenim namenom.
pripor - odreditev pripora po izreku sodbe - ponovna odreditev pripora - trajanje pripora po vložitvi obtožnice - trajanje pripora v primeru razveljavitve obsodilne sodbe - razumen rok
Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju, ki je bilo sprejeto na občni seji dne 19. decembra 2000 zavzelo stališče, da lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zaključek, da je z obsodilno sodbo mišljena sodba sodišča prve stopnje in ne pravnomočna sodba, temelji na jezikovni razlagi določbe petega odstavka 207. člena ZKP ter sistematični in logični razlagi zakonskih določb o priporu (207. člen in 361. člen ZKP).
Besedilo določbe petega odstavka 207. člena ZKP je jasno in dolžino trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejuje na zakonski maksimum dveh let. S citirano določbo je varovan prav položaj, da v primerih, ko je po razveljavitvi prvostopenjske sodbe (na novo) odrejen pripor, skupno prestajanje pripora po vloženi obtožnici ne preseže dveh let.
Pri presoji, ali je sodišče v obravnavanem primeru kršilo določbo petega odstavka 207. člena ZKP, je relevanten čas trajanja pripora od vložitve obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje.
zahteva za varstvo zakonitosti - pomembno pravno vprašanje - stroški postopka - uporaba Zakona o odvetniški tarifi - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Pravno vprašanje, ki ga Vrhovno državno tožilstvo obravnava v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, katerega dejanska vsebina je pravilna odmera stroškov pravdnega postopka, ni dovolj pomembno pravno vprašanje, da bi o njem moralo odločati Vrhovno sodišče RS.
Nikakor ne gre za hudo kršitev prava, ki bi pomenila resno motnjo v strukturi sodne prakse, niti za kršitev prepovedi sodniške samovolje. Prav tako ni utemeljen strah pred ponavljanjem očitane napake. To lahko prepreči Državno odvetništvo z opozorilom na 42. člen ZDOdv.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086568
KZ-1 člen 49. ZKP člen 372, 372/5.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - kršitev kazenskega zakona - odmera kazni - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - dejanske okoliščine - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je podana v primeru prekoračitve pravice, ki jo ima sodišče po zakonu v zvezi z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oz. z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi. Prekoračitev pomeni izrek katere od odločb zunaj zakonskih meja, izrek kazenske sankcije, ki je zakon ne pozna, ali sankcije, ki bi morala biti izrečena oz. je bila kazenska sankcija odmerjena samovoljno ali arbitrarno. Pri slednjem ne gre za odmero na podlagi nepopolno ali zmotno ugotovljenih dejanskih okoliščin, kot to po umestni pripombi vrhovnega državnega tožilca izhaja iz obrazložitve v tem delu zahteve, temveč za odmero, pri kateri se sodišče sploh ne bi oziralo na dejanske okoliščine iz 49. člena KZ-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00087231
URS člen 23, 26, 36, 36/1, 125. ZIZ člen 71, 72, 73, 74, 75, 169, 169/6, 171, 192. OZ člen 131, 131/1, 179, 352. ZPP člen 8, 339/1, 339/2, 380/1.
izvršilni postopek - odškodninska odgovornost države RS - odgovornost države za oblastno protipravnost - subjektivni rok - izvršba na več nepremičnin - javna dražba nepremičnin - odlog izvršbe na predlog dolžnika - sklep o domiku - finančna stiska - nedotakljivost stanovanja - pravica do spoštovanja družinskega življenja - ugoditev reviziji - dolžna skrbnost - protipravno ravnanje sodnika - pritrdilno ločeno mnenje
Poseg v tožničine pravice, ki ga je ugotovilo Ustavno sodišče, je posledica dejstva, da izvršilno sodišče ni (ustavnopravno pravilno) uravnotežilo tožničinih pravic iz 33. in 36. člena Ustave ter 8. člena EKČP s pravico upnikov do izvršbe. Strinjati se je mogoče s prvostopenjskim sodiščem, da bi izvršilno sodišče v konkretni zadevi lahko ravnalo tudi drugače, a to samo po sebi ne utemeljuje kvalificirane napačnosti ravnanja.
Poseg v tožničine pravice namreč ni bil rezultat napačne razlage enopomenske zakonske določbe, hude malomarnosti pri uporabi prava ali vodenju postopka ali celo naklepnega ravnanja. Izvršilno sodišče je postopalo v okviru pooblastil, ki jih je imelo v času odločanja, ne da bi pri tem odstopilo od ravnanja, ki je v danih okoliščinah običajno oziroma pričakovano. Zavrnitev tožničinega predloga za odlog izvršbe s sklepom z dne 7. 3. 2014 in prodaja stanovanja in shrambe na drugi javni dražbi 15. 5. 2014 nista nasprotovala tedanji sodni praksi višjih sodišč. Ta je zastopala jasno stališče, da čeprav izguba domovanja pomeni veliko stisko za dolžnika (in njegovo družino), realizacija izvršbe sama po sebi ne more pomeniti škode, ki je varovala z 71. členom ZIZ, saj posledic, do katerih pride zaradi izvršbe same, ni mogoče šteti za škodo, ki bi upravičevala odlog izvršbe, ter da se mora dolžnik že od izvršljivosti izvršilnega naslova zavedati, da bo neplačilu dolgov sledila izguba stanovanja. Postopanje sodišča v okviru njegovih pristojnosti in razlage prava znotranj meja danih pooblastil, zato ne more pomeniti podlage odškodninske odgovornosti države.