Drugi odstavek 14. člena ZBPP odkazuje le na uporabo določb ZSVarPre o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, in sicer le za ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine. ZBPP tako ne odkazuje na uporabo drugih določb ZSVarPre, ki se ne nanašajo na ugotavljanje materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči ter ki niso relevantne za ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine. Med slednje pa po presoji Vrhovnega sodišča spadajo tudi določbe 2. člena, tretjega odstavka 6. člena in 28. člena ZSVarPre, v skladu s katerimi do denarne socialne pomoči niso upravičene osebe, ki so se v takšnem (slabem) materialnem položaju znašle zaradi razlogov, ki so jih zakrivile same (t. i. krivdni razlogi).
Za odmero davka na podlagi ZDoh-2 ne zadošča ugotovitev, da dohodek iz premoženja tuje družinske fundacije po tem zakonu ni neobdavčen dohodek. Presoja Upravnega sodišča v nasprotju z navedenim pomeni zmotno uporabo materialnega prava.
Sprostitev možnosti nadaljnjega oblikovanja rezerv iz dobička v večjem obsegu od zakonsko predvidenega sama po sebi še ne predstavlja posebne ugodnosti za večinskega delničarja v smislu tretjega odstavka 395. člena ZGD-1. V okviru presoje, ali je izpolnjena predpostavka pridobitve posebne ugodnosti, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.
Tožeča stranka, kot imetnica hipoteke, v njej vsebovanega razpolagalnega in poplačilnega upravičenja zoper toženo stranko kot realno dolžnico ni mogla uspešno uveljaviti, ker so nepremičnine, na katerih je ustanovljena, izvzete iz pravnega prometa in ne zaradi neizvršljivosti notarskega zapisa.
V okoliščinah konkretnega primera navedeno pomeni, da ugoditev tožbenemu zahtevku iz hipotekarne tožbe, upoštevaje naravo tega zahtevka, sama po sebi ne bi spremenila oziroma izboljšala njenega pravnega položaja. Ugoditev obravnavanemu tožbenemu zahtevku bi namreč pomenila zgolj, da bi tožeča stranka pridobila dodaten izvršljiv pravni naslov, ki v primerjavi z obstoječim ne bi imel nobene dodatne kvalitete. Ker se torej njen pravni položaj, tudi če bi uspela s hipotekarno tožbo, ne bi izboljšal, nima pravnega interesa za hipotekarno tožbo.
V skladu z jezikovno, sistematično in zgodovinsko razlago je treba določbe 55. člena ZGD-1 razlagati tako, da se za opredelitev velikosti družb upoštevajo merila iz prvega do petega odstavka 55. člena ZGD-1, razne za potrebe bilančnega prava, ki je predmet urejanja v okviru osmega poglavja ZGD-1. Zmotno je torej stališče sodišča druge stopnje, da določba 4. alineje osmega odstavka 55. člena ZGD-1 izniči posamezne kriterije iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 55. člena ZGD-1 in jo je tako treba vedno uporabiti pri presoji velikosti družbe. Za opredelitev zgornje meje odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 44. člena ZFPPIPP so tako odločilni kriteriji razmejitve velikosti družb po prvem do petem odstavku 55. člena ZGD-1.
Pri ugotavljanju predkupne pravice na podlagi drugega stavka desetega odstavka 47. člena ZG, to je ko prednostno pravico uveljavlja drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja, sta za priznanje predkupne pravice pravno pomembni okoliščini le lastništvo zemljišča, na katero ta opira svojo predkupno pravico (to pomeni ena ali več zemljiških parcel), ki izpolnjuje definicijo gozda iz prvega odstavka 2. člena ZG in njihova oddaljenost od gozda, ki se prodaja.
Za veljavnost izjave o pripoznavi zastaranega dolga zadošča pripoznanje temelja terjatve, morebitna navedba določenega zneska v izjavi o pripoznavi zastarane obveznosti pa ne zadošča za ugotovitev utemeljenosti višine zahtevka iz tega naslova.
Ugotovitve sodišč ustrezajo opredelitvi dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku po prvem odstavku 163. člena ZUTD in ureditvi obveznosti delavca in uporabnika v smislu 62. in 63. člena ZDR‑1. Revizijsko sodišče zato soglaša z zaključkom sodišč druge in prve stopnje, da je tretja toženka v razmerju do tožnika nastopala kot (dejanski) uporabnik in da s strani prve oziroma druge toženke ni šlo za zagotavljanje storitev tretji toženki kot naročniku.
Tudi v primeru, da pravni subjekt dejavnost zagotavljanja dela delavcev opravlja izven zakonskih okvirov (in je posledično nezakonito tudi ravnanje subjekta, ki napotene delavce sprejme), je treba te delavce z vidika pravice do plačila za delo obravnavati enako kot delavce delodajalca, ki to dejavnost opravlja zakonito, vključno z možnostjo vzpostavitve subsidiarne odgovornosti dejanskega uporabnika za morebitna prikrajšanja. Nasprotno stališče bi izvotlilo namen predpisanih pogojev in omejitev za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela po ZUTD, ki je v zaščiti napotenih delavcev in preprečevanju morebitnih zlorab, ne pa obratno (da bi delavec zaradi neizpolnjevanja formalnih zahtev v zvezi z opravljanjem agencijskega dela ostal brez zaščite oziroma brez plačila prikrajšanj).
Bistvo plačila po dejanskem delu je v tem, da je delavec upravičen do plačila glede na vrednost dejansko opravljenega dela na višje vrednotenem delovnem mestu, kot je delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi. Vrednost tega dela opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta. Ta vrednost se v primeru plačila za dejansko delo, ki je po svoji naravi plačilo za že opravljeno višje vrednoteno delo, ne spreminja še z napredovanji. Upoštevanje plačnih razredov napredovanja, doseženih na delovnem mestu po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kot napredovanja na višje vrednotenem delovnem mestu, zato sega izven možnega plačila za dejansko opravljeno delo.
Pojem plačila za dejansko delo izhaja iz sodne prakse v primerih, ko delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, po navodilih delodajalca dejansko opravlja dela in naloge drugega delovnega mesta, ki je vrednoteno višje, kot je vrednoteno delovno mesto, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Do plačila za dejansko delo je delavec upravičen ob pogoju, da ne opravlja svojega dela, temveč delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta.