ZIS člen 85a, 86, 88, 91. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2018) člen 73.
kolektivni delovni spor - skladnost kolektivnih pogodb z zakonom - podjetniška kolektivna pogodba - delitev napitnine
Iz teksta 91. člena Zakona o igrah na srečo (ZIS) ne izhaja, da so pri delitvi napitnine poleg članov uprave in drugih vodilnih delavcev izključeni tudi tisti delavci, ki nimajo neposrednega stika z izvajanjem iger - kot je bil eden od predlogov pri sprejemanju ZIS iz leta 1995, ki pa ni bil sprejet v zakonsko besedilo.
Iz 73. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KPGIT) nadalje izhaja, da je napitnina namenjena za plače zaposlenih v družbi, in sicer za njihovo uspešnost (prvi odstavek) ter se sorazmerno razdeli med vse zaposlene, glede na udeležbo posameznika v delovnem procesu gospodarske družbe (drugi odstavek). Delitev se določi na ravni gospodarske družbe s podjetniško kolektivno pogodbo (PKP) ali splošnim aktom po predvidenih osnovah (tretji in četrti odstavek).
To pomeni, da določbe v prilogi št. 5 PKP oz. "Metoda za mesečno nagrajevanje iz naslova delitve napitnine" niso v skladu z ZIS in KPGIT.
Izračun konkretnega prikrajšanja je bil izredno zahteven ne le po višini, kot skuša prikazati toženka, ampak tudi po temelju. Tožnik je to zmogel opredeliti le opisno, ne pa točno po številu dolgovanih ur in točno po njihovi vrednosti.
Tožnika je onemogočalo tudi dejstvo, da toženka sploh ni vodila evidenc delovnega časa, čeprav je bila to njena dolžnost. Res bi lahko svoje evidence vodil tudi tožnik, vendar mu tega, da ni vodil in predložil svojih evidenc (predložil pa je v tej zvezi izpolnjene potne naloge in podatke v zvezi s CMR), ni možno šteti v škodo, zlasti pa ne na drugi strani toženko razbremeniti dokazovanja, da je tožniku plačala vse opravljene ure dela (kar je sicer običajno breme delodajalca v sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za opravljeno delo). Toženka se v dokazovanje tega niti ni spuščala, temveč je zgolj vztrajala, da je v mednarodnem prometu splošna praksa, da se šoferje plačuje po kilometrih in da zato tožniku ničesar ne dolguje.
V tožnikovem opisu njegovega življenjskega primera so manjkala pravno pomembna dejstva, informativnost pa se je kazala v zahtevnem ugotavljanju razlike med plačanim in neplačanim delom, ki je terjala tudi poseben metodološki pristop. Sodišče druge stopnje je bilo pri presoji tožnikovega trditvenega in dokaznega bremena prestrogo oziroma je sodišču prve stopnje neutemeljeno očitalo nedopustno izvedbo informativnega dokaza s postavitvijo izvedenke ekonomske stroke. S tem je sodišče druge stopnje napačno uporabilo 7. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00080249
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b, 53. ZDR-1 člen 202. OZ člen 360, 365. ZKolT člen 8, 8/4. ZPP člen 181, 181/3, 315, 315/1.
zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - individualni delovni spor - kolektivni delovni spor - vmesna sodba - vmesni ugotovitveni zahtevek - nepremagljive ovire - kolektivna tožba
Tožnik zmotno vztraja, da pravnomočna sodba v kolektivnem delovnem sporu utemeljuje odločanje o tožbenem zahtevku mimo pravila, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let (202. člen ZDR-1), ker naj bi šlo za vmesno sodbo oziroma za judikatno terjatev.
Doseg kolektivnega delovnega spora se ni nanašal na konkretna individualna razmerja. Zato pravnomočna sodba X Pd 1083/2014 ne more pomeniti vmesne sodbe o temelju tožnikovega zahtevka.
Določba 53. člena ZDSS-1 sicer predvideva tudi, da lahko posamezni delavec, ki ni bil udeleženec kolektivnega delovnega spora, zahteva izvršitev pravnomočne odločbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, vendar ima ta določba omejen doseg, saj se mora predmet odločanja nanašati na določene delavce oziroma na jasno določen krog le-teh, priznanje pravice pa mora biti določno in nepogojno ter ne sme puščati prostora za še dodatne ugovore delodajalca na individualni ravni.
Tožnik ni bil predlagatelj v kolektivnem delovnem sporu. Posledično tudi ne pride v poštev določba 369. člena OZ, da naj bi zastaralni rok začel teči ponovno po pravnomočnosti sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu. Prav tako v tožnikovem primeru ni šlo za nepremagljive ovire v smislu 360. člena OZ, ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti.
Spor o plačilu nadur je eden od tipičnih individualnih delovnih sporov, v okviru katerega se obravnava vprašanje pravilne uporabe kolektivne pogodbe in njenega vpliva na konkretno in po višini uveljavljeno terjatev tožnika. Tudi sodna praksa vrhovnega sodišča, ki se nanaša na plačilo nadur policistom kot viškov ur po zaključenem referenčnem obdobju, je bila znana že dalj časa pred vložitvijo tožbe tožnika v tem sporu. Pravočasno uveljavljanje tožnikovih legitimnih pričakovanj torej tudi s tega vsebinskega vidika ni bilo onemogočeno ali oteženo.
ZDR-1 člen 73, 73/1. ZGD-1 člen 526, 526/1, 526/2. ZPP člen 380.
individualna pogodba o zaposlitvi - odpoklic direktorja - prenehanje delovnega razmerja - enoosebna d.o.o. - vpis v knjigo sklepov
Sklep o odpoklicu direktorja enoosebne družbe je začel pravno učinkovati šele z vpisom v knjigo sklepov, to je 16. 3. 2022, zato pred tem datumom tožniku delovno razmerje na podlagi odpoklica ni moglo zakonito prenehati.
URS člen 155. ZV-1 člen 199b, 199b/5, 199b/6, 199b/6-3, 199e, 199e/1, 199e/2, 199e/5. ZDavP-2 člen 125, 125/1, 126, 126/6.
dovoljena revizija - nadomestilo za rabo vode - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona - povratna veljava predpisov (retroaktivnost) - zastaranje - okoljska dajatev - zastaranje davčne terjatve - ugoditev reviziji
Ustavna prepoved povratnega posega v pridobljene pravice ne ščiti pravice do posebne rabe vode brez plačila. Raba vode, ki presega njeno splošno rabo, brez plačila ni uporabnikova pravica, vendar pa je z ustavno prepovedjo iz drugega odstavka 155. člena Ustave varovan posameznikov pravni položaj, da mu država ne bo za nazaj določila obveznosti plačila javne dajatve, ki je pred njeno uveljavitvijo ni bil dolžan plačati in je ni mogel pričakovati. Obveznost plačila za posebno rabo vode je bila za njene zavezance predvidljiva in tudi pomanjkljiva zakonska ureditev ni mogla za uporabnike ustvariti legitimnega pričakovanja, da lahko vodo rabijo brez plačila. Vendar pa pristojnost države, da odmeri plačilo za posebno rabo vode, ni časovno neomejena. Načelo pravne varnosti in načelo zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) terjata, da se v določenem časovnem obdobju odpravi negotovost posameznika in država javno dajatev odmeri in izterja. ZV-1 vprašanja zastaranja pravice do odmere plačila za vodno pravico (oziroma za nadomestilo za rabo vode) ne ureja. Ker je obveznost plačila za vodno pravico treba zavezancu odmeriti z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, je takšna obveznost sorodna davkom.
Ob analogni uporabi Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pravica oziroma pristojnost države do odmere plačila za vodno pravico kot javne dajatve zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba plačilo za vodno pravico napovedati, obračunati, odtegniti oziroma odmeriti. Zastaranje v davčnem pravu pa ne obsega zgolj relativnega zastaralnega roka za pravico do odmere davka (prvi odstavek 125. člena ZDavP-2), temveč tudi njen absolutni zastaralni rok (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00080666
KZ člen 7, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 424, 424/1. ZGD člen 263, 515, 515/6, 541, 545, 548. OZ člen 39, 39/2, 39/4. URS člen 29.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - blanketni predpis - dejanski koncern - protipravnost ravnanja - privolitev oškodovanca - soglasje družbenikov k poslu - veljavnost soglasja - konkretizacija zakonskih znakov - navodilo obvladujoče družbe - zloraba položaja - obarvani naklep - pomoč pri kaznivem dejanju - protipravna premoženjska korist - zavrnitev dokaznih predlogov - konkretizacija dokaznih predlogov - zahteva za varstvo zakonitosti - samostojno pravno sredstvo - odklonilno ločeno mnenje
Navodilo, ki je bilo dano izključno z namenom obida zakona in zagotovitve navidezne pravne podlage za izplačilo dela zmanjšane plače ter s tem pridobitve protipravne premoženjske koristi poslovodni osebi obvladujoče družbe, ne more biti zavezujoče. Zasleduje namreč nedopusten cilj - nasprotuje javnemu redu in morali oziroma predstavlja izigravanje prisilnih predpisov - zato ga pravo ne more varovati.
Pravno nevzdržen je zaključek, da lahko družbeniki s privolitvijo v izpolnitev nezakonitega navodila in v sklenitev protipravnega pravnega posla, ki predstavlja navidezno pravno podlago za nameren obid področne zakonodaje - kar je v nasprotju s kogentnimi določbami obligacijskega prava - temu ravnanju s svojim soglasjem odvzamejo njegovo protipravno naravo. Navedeno oboje predstavlja nepravo že samo zase in ne more imeti učinkov v pravnem prometu; takšno soglasje je torej protipravno.
V slovenskem pravnem redu ni normirana kumulativna oblika prepovedane posledice v smislu nastanka škode in pridobitve premoženjske koristi sebi ali tretji osebi. Na podlagi alternativne formulacije za obstoj kaznivega dejanja zadostuje obstoj enega izmed navedenih pogojev. V konkretnem primeru je očitek v prvi alternativni opciji - pridobitvi protipravne premoženjske koristi tretji osebi.
KZ-1 člen 297, 297/2, 297/3. URS člen 39, 63. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2, 17.
javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti - sovražni govor - svoboda izražanja - konvencijska pravica
Ustava v 39. členu zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Hkrati prvi odstavek 63. člena Ustave določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva ali nestrpnosti. S to določbo Ustava izrecno prepoveduje določen tip izražanja in ga tako izvzema iz polja varstva 39. člena Ustave, ki varuje svobodo izražanja (tretji odstavek 15. člena Ustave). Kazenskopravno konkretizacijo te ustavne določbe predstavlja inkriminacija kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1. Zato mora sodišče v posameznem primeru primarno ugotoviti, ali vsebina sporne izjave izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 297. člena KZ-1.
Izjava, opisana v izreku pravnomočne sodbe, predstavlja jasno in javno širjenje ideje o večvrednosti ene (bele) rase nad drugo in odobravanje genocida, torej so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja iz drugega odstavka 297. člena KZ-1. Ker izjava hkrati predstavlja spodbujanje k rasni neenakopravnosti in razpihovanje rasne nestrpnosti, je v izrecnem nasprotju tudi s 63. členom Ustave. Navedeno pomeni, da je izjava, že po sami vsebini, prepovedana na podlagi 63. člena Ustave in drugega odstavka 297. člena KZ-1 ter zato ne uživa varstva iz 39. člena Ustave.
Do ugotovitve, da je treba predmetno izjavo že na podlagi vsebine izvzeti iz varstva pravice do svobode izražanja, se pride tudi na podlagi sodne prakse ESČP, ki zadeva sovražni govor v kontekstu drugega odstavka 10. člena in 17. člena EKČP. Četudi na tej podlagi inkriminacija iz 297. člena KZ-1 sama po sebi še ne pomeni zlorabe konvencijske pravice po 17. členu EKČP, saj je treba slednjega uporabiti le v skrajnjih primerih, je vsebina konkretne izjave po presoji Vrhovnega sodišča takšne narave, da je ne prepoveduje le 63. člen Ustave, pač pa je v izrecnem nasprotju tudi z vrednotami EKČP in zato ne uživa varstva tudi po drugem odstavku 10. člena EKČP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00080659
OZ člen 82, 82/1, 83, 922. ZVPot člen 22, 22/5, 24, 24/2.
premoženjsko zavarovanje - zdravstveno zavarovanje - zdravljenje v tujini - zavarovalna pogodba - razlaga zavarovalne pogodbe - splošni pogoji zavarovanja - zavarovalni primer - izstavitev računa - nastanek stroškov - jezikovna razlaga - namenska razlaga - skupni namen pogodbenikov
Pri zdravstvenem zavarovanju oseb v tujini zavarovalni primer ne nastane šele z upravičenčevim (zavarovančevim) plačilom stroškov zdravljenja, temveč že s samim nastankom teh stroškov.
SPZ člen 99. ZUreP-3 člen 209. EZ-2 člen 116. URS člen 69.
varstvo lastninske pravice - služnost v javno korist - razlastitev - dejanska razlastitev - nadomestno upravičenje - javna korist - daljnovod
Lastniku nepremičnine, prek katere brez stvarnopravne podlage poteka daljnovod, ni ustavno dopustno odreči stvarnopravnega varstva, češ da lahko sam poskrbi za lastno razlastitev. Je pa treba v takšnem položaju vzpostaviti ustrezno ravnovesje med njegovim položajem na eni in javno koristjo na drugi strani. Javna korist namreč tu več ni abstraktna, marveč so za njo zasebnopravni položaji, v katere bi bilo z odstranitvijo daljnovoda poseženo. Ravnovesje je mogoče najti v rešitvi, ki določa zadosti dolg izpolnitveni rok, v katerem se lahko tožena stranka odstranitvene obveznosti ubrani tudi z uspešno sproženim razlastitvenim postopkom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00080080
ZPP člen 7, 212, 243, 339, 339/2, 339/2-8, 378. OZ člen 468, 468/1, 468/1-1, 468/1-2, 478, 639, 639/3. URS člen 22, 23.
dopuščena revizija - prodajna pogodba - nakup poslovnega deleža - zamakanje - sorazmerno znižanje kupnine - trditveno breme - sklepčnost tožbe - pomanjkljiva trditvena podlaga - dokazovanje z izvedencem - informativni dokaz - pravica do sodnega varstva - enako varstvo pravic - zavrnitev revizije - strošek sanacije napak - odgovornost prodajalca za stvarne napake - poslovni delež - vrednost
Tožnica je izbrala zahtevek za znižanje kupnine, ki se vsebinsko razlikuje od jamčevalnega zahtevka za odpravo napake na stroške prodajalca. Še pomembnejše pa je, da sta v obravnavanem primeru predmet nakupa dva 50-odstotna poslovna deleža gospodarske družbe in ne premoženje te družbe. Na to sta opozorila tudi toženca in nasprotovala znižanju kupnine za stroške odprave zamakanja na osnovnih sredstvih družbe, ker manjvrednost poslovnih deležev ni enaka manjvrednosti posameznih osnovnih sredstev družbe in ker tožnica ni navedla vsega premičnega in nepremičnega premoženja in drugih sredstev družbe, ki opredeljujejo in omogočajo preizkus (manj)vrednosti poslovnih deležev. Ob tem tudi iz tožničinih navedb izhaja, da je na kupnino oziroma vrednost poslovnih deležev vplivala tako vrednost premoženja družbe z vsemi dovoljenji, koncesijami, soglasji in licencami kot tudi njeni poslovni rezultati, kar pomeni, da vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev in poslovnih deležev očitno nista bili enaki. Zato strošek sanacije zamakanja na nepremičninah družbe ne more biti ustrezno merilo obsega znižanja kupnine. Prej omenjenih kategorij (vrednosti celotnega premoženja družbe in njenih poslovnih rezultatov) pa tožnica ni z ničemer količinsko opredelila (glede na stanje brez zatrjevane napake in stanje z njo), tako da bi bilo mogoče preizkusiti oziroma izračunati morebitno manjvrednost poslovnih deležev. Da bi to zanjo predstavljalo nesorazmerno breme, iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja. Tožničin zahtevek je tako pravzaprav temeljil na golem vztrajanju pri znižanju kupnine za poslovna deleža za stroške sanacije zamakanja na nepremičninah družbe. Zato sodišče druge stopnje, s tem ko je potrdilo odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka z utemeljitvijo, da ni zmogla trditvenega bremena, ni napačno oziroma prestrogo razlagalo 7. in 212. člena ZPP (v zvezi s 478. členom OZ) ter ni kršilo tožničinih pravic iz 22. in 23. člena Ustave.
V okviru samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 je mogoče uveljavljati odlog ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2.
Odlog je mogoče vložiti najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00080078
ZIZ člen 15, 17, 17/1, 19, 19/1, 40, 55, 55/1, 55/1-8. OZ člen 965, 965/1.
izvršilni postopek - ugovor zoper sklep o izvršbi - opozicijski ugovor - načelo formalne legalitete - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - zavarovalna vsota - limitiranje zavarovalne vsote - izčrpanje zavarovalne vsote - renta
Dolžnik bi moral trditve o omejitvi in črpanju zavarovalne vsote, kar mu je bilo nedvomno znano, navesti najpozneje do zaključka glavne obravnave pred sodišče prve stopnje v pravdi. Sodišči prve in druge stopnje pa sta z ravnanji v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete iz prvega odstavka 17. člena ZIZ zagrešili bistveno kršitev določb izvršilnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 55 člena ZIZ v zvezi s 17. členom ZIZ.
posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - ugotovitev ničnosti pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - razvoj sodne prakse - ugotavljanje pravno pomembnih dejstev - sprememba sodne prakse - uporaba druge pravne podlage pred sodiščem druge stopnje - možnost izjave - ugoditev reviziji
Ne glede na to, ali se pritožbeno sodišče odloči za spremembo ali za razveljavitev prvostopenjske sodbe, je pomembna predpostavka za uporabo 355. člena ZPP, da višje sodišče ob uporabi nove pravne podlage ugotovi, da ta terja dopolnitev dejstvene podstati. Če namreč potrebe za dopolnitev pravno odločilnih dejstev ni, ZPP pritožbenemu sodišču omogoča, da prvostopenjsko sodbo spremeni, tako da ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju (le) uporabi pravilno pravno podlago (peta alineja 358. člena ZPP). V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh, po novi sodni praksi Vrhovnega sodišča pravno odločilnih dejstev, zato je Višje sodišče ravnalo napak, ker ni uporabilo 355. člena ZPP.
odgovornost delodajalca - padec na poledeneli površini na dvorišču delodajalca - nevarna stvar - nevarna dejavnost - poledenela tla - hoja po poledenelih tleh - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - nesreča pri delu - občasno delo - čiščenje snega
Zasneženo in spodaj poledenelo dvorišče ni nevarna stvar v pomenu, na katerega odškodninsko pravo navezuje odškodninsko odgovornost zaradi nevarne stvari. Pravni subjekt je namreč imetnik dvorišča. Dvorišče ni nevarna stvar. Sneg in zmrzal sta naravna pojava. Za naravne pojave pa pravnim subjektom ni mogoče pripisovati objektivne odškodninske odgovornosti. Tudi hoja po zasneženi in poledeneli površini v času zimskih razmer ne predstavlja nevarnosti, ki bi bila v tem letnem času neobičajna in ne predstavlja tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče hojo po takšnem terenu opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu določila iz drugega odstavka 131. člena OZ. Tudi ni bistveno, ali je ledena površina vidna ali se nahaja pod snegom. Še vedno gre za naravni pojav.
Vse povedano veja tudi za kidanje snega. Gre za običajno zimsko dejavnost, ki jo opravljajo zasebniki na lastnih površinah, kakor tudi na službenih površinah, kadar tako nanesejo razmere (npr. na parkirišču, pločniku pred poslovalnicami, gostilnami, trgovinami, šolami, na dvoriščih itd.). Prav zato, ker gre za običajno dejavnost, iz katere tudi ne preti življenjsko izreden obseg škode, je ni mogoče pripisati pod pojem nevarne dejavnosti v pomenu odškodninskega prava.
protipravnost - exceptio illegalis - načelo zakonitosti - načelo hierarhičnosti - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje upravnega organa
V obravnavani zadevi je tožnik uveljavljal odškodninsko odgovornost države zaradi izdaje nepravilnega posamičnega upravnega akta in ne zaradi zakonodajne protipravnosti. Zato je pomembna le presoja, ali ravnanje davčnih organov, ki po ugotovitvah sodišča druge stopnje nadrejenih organov niso opozorili na morebitno protiustavnost ZDavP-2, predstavlja protipravno ravnanje, ki je po 26. členu Ustave predpostavka za odškodninsko odgovornost države.
Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je na protiustavnost določbe 68.a člena ZdavP-2 že med zakonodajnim postopkom opozorila zakonodajna-pravna služba Državnega zbora. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZdavP-2G) je za vlado pripravilo Ministrstvo za finance. V zakonodajnem postopku je v imenu vlade sodelovalo takratno vodstvo Ministrstva za finance. To vodstvo kljub temu, da je bilo v zakonodajnem postopku s strani zakonodajnopravne službe Državnega zbora opozorjeno na neustavnost predpisa, predloga spremembe zakona ni spremenilo. Odločitev Ministrstva za finance je glede na položaj in avtoriteto zakonodajnopravne službe morala temeljiti na tehtnem premisleku. Javnim uslužbencem, ki so v okviru Ministrstva za finance na prvi in drugi stopnji odločali o tožnikovi davčni zadevi, glede na opisano predhodno ravnanje njihovih nadrejenih in načelo hierarhičnosti, ni mogoče očitati, da vprašanja protiustavnosti niso ponovno načeli, ampak so obravnavo tega vprašanja prepustili sodišču, ki pa ima zakonska pooblastila, da lahko samostojno in neodvisno začne postopek za oceno ustavnosti zakona. Pravilna je bila presoja sodišča prve in druge stopnje, da njihovo ravnanje ni bilo nerazumno in ne predstavlja grobe kršitve temeljnih načel upravnega delovanja.
V okviru samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 je mogoče uveljavljati odlog ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2.
Odlog je skupaj z davčno napovedjo na podlagi samoprijave mogoče vložiti najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.
GRADBENIŠTVO - UPRAVNI POSTOPEK - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00080190
URS člen 2, 14, 14/2, 22, 23. GZ člen 47, 47/2, 48, 60, 60/1, 63, 63/1, 65. Zakon o splošnem upravnem postopku (1965) člen 260, 260, 260-9, 263, 263/1, 236/1-5, 263/4. ZUS-1 člen 94.
dopuščena revizija - gradbeno dovoljenje - začetek teka roka za obnovo postopka - začetek gradnje objekta - zakonita gradnja - presoja ustavnosti zakonske ureditve - ustavnoskladna razlaga - ustavno načelo enakosti pred zakonom - ustavna pravica do pravnega sredstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - pravica do izjave in sodelovanja v postopku - ugoditev reviziji
Objektivni rok za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 47. člena GZ) začne teči s trenutkom zakonitega začetka gradnje. Le po preteku dveh mesecev od zakonitega začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz razloga, ker bi določena oseba morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku.
Začetek gradnje je zakonit, če je gradnja objekta, ki je utemeljena na izdanem dokončnem oziroma pravnomočnem gradbenem dovoljenju, zaznavna v zunanjem svetu, investitor pa je skladno z zakonom zakoličil objekt, prijavil začetek nameravane gradnje, začel gradnjo z izvajanjem takih gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del na podlagi katerih je tam prisotni tretji osebi lahko razvidno, da se je začela gradnja nepremičnine ter najpozneje do začetka gradnje skladno s predpisi uredil in označil gradbišče z gradbiščno tablo z vsemi predpisanimi sestavinami in podatki
Pomen in težo morebitnih pomanjkljivosti glede zakonitosti začetka gradnje je treba presoditi v vsakem primeru posebej z vidika njihovega posega v pravni položaj tretje osebe, ki bi želela v postopku sodelovati kot stranski udeleženec. V zvezi s pomanjkljivostjo navedbe podatka o gradbenem dovoljenju na gradbiščni tabli pa gre v vsakem primeru za težko pomanjkljivost, ki povzroči nezakonitost začetka gradnje, saj se tretja oseba ne more seznaniti niti z okoliščino, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, poleg tega pa tudi ne s tem, kdaj je bilo izdano in kdo ga je izdal, kar so vse podatki, ki so bistveni, da oseba lahko sklepa na možnost svojih pravnih sredstev in sploh ugotovi pristojni organ, pri katerem jih lahko uveljavi.
Rok iz drugega odstavka 47. člena GZ, za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, nadomešča rok, ki ga za obnovo postopka iz tega razloga določa 5. točka 263. člena ZUP. V zvezi z obnovo postopka pa ostaja iz vseh obnovitvenih razlogov omejitev absolutnega roka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Ta omejitev velja torej tudi za možnost obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00079698
ZKP člen 329, 359, 394. URS člen 29. KZ-1 člen 16, 17, 90, 90/3, 190, 190/1.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe - prepovedanost dejanja - izvršitvena ravnanja - način storitve kaznivega dejanja - zakonski znak kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - zavrnitev dokaznega predloga - sprememba prvostopne sodbe - izvršljiva odločba
Čeprav zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive sodne odločbe glede mladoletne osebe ni edini izvršitveni način storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je obsojenka po dejanskih opisih v obeh točkah izreka prvostopenjske sodbe ravnala na primerljivo enak način.
Sodišče druge stopnje je pravilno ravnalo še tedaj, ko se je pri razlagi zakonskega znaka izvršljive odločbe oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 314/2003 z dne 5. 2. 2024, ki po jedru ne razlikuje med organi, ki so izdali izvršljivo odločbo in ne med postopki, po katerih je bila takšna odločba izdana. V ospredju je namreč zakonski namen po trajni ali začasni ureditvi razmerij z udeleženimi mladoletnimi otroci, kot tistih oseb, za koristi katerih je treba najprej in najbolj učinkovito skrbeti.
Sodna poravnava je eden izmed izrecno določenih izvršilnih naslovov v 17. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Izvršljivost sodne poravnave pa ni (več) stvar proste volje strank iz te poravnave, ampak je stvar pravne dolžnosti, ki jo mora posamezna stranka izpolniti.
Kdaj kazenski pregon zastaran, je določeno s splošnimi in s posebnim zastaralnim rokom v 90. členu KZ-1. Slednji je v drugem odstavku tega člena določen glede na vrsto kaznivega dejanja in pod pogojem, da je bilo kaznivo dejanje storjeno zoper mladoletno osebo. Tedaj rok za zastaranje kazenskega pregona ne teče od storitve kaznivega dejanja ampak od oškodovančeve polnoletnosti.
Nosilni razlog za zavrnitev dokaznega predloga zaslišanja mladoletnih otrok je stanje stvari po že izvedenih dokazih in ne napovedovanje izida neizvedenega zaslišanja, ki ga je sodišče prve stopnje opravičevalo z navedenim odtujevanjem mladoletnih otrok od očeta, ki pa po obrazloženem ni bil edini in ne nosilni razlog zato, da je predlagano zaslišanje mladoletnih otrok zavrnilo. To je storilo skladno s pooblastilom iz četrtega odstavka 329. člena ZKP in hkrati tako, da obsojenke v pravici do predlaganja dokazov v njeno korist iz tretjega odstavka 16. člena ZKP, ni prikrajšalo.
prekršek - prekršek po Zakonu o delovnih razmerjih - načelo zakonitosti - plačilo regresa za letni dopust - sorazmerni del regresa
Delodajalec mora delavcu izplačati sorazmerni del regresa do 1. julija tekočega koledarskega leta, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v tem letu pred 1. julijem.
Če delavec sklene pogodbo o zaposlitvi po 1. juliju, mu prav tako pripada sorazmerni del regresa za to koledarsko leto. Vendar v tem primeru ZDR-1 ne določa datuma do katerega mora delodajalec delavcu izplačati ta sorazmerni del regresa.
V tem primeru gre torej za zakonsko pravno praznino, ki jo s splošno uveljavljenimi razlagalnimi metodami, ni mogoče zapolniti. Glede na navedeno v skladu z načelom zakonitosti iz 28. člena Ustave na neizplačilo sorazmernega dela regresa (kadar je pogodba o zaposlitvi sklenjena po 1. juliju koledarskega leta) ni mogoče vezati odgovornosti za prekršek, če delodajalec do določenega roka regresa ne izplača.
kaznivo dejanje poskus umora - varnostni ukrep - predlog za izrek varnostnega ukrepa - umik predloga - pravica do pritožbe - vložitev obtožnice - vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe - ugotavljanje (ne)prištevnosti
Vložnik uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka zaradi nepravilne uporabe 492. člena ZKP, torej ker sodišče ni izdalo sklepa o zavrženju predloga za izrek varnostnega ukrepa, povezuje izključno s pravico do pravnega sredstva.
Dejanske ugotovitve o obsojenčevi (ne)prištevnosti, ki so bile podlaga za umik predloga za izrek varnostnega ukrepa in vložitev obtožnice, je obramba lahko (in jih tudi je) izpodbijala v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Ob upoštevanju namena pravnega sredstva, na katerega opozarja vložnik, se pokaže, da je pritožbeno sodišče na pomisleke obrambe odgovorilo v postopku pritožbe zoper sodbo in obrazloženo zavrnilo stališče o obsojenčevi neprištevnosti, v čemer se je odrazila tudi upravičenost umika predloga za izrek varnostnega ukrepa. V danih okoliščinah, ko je obramba v nadaljevanju postopka dejansko imela možnost učinkovitega izpodbijanja dejanskih ugotovitev o obsojenčevi (ne)prištevnosti, do kršitve pravice do pravnega sredstva ni prišlo.