V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožeča stranka sicer res izključevala obstoj pogodbene podlage za opravljeno plačilo, a je hkrati zatrjevala drugačen zasledovan namen samega plačila (zavarovanje nasprotne ponudbe), zgolj na podlagi trditvenih navedb tožeče stranke ni mogoče sklepati, da je s plačilom denarnega zneska privolila v svoje prikrajšanje. Zato je materialnopravno zmotno sklepanje sodišča druge stopnje, da že bistvene trditve tožeče stranke ovržejo domnevo zmote in je že s tem podan dejanski stan iz 191. člena OZ.
Tožeča stranka je v okviru trditvenih navedb sicer zanikala, da je s svojo izjavo z dne 24. 5. 2019 sklenila pogodbo s toženo stranko, a se je hkrati sklicevala, da je z nasprotno ponudbo zasledovala namen sklenitve pogodbe pod deloma drugačnimi pogoji, ki pa se niso nanašali na izpolnitev tožeče stranke kot kupca nepremičnine (višina in pogoji za plačilo kupnine). Ob tako podanih trditvah tožeče stranke zato ni mogoče izključiti podlage vrnitvenega zahtevka iz tretjega odstavka 190. člena OZ.
ZIKS člen 145č. ZDen člen 3, 3-20. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (1945) člen 1, 1/1.
dopuščena revizija - podržavljeno premoženje - vrnitev podržavljenega premoženja - pristojnost sodišča - pristojnost upravne enote - sodna ali upravna pristojnost - podlaga za podržavljenje premoženja - Odlok AVNOJa ali odločba o zaplembi - zaplembena odločba - obsodilna kazenska sodba - pravica do zasebne lastnine - odstop zadeve pristojnemu upravnemu organu - zavrnitev revizije
V (ustavno)sodni praksi se je utrdilo stališče, da je vprašanje pravne podlage zahtevkov za vračanje podržavljenega premoženja odvisno od ugotovitve, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno: Če je bilo premoženje odvzeto po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, je premoženje postalo državno po samem Odloku (z njegovo objavo 6. 2. 1945) in so lahko predlagatelji zahtevali vračilo premoženja v upravnem postopku ob pogojih ZDen; če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, je po razveljavitvi kazenske sodbe predviden sodni postopek vrnitve zaplenjenega premoženja po ZIKS. Kadar je bilo premoženje zaplenjeno že na podlagi Odloka AVNOJ, kasneje pa je bila izrečena zaplemba premoženja tudi s kazensko sodbo, ta sodba pravno ni relevantna, saj je premoženje že pred tem prešlo v državno last in ga obsojenec v času obsodbe ni več imel.
Ker gre pri ugotavljanju podlage podržavljenja lahko tudi za kompleksnejša dejanska in pravna vprašanja, je bistveno, da jih sodišče reši tako, da upravičencem pravica do vrnitve krivično podržavljenega premoženja ni odvzeta. V obravnavani situaciji bi bila predlagateljem odvzeta možnost do učinkovitega uveljavljanja pravice do vrnitve premoženja, če bi sodišče potem, ko je ugotovilo, da dejanska podlaga podržavljenja ne upravičuje postopka vračanja po ZIKS, njihov predlog zavrnilo. Zaradi poteka roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen bi bil namreč njihov, pred pristojnim upravnim organom vložen predlog prepozen. Upravni organ bi ga zato zavrgel in do vsebinskega obravnavanja zahteve predlagateljev sploh ne bi prišlo, s čimer bi bilo poseženo v pravice iz 33. člena Ustave. Takega posega pa ne pomeni odstop predloga pristojnemu upravnemu organu, saj bo moral upravni organ odstopljeno zadevo obravnavati kot pravočasno, torej šteti, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen. Postopek se pred upravnim organom tudi ne bo začel na novo (z novim zahtevkom), ampak nadaljeval.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00078796
URS člen 23. ZIZ člen 168, 168/3, 168/5, 168/6. SPZ člen 41. ZD člen 132, 214. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3, 40/1-6, 46, 46/1, 148, 148/1. ZPP člen 205, 205/2.
dopuščena revizija - izvršba na nepremičnino - vknjižba lastninske pravice - vknjižba lastninske pravice na nepremičnini na dolžnika - vknjižba lastninske pravice na dediče - oporočno dedovanje - izvenknjižna pridobitev lastninske pravice - derivativna (izvedena) pridobitev - dokaz o dolžnikovi lastnini - listina, primerna za vknjižbo dolžnikove lastninske pravice - zapuščinski postopek - pravnomočen sklep o dedovanju - razlaga zakonske določbe - ustavnoskladna razlaga zakona - zmotna uporaba materialnega prava - prekinitev izvršilnega postopka - ugoditev reviziji
V okoliščinah konkretnega primera bo smoter, ki bi ga upnik zasledoval s tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ (tj. pridobiti listino, primerno za vknjižbo lastninske pravice) izpolnjen v okviru odprtega zapuščinskega postopka. V njem bo namreč zapuščinsko sodišče izdalo sklep o dedovanju, ki bo po pravnomočnosti v skladu s 6. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice dedinje in dolžnice. Prav zaradi istega končnega rezultata – možnosti vknjižbe dolžničine lastninske pravice – je treba po presoji Vrhovnega sodišča zapuščinski postopek šteti kot postopek v smislu petega odstavka 168. člena ZIZ, z istim učinkom na obravnavani izvršilni postopek iz šestega odstavka 168. člena ZIZ, tj. njegovo prekinitvijo. Takšna razlaga je ustavnoskladna, saj varuje upnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave, katere sestavni del je tudi varstvo upnikove pravice do učinkovite izvršbe oziroma varstvo upnikovega položaja v izvršilnem postopku (v konkretnem primeru pred zavrženjem predloga).
ZDIJZ člen 5a, 5a/1, 5a/2, 6, 6/1, 6/1-8. URS člen 93. ZPPre člen 1.
dopuščena revizija - dostop do informacij javnega značaja - parlamentarna preiskava - izjeme do dostopa - postopek nadzora - sodni postopek - ugoditev reviziji
Parlamentarna preiskava ni nadzorni postopek v smislu prvega in drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ.
Parlamentarna preiskava tudi ni (drug) sodni postopek v smislu 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - dokazni predlog - dokazno sredstvo - dokazni predlog za zaslišanje priče - konkretizacija dokaznega predloga - trditveno breme - zavrnitev dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga kot nepopolnega
Dokazni predlog, če naj obramba z njim uspe, mora dovolj določno opredeliti dokaz (dokazno sredstvo), da lahko sodišče (tudi z morebitnimi dodatnimi poizvedbami) izvede predlagano dejanje dokazovanja. Ker temu bremenu obramba ni zadostila, je bilo sodišče v enakem položaju, kot če bi bila priča dejansko nedosegljiva.
URS člen 21, 30. OZ člen 179, 181. ZKP člen 542. ZPP člen 378, 380, 380/1.
neupravičen pripor - odškodninska odgovornost države - ekstradicijski pripor - odškodnina zaradi okrnitve svobode - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - načelo individualizacije - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - duševne bolečine - trajanje pripora - višina škode - okoliščine konkretnega primera - poseg v dostojanstvo - strah - zmotna uporaba materialnega prava - delna ugoditev reviziji
Vrhovno sodišče je presojalo pravilnost odločitve glede višine nepremoženjske škode, ki je nastala tožniku, ker je bil 396 dni v priporu. Presoja izhodiščno temelji na času, ko je bila oškodovancu okrnjena svoboda. Število prebitih dni v priporu zadevo primerjalno torej uokvirja. Od tu dalje pa je treba ta čas še dodatno napolniti z individualnimi okoliščinami konkretnega življenjskega primera. Posebnost primera je zlasti tožnikov strah pred brezpravjem, ki ga je preveval več kot eno leto. Oškodovancu je namreč grozilo, da bo izročen Belorusiji. To je okoliščina, ki je pritožbeno sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Enako velja glede kršitve tožnikovega dostojanstva ob samem prijemu. Tožnik je bil aretiran na mejnem prehodu v pričo žene in otrok, ko mu je policist brez izzvanega razloga meril s pištolo v glavo. Vrhovno sodišče je upoštevaje celovite dejanske ugotovitve opravilo materialnopravni preizkus višine prisojene odškodnine ter naposled prisojeno odškodnino v izpodbijani sodbi znatno zvišalo.
ZDRS člen 10, 10/1, 10/1-3, 10/8. Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (2007) člen 2, 2/1.
revizija tožene stranke - državljanstvo RS - državljanstvo z naturalizacijo - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - ugoditev reviziji
Pri zapolnitvi vsebine pojma dejanskega življenja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ni mogoče spregledati (zanemariti) zahteve po prosilčevi fizični prisotnosti na ozemlju Republike Slovenije, niti zahteve, da je tu njegovo središče interesov, in to ne le v obdobju zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo, ampak tudi v obdobju predhodnih pet let, v katerem lahko prekinitve vplivajo na časovni potek zahtevanega desetletnega obdobja dejanskega življenja v Sloveniji.
Prosilec mora pred vložitvijo prošnje za državljantsvo v Sloveniji dejansko živeti neprekinjeno pet let, medtem ko lahko obdobje preostalih (vsaj) pet let dejanskega življenja doseže tudi s seštevanjem posameznih različno dolgih obdobij dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, med katerimi so nastale prekinitve iz razlogov, ki jih upoštevaje določbe Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije ni mogoče spregledati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00084580
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 395.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitev - preslepitveni namen
V opisu so popolnoma zadostno, celo zelo podrobno in razločno, zajeta vsa odločilna dejstva, s katerimi je zakonski znak preslepitve nazorno in konkretno opisan. V opisu kot celoti so najprej napolnjene objektivne značilnosti poslovne goljufije: (1) lažno prikazovanje in prikrivanje dejstev, (2) zmota pri tistem, ki razpolaga s premoženjem, (3) razpolaganje s premoženjem in (4) premoženjska škoda oziroma premoženjska korist. Obsojenec je oškodovancu z opisanimi ravnanji lažno prikazoval, da je njegovo finančno stanje dobro ter da bodo plačila izvedena, in svoje slabo finančno stanje - to je ustrezno ponazorjeno s stanjem na bančnih računih - prikrival. S tem je pri oškodovancu povzročil zmotno predstavo o obsojenčevem finančnem stanju in realizaciji plačil, oškodovanec pa je posledično v zmoti v svojo škodo razpolagal s premoženjem, ko je z deli kot podizvajalec pri obsojencu nadaljeval.
Preslepitveni namen kot subjektivna značilnost poslovne goljufije, torej zavest obsojenca o tem, da kljub danim zavezam do poplačila izdanih računov ne bo prišlo, je iz opisa izkustveno razviden zlasti iz okoliščin, da je obsojenec oškodovancu zamolčal, da na njegovih bančnih računih ni dovolj sredstev za poplačilo dolgov, da bi lahko posloval. Zavedal se je torej, da računov ne bo mogel poravnati, v kolikor želi še naprej poslovati, vendar je plačilo kljub temu oškodovancu lažno obljubljal in prikazoval nasprotno. Obsojenčev namen neplačila nadalje izkustveno izhaja tudi iz opisane okoliščine, da takrat, ko je z določenimi finančnimi sredstvi vendarle razpolagal (izhajajoč iz dvigov gotovine), računov kljub temu ni poravnal. V kolikor posameznik porabi sredstva, s katerimi razpolaga, za druge namene in ne za poplačilo dolgov upniku - ob upoštevanju ostalih spremljevalnih okoliščin - to kaže na njegov namen o neplačilu dolga.
Sodišča so pri presoji dejstev prosta. To po prvem odstavku 18. člena ZKP velja za ugotovljena dejstva, kot za dejstva, ki bi po izvedbi predlaganih dokazov šele utegnila biti ugotovljena. V katerem koli primeru se je sodišče dolžno v razlogih sodbe o presoji izjaviti.
ZKP člen 392, 392/6, 500, 500/1. KZ-1 člen 75, 75/1.
pritožbeni postopek - delna razveljavitev sodbe - odločba o odvzemu premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - prejemnik premoženjske koristi
Sodišče druge stopnje se pri odločanju o pritožbah ni spustilo v vsebinsko presojo vprašanja, kakšni bodo učinki delne razveljavitve sodbe za udeležence kazenskega postopka, čeprav je po šestem odstavku 392. člena ZKP temeljni pogoj za delno razveljavitev sodbe prav v tem, da se dajo njeni posamezni deli izločiti brez škode za pravilno razsojo.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 83, 83/1, 87, 87/1. OZ člen 247.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - pogodbena kazen
Delavec sklepa pogodbo o zaposlitvi (in vstopa v delovno razmerje) prostovoljno, zato lahko takšno pogodbo brez pravnih posledic redno odpove kadarkoli po njeni sklenitvi, tudi še pred nastopom dela. Uresničevanje pravice do redne odpovedi mora biti prostovoljno, odvisno le od volje delavca. Zato ne more biti sankcionirano s pogodbeno kaznijo.
ZDR-1 člen 9, 13, 37, 39, 40, 41, 42. OZ člen 247.
delovno razmerje - pogodbena kazen - odpovedni rok - prenehanje opravljanja dela
Pri presoji o dopustitvi (smiselne) uporabe instituta pogodbene kazni je treba upoštevati podrejen in odvisen položaj delavca proti delodajalcu tako ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, kot med obstojem delovnega razmerja. Eden od namenov delovnega prava je omilitev takšnega položaja. Ta namen se izraža preko kogentnih zakonskih določb delovnega prava, upoštevati pa ga je treba tudi pri presoji dopustne uporabe institutov civilnega prava na področju delovnih razmerij.
Dopuščanje pogodbene kazni v času trajanja delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju bi poslabšalo položaj delavca oziroma bi še dodatno izboljšalo položaj delodajalca. Delodajalčev položaj bi bil lažji tudi na postopkovnem področju, saj bi za ugoditev zahtevku iz naslova pogodbene kazni zadoščala že delavčeva kršitev obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja, pri tem pa vzrok za kršitev izvira iz sfere delavca, ki bi moral izpolniti neko obveznost. Nepomembno pa bi bilo dejstvo nastale škode in njena višina - za razliko od odškodninske odgovornosti. Obstoj škode namreč ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.
slovenska vojska - pripravljenost za delo - delovni čas - usposabljanje - vojaško urjenje - sodba Sodišča Evropske unije - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
Glede izjeme po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19 je Sodišče EU pojasnilo, da se morajo oborožene sile med njihovim začetnim usposabljanjem in operativnim urjenjem za operativno učinkovitost soočiti s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, vključno z ekstremnimi, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Cilja učinkovitosti ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo treba med začetnim usposabljanjem in operativnim urjenjem spoštovati pravila o organizaciji delovnega časa, ki so določena v Direktivi.
Tudi v primeru operativnega urjenja je treba pri presoji izključitve uporabe Direktive po prvi alineji prve točke odločitve C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede (glej 79. točko sodbe C-742/19), upoštevati morebitno soodvisnost med operativnim urjenjem in drugimi, npr. podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo urjenja.
V smislu 79. točke sodbe C-742/19, ki jo je sodišče druge stopnje upoštevalo le deloma, je treba presoditi tudi, ali bi se uvedba sistema rotacij ali načrtovanja delovnega časa glede logistične podpore lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo določena dejstva v zvezi s tožnikovo zamenljivostjo, načrtovanjem delovnega časa in možnostjo rotacije, četudi jih je (zmotno) vezalo na ugotovitev obstoja izjeme iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19. Ta izjema se namreč nanaša na posebne dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742/19, se to lahko nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacij (75. in 76. točka obrazložitve), za kar v primeru izvajanja logistične podpore ni šlo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00077187
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZMZ-1 člen 78, 78/1.
podaljšanje pripora - dovoljenje za prebivanje - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Za pravni status oseb, ki v Republiki Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito, so relevantne določbe Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ki v prvem odstavku 78. člena med drugim določa, da ima prosilec na področju sprejema pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji in do gibanja znotraj območja občine, v kateri ima določen naslov začasnega prebivanja. Ugotavljanje okoliščin, od katerih je odvisen pravni status tujcev, torej ali gre za osebo, ki nima dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, je dejansko vprašanje.
kaznivo dejanje tatvine - seja pritožbenega senata - zahteva za obvestilo o seji - obvestilo o seji pritožbenega senata - skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem - skrajšani kazenski postopek
V danem primeru seja senata sodišča druge stopnje ni bila opravljena v rednem kazenskem postopku, kjer za obvestilo o seji senata, po prvem odstavku 378. člena ZKP zadostuje že zahteva katere od strank, zagovornikov ali oškodovancev, ampak v skrajšanem kazenskem postopku, kjer je navzočnost strank po 445. členu ZKP, tudi v primeru zahtevanega obvestila odvisna od predhodnega spoznanja predsednika senata ali senata o koristni navzočnosti strank na seji za razjasnitev stvari. Ker je vložnik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo predlagal le razpis seje senata sodišča druge stopnje, na kateri bo predstavil pritožbo, ker niti v obrazložitvi zahteve ne pove, zakaj konkretno je tedaj ocenil, da bi bila obsojenkina ali njegova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari, sodišče druge stopnje pa se je o tem vsebinsko izjavilo v 3. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, niti kršitev navedenega 445. člena ZKP ne more biti podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00077972
ZKP člen 12, 12/1, 67, 67/1. Direktiva 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti člen 2, 2/1, 2/3, 3, 3/2, 3/3, 3/3-c. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku člen 2, 2/1, 3, 3/1, 3/1-a, 3/1-c, 6, 6/1.
pravica do zagovornika - predkazenski postopek - pravo EU - seznanitev z očitki - preiskava elektronske naprave - soglasje obdolženca - osredotočeno policijsko preiskovanje
Pravici do zagovornika in do seznanitve z obdolžitvami (kot prvina pravice do primernih možnosti za pripravo obrambe) sta varovani tudi kot samostojni procesni jamstvi, neodvisno od privilegija zoper samoobtožbo.
ZKP pravice do obrambe s strokovno pomočjo zagovornika ali seznanitve z obdolžitvami v predkazenskem postopku ne zagotavlja na splošno, ampak le v okvirjih, ki se opirajo na položaje odvzema prostosti in položaje, ko je uporabljiv privilegij zoper samoobtožbo.
Obe jamstvi zagotavlja tudi Ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah. Zagotovljeni nista le obdolžencu (kot bi sledilo iz jezikovne razlage 12. člena ZKP) ali posamezniku, ki bi mu bila odvzeta prostost, ampak vsakomur, ki je "obdolžen kaznivega dejanja".
Podobna izhodišča je mogoče prepoznati tudi v Direktivi 2013/48/EU z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in Direktivi 2012/13/EU z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku.
Šele v besedilih navedenih Direktiv določno prepoznati ureditev pravice do zagovornika (in obveznost pouka) ter pravice do seznanitve z obdolžitvami, ki se uporablja ne glede na odvzem prostosti in neodvisno od privilegija zoper samoobtožbo, tudi za osumljenca.
preprečevanje zaposlovanja in dela na črno - izrek opomina
V prekrškovnem pravu je opomin, ki je sankcija opominjevalne narave oziroma nadomestna sankcija, ki se jo lahko izreče namesto globe, mogoče izreči v dveh vsebinsko različnih situacijah:
‒ v skladu z določbo prvega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega (teža prekrška se ocenjuje po objektivnih okoliščinah, na primer stopnji ogrožanja zavarovane dobrine in okoliščinah, v katerih je bil storjen prekršek ter subjektivnih okoliščinah na strani storilca, pri čimer se upošteva na primer storilčevo prejšnje življenje, stopnjo odgovornosti za prekršek in storilčeve nagibe);
‒ v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil škodo (v tem primeru je treba ločiti dve situaciji: (i) prekršek je šteti za takoimenovani formalni delikt, pri katerem škoda ni nastala, temveč je bila njegova bit le v neizpolnitvi predpisane obveznosti in (ii) če je storilec po storitvi prekrška in še pred izdajo odločbe izkazal dejavno kesanje, ki se odraža v tem, da je še pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo.
Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da se je sodišče podrobno opredelilo do objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki sta jih v zahtevi za sodno varstvo zatrjevali storilki prekrškov. Sodišče je presodilo, da te okoliščine niso takšne narave, da bi bil storjeni prekršek zaradi njih posebno lahek, kar bi bila lahko podlaga za izrek opomina. Izrecno je presodilo tudi, da ne obstajajo niti okoliščine, ki bi omogočale izrek opomina na podlagi določbe drugega odstavka 21. člena ZP-1, to je iz razlogov, da je storilec pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo. Sodišče je presodilo, da pravna oseba delavca v obvezna zavarovanja ni prijavila pred pričetkom del, temveč šele po ugotovljenem prekršku in da sta storilki s takšnim ravnanjem posegli v uresničevanje delavčeve pravice do ureditev razmerij, ki se nanašajo na socialna zavarovanja. Sodišče je presojo sklenilo z navedbo, da je podan utemeljen dvom, če bi delodajalec delavca sploh zavaroval, če ne bi bilo davčnega nadzora.
Tožnica nosi primarno trditveno in dokazno breme glede objektivnega elementa oderuštva, tj. očitnega nesorazmerja med obveznostima pogodbenih strank, konkretno obrestne mere, ki je več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti (377. člen OZ). Vendar je treba upoštevati tožničin specifičen dokazni položaj glede objektitvnega elementa oderuštva, ki ga zatrjuje. Tožnica namreč trdi, da je pogodba oderuška, ker so oderuške obresti, ki so vsebovane/prikrite v glavnici - obrestni delež zneska, navedenega v posojilni pogodbi, pomeni denar, ki ga ni nikoli prejela, Vrhovno sodišče je ob primerljivih okoliščinah že zavzelo stališče, da kadar tožnik zatrjuje negativno dejstvo, toženec pa istočasno izpolnitev lastne obveznosti (izročitev brezobrestnega posojila), on nosi dokazno breme za to dejstvo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00076369
URS člen 23. ZPP člen 7, 212, 318, 379, 389. OZ člen 131.
odškodnina za premoženjsko škodo - vmesna sodba - trditveno in dokazno breme - pravica do sodnega varstva - razpravno načelo - individualizacija - substanciranje - sklepčnost - sklepčnost tožbe po višini - temelj zahtevka - višina zahtevka - vzročna zveza - škoda - obseg škode - ugotavljanje vrednosti - dokazni standard - zahteva za varstvo zakonitosti - dopuščena revizija - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Višina odškodninskega tožbenega zahtevka z izrekom vmesne sodbe, ki je bila predmet pritožbenega preizkusa, ni bila zajeta. Pravna posledica vmesne sodbe je bila le ugotovitev, da so tožniku poplave, za katere odgovarja toženka, odnesle v tožbi naštete stvari, ne pa tudi, koliko so bile te stvari vredne. S tem, ko se je ob reševanju toženkine pritožbe proti vmesni sodbi višje sodišče ukvarjalo z vprašanjem sklepčnosti tožbenega zahtevka po višini, se je (prvič) ukvarjalo s sklopom dejstev, s katerimi se sodišče prve stopnje (še) ni. Tako ravnanje je v opreki z uveljavljenimi ustavnoprocesnimi jamstvi iz 23. člena Ustave.
URS člen 22. ZUS-1 člen 51, 51/2, 75, 75/2. ZPP člen 4, 8, 236a, 236a/6, 339, 339/2, 339/2-8.
dopuščena revizija - (ne)izvedba predlaganih dokazov - razlog za zavrnitev dokaza - vnaprejšnja dokazna ocena - pisne izjave prič - zaslišanje na naroku - ponovitev dokazov, že izvedenih v upravnem postopku - ugoditev reviziji
Sodišče ne more zavrniti izvedbe predlaganega dokaza izhajajoč iz stališča, da se je na podlagi že izvedenih dokazov v upravnem postopku, to je na podlagi podatkov iz upravnega spisa, prepričalo o nasprotnem, kot trdi predlagatelj dokaza. Taka zavrnitev bi namreč z vidika zahtev kontradiktornega postopka, ki se zagotavljajo tudi v upravnem sporu, pomenila nedopusten poseg v enako obravnavanje strank sodnega postopka, ne glede na to, da je upravni spor sodni postopek za preizkus zakonitosti upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).
Upravno sodišče je s tem, ko je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo vse tožničine nelistinske dokazne predloge kot nepotrebne, ker se je že na podlagi dokazov (med drugim pisnih izjav prič), izvedenih v upravnem (davčnem) postopku, prepričalo v nasprotno, ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.
Zahteva iz šestega odstavka 236.a člena ZPP, ki je odraz načela neposrednosti (4. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in terja, da mora sodišče zaslišanje priče izvesti (navkljub pisni izjavi), če tako zahteva katera od strank,predstavlja specialno ureditev v razmerju do drugega odstavka 51. člena ZUS-1.