ZPIZ-2 člen 14, 15, 19. ZDoh-2 člen 48, 48/3, 59, 59/1. ZSDP-1 člen 8, 8/1, 8/1-4, 14, 50, 50/6, 50/7.
dopuščena revizija - davek od dohodka iz dejavnosti - starševsko varstvo - pravica do dela s krajšim delovnim časom - polni delovni čas - normirani odhodki - revizija tožene stranke - zavrnitev revizije
Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.
ZDDPO-2 člen 12. Uredba Komisije (ES) št. 1126/2008 z dne 3. novembra 2008 o sprejetju nekaterih mednarodnih računovodskih standardov v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta standard 37, 37-16.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčno priznani odhodki - pogojne obveznosti - dolgoročne rezervacije - dopuščena revizija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - mednarodni računovodski standardi - ugoditev reviziji
Stroški, ki jih davčni zavezanci v svojih računovodskih izkazih oblikujejo za rezervacije, se lahko davčno upoštevajo kot njihov odhodek le, če so kot rezervacije oblikovani v zvezi z že obstoječimi obveznostmi davčnega zavezanca, torej obveznostmi glede katerih v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo (MRS 37) - negotova sta le še čas zapadlosti obveznosti oziroma njen točen znesek. Tudi slednji je za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv. Stroški, ki jih (sicer lahko tudi povsem in posebej skrbni) davčni zavezanec oblikuje za rezervacije glede obveznosti, ki mu do konca leta še niso nastale, niso davčno priznani kot njegov odhodek.
Ocena verjetnosti nastanka obveznosti je lahko na mestu šele, ko so zoper davčnega zavezanca že podani tožbeni zahtevki, ne pa že v fazi, ko se vložitev zahtevkov šele predvideva. Pri tej oceni - oceni verjetnosti uspeha že podanih tožbenih zahtevkov (za kar pa v obravnavani zadevi ne gre), pa si davčni zavezanec lahko pomaga tudi s takšnim specifičnim strokovnim znanjem strokovnjaka. V fazi ko tožbe še sploh niso vložene, pa bi bila takšna ocena v zvezi s vprašanjem oblikovanja stroškov za rezervacije vsekakor preuranjena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00077215
ZPP člen 204, 378, 379, 379/1. ZOZP člen 7. URS člen 22.
dopuščena revizija - povračilni zahtevek zavarovalnice - obvestilo o pravdi - intervencijski učinek - učinek pravnomočne sodbe - učinek sodne poravnave - subjektivne meje pravnomočnosti - pravica do poštenega postopka - pravica do sodelovanja v postopku - možnost sodelovanja v postopku - ugoditev reviziji - delna razveljavitev sodbe
Intervencijski učinek sodbe je omejen le na zahtevek, o katerem je bilo odločeno v postopku, v katerem je imel intervenient ali obveščenec po 204. členu ZPP možnost sodelovanja in vplivanja na njegov razplet.
obrazložitev sodbe - znova začeta glavna obravnava - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
S tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni opisovalo celotnega poteka dokaznega postopka na narokih pred ponovnim začetkom glavne obravnave, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zastaranje pregona - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti - pravnomočnost kazenske sodbe - pomoč - opis kaznivega dejanja - opis pomoči - kazenska odgovornost napeljevalca in pomagača - naklep - premoženjska korist - nepristranskost sodnika - poštenost postopka
Razlaga drugega odstavka 91. člena KZ-1 ne izključuje večkratnega ponovnega začetka njegovega teka. Do tega položaja bo prišlo, ko bo pravnomočna sodba razveljavljena večkrat.
Zahteva, da mora očitek pomagaču vsebovati opis povezave med dejanjem storilca in pomagačevim prispevkom, ne pomeni, da mora opis zatrjevati pomagačevo zavest o pojavni obliki, v kateri se realizira premoženjska korist.
Tudi za ugotovitev pomagačevega odnosa do storilčevega dejanja je dovolj, da je ugotovljena pomagačeva laična ocena prepovedanosti storilčevega ravnanja.
Okoliščina, da je odločanje o pritožbi zoper sodbo širše in da presega prvotno odločitev o zahtevi za razrešitev zagovornika, pomeni, da višje sodišče - seveda v mejah pritožbenih navedb - opravlja razširjeno, celovito presojo poštenosti postopka. To pa je položaj, v katerem ni mogoče prepoznati okoliščine, zaradi katere bi bili obdolženčevi dvomi v nepristranskost sodnikov, opravičeni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00076542
URS člen 31. ZKP člen 10, 10/1, 60, 60/2, 62, 62/1, 372, 372-3. KZ-1 člen 90, 91, 215.
zavrženje kazenske ovadbe - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - prepoved sojenja o isti stvari - zastaranje kazenskega pregona - čas storitve kaznivega dejanja - kaznivo dejanje Izneverjenja
Res je, da državni tožilec v kazenskem postopku po četrtem odstavku 45. člena ZKP ni samo stranka z enakimi pravicami kot obdolženec, ampak da nastopa tudi kot državni organ, in res je, da se prepoved sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave ter izpeljana prepoved preganjanja in kaznovanja iz prvega odstavka 10. člena ZKP nanašata na kazenske ter primerljive sodne in izvensodne postopke. Pa vendar, nobena od prepovedi zavrženja kazenske ovadbe v danem primeru ne zajema.
Izhodišče za presojo o zastaranju kazenskega pregona je vsakokratni opis kaznivega dejanja v izreku, praviloma prvostopenjske sodbe. Po opisu je bilo kaznivo dejanje storjeno v obdobju od 31. 7. 2013 do 13. 9. 2013, vložnik pa je kaznivo dejanje storil na način, da oškodovancu ni izročil pretežnega zneska denarja, ki mu je bil predhodno nakazan na fiduciarni račun njegove odvetniške pisarne. Glede na tako opisano opustitev izročitve je jasno, da kaznivo dejanje ni moglo biti storjeno že ob nakazilu denarja dne 30. 6. 2012, ampak ko je vložnik po nekaj izročenih zneskih z nadaljnjim izročanjem denarja oškodovancu prenehal.
kršitev materialnega zakona - pravna opredelitev kaznivega dejanja - bistveno zmanjšana prištevnost - popravni sklep
Sodišče prve stopnje je v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja in v razlogih sodbe ugotovilo, da je bil obsojenec v času storitve kaznivih dejanj bistveno zmanjšano prišteven, v izreku pa tega ni upoštevalo pri navedbi določb materialnega zakona. S tem je zagrešilo kršitev kazenskega zakona v obsojenčevo škodo, ki je s popravnim sklepom ni mogoče odpraviti.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. URS člen 18, 120. ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 527, 528, 530.
izročitev obdolženca tuji državi - sklep o ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za izročitev - dovolitev izročitve tujca tuji državi - dovoljenje ministra - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - ponovna presoja pogojev - prekluzija navajanja dejstev in dokazov - dopuščena revizija - zahteva za oceno ustavnosti - absolutna človekova pravica - ugoditev reviziji
V postopku odločanja o izročitvi tujca (obdolženca, obsojenca) je vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno, ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.
Ker po zaključku sodnega dela postopka izročitve ni zagotovljeno nobeno drugo pravno varstvo pravice iz 18. člena Ustave, je minister v okviru upravnega dela postopka izročitve neposredno na podlagi 18. člena Ustave dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. Zaradi absolutne narave pravice iz 18. člena Ustave zakonska konkretizacija te obveznosti ni potrebna oziroma bi bila lahko v primeru varovanja javnega interesa nedopustna (41. in 42. točka obrazložitve).
razmerja med etažnimi lastniki - upravljanje skupnih delov nepremičnine - obveznosti etažnega lastnika - oddajanje skupnih delov v najem - obveščanje etažnih lastnikov - zožujoča razlaga - zmotna uporaba materialnega prava - stopničasta tožba - ugoditev reviziji
Določbo šestega odstavka 121. člena SPZ je glede na obrazloženo treba razlagati tako, da obveznost informiranja glede vsebin, ki so potrebne za upravljanje skupnih delov, obstoji, ne glede ali se z zornega kota naslovnika te obveznosti (etažnega lastnika) navezuje na njegove dolžnosti, urejene v 121. in 122. členu SPZ, ali na obveznosti, ki izhajajo iz značilnosti zakonsko urejene vsebine etažne lastnine kot solastnine skupnih delov.
Kadar etažni lastnik odda del skupnega dela v najem brez soglasja ostalih etažnih lastnikov, čeprav je njihovo vnaprejšnje soglasje za pogodbo take vsebine obvezno, mora etažni lastnik, ki je sklenil najemno pogodbo, na podlagi šestega odstavka 121. člena SPZ omogočiti vpogled drugim etažnim lastnikom v to pogodbo.
pogodbena kazen - delovno razmerje - prenehanje opravljanja dela - odpovedni rok
Pri presoji o dopustitvi (smiselne) uporabe instituta pogodbene kazni je treba upoštevati podrejen in odvisen položaj delavca proti delodajalcu, tako ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, kot med obstojem delovnega razmerja. Eden od namenov delovnega prava je omilitev takšnega položaja. Ta namen se izraža preko kogentnih zakonskih določb delovnega prava (katerih uporaba ne more biti odvisna od volje strank), upoštevati pa ga je treba tudi pri presoji, ali se glede na že uveljavljena načela in zakonska pravila v zvezi s posameznimi instituti, ki jih vsaj delno ureja tudi delovno pravo, lahko uporabljajo nekateri drugi instituti civilnega prava.
Dopuščanje pogodbene kazni v času trajanja delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju bi poslabšalo položaj delavca oziroma bi še dodatno izboljšalo položaj delodajalca. Delodajalčev položaj bi bil lažji tudi na postopkovnem področju, saj bi za ugoditev zahtevku iz naslova pogodbene kazni zadoščala že delavčeva kršitev obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja, pri tem pa vzrok za kršitev izvira iz sfere delavca, ki bi moral izpolniti neko obveznost. Nepomembno pa bi bilo dejstvo nastale škode in njena višina - za razliko od odškodninske odgovornosti. Obstoj škode namreč ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.
slovenska vojska - pripravljenost za delo - vojaška operacija - varovanje državne meje - sodba Sodišča Evropske unije - Direktiva 2003/88/ES
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacije Odboj ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive iz druge alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve v tej zadevi, se to nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacije (75. in 76. točka obrazložitve).
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
slovenska vojska - delovni čas - pripravljenost za delo - varovanje državne meje - vojaška operacija - sodba Sodišča Evropske unije - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacije Odboj ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren.
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe Direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
Pritožbeno sodišče bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z nedopustno spremenjeno dokazno oceno ni storilo s tem, ker ni izvedlo pritožbene obravnave, pač pa že s tem, ker v pritožbenih navedbah sploh ni imelo podlage za poseg v dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje.
Sodišče druge stopnje na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne pazi po uradni dolžnosti in v ugotovljeno dejansko stanje ne posega mimo pritožbenih navedb, kot je to storilo sodišče druge stopnje v tem primeru, ko je samo, brez podlage v pritožbenih navedbah glede (okoliščin sklepanja) sporazuma z dne 11. 3. 2020 ugotovilo drugačna dejstva kot sodišče prve stopnje.
Ker toženec ugotovljenega dejanskega stanja glede sporazuma s pritožbo sploh ni izpodbijal, tožnica ni mogla pričakovati odločitve sodišča druge stopnje, ki bi temeljila na drugačnih dejstvih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato tožnica v reviziji utemeljeno uveljavlja kršeno pravico do kontradiktornega obravnavanja v postopku pred sodiščem druge stopnje (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).
ZUP člen 207, 207/1. ZSDP-1 člen 71. ZUPJS člen 34, 34/1. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2. ZDSS-1 člen 74.
socialni spor - družinski prejemek - otroški dodatek - uveljavljanje pravice - predsodni postopek - nova dejstva
Pravica do družinskih prejemkov, med katerimi je otroški dodatek, se po 87. členu ZSDP-1 uveljavlja v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. ZSDP-1 ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP. Glede vprašanj postopka uveljavljanja otroškega dodatka ZSDP-1 v 71. členu napotuje na uporabo določb ZUPJS. ZUPJS v prvem odstavku 34. člena določa, da center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po splošnem zakonu o upravnem postopku, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso urejena drugače. Tudi ZUPJS ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP.
V predsodnem postopku uveljavljanja otroškega dodatka torej ni pravila, ki bi dopuščalo upoštevanje dejstev, nastalih po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.
Tudi iz ZDSS-1 ne izhaja, da bi se lahko v socialnem sporu upoštevala dejstva, ki so nastala po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.
slovenska vojska - delovni čas - pripravljenost za delo - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive - sodba Sodišča Evropske unije - vojaška operacija
Možnost izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19 v konkretnem primeru ni podana, saj ni šlo za dejavnosti začetnega usposabljanja oziroma operativnega urjenja. Edina potencialna možnost po prvi alineji bi bila izključitev zaradi vojaške operacije v pravem pomenu besede, vendar to ne predstavlja možnosti izključitve vsake vojaške operacije. Operacija Odboj, v kateri je Slovenska vojska sodelovala s Policijo, se je ne glede na njeno poimenovanje nanašala na širše varovanje državne meje in varovanje določenih objektov. Naloge te operacije niso ustrezale pojmu vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Obenem tudi ni podan primer iz druge alineje prve točke izreka citirane sodbe, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primerih posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. To se lahko nanaša le na posebne dejavnosti, v tem primeru posebne vojaške dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacij (75. in 76. točka obrazložitve sodbe C-742/19). V operaciji Odboj ni šlo za takšen primer delovanja visoko usposobljenih vojakov, specialnih enot ali nalog izjemne občutljivosti.
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Ker tudi četrta alineja prve točke izreka sodbe C-742/19, ki določa možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa, to uvedbo veže le na primer izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, že iz razloga, ker ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, tudi možnost te izjeme odpade.
slovenska vojska - pripravljenost za delo - delovni čas - varovanje državne meje - vojaška operacija - izvedba vojaške vaje - vojaško urjenje - sodba Sodišča Evropske unije - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacijo Odboj in prejšnjega varovanja meje ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Sodišči sta pravilno poudarili, da se je enako ali podobno delovanje Slovenske vojske izvajalo že od leta 2015, v obdobju glavnega vala migrantov in kasneje. Tudi takšna dejavnost od leta 2019 naprej ni predstavljala dejavnosti v izrednih okoliščinah oziroma razmerah, temveč je šlo za običajno službo v mirnem času brez posebnosti itd.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve v zadevi C-742/19, se to nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacije (75. in 76. točka obrazložitve).
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje prve točke izreka citirane sodbe, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe Direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
Izključitev Direktive se nanaša na tiste osebe, ki se usposabljajo za vojaško službo in osebe na operativnem urjenju. Pri tem pojmu ne gre za vsako urjenje, temveč za operativno urjenje, torej izvajanje urjenja zaradi operativnih priprav - soočanje s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Vseeno je treba tudi v primeru operativnega urjenja po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede, pri izključitvi uporabe Direktive upoštevati tudi soodvisnost, ki obstaja med operacijami in različnimi, tudi podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo operacij. Tudi operativno urjenje namreč posnema delovanje v vojaških operacijah v pravem pomenu besede. Gre za primere, ko pri operativnem urjenju sodelujejo tudi pripadniki vojaških enot, ki se ne urijo sami, temveč zagotavljajo izvedbo operativnega urjenja drugih oseb. V teh primerih je treba, podobno kot v primeru vojaške operacije v pravem pomenu besede (glej 79. točko sodbe C-742/19), ugotoviti, ali so te dejavnosti nujne za dobro izvedbo operativnega urjenja oziroma tudi, ali bi se v takšnem primeru uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja.
ZPrCP člen 58, 58/1, 58/7. ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1.
kršitev cestnoprometnih predpisov - desno pravilo - zakonski znaki prekrška - opis dejanja - kršitev materialnega zakona
Z očitkom v plačilnem nalogu, da kršitelj ni upošteval desnega pravila in je pri tem izsilil prednost voznici vozila Opel Astra, tako da je prišlo do trčenja vozil, je dovolj jasno konkretizirano, da je desno pravilo zavezovalo kršitelja in da prav slednji tega pravila ni spoštoval, saj je izsilil prednost soudeleženki prometne nesreče. V opisu prekrška je določno opredeljeno, kdaj in kje je prišlo do prometne nesreče, navedeno pa je tudi, v kateri smeri je vozil kršitelj. Takšen opis po presoji Vrhovnega sodišča časovno in prostorsko dovolj konkretizirano opredeljuje vse zakonske znake očitanega prekrška.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - dokazne prepovedi - dopustnost dokaza - izločitev dokazov - personalni dokazi - uporaba kazenskega zakona - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - čas storitve kaznivega dejanja - začetek in tek zastaralnega roka - kazenska odgovornost napeljevalca in pomagača - pomoč - pomagač - načelo akcesornosti - identiteta med obtožbo in sodbo - subjektivna identiteta obtožbe in sodbe - objektivna identiteta obtožbe in sodbe
Pri kršitvi iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP gre vedno za nedovoljeno opiranje sodbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaze, na katere se sodba po določbah ZKP ne more opirati ali na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza in nikoli za opiranje sodbe na dokaze, ki bi bili neverodostojni. To je predmet pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga po že obrazloženem z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.
Le ko gre za način dokazovanja v primeru tako imenovanih osebnih ali personalnih dokazov, je ta na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, pogojen z enakim načinom dokazovanja kot na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, saj morata biti obe sodišči v tem primeru pri njihovi oceni v enakem spoznavno psihološkem položaju.
Če se je torej Vrhovno sodišče v izhodišču strinjalo z vložnikom, da pri zvočnih posnetkih pogovorov med obsojencem in pričo C. C. ne gre za dokaze iz drugega odstavka 83. člena ZKP, ki bi morali biti iz spisa izločeni, je na drugi strani pritrdilo sodišču druge in tretje stopnje v oceni, da so bili ti posnetki v danih okoliščinah pridobljeni ustavno pravno nedopustno in da kot takšni niso smeli biti uporabljeni. Od tod naprej pa je jasno, da drugostopenjska sodba na zvočne posnetke v nobenem primeru ne bi smela biti oprta in da zato njihova nepravilna izločitev iz spisa, na zakonitost te sodbe ni imela nobenega vpliva.
Čeprav je obsojenec po opisu kaznivega dejanja v izreku drugostopenjske sodbe pri dejanju, ki ga je storil B. B. sodeloval v obdobju od pomladi 2008 do avgusta 2008, ko je torej še veljal navedeni Kazenski zakonik, se Vrhovno sodišče strinja s sodiščem tretje stopnje, ki je v 79. točki obrazložitvi tretjestopenjske sodbe pravilno ugotovilo, da je za pravno opredelitev sodelovanja pri kaznivem dejanju in za začetek teka roka za zastaranje kazenskega pregona po prvem odstavku 90. člena KZ-1 in prvem odstavku 91. člena KZ-1, odločilen čas, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno in ne čas, ko je kateri od udeležencev iz 37. in 38. člena KZ-1 pri storitvi kaznivega dejanja sodeloval. Njihova kaznivost je namreč po 36.a členu KZ-1 odvisna (akcesorna) od storilčeve kaznivosti, le-ta pa od tega, ali in kdaj je bilo kaznivo dejanje po prvem odstavku 17. člena in 18. členom KZ-1 storjeno.
Pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je pozornost usmerjena v sodbo, ki se sme po prvem odstavku 354. člena ZKP nanašati samo na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta) in samo na kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, obseženo v vloženi oz. na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (objektivna identiteta).
izločitev dokazov - izločitev - relativni izključitveni razlog - seznanitev z nedovoljenim dokazom - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dvom o nepristranskosti sodišča
Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, le tisti, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Od vložnika ni mogoče pričakovati, da izkaže dejanski ali hipotetični vpliv dokaza na odločitev v zadevi. Izkazati pa mora upošteven dvom v nepristranskost sodnika po objektivni plati, to se pravi vnesti dvom v oceno sodišča, da gre očitno za tak dokaz, ki ne more vplivati na odločitev. Vložnik v zahtevi obširno opisuje okoliščine nastanka spornih posnetkov, niti z besedo pa ne navede njihove vsebine ali da bi bila ta vsebina kakorkoli pomembna za odločitev o obtožbi. V zahtevi zato ni mogoče prepoznati zatrjevanja opravičenega dvoma v oceno višjega sodišča, da so posnetki dokaz, ki ne more vplivati na odločitev sodišča, ker se sodba nanje ne opira.
zamudna sodba - pravica do izjave - svoboda izražanja - pravica do časti in dobrega imena - osebna vročitev - javna oseba - poslanec - odgovorni urednik - fikcija vročitve
Iz prakse ESČP, ki ji sledita tudi Ustavno in Vrhovno sodišče, je pri presoji, ali je bila vročitev pravilno opravljena, treba oceniti, ali so pristojni organi izkazali zadostno skrbnost pri obveščanju naslovnika o postopku in je zato mogoče šteti, da se je naslovnik s svojim ravnanjem sam odrekel pravici, da nastopi pred sodiščem. Bistvenega pomena je, da je bil toženec obveščen o sodnem pisanju in o tem, kje se nahaja, torej je imel realno možnost, da bi se s pisanjem dejansko seznanil, pa tega ni storil. To pa pomeni, da je toženec sam ravnal nevestno in je tako pravilna ocena sodišča druge stopnje, da s postopanjem sodišča prve stopnje ni bilo poseženo v njegovo pravico do izjave v postopku.
Razprava o položaju, vlogi in avtonomnosti medijev nedvomno pomeni razpravo o pomembni družbeni temi. Paziti pa je treba, da se sicer pomembna družbena tema ne zlorabi za osebni napad na novinarja z namenom njegove diskreditacije. Posebna okoliščina obravnavane zadeve je prav ta, da so bile izrazito grobe in žaljive seksistične označbe vplivnega politika naperjene neposredno proti urednici televizijske oddaje, ki je obravnavala temo v javnem interesu. Dopuščanje sramotilnih seksističnih izjav vplivnega politika namreč lahko samoomejujoče vpliva na svobodo medijskega izražanja in družbenega angažiranja žensk. Prav zaradi varstva javnega interesa po medijskem pluralizmu, ki je pomemben za uresničevanje ustavne demokracije sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, ko sta v koliziji med toženčevo svobodo izražanja (39. člen Ustave) in tožničino pravico do časti in dobrega imena, ki je v Ustavi varovana v okviru pravice do osebnega dostojanstva (34. člen) in pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen), dali prednost slednji.