Določbe ZUP dopuščajo odločitev upravnega organa, da pritožbo stranke upravnega postopka zavrže kot vloženo po neupravičeni osebi, če ta zanjo nima pravnega interesa.
Po določbi 34. člena ZNP revizija v nepravdnih postopkih ni bila dovoljena, razen če je zakon določal drugače. V zvezi s postopki za ureditev mej (ki so bili urejeni v štirinajstem poglavju tega zakona) drugačne ureditve ni bilo. Ker je torej v tem postopku revizija po samem zakonu izključena, je Vrhovno sodišče tudi ne more dopustiti.
Pritožbeno sodišče je izreklo nedenarno odškodninsko sankcijo po 178. členu OZ, ne da bi ugotavljalo obstoj prvin civilnega delikta. Tako je ravnalo, ker je menilo, da je vezano na kazensko oprostilno sodbo, zaradi česar je treba šteti, da tožnik dejanj, ki ga jih je bremenila obtožnica, ni storil. Takšno ravnanje je napačno. Oprostilna kazenska sodba za tožnika ne nadomešča predpostavk civilnega delikta, ki naj bi ga storila toženka, in so pogoj za izrek odškodninske sankcije.
Zahteva po tako opravljeni dolžnosti ni contra legem, torej v nasprotju z nacionalno pravno ureditvijo pojasnilne dolžnosti v 6. in 7. členu ZpotK. Kot že pojasnjeno, se vprašanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, presoja ob upoštevanju celotne pravne ureditve - poleg 6. in 7. člena ZPotK tudi določb o nepoštenosti pogodbenega pogoja, načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ ter meril SEU v zvezi z Direktivo 93/13. Zato ni mogoče pritrditi toženkini tezi o prepovedanem retroaktivnem širjenju pravnega standarda.
Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-85/21-11 z dne 24. 10. 2024 ocenilo, da 95. člen ZDavP‑2 tudi po spremembi z novelo ZDavP-2J ni v neskladju ne z 2. in ne 29. členom Ustave.
Tudi davčne obresti nastanejo tako kot samo davčno razmerje, po volji zakonodajalca, takoj, ko so za to izpolnjeni zakonski pogoji (ex lege), za vsak dan v obdobju obrestovanja in ne šele z izdajo akta, v katerem bi bile ugotovljene. S tega vidika je mogoče govoriti tudi o (do uveljavitve spremembe) zaključenem pravnem položaju davčnih zavezancev glede obrestne obveznosti iz 95. člena ZDavP-2, v katerega pa je, če se sprejme razlaga Upravnega sodišča, očitno povratno obremenjujoče poseženo, saj so za obdobje, ko novela še ni veljala (za obdobje pred 1. 1. 2017), dolžni na podlagi kasneje zaključenega davčnega inšpekcijskega postopka plačati obresti, ki jim sproti niso nastajale, saj je bila obrestna mera nižja.
Ob uporabi določbe prvega odstavka 71. člena ZDavP-2J je do ustavno skladnega rezultata z vidika 155. člena Ustave mogoče priti le tako, da se iz nje izloči materialnopravne določbe glede obrestovanja v postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora kot posebnih upravnih postopkih, ki se začnejo po uradni dolžnosti in zajemajo nadzor nad upoštevanjem zakonov v preteklih (zaključenih) davčnih obdobjih. Ker je zaradi teh posebnosti (nedopustno) povratno učinkovanje teh določb toliko bolj izraženo in za davčne zavezance obremenjujoče, bi zato vključitev teh postopkov v pravilo iz prvega odstavka 71. člena ZDavP-2J morala biti izrecno zakonsko določena.
Toženka bi lahko očitke o napačni ugotovitvi dejanskega stanja (glede pojasnilne dolžnosti) uveljavljala v pritožbenem postopku z odgovorom na pritožbo, vendar te možnosti ni izkoristila. S spremembo sodbe na drugi stopnji zato ni bila prikrajšana za pravico do pritožbe.
Za sprejem osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji in izdana sodna odločba, ki mora jasno določiti tudi kraj izvrševanja ukrepa.
Sodišče druge stopnje se mora opredeliti do odločilnih pritožbenih navedb, ki niso očitno neutemeljene. Za uresničitev ustavne pravice do poštenega sojenja mora stranka iz obrazložitve spoznati, da se je sodišče s takšnimi pritožbenimi navedbami seznanilo in jih obravnavalo.
Pri opustitvenih ravnanjih o naravni vzročnosti ne moremo govoriti. Vzročno zvezo tu vzpostavi šele pravo na podlagi vrednotenja. Potrebna je presoja, ali je ugotovljena verjetnost nastanka škodnega dogodka takšna, da je konkretni opustitvi dolžnega ravnanja, upoštevaje tudi težo kršitve, pravno vrednotno upravičeno pripisati nastanek škodnega dogodka. V takih primerih je treba v okviru opisane adekvatne vzročnosti uporabiti prospektivno analizo vzročnosti, ki temelji na razrešitvi vprašanja, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, pri čemer pa se ne upošteva zgolj dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo, ampak tudi verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah. Gre za sodobnejši in doslednejši koncept, ki omogoča pravilnejšo razlago teorije o adekvatni vzročnosti. V primeru, ko ni mogoče ugotoviti vzročne zveze z gotovostjo, se najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, pri čemer se pri določitvi, s kakšno stopnjo verjetnosti je treba dokazati, da je ravnanje oziroma drug vzrok v vzročni zvezi z nastalo škodo, uporablja stopnja 50 odstotkov.
Metodo pravno relevantne vzročnosti, ki temelji na prospekivni analizi povečane verjetnosti za nastanek škode, v obravnavanem primeru ne dosega potrebnega nadpolovičnega mejnega praga. Opustitev določenih preiskovalnih ukrepov policije oziroma njihova pomanjkljiva izvedba (pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno protipravno ravnanje) ne omogoča tudi ugotovitve o obstoju pravno relevantne vzročne zveze.
Pravni prednik tožencev je zapustil premoženje, zato toženca kot dediča odgovarjata do vrednosti podedovanega premoženja. V tem primeru dolg obstaja, dokler ni izpolnjen. Ko izpolnjeno doseže vrednost podedovanega premoženja, pa dolg preneha v sorazmernem delu (presežku).
Dedičeva odgovornost za zapustnikove dolgove traja vse do trenutka, ko so upniki dejansko poplačani v obsegu, ki ustreza vrednosti podedovanega premoženja. Pri tem ima prednost upnik, ki prvi prejme plačilo, ne pa tisti, ki prvi pridobi pravnomočen pravni naslov.
Pri vinjenih osebah se pričakuje, da so lahko nepredvidljive in policist mora biti na to pozoren. Tveganje je zato ostalo v mejah običajne policijske operacije, iz katere ni izhajala neobičajno povečana nevarnost za nastanek škodnih posledic policista. Tožnikove aktivnosti tudi ob vseh ugotovljenih okoliščinah ni mogoče subsumirati pod navedeni abstraktni stan nevarne dejavnosti.
Na podlagi prvega odstavka 126.a člena ZDavP-2 davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino. Dejstvo, da izvršilni postopek na nepremičnino, ki se je začel pred potekom zastaranja pravice do izterjave, še ni bil končan, je upnici v tem primeru omogočalo, da je vložila predlog, ki ga je sodišče (napačno) vpisalo kot nov predlog v obravnavani zadevi. V resnici gre le za predlog za izvršbo z istim izvršilnim sredstvom, le na drugih predmetih (tretji odstavek 34. člena ZIZ), ob tem, ko ZIZ v 34. in 35. členu sprejema koncept ene izvršbe z vsemi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi ter z možnostjo naknadnih dodatnih ali nadomestnih izvršilnih sredstev.
Izjava po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ ne pomeni samo formalnosti, ampak vsebuje (mora vsebovati) navedbe konkretnih okoliščin, ki izkazujejo izpolnjevanje pogojev in jih je mogoče tudi preizkusiti, in sicer da bo sprejemnik ponudbe sam ali s pomočjo drugih obdeloval kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobil, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobival pomemben del dohodka in da izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena. S to izjavo sprejemnik ponudbe zatrjuje obstoj določenih dejstev in okoliščin, ki iz izjave, da uveljavlja predkupno pravico kot "drug kmet", ne izhajajo.
V zakonu ni podlage za to, da bi upravni organ v postopku odločanja o odobritvi pravnega posla izjavo sprejemnika ponudbe, da uveljavlja predkupno pravico kot "drug kmet" (torej po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ) štel tudi kot izjavo po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. Iz izjave da uveljavlja predkupno pravico kot "drug kmet" (in ne npr. kot solastnik, mejaš ali zakupnik), ne glede na to, ali gre pri tem dejansko samo za označitev rubrike na obrazcu, namreč ni razvidno, na kateri podlagi oziroma katere pogoje iz prvega odstavka 24. člena ZKZ izpolnjuje, da se šteje za kmeta.
Sodišče druge stopnje je s tem, ko je enostavno prezrlo pritožbo dedičev zoper sklep o dedovanju, kršilo njihovo pravico do izjave iz 5. člena ZPP, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker dedičem s takšnim ravnanjem ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njegovih pritožbenih navedb pred sodiščem druge stopnje. Opustitev vsakršnega odgovora na pritožbene navedbe dedičev pomeni tudi kršitev ustavnih pravic do izjave (22. člen Ustave) in pritožbe (25. člen Ustave).