Strankina pravna naziranja niso omejena s prekluzijami. Zato ne drži zaključek sodišča druge stopnje, da so bile trditve tožeče stranke o tem, da ne bi mogla pridobiti vodnega soglasja in da je takratna nepremičnina parc. št. 948/5, k. o. ... pridobila status odlagališča odpadkov, kar naj bi predstavljalo oviro za pridobitev gradbenega dovoljenja, prepozne.
Ker se sodišče druge stopnje zaradi napačnega stališča o prekluziji navedb tožeče stranke ni opredelilo do njenih materialnopravnih pritožbenih ugovorov, pri čemer ti niso bili očitno neutemeljeni, je tožeči stranki kršilo pravico do izjave, ki je vsebovana v absolutno bistveni kršitvi postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Rok iz 367. člena OZ varuje učinke pretrganja zastaranja. Ko sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil oškodovanec napoten, da odškodninski zahtevek uveljavlja v pravdi, odloči na seji, na kateri sodbe ne razglasi, začne rok treh mesecev iz 367. člena OZ teči, ko je oškodovancu vročena odločba sodišča druge stopnje.
ZKP v prvem odstavku 129. člena ne ureja vprašanja zastaranja civilnopravnega zahtevka, o katerem kazensko sodišče sploh ni odločilo. V okviru civilnopravnega zahtevka je čas nastopa pravnomočnosti pomemben zaradi dopustnosti začetka pravdnega postopka, v katerem oškodovanec uveljavlja civilnopravni zahtevek. Skladno z določbo prvega odstavka 103. člena ZKP smejo upravičenci do konca glavne obravnave umakniti predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku in ga uveljavljati v pravdi. Dokler pa upravičenec takšen zahtevek uveljavlja v kazenskem postopku, iz razloga litispendence ni dopustno vložiti tožbe pred pravdnim sodiščem.
Sodišči prve in druge stopnje sta v okoliščinah konkretnega primera, ko predlagateljici ni mogoče očitati neskrbnosti pri označevanju potrdila o vložitvi tožbe v elektronskem zemljiškoknjižnem predlogu za zaznambo spora, prestrogo razlagali določbe prvega in drugega odstavka 146. člena ZZK-1 ter nepravilno šteli, da procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o predlogu niso izpolnjene. S prestrogo razlago določbe četrtega odstavka 146. člena ZZK-1 pa predlagateljici neutemeljeno očitane pomanjkljivosti tudi nista pustili odpraviti v ugovornem postopku, s čimer sta izvotlili njeno ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS).
Vzročna zveza bo v situacijah, ko je neko ravnanje s škodnim dogodkom v tesni, na pogled očitni povezavi, praviloma podana. Če sodišče ob izsledkih dokaznega postopka in pravnega vrednotenja vendarle oceni, da vzročne zveze ni, mora svoj sklep še bolj jasno in konkretno obrazložiti. Zdravemu razumu se namreč upira misel, da ni nečesa, kar se zdi očitno, da je. Smisel obrazložitve je ravno v tem, da pri naslovniku dosežemo t.i. pomiritveni občutek – da naslovnik ve, zakaj je sodišče odločilo tako in ne drugače.
Ocena, ali je imisija prepovedana ali ne, v konkretnih okoliščinah ne sme temeljiti na izoliranem upoštevanju posameznih vplivov dejanja ali vzroka, ki imisije povzroča, temveč na njihovem skupnem učinku. Namen pravne ureditve varstva pred prepovedanimi imisijami je v zaščiti mirne uporabe nepremičnine pred prekomernimi vplivi s prostorsko povezanih nepremičnin. V primerih, kot je obravnavani, ko imajo vsi vplivi s sosednje nepremičnine isti vzrok, lahko razčlenjevanje na posamezne motnje, ki bi bile vsaka zase sicer še v mejah dovoljenega, skupaj pa presegajo prag, ki je danih razmerah krajevno običajen, deluje v nasprotju s tem namenom ter umetno oziroma neživljenjsko.
Odločitev sodišča druge stopnje, da sta obravnavani kreditni pogodbi nični, je obremenjena s procesno kršitvijo. Ta procesna kršitev je bistvena, saj toženi stranki zaradi opustitve procesnih možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP ni bila dana možnost, da se na spremenjeno sodno prakso, ki ji izpodbijana sodba sledi, odzove. Tako je bila prikrajšana za pravico do izjave v postopku.
Zakonodajalec je določil obveznost finančnega jamstva za povzročitelje obremenitve (115. člen ZVO-1) in s tem tudi (popolno) določil krog subjektov, ki jim je tako jamstvo lahko naloženo. Niti iz stališč Upravnega sodišča niti iz navedb tožene stranke pa ne izhaja, da bi bila javni interes glede varstva okolja ali druga ustavno varovana dobrina bistveno prizadeta, če ne bi bilo urejeno tudi vprašanje prenosa takega jamstva na nosilca skupnega načrta. Zgolj splošna ugotovitev, da je ureditev, po kateri bi bil nosilec skupnega načrta dolžan zagotoviti finančno jamstvo, logična in skladna z ZVO-1 oziroma da bi bila drugačna ureditev v nasprotju z namenom in vsebino skupnega izpolnjevanja obveznosti, ne utemeljujeta obstoja pravne praznine, torej zakonske vrzeli, zaradi katere ne bi bilo mogoče več (s finančnimi jamstvi proizvajalcev) varovati pomembnih okoljskih ciljev. Zato ZVO-1 ni mogoče razlagati tako, da bi imel na njegovi podlagi ob uporabi analogije tudi nosilec skupnega načrta obveznost zagotoviti finančno jamstvo. Posledično pa tudi Uredba take obveznosti ni mogla niti originarno določiti sama, niti je (podrobneje) urediti za nosilca skupnega načrta.
Iz prvega odstavka 108. člena ZPP jasno izhaja, da se pojem poprave oziroma dopolnitve vloge nanaša na njeno nerazumljivost oziroma pomanjkanje obveznih sestavin, medtem ko je primer vložitve nezadostnega števila izvodov vloge obravnavan v posebnem, šestem odstavku istega člena. Pravilo 336. člena ZPP tako v pritožbenem postopku izključuje le uporabo prvega do petega ter sedmega odstavka 108. člena ZPP o ravnanju z nepopolnimi vlogami, ne pa tudi šestega odstavka 108. člena ZPP, ki ureja primere, ko je vloga vložena v nezadostnem številu izvodov.
Čeprav mora pravni pouk skladno s šestim odstavkom 324. člena ZPP vsebovati tudi podatek o številu izvodov, v katerih je treba vložiti pritožbo, to ne izključuje dolžnosti sodišča, da pritožnika v primeru nezadostnega števila izvodov pritožbe (najprej) pozove k predložitvi dodatnih izvodov. Ustavna narava pravice do pritožbe (25. člen URS) zahteva postopanje sodišča strogo v mejah jezikovnega pomena besedila teh zakonskih določb, zato ni dopustna smiselna uporaba določb o ravnanju z nepopolno pritožbo.
Toženka se do predrugačenih materialnopravnih izhodišč, začrtanih v odločbi VSRS II Ips 8/2022, pred sodiščem prve stopnje ni mogla opredeliti, zato je sodba, ki jo je izdalo to sodišče, zanjo pomenila (prepovedano) presenečenje. A iz vsebine pritožbe proti tej sodbi izhaja, da je toženka uveljavljala tudi zmotno uporabo materialnega prava in se je izrecno sklicevala prav na to sodbo VSRS. Toženka se je v pritožbenem roku torej seznanila z nadgrajenimi stališči sodne prakse ter v zvezi z njimi ni izgubila možnosti navajati dejstev, ki so glede na novo pravno podlago bistvenega pomena, saj jih je navedla v svoji pritožbi. Iz odločbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se je to s toženkinimi pritožbenimi očitki tudi vsebinsko soočilo in nanje odgovorilo. Toženka je torej svoje prikrajšanje za sredstva napada in obrambe, ki ga je povzročilo sodišče prve stopnje, v resnici nadoknadila v postopku pred sodiščem druge stopnje.
Toženka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti glede glavnega pogodbenega pogoja, zato vključitev klavzule zamenljivosti v izpodbijano pogodbo v konkretnem primeru ne more vplivati na presojo o veljavnosti izpodbijanih pravnih poslov. Če je tako, namreč tudi ni mogoče nadaljnje pričakovanje o kreditojemalčevem razumevanju pomena mehanizma pogodbene konverzije obveznosti po kreditni pogodbi v valuto, v kateri prejema plačo, oziroma razumevanje o ustreznosti uresničitve pogodbeno dogovorjene klavzule zamenljivosti.
Razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje pomeni, da odločitve ni. Če odločitve ni, pa ni kaj izvrševati oziroma ni odločitve, ki bi učinkovala. Drugačno stališče ne izhaja niti iz določb Družinskega zakonika (DZ) niti ZNP-1, ki so podlaga za odločanje v postopkih postavitve osebe pod skrbništvo oziroma postavitev začasnega skrbnika.
Odgovor na revizijsko vprašanje je torej, da je sklep (o postavitvi začasnega skrbnika), ki pravno ureja začasno razmerje in ker pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve, treba upoštevati oziroma da sklep učinkuje, dokler ga pritožbeno sodišče ne razveljavi.
Javni interes za odstranitev nelegalno zgrajenih objektov ne preneha zgolj zaradi poteka časa. Ta obstaja, vse dokler obstaja stanje nezakonite gradnje, to je stanje pravnomočno ugotovljenega nezakonitega posega v prostor, in zahteva, da se vzpostavi zakonito stanje, ki bo v skladu s predpisi oziroma prostorskimi akti, ki med drugim varujejo pravico do zdravega življenjskega okolja, ki spada med temeljne ustavne vrednote, ter določajo načine urejanja prostora kot omejene in nenadomestljive naravne dobrine s premišljenim poseganjem v prostor, vključno z varstvom pred pretirano pozidanostjo. Prav tako je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice že presodilo, da celo temeljne pravice ne morejo imeti prednosti pred premisleki glede varstva okolja.
Oseba, ki ji je zaradi nelegalne gradnje s pravnomočno upravno odločbo naložen inšpekcijski ukrep odstranitve in vzpostavitve prejšnjega stanja, niti ne more imeti upoštevnih, v pravu utemeljenih legitimnih pričakovanj, da ji na podlagi tega izvršilnega naslova po določenem (tudi daljšem) časovnem obdobju vendarle ne bo izdan sklep o dovolitvi izvršbe. Pravo namreč zastaranja izvršitve pravnomočne upravne odločbe v tem primeru ne predvideva, prav nasprotno - izrecno določa, da dejstvo, da sklep o dovolitvi izvršbe ni bil izdan v 30 dneh od nastanka izvršljivosti odločbe, ne izključuje obveznosti njegove izdaje.
Dediči upravičenca po ZOPDA, ki je že začel postopek za pridobivanje mnenja o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, umrl pa je pred pridobitvijo mnenja in pred vložitvijo vloge za odškodnino po ZOPDA v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZOPDA, so upravičeni uveljavljati pravice po ZOPDA.