begosumnost - evropski nalog za prijetje in predajo
Možnost, da bi sodišče njegovo navzočnost v kazenskem postopku lahko doseglo z uporabo Evropskega naloga za prijetje, ki predpostavlja, da je zoper obdolženca izdan sklep o odreditvi pripora, za uspešno realizacijo pa je potrebno izslediti tudi njegovo prebivališče v drugi državi članici, ne izključuje pripornega razloga begosumnosti.
ZPIZ-2 člen 14, 15, 19. ZDoh-2 člen 48, 48/3, 59, 59/1. ZSDP-1 člen 8, 8/1, 8/1-4, 14, 50, 50/6, 50/7.
davek od dohodka iz dejavnosti - starševsko varstvo - pravica do dela s krajšim delovnim časom - krajši delovni čas - samostojni podjetnik - normirani stroški - samozaposleni - dopuščena revizija
Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.
ZPIZ-2 člen 14, 15, 19. ZDoh-2 člen 48, 48/3, 59, 59/1. ZSDP-1 člen 50, 50/6, 50/7.
dopuščena revizija - davek od dohodka iz dejavnosti - starševsko varstvo - pravica do dela s krajšim delovnim časom - samostojni podjetnik - normirani stroški - obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - polni delovni čas - samozaposleni zavarovanec - zavrnitev revizije
Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.
izločitev sodnika - nepristranskost sodnika - oseben spor stranke s sodniki pristojnega sodišča - videz nepristranskosti sodišča - objektivna nepristranskost
Okoliščina, ko je sodnica z obdolžencem v osebnem (sodnem) sporu, po presoji Vrhovnega sodišča pri razumnem človeku utemeljeno vzbuja dvom v videz nepristranskosti sodnice. Izjemo bi lahko predstavljali le primeri, ko bi bilo v vlaganju tovrstnih pravnih sredstev mogoče prepoznati zlorabo pravice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00076519
KZ-1 člen 18, 209, 209/1. ZKP člen 329, 329/4.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - določenost v zakonu - opis kaznivega dejanja - trajajoče kaznivo dejanje - kontinuirana kriminalna dejavnost - zastaranje kazenskega pregona - začetek tega zastaralnega roka - dokončanje kaznivega dejanja - protipravno stanje - dokazni predlog za zaslišanje priče
Glede na enak in časovno ponavljajoč (kontinuiran) način obsojenčevega ravnanja, opisano kaznivo dejanje v izreku prvostopenjske sodbe spada k tako imenovanim trajajočim kaznivim dejanjem. Njihova značilnost v razmerju do drugih kaznivih dejanj je, da storilec z vsakim naslednjim ravnanjem vzdržuje, obnavlja, celo krepi protipravno stanje, kot ga je povzročil z ravnanjem pred tem. V takšnih primerih pa rok za zastaranje kazenskega pregona teče od konca povzročenega protipravnega stanja, ko je bilo kaznivo dejanje z zadnjim storilčevim ravnanjem tudi materialno dokončano.
Vrhovno sodišče je povzeto navajanje povezalo s položaji iz četrtega odstavka 329. člena ZKP, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. V obrazložitvi zahteve citiranega dela zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 12. 2022 glede imenovanega B. B. ni mogoče enačiti z dokaznim predlogom. Ta lahko izvira le od predlagatelja, ki z dokaznim predlogom na artikuliran način izraža interes po ugotovitvi določenega, zanj pomembnega dejstva. Gre torej za formalno dejanje, sicer sodišče o utemeljenosti dokaznega predloga in s tem o upravičenosti predlagateljevega dejanja ne more odločiti.
ZVPNPP člen 5, 5/1, 5/1-2, 15, 15/1-1. ZP-1 člen 52, 52/3.
zavajajoča poslovna praksa - navidezni realni stek - hitri postopek - hitri postopek o prekršku - zavajujoče informacije - globa v razponu - kolektivni prekršek
Določba 2. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP se nanaša na zavajajočo predstavitev izdelka kot celote in na zavajajoče informacije glede glavnih značilnosti izdelka (uporabljen je množinski samostalnik). To obsega vse informacije takšne narave o določenem izdelku, ki povzročijo ali bi utegnile povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Gre za primer kolektivnega prekrška kot primera navideznega realnega steka, saj je že zakonodajalec predvidel, da več istovrstnih izvršitvenih ravnanj predstavlja eno(tno) zavajajočo poslovno prakso, njena uporaba pa en prekršek. Prostora za konstrukcijo pravega realnega steka zato ni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00075860
ZKZ člen 2, 2/1, 2/2, 2/3, 6, 38, 38/1. OZ člen 190, 587. ZPP člen 337, 380, 380/2.
dopuščena revizija - najemna pogodba - prenehanje najemne pogodbe - povrnitev vlaganj - kmetijsko zemljišče - planski akt - neupravičena obogatitev - pritožbena novota - specialna ureditev - uporaba določil zakona - raba - zakupno razmerje - namen zakona - razlaga določb zakona - jezikovna razlaga - namenska razlaga - sistemska razlaga - status kmetijskega zemljišča - lokacijska informacija - izdaja gradbenega dovoljenja - pravno vprašanje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Dometa določbe 6. člena ZKZ ni mogoče širiti onkraj meja, ki jih sama določa, torej na področja zunaj rabe in obdelovanja zemljišč. Določbe 38. člena ZKZ se zato uporabljajo le za kmetijska zemljišča, kot so opredeljena v prvem in drugem odstavku 2. člena ZKZ in ne tudi za zemljišča, ki jih 6. člen opredeljuje kot "zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt".
BANČNO JAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00075842
ZBan-1 člen 261, 261a, 261e, 332, 347, 350, 350a. ZTFI člen 25, 25/9, 53, 54, 58, 214. ZPP člen 13. ZVPot člen 23. OZ člen 190. Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij preambula 7. Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij člen 2-7. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3.
Da bi nastala obveznost toženke tožniku povrniti škodo, bi morale biti izpolnjene vse predpostavke njene odškodninske odgovornosti. Pravnomočnost odločbe o izrednih ukrepih ugotavljanja te odgovornosti ne preprečuje. Že zato ne, ker predmet obravnavanja v postopku, v katerem je Banka Slovenije odredila izredne ukrepe, ni bilo protipravno ravnanje toženke. Učinki pravnomočnosti sporne odločbe se torej ne raztezajo na skupek predpostavk, ki sestavljajo pravni temelj odškodninske odgovornosti toženke.
V konkretnem primeru je tožnik zoper toženko v zvezi z izdajo sporne odločbe konkretizirano naslovil le očitek opustitve vložitve pravnega sredstva. Tudi če bi bila tožnikova teza pravilna in bi bila odločba Banke Slovenije nezakonita, očitana opustitev vložitve tožbe zoper sporno odločbo ne bi preprečila škode. Do škode bi prišlo tudi, če bi toženka vložila tožbo skladno s prvim odstavkom 347. člena ZBan-1 in z njo uspela. Odločitev v upravnem sporu bi bila namreč zgolj deklaratorna. Sodišče skladno s 350. členom ZBan-1 ne bi odpravilo sporne odločbe, temveč bi le ugotovilo, da je odločba nezakonita in da niso bili podani pogoji za prenehanje ali za izredni ukrep.
Očitana opustitev vložitve pravnega sredstva zoper sporno odločbo zaradi normativne ureditve 350. člena ZBan-1 ni v pravno relevantni vzročni zvezi s škodo, nastalo tožniku. Iz istega razloga morebiten uspeh toženke v upravnem sporu ne bi mogel povzročiti, da bi odpadel pravni temelj obogatitve toženke. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje je zato lahko le pritrdilen: stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice NLB26, je pravilno.
Toženka ni bila dolžna seznaniti tožnika z možnostjo sprejetja reorganizacijskih ukrepov, saj slovenska zakonodaja v času sklenitve sporne pogodbe o prodaji podrejenih obveznic ni omogočala sprejetja takšnih ukrepov, prav tako tudi evropska ureditev državam ni nalagala sprejetja zakonske podlage za takšne ukrepe. S tem, ko ga je seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnem primeru izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
BANČNO JAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00075841
ZBan-1 člen 261a, 261a/5. ZTFI člen 8, 8/5. ZVPot člen 23. Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij preambula 6, 7. Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij člen 2-7. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3.
Toženka ni bila dolžna seznaniti tožnika z možnostjo sprejetja reorganizacijskih ukrepov, saj slovenska zakonodaja v času sklenitve sporne pogodbe o prodaji podrejenih obveznic ni omogočala sprejetja takšnih ukrepov, evropska ureditev pa državam ni nalagala sprejetja zakonske podlage zanje. S tem ko je toženka tožnika seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnem primeru izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00075248
KZ-1 člen 29, 29/3. ZKP člen 70, 265, 371, 371/1, 371/1-11, 420, 420/5, 427.
razpravna sposobnost - procesna sposobnost - prištevnost - izčrpanost pravnih sredstev - materialna izčrpanost pravnih sredstev - zahteva za varstvo zakonitosti
Zagovornik je v pritožbi navedel vse druge okoliščine, ki so navedene v zahtevi in ki smiselno kažejo na to, da izpodbija tudi obdolženkino procesno (razpravno) sposobnost. Njegove trditve je treba povezati z ugotovitvami sodišč o obdolženkinem duševnem stanju, ki je trajno, nepopravljivo ter neodvisno od družbenega konteksta, v katerem se obdolženka nahaja. Narava ugotovljenega obdolženkinega duševnega stanja vendarle takšne narave, da od vložnika ni mogoče pričakovati posebej konkretiziranega zatrjevanja njenih učinkov na obdolženkina posamezna procesna dejanja.
Podan je precejšen dvom o domnevi, da je bila obdolženka glede na njeno duševno stanje razpravno sposobna, torej da je bila sposobna splošnega razumevanja narave postopka in njegovih posledic, vključno s pomenom morebitne kazni, ter sposobna komunicirati s svojim zagovornikom in mu razložiti svoje videnje zadeve, izpostaviti izjave, s katerimi se ne strinja in opozoriti na dejstva, ki so pomembna za njeno obrambo.
Upoštevajoč izvedenkine ugotovitve so v tem konkretnem primeru za presojo obdolženkine (ne)prištevnosti odločilne konkretne okoliščine, v katerih se je obdolženka nahajala, ko je ravnala na načine, ki se ji očitajo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00074978
URS člen 27. ZKP člen 3, 358.
domneva nedolžnosti - vzročna zveza - pravno relevantna vzročnost
Domneva nedolžnosti je eden od temeljev demokratičnega kazenskopravnega procesnega sistema, sočasno pa gre za enega nepogrešljivih elementov poštenega sojenja. Je izhodiščna predpostavka za zgradbo celotne sheme dokazovanja v kazenskem postopku in se nerazdružljivo prepleta s številnimi drugimi dokaznimi pravili. Iz ustaljene (ustavno)sodne presoje je razvidno, da domneva nedolžnosti pomeni, da 1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivde, 2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) kar je najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti.
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da obstoj vzročne zveze ni le dejansko, temveč (predvsem) pravno vprašanje. Obstoj vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice tako ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija. Če storitev ali opustitev ni vzrok nastale posledice, potem tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ni njegov storilec.
Pravna dogmatika in sodna praksa sta si enotni, da za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 ne zadošča vsaka kršitev dolžnosti do mladoletne osebe, temveč mora biti ta kršitev huda. Kdaj je podana taka intenzivnost kršitve, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja v vsakem konkretnem primeru glede na izvedene dokaze in okoliščine posamezne zadeve. Bistveno je, da morata biti narava dolžnosti in intenzivnost kršitve taki, da lahko vplivata na razvoj mladoletne osebe.
Če sodnik, ki ocenjuje izvedensko mnenje kot vsak drug dokaz v postopku, podvomi v njegovo pravilnost oziroma popolnost, izvedenskega mnenja ne more dopolnjevati s svojim laičnim mnenjem oziroma še manj uporabiti samo tiste ugotovitve izvedenca, za katere bo ocenil, da so v skladu s stroko logične in pravilne, medtem ko bo ostale ugotovitve izvedenca zanemaril.
sojenje v nenavzočnosti - skrajšani postopek - navzočnost zagovornika na glavni obravnavi - opravičen izostanek z glavne obravnave
Sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti je v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem urejeno v prvem odstavku 442. člena ZKP, ki je specialna določba glede na splošnejšo ureditev v tretjem odstavku 307. člena ZKP v rednem postopku pred okrožnim sodiščem. Drugače kot v rednem postopku za izvedbo glavne obravnave v obdolženčevi nenavzočnosti v skrajšanem postopku ni potrebno, da bi bil na glavni obravnavi navzoč njegov zagovornik, razen če je obvezna formalna obramba. Obsojenec in njegov zagovornik sta bila na narok za glavno obravnavo pravilno vabljena, obsojenec pa kljub pozivu sodišča svojega izostanka ni opravičil na način, ki je izrecno predpisan z zakonom. Prav tako svojega izostanka ni opravičil zagovornik, ki ni prejel obvestila o preklicu naroka in je torej moral sklepati, da bo sodišče narok opravilo.
EZ-1 člen 160, 216, 216/2, 250, 251, 252, 253,255. Akt o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja distribucijskega sistema zemeljskega plina (2015) člen 12, 13, 14, 50, 50/2.
dopuščena revizija - revizija tožene stranke - združitev revizij v skupno obravnavo - omrežnina - sistemski operater distribucijskega omrežja - stroški obratovanja in vzdrževanja - izčrpanje pravnih sredstev - splošni akt - javno pooblastilo - pravila stroke - zavrnitev revizije
V postopku ugotavljanja presežka oziroma primanjkljaja omrežnine že po naravi stvari ne moremo govoriti o dodatnem upoštevanju novih nepredvidenih stroškov, če so bili ti stroški upoštevani (torej predvideni), tj. priznani že v regulativnem okviru za obdobje, v katerem so ti stroški nastali. Ali gre v vsakem konkretnem primeru za tak strošek, pa je vprašanje dejanskega stanja, tj. ugotavljanja dejstev, iz katerih izhaja, da je bil strošek v regulativnem okviru upoštevan kot nadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja (NSDV). Ni pa mogoče te ugotovitve sprejeti kar na podlagi splošnega stališča, da so vsi stroški nalog iz 160. člena EZ-1, nadzorovani stroški.
Iz zakonske ureditve EZ-1 in določb Akta o metodologiji 2015 izhaja, da ima določitev upoštevanja obravnavanih nenadzorovanih stroškov svoj smisel le, če se kot "nove naloge" po tej določbi razume ne le nove, z zakonom določene obveznosti (torej ne le nove naloge poleg nalog iz 160. člena EZ-1), temveč tudi s katerimkoli splošnim aktom na novo določeno obveznost oziroma opravilo ali nov način izvajanja oziroma zagotavljanja že določenih obveznosti oziroma zahtev, ki jih ni mogoče izpolniti brez dodatnih stroškov. Tudi zakonsko določene operaterjeve obveznosti (npr. v 252., 268., 470., 448., 449., 450. in 355. členu EZ-1) je mogoče spremeniti z novim zakonom ali z novim podzakonskim predpisom določiti spremembo načina njihovega izvajanja. Pri tem pa ni nobenega razumnega razloga za razlikovanje upravičenosti med stroški, ki nastanejo zaradi nove predpisane obveznosti in stroški, ki nastanejo zaradi spremembe že predpisane obveznosti. Enako velja za (nepredvidene in zato t. i. nenadzorovane) stroške novega načina njenega izvajanja.
Pravilno je stališče Upravnega sodišča, po katerem je med dejanske nenadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja (DNNSDV) mogoče upoštevati nepredviden strošek, če je ta povezan z novimi, z zakonom ali z drugimi predpisi določenimi obveznostmi ali načini izvajanja že določenih obveznosti. Revizijski očitek, da je Upravno sodišče štelo, da je bistvena le novost stroška in ne novost naloge pa je neutemeljen, saj ugotavljanje upravičenosti stroškov na podlagi tega stališča ne pomeni, da se vsi novonastali stroški avtomatično in v celoti priznajo kot upravičeni. Vprašanje, ali je nek konkreten strošek povezan z novimi ali spremenjenimi obveznostmi, namreč ni vprašanje razlage obravnavane določbe Akta o metodologiji 2015, temveč vsebine konkretnega predpisa, ki tako obveznost določa in presoje, ali je nek strošek dodaten in kot tak povezan s to novo obveznostjo. Povedano drugače, presoja o upravičenosti stroška terja ugotovitev vzročno posledične zveze med sprejetjem predpisa, ki operaterju nalaga nove obveznosti, in nastankom konkretnega stroška, saj tudi EZ-1 v 251. členu upravičene stroške opredeljuje kot stroške za izvajanje nalog operaterja.
pogodba - razlaga pogodbe - skupni namen pogodbenih strank - iskanje skupnega namena strank pri razlagi pogodbe - razlagalna pravila - ugoditev reviziji
Namen pogodbeno dogovorjenega odstopnega upravičenja ene izmed pogodbenih strank, katerega realizacija ni odvisna od kršitve pogodbe, je možnost preseganja negotovosti, s katerimi se lahko v izpolnitveni fazi pogodbe sooči ena izmed pogodbenih strank. Vendar dejstvo realizacije odstopnega upravičenja s tako vsebino samo zase ne razrešuje dilem o skupnem namenu pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe in spora o naravi pogodbe kot posamičnega zasebnega pravnega akta. Če mu tak pomen pripišemo, dopustimo, da samo zase in za nazaj opredeli tipološko kvalifikacijo pogodbe.
Pravno sklepanje sodišča, zgoščeno v stališču, "da zaradi uveljavljene odpovedi dogovor o prodaji ni začel pravno učinkovati, veljavno pa je bil sklenjen dogovor v delu, ki ima naravo licenčne pogodbe," glede na obrazloženo zaobide zahteve temeljnega razlagalnega pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ in v domačem pravu uveljavljeno subjektivistično razlago pogodb civilnega prava.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - sklic skupščine d.o.o. - veljavnost sklica skupščine - vabilo na skupščino - smrt družbenika - presečni dan - vedenje - prenos poslovnega deleža - vpis spremembe družbenika v sodni register - ugoditev reviziji
Če subjektu vpisa v času sklica skupščine ni znano, da je prišlo do prenosa poslovnega deleža zaradi dedovanja, povabilo, naslovljeno na umrlega družbenika, nima vpliva na pravilnost sklica skupščine. V tem primeru na sklicatelja ni mogoče nasloviti očitka o ravnanju v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Dejstvo naknadne seznanjenosti s spremembami nima povratnega vpliva na pravilnost sklica skupščine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00074983
ZKP člen 285a, 285b, 285c, 285č, 269, 347.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - priznanje krivde - predlog za izrek kazenske sankcije - predlog državnega tožilca
Potek predobravnavnega naroka urejajo členi 285.a, 285.b in 285.c ZKP. Državni tožilec na tem naroku po nobeni od navedenih določb ni dolžan podati kaznovalnega predloga, saj ga vsebina navedenih členov ZKP k temu ne zavezuje. Novejša teorija sicer navaja, da državni tožilec na predobravnavnem naroku po predstavitvi obtožnice poda tudi predlog sankcije za primer priznanja krivde,1 vendar tudi navedenega ni razumeti kot obvezo državnega tožilca, da takšen predlog poda, temveč je s takšno razlago pojasnjeno zgolj, kdaj in v kakšnih okoliščinah državni tožilec tak predlog (lahko) poda oziroma predstavi. Tudi določba petega odstavka 285.č člena ZKP, po kateri lahko državni tožilec na naroku za izrek kazenske sankcije v končni besedi v korist obdolženca spremeni predlog za izrek kazenske sankcije, se nanaša le na primer, ko je državni tožilec kaznovalni predlog pred tem že podal. Da gre za fakultativno podajanje kaznovalnega predloga državnega tožilca, izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 269. člena ZKP, po katerem državni tožilec v obtožnici lahko predlaga vrsto in višino kazni, ki naj se izreče obdolžencu, če bo, ko se prvič izjavi o krivdi, priznal krivdo. Tedaj državni tožilec lahko predlaga omiljeno kazen, način izvršitve kazni in namesto kazni opozorilno sankcijo, vse pod pogoji in v mejah, ki jih določa kazenski zakon. Nenazadnje pa po določbi 347. člena ZKP državni tožilec tudi v besedi strank lahko poda predlog o vrsti in višini kazni, varnostnih ukrepih ter sme predlagati, naj se izreče sodni opomin ali pogojna obsodba.
nedovoljena revizija - zavrženje revizije - postulacijska sposobnost v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi - predhodna dopustitev revizije - nedopuščena revizija
Izpodbijani sklep je sklep sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožnikove pritožbe in potrditvi sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje njegovo pritožbo zavrglo. Gre za sklep, s katerim se je postopek končal, zato zoper njega procesni zakon ne dovoljuje pritožbe, ampak le izredna pravna sredstva. Vlogo, ki jo tožnik naslavlja kot pritožbo, vložil pa jo je pri sodišču prve stopnje zoper sklep sodišča druge stopnje, je zato vrhovno sodišče obravnavalo kot pravno sredstvo, ki ga na tak način zoper izpodbijano odločbo lahko pravdna stranka vloži, torej kot izredno pravno sredstvo revizijo. To pa je tožnik vložil sam in pri tem ni izkazal, da bi imel opravljen pravniški državni izpit. Poleg tega revizija predhodno ni bila dopuščena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Vrhovno sodišče jo je zato zavrglo kot nedovoljeno.
ZDIJZ člen 6, 6/1, 6/1-5. ZDavP-2 člen 8, 15, 16, 17, 18,. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (2006) člen 7, 7-6,8, 8-1, 9, 9/4, 11.
dopuščena revizija - dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - davčna tajnost - druga vrsta postopka - listine stranke - razkritje podatkov - dolžnost posredovanja informacij - obid kogentnega predpisa - ugoditev reviziji
Zmotno je stališče, da mora drug organ, ko odloča o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, obravnavati zahtevane informacije kot davčno tajnost le, če bi te informacije obdeloval izključno z namenom, da bi davčni organ na njihovi podlagi odločil o davčni obveznosti.
ZDIJZ ni edini predpis, ki ureja dostop do informacij državnih organov, ampak je eden od zakonov, ki urejajo to področje v okviru in v skladu z drugim odstavkom 39. člena Ustave. Zato je treba v vsakem primeru zahtevane informacije ugotoviti, ali iz določb posameznega zakona, ki ureja določeno področje izvrševanja javnih nalog, ne izhaja prepoved posredovanja določenih podatkov. Če bi namreč za pridobitev iste informacije veljali različni pogoji v primeru, če bi jo posredovali različni organi, bi šlo za očitno izigravanje zakonskih omejitev in varstev, ki so jih določili ZDIJZ in drugi relevantni zakoni.
Odgovor na vprašanje, ali davčna tajnost zavezuje tudi drug državni organ, ki podatke pridobi v okviru svojega upravnega postopka, a ne od davčnega organa in pred začetkom davčnega postopka, izhaja iz drugega dela 16. člena ZDavP-2, ki nalaga varstvo davčne tajnosti vsem drugim osebam, ki so zaradi narave svojega dela prišle v stik s podatki, ki so davčna tajnost, in teh ne smejo sporočiti tretjim osebam. Ker je namen določbe varstvo zaupnosti podatkov z omejitvijo njihovega razširjanja tretjim osebam, niti drug državni organ, ki je pridobil tak podatek, čeprav neodvisno od davčnega postopka, tega ne sme posredovati naprej, če ve za njegovo zaupno naravo. Če je torej nedavčni upravni organ z navedeno okoliščino seznanjen, to z vidika njegove vloge organa po ZDIJZ vzpostavlja dolžnost, da to okoliščino preveri (ugotovi njen obstoj ali jo zavrne). V nasprotnem primeru bi razkritje podatkov iz dokumentov njegovega upravnega postopka po svojem dejanskem učinku lahko pomenilo razkritje podatkov o materialnem položaju zavezanca za davek nepooblaščeni osebi in s tem obvod specialne ureditve v ZDavP-2 glede upravičencev do podatkov iz davčnega postopka.
dopuščena revizija - javno povabilo - kriteriji - aktivna politika zaposlovanja - gospodarska družba - gospodarske družbe po ZGD - odvetniška dejavnost - neenaka obravnava - exceptio illegalis - ugoditev reviziji
Kriteriji javnega povabila (dodeljevanje javnih sredstev v okviru ukrepov, namenjenih starejšim zaposlenim kot eni od ranljivih skupin), ki razlikujejo potencialni krog zadevajočih podjetij na tiste, ki so registrirani po določilih ZGD-1, in tiste, ki so organizirani na drugi podlagi (v konkretnem primeru na podlagi ZOdv), je v nasprotju s 14. členom Ustave.
Ustavna pravica enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) se pri javnih razpisih odraža v enakopravnem obravnavanju vseh subjektov, ki se prijavijo na razpis, in pomeni enake pogoje in jasna merila za vse. Vendar pa se to načelo nadalje odrazi tudi v zahtevi, da se v javnih razpisih (enako pa tudi v drugih tem podobnih postopkih dodeljevanja javnih sredstev) bistveno enaki položaji obravnavajo enako, če pa se v bistvenem enaki položaji obravnavajo različno, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Elementi razlikovanja morajo torej biti utemeljeni na razumnih razlogih, kar velja tudi za pogoje, ki jih za pridobitev javnih sredstev določajo zakon, podzakonski predpis oziroma javni razpis, javno povabilo ali drug temu po pravni naravi enakovreden akt.