pripor - odreditev pripora po izreku sodbe - ponovna odreditev pripora - trajanje pripora po vložitvi obtožnice - trajanje pripora v primeru razveljavitve obsodilne sodbe - razumen rok
Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju, ki je bilo sprejeto na občni seji dne 19. decembra 2000 zavzelo stališče, da lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zaključek, da je z obsodilno sodbo mišljena sodba sodišča prve stopnje in ne pravnomočna sodba, temelji na jezikovni razlagi določbe petega odstavka 207. člena ZKP ter sistematični in logični razlagi zakonskih določb o priporu (207. člen in 361. člen ZKP).
Besedilo določbe petega odstavka 207. člena ZKP je jasno in dolžino trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejuje na zakonski maksimum dveh let. S citirano določbo je varovan prav položaj, da v primerih, ko je po razveljavitvi prvostopenjske sodbe (na novo) odrejen pripor, skupno prestajanje pripora po vloženi obtožnici ne preseže dveh let.
Pri presoji, ali je sodišče v obravnavanem primeru kršilo določbo petega odstavka 207. člena ZKP, je relevanten čas trajanja pripora od vložitve obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje.
zahteva za varstvo zakonitosti - pomembno pravno vprašanje - stroški postopka - uporaba Zakona o odvetniški tarifi - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Pravno vprašanje, ki ga Vrhovno državno tožilstvo obravnava v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, katerega dejanska vsebina je pravilna odmera stroškov pravdnega postopka, ni dovolj pomembno pravno vprašanje, da bi o njem moralo odločati Vrhovno sodišče RS.
Nikakor ne gre za hudo kršitev prava, ki bi pomenila resno motnjo v strukturi sodne prakse, niti za kršitev prepovedi sodniške samovolje. Prav tako ni utemeljen strah pred ponavljanjem očitane napake. To lahko prepreči Državno odvetništvo z opozorilom na 42. člen ZDOdv.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086568
KZ-1 člen 49. ZKP člen 372, 372/5.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - kršitev kazenskega zakona - odmera kazni - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - dejanske okoliščine - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je podana v primeru prekoračitve pravice, ki jo ima sodišče po zakonu v zvezi z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oz. z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi. Prekoračitev pomeni izrek katere od odločb zunaj zakonskih meja, izrek kazenske sankcije, ki je zakon ne pozna, ali sankcije, ki bi morala biti izrečena oz. je bila kazenska sankcija odmerjena samovoljno ali arbitrarno. Pri slednjem ne gre za odmero na podlagi nepopolno ali zmotno ugotovljenih dejanskih okoliščin, kot to po umestni pripombi vrhovnega državnega tožilca izhaja iz obrazložitve v tem delu zahteve, temveč za odmero, pri kateri se sodišče sploh ne bi oziralo na dejanske okoliščine iz 49. člena KZ-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00087231
URS člen 23, 26, 36, 36/1, 125. ZIZ člen 71, 72, 73, 74, 75, 169, 169/6, 171, 192. OZ člen 131, 131/1, 179, 352. ZPP člen 8, 339/1, 339/2, 380/1.
izvršilni postopek - odškodninska odgovornost države RS - odgovornost države za oblastno protipravnost - subjektivni rok - izvršba na več nepremičnin - javna dražba nepremičnin - odlog izvršbe na predlog dolžnika - sklep o domiku - finančna stiska - nedotakljivost stanovanja - pravica do spoštovanja družinskega življenja - ugoditev reviziji - dolžna skrbnost - protipravno ravnanje sodnika - pritrdilno ločeno mnenje
Poseg v tožničine pravice, ki ga je ugotovilo Ustavno sodišče, je posledica dejstva, da izvršilno sodišče ni (ustavnopravno pravilno) uravnotežilo tožničinih pravic iz 33. in 36. člena Ustave ter 8. člena EKČP s pravico upnikov do izvršbe. Strinjati se je mogoče s prvostopenjskim sodiščem, da bi izvršilno sodišče v konkretni zadevi lahko ravnalo tudi drugače, a to samo po sebi ne utemeljuje kvalificirane napačnosti ravnanja.
Poseg v tožničine pravice namreč ni bil rezultat napačne razlage enopomenske zakonske določbe, hude malomarnosti pri uporabi prava ali vodenju postopka ali celo naklepnega ravnanja. Izvršilno sodišče je postopalo v okviru pooblastil, ki jih je imelo v času odločanja, ne da bi pri tem odstopilo od ravnanja, ki je v danih okoliščinah običajno oziroma pričakovano. Zavrnitev tožničinega predloga za odlog izvršbe s sklepom z dne 7. 3. 2014 in prodaja stanovanja in shrambe na drugi javni dražbi 15. 5. 2014 nista nasprotovala tedanji sodni praksi višjih sodišč. Ta je zastopala jasno stališče, da čeprav izguba domovanja pomeni veliko stisko za dolžnika (in njegovo družino), realizacija izvršbe sama po sebi ne more pomeniti škode, ki je varovala z 71. členom ZIZ, saj posledic, do katerih pride zaradi izvršbe same, ni mogoče šteti za škodo, ki bi upravičevala odlog izvršbe, ter da se mora dolžnik že od izvršljivosti izvršilnega naslova zavedati, da bo neplačilu dolgov sledila izguba stanovanja. Postopanje sodišča v okviru njegovih pristojnosti in razlage prava znotranj meja danih pooblastil, zato ne more pomeniti podlage odškodninske odgovornosti države.
URS člen 34, 35. ZPacP člen 20, 24, 24/3. OZ člen 6. ZPP člen 380, 380/2.
dopuščena revizija - pojasnilna dolžnost zdravnika - informirana privolitev - pacientove pravice - ravnanje lege artis - skrbnost dobrega strokovnjaka - človekovo dostojanstvo - ugoditev reviziji
Pri spremembi iz laparoskopske metode odstranitve maternice v metodo s prerezom trebuha sicer ne gre za razširitev posega, ampak za spremembo metode oziroma postopka zdravljenja (ne gre torej za to, da je potreben dodaten, ampak drugačen poseg), a Vrhovno sodišče sodi, da glede na zahteve 20. člena ZPacP in njihov ustavnopravni namen razlogov za drugačno terapevtsko pojasnilo ter pojasnilo tveganja, kot v primeru (predvidljive) razširitve posega, ni.
dopuščena revizija - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - dobra vera - ustaljena sodna praksa - sodna praksa SEU - ugoditev reviziji
Pojem dobre vere je treba v primeru 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot napolniti z merili, ki so se v zvezi s pojasnilno dolžnostjo izoblikovala v praksi SEU in jih je v slovenski sodniškopravni red uvedla novejša sodna praksa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS00086612
ZPP člen 351, 351/2, 339, 339/2, 339/2-8, 399. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2.
kreditna pogodba v CHF - varstvo potrošnikov - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - sodba presenečenja - materialno procesno vodstvo - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Iz drugostopenjske odločbe ni razvidno, da bi sodišče pravdnima strankama kakorkoli omogočilo, da se o stališčih, ki (v primerjavi s prejšnjo ustaljeno sodno prakso) pomenijo novo (drugačno) razlago relevantne pravne podlage, tudi izjavita. Zaradi spremenjene sodne prakse je zanjo drugostopenjska odločba pomenila prepovedano presenečenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00086168
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 8. URS člen 2, 22, 25, 155. ZVPot člen 24. ZPotK člen 6, 7. OZ člen 6,87. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZPP člen 370, 378.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - zavrnitev revizije - retroaktivnost - razvoj sodne prakse - pravo EU - ničnost kreditne pogodbe
Sodišča (SEU, za njim pa Ustavno in Vrhovno sodišče) so v odločbah opredelila merila, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku, da lahko štejemo, da je zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Pri tem s svojo razlago niso posegla v že nastala in zaključena dejanska stanja, temveč so s pravno razlago vsebinsko opredelila abstraktni dejanski stan, katerega uresničenje je pogoj za pravno presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena v skladu z zahtevami prava. Sodišča so tako iskala odgovor na vprašanje, kako bi tedaj (v času sklepanja pogodbe) ravnal dober strokovnjak oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditojemalcu. Sodna praksa ob nadgrajevanju ni spreminjala vsebine temeljnih načel niti tega, kakšna bi morala biti pojasnila dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Gre za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Banka je kot dobra strokovnjakinja morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost. Iz preteklih gibanj CHF je bilo razvidno, da gre za valuto, ki je bila podvržena občasnim večjim nihanjem, vključno s periodično apreciacijo. Čeprav konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije ni bilo mogoče natančno napovedati, je banka kot strokovna institucija morala poznati (oziroma bi kot dobra strokovnjakinja lahko poznala) spekter možnih valutnih tveganj in njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca. Čim je tako, ji načelo vestnosti in poštenja narekuje dolžnost razkritja. Narekuje ji jo danes in narekovala ji jo je že ob sklepanju sporne pogodbe. Zato ne gre ne za pravo niti za nepravo retroaktivnost. Gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče druge stopnje torej z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilno je pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.
odločanje o reviziji po ponovljenem sojenju - sodni precedens - sprejeto stališče Vrhovnega sodišča - revizija - učinkovitost pravnega sredstva - okoljevarstveno dovoljenje - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - redna obratovalna varnost procesa - tveganje večjih nesreč naprave - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - obrat v smislu Direktive Seveso III - ukrepi - preprečevanje večje nesreče - delna odločba - pogoji za izdajo dovoljenja - učinkovito sodno varstvo - varstvo okolja - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem) - način izvršitve odločitve
Precedenčnost po svojem bistvu pomeni vezanost na pravna stališča Vrhovnega sodišča iz druge predhodne, po vsebini v bistvenem enake in zato za sodno presojo upoštevne odločitve. Pri odločanju v novi zadevi je odstop Upravnega sodišča od navedenih precedenčnih stališč mogoč, vendar le izjemoma. Še bolj pa je poudarjena vezanost Upravnega sodišča na stališča Vrhovnega sodišča, ki so bila sprejeta pri odločanju o reviziji (ali drugem pravnem sredstvu) v upravnem sporu v isti zadevi, saj gre pri tem za spoštovanje pravnomočnosti pravne presoje Vrhovnega sodišča in ob tem tudi uspeha stranke s pravnim sredstvom, ki mora biti učinkovito. Oboje bi bilo povsem izničeno, če bi lahko Upravno sodišče od navedenega odstopalo zgolj zaradi lastnega nestrinjanja z opravljeno presojo Vrhovnega sodišča. Glede na navedeno je bilo nepotrebno in vsebinsko nebistveno razpravljanje v ponovljenem postopku o (ne)pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča v revizijskem sklepu X Ips 8/2023 z dne 5. 4. 2023, ki ga je vodilo Upravno sodišče s strankami tega upravnega spora.
Iz že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 8/2023 izhaja, da ZVO-1 ob pravilni razlagi zahteva, da se z okoljevarstvenim dovoljenjem za napravo, ki lahko povzroča onesnaženje večjega obsega (IED naprava), celovito obravnava tako redna obratovalna varnost procesa kot tveganje večjih nesreč naprave. Teh vprašanj skladno ni mogoče obravnavati ločeno, kar velja tudi za odločanje o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 78. člena ZVO-1. Zato je treba v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo ugotoviti tudi, ali je taka naprava hkrati obrat v smislu Direktive Seveso III in, če je odgovor pritrdilen, presoditi, ali so ukrepi za preprečevanje nesreč in njihovih posledic, ki so (ali bi morali biti) vključeni v okoljevarstveno dovoljenje po 86. členu ZVO-1, ustrezno vključeni tudi v spremembo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo.
Pri odločanju o okoljevarstvenem dovoljenju za IED napravo ni mogoče izdati delne odločbe, če bi se s tem kršilo zahtevo po presoji vseh upoštevnih pogojev za izdajo takega dovoljenja. Delna odločba je možna zgolj tedaj, kadar se lahko o kakšni zadevi odloča po delih oziroma po posameznih zahtevkih (219. člen ZUP) in nikakor ne pomeni, da je mogoče le delno presoditi izpolnjevanje pogojev za odločitev v upravni zadevi in izdati odločbo, še preden je presojeno tudi o ostalih.
V zadevi je treba zagotoviti učinkovito sodno varstvo revidentki, ki je s svojo tožbo uspela dokazati, da je izpodbijani upravni akt nezakonit. Po drugi strani pa je treba hkrati preprečiti, da bi se zaradi odločitve v tem upravnem sporu poslabšalo varstvo okolja kot ustavne dobrine in še pred končno odločitvijo v zadevi nesorazmerno poslabšal položaj stranke z interesom. To bi oboje lahko nastopilo, če bi zaradi odprave izpodbijanega akta takoj prenehale veljati zahteve, ki jih za obratovanje zadevne IED naprave s ciljem varstva okolja določa prav izpodbijana sprememba okoljevarstvenega dovoljenja. Zato je na podlagi analogije intra legem Vrhovno sodišče v izreku določilo način izvršitve svoje odločbe, ki je že mogoč v sporih zaradi varstva ustavnih pravic (glej 66. člen ZUS-1). Na tej podlagi je določilo, da se do izvršljivosti nove odločitve v ponovnem postopku v zadevi še naprej uporablja izpodbijani upravni akt, ki bo z novo odločbo torej nadomeščen (v ustreznih delih ali v celoti), ko bo nova odločitev začela učinkovati (224. člen ZUP, peti odstavek 78. člena ZVO-1).
ZPP člen 14,15, 339, 339/2, 339/2/8. URS člen 22, 25. ZNP-1 člen 42. DZ člen 141.
dopuščena revizija - sprememba ureditve stikov - spremenjene razmere - načelo otrokove koristi - predlog za začasno odredbo - prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih
Drži sicer, kot je pojasnilo drugostopenjsko sodišče, da ni odločalo o pritožbi v postopku izdaje začasne odredbe, temveč o glavni stvari, in da je odločanje o (tretjem) predlogu za začasni odredbi, za katerega je sicer ugotovilo, da ga prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo, po izdaji sklepa drugostopenjskega sodišča o glavni stvari, brezpredmetno. To pa ne spreminja dejstva, da je odločanje o predlogu za izdajo regulacijske začasne odredbe pred prvostopenjskim sodiščem del istega postopka, kot je postopek o glavni stvari, in da so vse trditve strank o dejstvih, tudi če so podane v predlogu za začasno odredbo, del enotnega procesnega gradiva, ki tvori podlago za odločanje. Prvostopenjsko sodišče zato v svoji dokazni oceni v okviru odločanja o glavni stvari ne bi smelo prezreti predlagateljevih trditev iz tretjega predloga za začasno odredbo.
Ker se drugostopenjsko sodišče v pritožbenem postopku ni opredelilo o pomanjkljivosti obrazložitve prvostopenjskega sodišča oziroma teh pomanjkljivosti ni odpravilo samo, je zagrešilo enako kršitev kot sodišče prve stopnje. Ker predlagatelj ni dobil odgovora na svoje konkretizirane trditve, pri čemer te niso bile očitno neutemeljene, je podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZOKIPOSR člen 2, 5, 7, 8, 17, 17/1, 17/3. OZ člen 427, 430, 430/2.
dopuščena revizija - prevzem dolga - stranske pravice - obresti - izterjava - položaj upnika - pogoji - poseg v pravni položaj - ohranitev pridobljenih pravic - izbris družbe iz sodnega registra
Izraz »uveljavljajo pod enakimi pogoji« ne dopušča omejevalnega tolmačenja, temveč pomeni ohranitev vseh pravic, ki jih je imel upnik do prvotnega dolžnika – ne le v postopkovnem, temveč tudi v materialnopravnem smislu. Takšno razumevanje zakonskega besedila vodi k zaključku, da mora imeti upnik možnost uveljavljati svojo terjatev zoper novega dolžnika tako, kot bi jo imel zoper prvotnega: obseg njegove terjatve se ne sme omejiti, njegov pravni položaj ne poslabšati.
ZP-1 člen 3, 156, 156/1. ZCestn člen 50a, 50a/1, 42, 42/1, 42/1-1. URS člen 22.
prekrški - prekrški v zvezi s plačevanjem cestnine - zakonski znaki prekrška - odgovornost za prekršek - podzakonski akt - veljavna elektronska vinjeta - namenska razlaga - elektronska vinjeta z napačnim podatkom o registrski številki vozila
Splošni akt o cestninjenju skladno s 3. členom ZP-1 (po argumentu a contrario) posameznega ravnanja ne more določiti kot prekršek, hkrati pa takšen akt nikakor ne more urejati niti odgovornosti zanj.
Namen (ratio) obravnavane določbe 50.a člena ZCestn je zlasti v plačilu ustreznega nadomestila za uporabo cestninskih cest in na drugi strani sankcioniranje tistih posameznikov, ki tega ne storijo. V ta krog pa ni mogoče uvrstiti tistih uporabnikov, ki so plačilo elektronske vinjete dejansko izvedli, vendar je pri tem prišlo do napake v zapisu zahtevanih podatkov (registrske označbe) s strani tretje osebe - prodajalca.
V primeru, če delavec del referenčnega obdobja (oziroma obdobja za prenos) dela, nato pa postane nezmožen za delo in posledično nastopi bolniški stalež, ki se nadaljuje tudi po izteku obdobja za prenos, je na delodajalcu, da dokaže, da je pravočasno (tako, da bi delavec ta dopust dejansko lahko izrabil) izpolnil svojo obveznost vzpodbujanja, obveščanja in poučitve delavca v zvezi z izrabo letnega dopusta. Če delodajalec ne dokaže, da je imel delavec dejansko možnost izrabiti letni dopust, potem delavcu pravica do izrabe tega letnega dopusta ne ugasne kljub poteku referenčnega obdobja in obdobja za prenos.
Če se ugotovi, da se je delavec (npr. v dogovoru z delodajalcem, kot to določa tretji odstavek 162. člena ZDR-1) odločil, da bo del neizrabljenega letnega dopusta za tekoče leto izrabil v prvih šestih mesecih naslednjega leta (pri čemer se je tudi zavedal, da mora letni dopust izrabiti najkasneje do konca tega obdobja, ker mu bo v nasprotnem primeru ta pravica ugasnila), pa ga iz razloga nastopa bolniškega staleža (ki je nastopil po sklenitvi dogovora o izrabi dela letnega dopusta z delodajalcem) ni mogel izrabiti, bi navedeno lahko predstavljalo podlago za zaključek, da mu ta pravica ugasne, kljub temu, da ga delodajalec pred nastopom bolniškega staleža ni še posebej vzpodbudil k izrabi in ga opozoril na posledice neizrabe.
ZSPJS člen 17, 17a, 22a. ZSSloV člen 2. ZDR-1 člen 6, 126, 127, 207. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 45. KPJS člen 31.
dopuščena revizija - vojaška oseba - sindikalni zaupnik - ocena delovne uspešnosti - službena ocena - diskriminacija
Navedena pravila ne utemeljujejo stališča sodišča druge stopnje o diskriminaciji tožnika, s tem da tožnik niti ni postavil denarnega zahtevka zaradi znižanja plače. Glede na postavljeni zahtevek je treba odločiti le, ali je toženka dolžna za tožnika izdelati oceno redne delovne uspešnosti. Revizijsko sodišče ne izključuje možnih primerov diskriminacije oziroma neenake obravnave sindikalnih zaupnikov v primerjavi z ostalimi javnimi uslužbenci glede plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (6. člen ZDR-1), vendar pa mora biti v takšnih primerih izpolnjen pogoj, da so delavci v zvezi s spornim institutom v primerljivem položaju. Kot že obrazloženo, institut redne delovne uspešnosti predpostavlja ocenjevanje dela, ki ga delavec opravi za delodajalca, kar pa za sindikalne zaupnike, ki polni delovni čas opravljajo delo samo za sindikat, ne velja. Ocenjevanje teh sindikalnih zaupnikov s strani delodajalca je nezdružljivo z naravo njihovega dela oziroma opravljanjem sindikalne funkcije. Zato medsebojna primerjava navedenih položajev za namen ocenjevanja redne delovne uspešnosti (in službenega ocenjevanja) ni ustrezna.
ZZVZZ člen 44a. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 135a, 225, 226. ZDSS-1 člen 82.
dopuščena revizija - povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - predhodni postopek - napotki pritožbenega sodišča
Tožnici je bilo zdravljenje v tujini omogočeno, saj ji je bila pravica priznana tako z odločbo z dne 11. 5. 2018 kot s kasnejšo dokončno in pravnomočno odločbo z dne 14. 9. 2018. Zavrnilnega dela te odločbe, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za povračilo stroškov zdravljenja na Tajskem, tožnica ni izpodbijala.
Obe stranki je pravnomočna odločba zavezovala, zaradi česar tožnica mimo pogojev, določenih v tej odločbi, ni bila upravičena uveljavljati pravice do zdravljenja na Tajskem, posledično pa tudi ne do plačila oziroma povračila stroškov tega zdravljenja.
ZDR-1 člen 162, 162/5. ZNOMCMO člen 20. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 20.
dopuščena revizija - misija - napotitev na delo v tujini - odškodnina za neizrabljen letni dopust
Določba petega odstavka 162. člena ZDR-1 skupaj z 20. členom KPP omogoča izrabo letnega dopusta, pridobljenega v času dela v tujini, do konca naslednjega koledarskega leta za letni dopust, za katerega ni bila mogoča izraba v tujini, če je napotitev trajala najmanj šest mesecev. Pri tem pri dveh napotitvah tožnika na misijo v tujino v letu 2020 ni izpolnjen pogoj šestmesečnega dela v tujini, ki ga določa peti odstavek 20. člena KPP. Tudi določba 20. člena ZNOMCMO ureja položaj, ko delavec ne more izrabiti odmerjenega letnega dopusta za tekoče leto, ko je napoten na delo v tujino. Sporni dnevi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2020 pa se ne nanašajo na delo tožnika v tujini.
Ob upoštevanju stališč SEU in naše ureditve pravice do plačanega letnega dopusta ter njegove izrabe je pomembno upoštevati, na kakšen način lahko delodajalec zadosti (vsebinskim) zahtevam glede obvestitve delavca o (preostalem) letnem dopustu, ga spodbudi k izrabi in opozori na posledice neizrabe ter kdaj oziroma do kdaj mora to storiti.
Zgolj obvestilo delodajalca delavcu o pripadajočem letnem dopustu za tekoče leto do 31. marca (drugi odstavek 160. člena ZDR-1) ne zadošča za izpolnitev obravnavane pojasnilne obveznosti, saj je po stališčih SEU vloga delodajalca vsebinsko zahtevnejša.
Nerazumljivo bi bilo delodajalcu očitati opustitev navedene obveznosti do konca tekočega leta za primer, če je delavec v dogovoru z delodajalcem pravočasno planiral izrabo preostanka dopusta prav ob koncu leta ali v dovoljenem obdobju za prenos - do 30. junija naslednjega leta (v primerih odsotnosti iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 celo do 31. decembra naslednjega leta) oziroma je delavec planiral izrabo dopusta celo kako drugače, delodajalec pa je s tem soglašal. V takšnih primerih bi bilo predhodno pozivanje delavca, naj izrabi dopust že pred tem, v nasprotju s prejšnjim dogovorom delavca in delodajalca o datumu in obdobju izrabe dopusta.
ZSVarPre člen 2, 11, 11/1, 21, 21/1, 38, 38/1. ZUP člen 207, 207/1. ZUPJS člen 9, 15, 15/1, 34, 34/1.
dopuščena revizija - denarna socialna pomoč - pravica do kritja razlike do polne razlike zdravstvenih storitev - pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - ugotavljanje lastnega dohodka - izguba periodičnega dohodka - pogodba o zaposlitvi za določen čas
V tožnikovem primeru ni odločilna uporaba 20. člena ZSVarPre, ampak 21. člena ZSVarPre, ki določa posebnosti pri ugotavljanju lastnega dohodka v primeru prenehanja prejemanja ali začetka prejemanja periodičnega dohodka; gre za odstop od načela o upoštevanju prejemkov v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Ključna je razlaga prvega odstavka 21. člena ZSVarPre, ki določa, da kadar je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je upravičenec ostal brez rednega periodičnega dohodka, se ta pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva.
Relevantna so dejstva, nastala do odločitve CSD dne 11. 7. 2023, in sicer zlasti to, da je tožniku 18. 6. 2023 potekla pogodba o zaposlitvi (in da je 6. 7. 2023 prejel zadnjo plačo za čas od 1. 6. 2023 do 18. 6. 2023). To pomeni, da v času od 19. 6. 2023 do 30. 6. 2023 ni več imel materialne varnosti iz naslova delovnega razmerja, denarna socialna pomoč pa je namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati (2. člen ZSVarPre).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086570
KZ-1 člen 116, 116-1. ZKP člen 83, 83/1, 218, 218/1, 251, 251/1. ZNPPol člen 53, 53/1.
kaznivo dejanje umora - obvestitev policije - policijska intervencija - varnost ljudi - vstop v stanovanje - vstop v stanovanje brez odredbe sodišča - izločitev dokazov - izločitev nezakonito pridobljenih dokazov - izločitev izvedenskega mnenja iz spisa
Sodišči sta presodili, da ob (implicitnem) dovoljenju obsojenca, ki ga je dal policistu, slednjemu vstop v stanovanje dovoljuje tudi določba prvega odstavka 53. člena ZNPPol. Vrhovno sodišče takšnemu stališču pritrjuje, saj prvi odstavek navedenega člena med drugim določa, da smejo policisti brez naloga sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore med drugim tudi, če se preverjajo okoliščine, ki kažejo na smrt določene osebe v tem prostoru ali v drugih primerih, če je to nujno za zavarovanje ljudi ali premoženja. Predvsem pa je imel policist pooblastilo za vstop v obsojenčevo stanovanjsko hišo na podlagi prvega odstavka 218. člena ZKP. Njegov vstop v stanovanjsko hišo in spalnico je bil upravičen, ker je policija zaradi obsojenčevega klica na 113 razpolagala s podatkom, da je v obsojenčevi hiši ... prišlo do umora in je bil torej vstop nujen za varnost ljudi, saj bi bila nenazadnje oškodovanka lahko tedaj še vedno živa in bi potrebovala pomoč oziroma bi se v hiši lahko nahajali še drugi potencialni oškodovanci. Očitek zahteve, da je policija ravnala v nasprotju z 218. členom ZKP ter nesorazmerno posegla v obsojenčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja, ki ga varuje 36. člen Ustave, se tako izkaže za neutemeljenega.
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 148, 148/4, 371, 371/1, 371/1-8, 427. ZNPPol člen 51, 52. URS člen 29.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - nezakonito pridobljen dokaz - osredotočenost suma - privilegij zoper samoobtožbo - edicijska dolžnost - izročitev predmetov - dokaz testimonialne narave - doktrina neizogibnega odkritja - zaseg predmeta - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - odklonilno ločeno mnenje
S stališči sodišč, ki zakonitost dejanja kljub odsotnosti (pravočasnega) pouka vidita v neizogibnem odkritju dokazov (t. i. "doktrina neizogibnega odkritja"), se ni mogoče strinjati. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 izrecno odločilo, da so policijska pooblastila po 51. in 52. členu ZNPPol uporabljiva le do trenutka osredotočenosti suma. To pomeni, da se na argument neizogibnega odkritja z uporabo policijskih pooblastil po navedenih členih v tem primeru ni mogoče sklicevati, saj se po trenutku, ko je sum zoper storilca osredotočen, ta ne morejo več aktivirati. V duhu navedene odločbe bi tudi z argumentacijo o neizogibnem odkritju, ki je v konkretnem primeru ni mogoče interpretirati drugače, kot da ta avtomatično predvideva možnost pregleda osebe tudi po osredotočenosti suma in odklonitvi prostovoljne izročitve, povsem izničili temelj privilegija zoper samoobtožbo.
ESČP je res razmejilo (i) situacije, ki pomenijo ugibanje, posplošeno sklepanje o vsebini predmetov ali v skrajnem primeru celo iskanje na slepo - t. i. "fishing expedition"; v teh primerih je privilegij zoper samoobtožbo uporabljiv in (ii) situacije, ko lahko organi pregona predmete pridobijo neodvisno od obsojenčeve volje (npr. listine, ki jih pridobijo na podlagi ustrezne odredbe, ali npr. vzorce sape, krvi, urina, tkiv za potrebe DNK testiranja), katerim je ESČP veljavo privilegija odreklo. Vendar pa - čeprav v konkretnem primeru ne gre za situacijo iskanja na slepo ("fishing expedition") - obravnavan dogodek sodi v prvo izmed navedenih kategorij. Policisti so namreč o vsebini zaznanih aluminijastih zavojčkov (da se torej v njih nahaja prepovedana droga) sumili, obsojenčeva izročitev pa je tak sum potrdila. Gre za testimonialno naravo akta obsojenca.