Sodišče druge stopnje in revident sta spregledala, da ZD v prvem odstavku 141. člena ZD, v primeru, ko je posestnik pošten, zaradi njegovega varstva določa tudi subjektivni zastaralni rok. Tudi tek subjektivnega zastaralnega roka bi bil lahko zadržan, če bi bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo tožniku tudi potem še onemogočena vložitev dediščinske tožbe. Vendar tožnik takšnih okoliščin ne navaja.
Organi društev so dolžni spoštovati procesne zakonitosti, določene v Zakonu o društvu in njihovih internih pravilih, s čimer se posredno članom društva zagotavljajo procesne garancije v postopkih, ki jih varujejo pred neupravičenimi sankcijami. V primeru protipravne izključitve iz lovske družine je posamezniku zagotovljeno tudi sodno varstvo v pravdnem postopku, saj gre za civilnopravno razmerje.
Sklep občnega zbora toženke je izdal višji organ, ki ima sicer pristojnost za odločanje v pritožbenem postopku, izdal ga je v nepravilnem postopku, v katerem pa je tožnik sodeloval, izrek sklepa je bil jasen, sam sklep pa je bil izdan v nepravilni obliki brez obrazložitve. Vendar navedene postopkovne kršitve ne dosegajo stopnje, ko sploh ne bi bilo več mogoče govoriti o obstoju sklepa. Bistveno je, da je odločitev, ki je bila sprejeta, nedvoumna, dalje, da ima odločitev takšno zunanjo obliko in da je zmožna pravno učinkovati.
Namen ocenjevanja redne delovne uspešnosti je upravičenje do dela plače iz tega naslova, ki pa delavcu (javnemu uslužbencu) ne pripada avtomatsko. Po 22.a členu ZSPJS del plače za redno delovno uspešnost pripada le tistim javnim uslužbencem, ki v obdobju, za katerega se izplačuje, dosegajo nadpovprečne delovne rezultate pri opravljanju rednih delovnih nalog. To pa ne more biti primer tožnika, saj ta ne opravlja svojih rednih delovnih nalog, torej del in nalog, za katere se je zaposlil v Slovenski vojski. Tožnik ne dela kot častnik, temveč polni delovni čas opravlja profesionalno sindikalno delo, kar mu toženka omogoča in za njegovo sindikalno delo zagotavlja sredstva.
Institut redne delovne uspešnosti predstavlja ocenjevanje dela, ki ga delavec opravi za delodajalca, kar pa za sindikalne zaupnike, ki polni delovni čas opravljajo delo samo za sindikat, ne velja. Ocenjevanje teh sindikalnih zaupnikov s strani delodajalca je nezdružljivo z naravo njihovega dela oziroma opravljanjem sindikalne funkcije.
V primeru neenakomerno razporejenega ali prerazporejenega delovnega časa se število ur dela in počitka spreminja. S tem se spreminja tudi število prostih ur delavca; ko dela več, je prostih ur manj in obratno. V takšnem primeru mora delodajalec paziti, da delavcu kljub temu zagotavlja najmanj minimalni dnevni in tedenski počitek ter da delavec ne preseže maksimalnega števila tedenskih delovnih ur.
Ur izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih delovnih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnavajo v obliki odsotnosti. Namen je ravno obraten. Izravnalne ure se štejejo kot ure le za namen evidenc - zato, da delodajalec in delavec ob evidentiranih presežkih oddelanih ur vesta, za koliko ur in kdaj je bila delavcu omogočena izravnava v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa (z namenom doseči povprečno 40 urno tedensko obremenitev). Pomembno je tudi, da gre za ure, ko delavec nima delovnih obveznosti do delodajalca in prosto razpolaga s svojim časom!
Teh primerov ni pravilno enačiti z upravičeno odsotnostjo z dela zaradi izrabe letnega dopusta ali bolniškega staleža, saj se ure takšne odsotnosti štejejo v kvoto delovnih ur in se priznavajo kot ure, za katere delavcu pripada nadomestilo plače, čeprav niso oddelane. V teh primerih ne gre za izravnalne ure, saj se z njimi ne izravnava presežek ur, temveč se te ure priznajo enako kot ure, ko delavec dela. V tožnikovem primeru izravnalnih ur pa gre za izravnavo, ki omogoča doseči povprečno število ur delovnega časa. Izravnava v obliki zagotavljanja prostih ur (oziroma počitka) torej pomeni, da v tem obdobju delavec ne dela in nima delovnih obveznosti. Te ure, ki so dejansko le obračunske ure za evidence, je zato treba šteti kot čas počitka.
Tožnica je bila pri toženki zaposlena za opravljanje dela s krajšim delovnim časom. Resda je bila skupno zavarovana za polni zavarovalni čas, ker se je še zavarovala kot samozaposlena oseba, vendar to ne pomeni, kot da bi bila v delovnem razmerju pri enem ali več delodajalcih za polni delovni čas, kot sta to zmotno presodili sodišči druge in prve stopnje. V spornem obdobju je bila tožnica v delovnem razmerju le za krajši delovni čas od polnega. Glede na to je treba uporabiti določbo 98. člena KPVIZ, ki bolj ugodno kot zakon ureja pravico do regresa za letni dopust za delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom, saj jim priznava pravico do letnega dopusta v enaki višini kot delavcem, ki delajo v okviru polnega delovnega časa.
Zastavlja se vprašanje, ali neprijava na javni razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja v občini stalnega prebivališča v času, ko je upravičencu priznana pravica do subvencije najemnine, predstavlja spremembo, ki lahko vpliva na že priznano pravico.
S tem v zvezi se toženka sklicuje na 121. a člen SZ-1. Iz te določbe ne izhaja, da upravičenec pravico izgubi, če se v obdobju njenega priznanja ne prijavi na takrat objavljen javni razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja. Ta člen namreč ne določa izgube pravice, temveč le enega od pogojev za njeno pridobitev - uvrstitev na prednostno listo pred vlogo za subvencijo. O prenehanju pravice med obdobjem upravičenosti za subvencioniranje najemnine, ki je bila že priznana s pravnomočno odločbo, tudi ni mogoče sklepati z ustrezno razlago teh določb, saj bi takšna razlaga prestopila okvir ureditve. Neprijava na razpis v času upravičenosti bi morala biti jasno opredeljena kot dejstvo, ki vpliva na pravico do subvencije, vendar takšne določbe ni. Zato o neprijavi na razpis tožnica ni bila dolžna obveščati toženke, toženka pa tudi po uradni dolžnosti ni imela podlage za poseg v že priznano pravico.
Pravica do odbitka ne more nastati, če je bil od transakcije obračunan davek na promet z nepremičninami in ne DDV.
Navedena pravila ne utemeljujejo stališča sodišča druge stopnje o diskriminaciji tožnika, s tem da tožnik niti ni postavil denarnega zahtevka zaradi znižanja plače. Glede na postavljeni zahtevek je treba odločiti le, ali je toženka dolžna za tožnika izdelati oceno redne delovne uspešnosti. Revizijsko sodišče ne izključuje možnih primerov diskriminacije oziroma neenake obravnave sindikalnih zaupnikov v primerjavi z ostalimi javnimi uslužbenci glede plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (6. člen ZDR-1), vendar pa mora biti v takšnih primerih izpolnjen pogoj, da so delavci v zvezi s spornim institutom v primerljivem položaju. Institut redne delovne uspešnosti predpostavlja ocenjevanje dela, ki ga delavec opravi za delodajalca, kar pa za sindikalne zaupnike, ki polni delovni čas opravljajo delo samo za sindikat, ne velja. Ocenjevanje teh sindikalnih zaupnikov s strani delodajalca je nezdružljivo z naravo njihovega dela oziroma opravljanjem sindikalne funkcije. Zato medsebojna primerjava navedenih položajev za namen ocenjevanja redne delovne uspešnosti (in službenega ocenjevanja) ni ustrezna.
Sodišči druge in prve stopnje pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga nista izhajali iz opisa nalog delovnega mesta sestavljalec, prav tako se nista oprli na svoje ugotovitve o dejanski vsebini tožnikovega dela, ampak sta kot ključno upoštevali ugotovitev, da so bile delavke, ki jih je toženka na delovnem mestu sestavljalec zaposlila neposredno pred podajo odpovedi ali v času odpovednega roka, usposobljene za več delovnih operacij kot tožnik.
Pravzaprav sta sodišči druge in prve stopnje s svojo odločitvijo pritrdili toženki, da je bila tožnikova usposobljenost preozka, da bi lahko ohranil zaposlitev pri njej, kar pa ne more predstavljati utemeljitve poslovnega razloga odpovedi, bistvo katerega je zmanjšan obseg dela, ne pa neusposobljenost delavca za delo.
Revizija utemeljeno opozarja, da mora sodišče v zadevi vsakega tožnika določno ugotoviti in obrazložiti odločilna dejstva ter na podlagi teh dejstev uporabiti materialno pravo v vsakem sporu posebej, čeprav gre za odločanje o sicer istovrstnih zahtevkih več tožnikov zoper isto toženko, ki se obravnavajo v različnih sporih. Vrhovno sodišče je resda v več istovrstnih zadevah vsebinsko jasno začrtalo materialnopravni okvir in ključne dejanske ugotovitve, ki omogočajo zaključek o zlorabi poslovnega modela s strani toženke. Vendar je treba vsakem sodnem postopku posebej ugotoviti ključne dejanske okoliščine za enako materialnopravno odločitev glede na vzpostavljeno sodno prakso.
Ker jezikovna razlaga, kot temeljna razlagalna metoda za razlago zakonskih pravil, ne omogoča enoznačne opredelitve vsebine pojma statusne spremembe, je sodišče druge stopnje razlago tega pojma pravilno nadgradilo z namensko razlago obeh predpisov - predpisanih pogojev v ZGD-1 glede preoblikovanja gospodarskih družb in varovanja avtorjev glede možnosti nadaljnjega prenosa prenesenih avtorskih pravic po 78. členu ZASP. Nosilno stališče sodišča druge stopnje je, da je glede na namen obeh predpisov pri razlagi pojma statusnih sprememb treba uravnovesiti varovan položaj avtorja s toženkino pravico, da reorganizira svoje podjetje (10. točka obrazložitve sodbe). To tehtanje obeh položajev je sodišče druge stopnje oprlo na dejanske okoliščine konkretnega primera. Vrhovno sodišče pritrjuje tako uporabljeni namenski razlagi 78. člena ZASP, ki v primeru, ko je pogodbeni upravičenec do materialnih avtorskih pravic (A., d. d.) v okviru poslovne reorganizacije celotno svojo poslovno dejavnost (proizvodnje in prodaje) prenesel na novoustanovljeno hčerinsko družbo, sam pa obdržal zgolj vlogo holdinškega upravljanja z naložbo, takemu prenosu priznava položaj iz drugega odstavka 78. člena ZASP, to je nadaljnjega prenosa materialne avtorske pravice, za katero ni potrebno dovoljenje avtorja.
Razlogom sodišča druge stopnje, da je s spremembo poseglo v izrek prvostopenjske sodbe, ker je sodišče prve stopnje dvakrat odločilo o istem zahtevku, najprej v I. točki izreka, nato pa še v II. točki izreka, bi bila skladna le zavrnitev (enakega) zahtevka, kot naj bi bil (ponovno) vsebovan v II. točki izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče druge stopnje pa je vsebino zahtevka, ki naj bi ga kot nesklepčnega zavrnilo, v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe opredelilo kot zahtevek za solidarno plačilo zneska 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2013. Tako opredeljen predmet spremembe sodbe je nejasen, saj ni skladen z vsebovanim zahtevkom iz II. točke izreka prvostopenjske sodbe. Prav tako ni jasno, na katerega od tožencev se zavrnjen zahtevek nanaša. Ker v zavrnjenem zahtevku ni vsebovan naložitveni del plačila v breme druge toženke, ni jasno, ali pritožbeno sodišče v ta del tožbenega zahtevka, kot je bil vsebovan v II. točki izreka prvostopenjske sodbe, s spremembo ni posegalo. Na takšen zaključek ni mogoče sklepati iz odločitve v drugem odstavku I. točke izpodbijane sodbe o zavrnitvi pritožbe in potrditvi prvostopenjske sodbe zgolj glede I. In III. točke izreka. Zato je utemeljen revizijski očitek obeh revidentov, da iz izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, kakšna obveznost je na podlagi odločitve sodišča druge stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe v povezavi z izrekom prvostopenjske sodbe naložena drugi toženki.