Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.
Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev uporabiti pri presoji razumnega sorazmerja med dodano uporabno vrednostjo zemljišč v drugem območju in njihovo dodatno obremenitvijo z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča. Tega silogističnega sklepanja Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni opravilo.
Upravno sodišče napotilo lahko določi, če je mogoče podzakonski predpis razlagati zakonito in ustavnoskladno, če to ni mogoče, pa le če zakonska ureditev sama (ob uporabi ustreznih metod razlage) omogoča oblikovanje napotila v konkretnem primeru. Če ne, napotila ne more oblikovati, saj zanj nima ustrezne zakonske podlage in gre za neustavno pravno praznino. Navedeno od sodišča terja prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti takšne zakonske ureditve (neustavna pravna praznina).
Temeljni namen privilegija zoper samoobtožbo, kot izvira iz četrte alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) je, da se državi preprečuje prisiliti posameznika, da postane del dokazov zoper samega sebe. Z njim se ohranjata obdolženčeva procesna subjektiviteta in njegovo človekovo dostojanstvo ter s tem pošten postopek. Ko obdolženca organi pregona o privilegiju zoper samoobtožbo poučijo, mu omogočijo, da je povsem pasiven. To pomeni, da obdolžencu ni treba izjaviti ničesar v zvezi s kaznivim dejanjem, ničesar s čimer bi se inkriminiral ali s čimer bi se lahko inkriminiral proti svoji volji. Gre za preprečevanje, da bi obdolženec izpovedal zoper samega sebe, bodisi zaradi prisile, bodisi zaradi neinformiranosti, misleč, da mora tako ravnati.
V konkretni zadevi je ključno vprašanje, ali je bil v času ustavitve A. A. vozila in policijskega postopka sum na obdolženca že osredotočen. Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisno, ali bi morala policija ravnati v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP, po kateri mora, preden začne od osumljenca zbirati obvestila, osumljencu dati pravni pouk. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika vselej ostaja dejansko vprašanje vsakega konkretnega primera. To velja tako v (pred)kazenskem kot tudi prekrškovnem postopku. Zakonitost izvajanja policijskih pooblastil je namreč odvisna od tega, ali je bil v trenutku poziva policistov, zoper C. C. za izročitev predmetov sum že osredotočen in prav presoja osredotočenosti suma je pomembna z vidika kršitve privilegija zoper samoobtožbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00084244
KZ-1 člen 58, 58/1, 58/3, 58/4.
pogojna obsodba - izrek pogojne obsodbe - stranska kazen - prepoved vožnje motornega vozila - nevarna vožnja v cestnem prometu
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je kot glavno kazen izreklo denarno kazen, stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila pa je po vsebini izreklo v obliki pogojne obsodbe, ravnalo v nasprotju s pojmom in namenom pogojne obsodbe. Takšna odločitev vodi v položaj, ko se glavna kazen izvrši, stranska pa ne, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 58. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).
zahteva za varstvo zakonitosti - učinkovanje in izvrševanje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - izvršitev odločb ESČP - kršitev EKČP - načelo dispozitivnosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - odprava kršitev - sprememba oziroma razveljavitev pravnomočne odločbe - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Zahteva je dovoljena le, če je s sodbo ESČP ugotovljena kršitev človekove pravice ali temeljne svobošče, ki jo zagotavlja EKČP s protokoli. V konkretnem primeru to pomeni, da so procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo lahko izpolnjene le glede ugotovljenih kršitev.
Ugoditev izrednemu pravnemu sredstvu, ki je vloženo zaradi izvršitve sodbe ESČP, ni samodejna. Hkrati pa v obravnavani zadevi tudi ni mogoče prepoznati, da bi bila že ugotovitev kršitve in dosojeno pravično zadoščenje zadostna ukrepa za odpravo posledic ugotovljenih kršitev. ESČP je namreč pri svoji odločitvi o višini pravičnega zadoščenja upoštevalo prav možnost obsojenca zahtevati ponovno sojenje pred slovenskimi sodišči. Presoja, ali in kako odpraviti posledice ugotovljene kršitve, je jedro obravnave vložene zahteve za varstvo zakonitosti.
Razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje, za kar se zavzema vložnik, je ena od takšnih možnosti (in pooblastil Vrhovnega sodišča). Ob tem pa je treba upoštevati, da sme Vrhovno sodišče ugotovljene kršitve človekovih pravic v nekaterih primerih sanirati tudi tako, da ponudi razloge o zatrjevanih kršitvah zakona ali (ustavno varovanih) kršitvah človekovih pravic.
Navedbe, kot jih ponuja vložnik, praviloma ne dosegajo praga določnosti, ki se v okviru načela dispozitivnosti zahteva, da Vrhovno sodišče navedbe tudi vsebinsko preuči. Vendar pa bi bilo v primeru, kot je ta, vztrajanje pri ustaljenih merilih o trditvenem bremenu vložnikov nesmiselno. Upoštevajoč vložnikovo sklicevanje na ugotovljene kršitve EKČP bi bilo pretirano vztrajati pri zahtevi, da mora vložnik iste kršitve (s katerimi je že uspel v postopku pred ESČP) zatrjevati znova.
Naloga Vrhovnega sodišča zato je, da v luči stališč ESČP celovito pretehta vse pravne argumente, tudi tiste, na katere se sodišča morda niso oprla, in v dobri veri preuči, ali je na mestu vzpostavitev stanja, kot je obstajalo pred kršitvijo. Slovenska sodišča pri tem zavezuje presoja ESČP - ne glede na to, ali je bila v konkretnih postopkih Republika Slovenija udeležena ali ne.
dopuščena revizija - občina - organ javnega sektorja - oddaja javnih naročil - omejitev poslovanja
Občina je organ oziroma organizacija javnega sektorja iz prvega odstavka 35. člena ZIntPK.
Prepoved iz prvega odstavka 35. člena ZIntPK se nanaša tudi na primere oddaje javnih naročil, ki ne dosegajo mejnih vrednosti iz 21. člena ZJN-3 in za katere ni treba izvesti enega od predpisanih formalnih postopkov za oddajo javnega naročila, saj gre tudi v takem primeru za javno naročilo, ki za naročnika vzpostavlja obveznosti, določene v drugem odstavku 21. člena ZJN-3.
dopuščena revizija - kršitev pravice do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obrazloženost sodbe sodišča druge stopnje - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Sodišče je v ugodilnem delu svojega izračuna zajelo le nekatera dela, ki glede na dejanske ugotovitve odstopajo od projektne dokumentacije (hidroizolacija opornega zidu in nadstrešek) ter nekatera neizvedena dela (podporni stebri, ureditev dovoza, omet), drug del zahtevkov, ki se prav tako nanašajo na neizveden spoj lege in dela, ki odstopajo od dokumentacije (sanacija hidroizolacije na hiši, strop v mansardi in ostrešje gospodarskega objekta) pa je zavrnilo. Pri tem ni obrazložilo, ali različna obravnava na prvi pogled sorodnih zahtevkov temelji na njihovi različni pravni naravi in če, zakaj je tako. Brez ustrezne obrazložitve, zakaj je sodišče vrednost opravljenih del zmanjšalo le za nekatere pomanjkljivosti, ne pa za vse, sodbe sodišča druge stopnje sploh ni mogoče preizkusiti z vidika pravilnosti pravnega sklepanja in enake obravnave primerljivih dejanskih položajev. Če sodišče druge stopnje poseže v sodbo sodišča prve stopnje in odločitev sodišča prve stopnje spremeni, mora biti obrazložitev izčrpnejša in mora omogočati stranki, da razume razloge za spremembo odločitve, zlasti če ta stranka v postopku (delno) ni uspela.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00084806
ZPP člen 351, 351/2, 339/2, 339/2-8, 399. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4(2). ZVPot člen 23, 24, 24/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena ZPP. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.
Pri izdaji plačilnega naloga po prvem odstavku 57. člena ZP-1 opis dejanja ni njegova obvezna sestavina. Dejanski opis prekrška se zahteva le pri izdaji plačilnega naloga po drugem odstavku 57. člena ZP-1 in v primeru, ko je zoper plačilni nalog vložena zahteva za sodno varstvo. Če je plačilni nalog izdan na podlagi neposredne osebne zaznave in je kršitelju vročen takoj na kraju prekrška, ustna predstavitev prekrška in dokazov kršitelju v zadostni meri nadomeščata dejanski opis.
dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - sodba presenečenja - pravica do izjave - ugoditev reviziji
Utemeljen je revizijski očitek tožene stranke, da je bila prikrajšana za izjavo o novih stališčih Vrhovnega sodišča, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, in ji je bila v zvezi s tem odvzeta možnost, da poda (ob zakonsko določenih omejitvah iz prvega odstavka 337. člena ZPP) nove trditve o dejstvih in predlaga nove dokaze, ter se opredeli do novih pravnih vprašanj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00085311
ZOZP člen 8a, 8a/1, 8a/3, 19, 19/1, 19/3. Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 9.
dopuščena revizija - zavarovalna pogodba - obvezno zavarovanje v prometu - zavarovalna vsota - višina in izčrpanost zavarovalne vsote - povrnitev nepremoženjske škode - trajna invalidnost oškodovanca - strošek za nego in pomoč - doživljenjska mesečna renta - pravica do popolne odškodnine - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje - valorizacija odškodnine - višina zavarovalne vsote (limit)
V nasprotju s temeljnimi načeli pogodbenega prava in prava nasploh (predvsem načela pravne varnosti) bi bilo, če bi zavarovalnicam nalagali obveznosti, ki sploh niso bile dogovorjene. Temeljno pravno načelo namreč je, da pogodbe vežejo in jih je treba izpolnjevati tako, kot so bile v okviru svobodne pogodbene volje in v mejah zavezujočih predpisov dogovorjene (pacta sunt servanda). V obravnavanem primeru je bila dogovorjena z zakonom skladna zneskovna meja, do katere toženka odgovarja za plačilo.
Nižji sodišči sta izhajali z dveh napačnih materialnopravnih stališč: da se dogovorjena zavarovalna vsota revalorizira in da mora ta v vsakem primeru zadoščati za poplačilo škode, razen povsem izjemnih škod. Takšna razlaga je v nasprotju z jasnim določilom 19. člena ZOZP, ki omejuje obveznost zavarovalnice na dogovorjeni znesek, s čimer njegov pomen izvotli.
Omejitev obveznosti tožene zavarovalnice se mora, če tožena stranka poda ustrezen ugovor, v vsakem primeru izraziti tudi v izreku sodne odločbe. Če sodišče ugotovi, da se je zavarovalna vsota že izčrpala, mora tožbeni zahtevek zavrniti. V nasprotnem primeru, torej če zavarovalna vsota še ni bila izčrpana, mora ob izreku obveznosti plačila rente to obveznost omejiti največ na znesek, na katerega je zavarovalnica obvezana po zavarovalni pogodbi.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme glede dostopa do informacij javnega značaja - izjema varstva sodnega postopka - izjema varstva upravnega postopka - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo
Iz določbe 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ jasno izhaja, da izjemo od prostega dostopa pomenijo izključno podatki, pridobljeni ali napravljeni zaradi sodnega postopka. Zato se nanjo ne more sklicevati organ, kadar se zahteva za dostop, naslovljena nanj, nanaša na njegovo upravno odločbo.
Organ potem, ko oceni, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo odločbe, ne more hkrati predvideti potrebe po ponovitvi upravnega postopka in presoditi, da bi razkritje te odločbe škodovalo izvedbi morebitnega ponovljenega postopka (7. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). To bi namreč pomenilo, da bi organ pod vprašaj postavil pravilnost in zakonitost svoje lastne odločitve, s tem pa bi kršil načelo zaupanja v pravo, ki izhaja iz načela pravne države (2. člen URS), ki med drugim zahteva, da so posamezne odločitve, ki so zakonite in sprejete brez vnaprejšnjih pridržkov in po svoji naravi niso prehodnega značaja, stabilne.
ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-1. ZPP člen 374, 374/2, 377.
izvršba na dolžnikova sredstva pri organizacijah za plačilni promet - vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe ali zavarovanja - začetek stečajnega postopka - izguba pravnega interesa - nedovoljena revizija - zavrženje revizije
V konkretnem primeru je bil postopek izvršbe na dolžničina sredstva pri organizacijah za plačilni promet, ki se je začel na predlog upnice, ustavljen, ker sta sodišči prve in druge stopnje presodili, da izvršbe na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet v Republiki Sloveniji ni mogoče nadaljevati. Glede na določila 1. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP bi bil postopek izvršbe na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet z začetkom stečajnega postopka v vsakem primeru ustavljen. Ker je postopek izvršbe zaradi pravnomočnega začetka stečajnega postopka nad dolžnico ustavljen, je upnica izgubila pravno korist, ki bi jo imela na podlagi uspeha z revizijo v primeru, da bi bil odgovor na dopuščena revizijska vprašanja pritrdilen in bi to narekovalo spremembo ali razveljavitev z revizijo izpodbijanih odločitev sodišč prve in druge stopnje. Zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnico se torej tudi v primeru ugoditve reviziji pravni položaj upnice ne bi v ničemer izboljšal. Upnica ima možnost svojo terjatev uveljavljati v stečajnem postopku po pravilih ZFPPIPP.
dopuščena revizija - razrešitev vodilnega delavca - pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - pogoji za opravljanje dela - statut delniške družbe (d. d.) - splošni akt delodajalca - prisilni predpis
Sodišči druge in prve stopnje sta sprejeli napačno razlago, da je statut delniške družbe takšne vrste predpis, kot ga za ugotovitev odpovednega razloga nesposobnosti določa 2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Četudi je statut po določbah ZGD-1 za delniško družbo obvezen in temeljni splošni korporativnopravni akt, je to še vedno avtonomni akt delodajalca, ki temelji na volji ustanoviteljev (delničarjev), ne pa oblastveni akt državnega organa (prisilni predpis), ki bi urejal položaj vodilnega delavca. Zato je napačno stališče, da toženkino postopanje po statutarni določbi o razrešitvi vodilnega delavca utemeljuje odpovedni razlog nesposobnosti.
Glede na prvi odstavek 22. člena ZPIZ-2 je pogoj za prenehanje zavarovalnega razmerja (in s tem prenehanje lastnosti zavarovanca) prenehanje delovnega razmerja, ki je bilo podlaga za ugotovitev obstoja takšnega razmerja (in za pridobitev lastnosti zavarovanca), in ne ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je bilo delovno razmerje vzpostavljeno. Za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja oziroma njegovega prenehanja je pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Ker delovno sodišče v sporu o ničnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2020 ni odločilo o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri stranskem intervenientu (niti s 30. 9. 2021 niti s kasnejšim datumom), toženec ob že vzpostavljenem zavarovalnem razmerju v obdobju od 16. 10. 2020 do 30. 9. 2021, ki je bilo posledica prijave stranskega intervenienta, ni imel podlage za odločitev, da je tožniku prenehala lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu z dnem 15. 10. 2020, torej za nazaj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VS00083831
ZSPJS člen 22e. ZDR-1 člen 200, 200/4.
delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela - plačilo za dejansko delo - sodno varstvo - predhodni postopek pri delodajalcu
Revizija napačno navaja, da 22. e člen ZSPJS ureja plačilo za dejansko opravljeno delo. Prav tako tožničin zahtevek ne temelji na okoliščinah, ki naj bi utemeljevale plačilo za dejansko delo, ampak plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela po 22. e členu ZSPJS. Plačilo za dejansko opravljeno delo je namreč plačilo za delo, ki ga delavec opravi mimo formalno predvidenih pogojev za opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi; ko ne opravlja nalog svojega delovnega mesta, ampak naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta. V primeru uveljavljanja plačila za dejansko opravljeno delo je osnova za postavitev zahtevka plača tistega delovnega mesta, ki ga delavec dejansko opravlja, ne pa plača delovnega mesta, ki ga formalno zaseda. Tožnica je pri postavitvi zahtevka izhajala iz plače delovnega mesta, ki ga je formalno zasedala.
Plačilo za dejansko opravljeno delo je denarna terjatev, glede katere je dopustno neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1. Ker v takšnem primeru predhodno odločanje delodajalca ni procesna predpostavka za sodno varstvo, tudi morebitni sklepi delodajalca niso pomembni. To pa ne velja za primer uveljavljanja plačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, za katerega zakon zahteva notranje varstvo pravic oziroma odločanje s sklepi delodajalca. To pomeni, da se mora javni uslužbenec v takšnem primeru najprej obrniti na delodajalca, ki odloči s sklepom, takšen sklep pa v primeru nestrinjanja izpodbijati pri delodajalcu in nato na sodišču. Sklepi, ki so izdani, vendar niso izpodbijani, postanejo dokončni in pravnomočni. Zanje veljajo vse posledice pravnomočnosti.
Za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela neposredno sodno varstvo ni dopustno.
ZPP člen 155, 155/1, 155/2. ZDDV-1 člen 63. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 2/2.
zahteva za varstvo zakonitosti - stroški postopka - odvetniška storitev - davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek DDV - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti
Odločitev o povračilu potrebnih stroškov postopka, ki jo sodišče izda v obliki sklepa, v razmerju med sodiščem in stranko, ki je do povračila stroškov upravičena po prvem odstavku 155. člena ZPP, ni del sistema DDV. Sodišče stranki, ki mora stroške plačati, ne izstavi računa in ne obračuna DDV, ampak s sklepom tisti stranki, ki je pravdo izgubila, naloži povračilo stroškov v določenem pavšalnem znesku. V zvezi z odmero pravdnih stroškov po OT pomeni DDV na odvetniške storitve le obračunsko postavko, ki je vključena v ceno storitve, v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV (drugi odstavek 2. člena OT). Predpostavlja se, da je stranka odvetniku, ki je zavezanec za DDV, plačala račun z vključenim DDV, saj je to dolžna storiti (drugi odstavek 12. člena OT). Kako je pravdna stranka v zvezi s plačilom DDV od odvetniških storitev nadalje uravnala svoje obveznosti iz naslova plačila DDV in ali ima možnost DDV odbiti, v zvezi z odločbo o odmeri pravdnih stroškov ni pomembno.
Ni materialnopravne podlage, po kateri bi bilo sodišče pri presoji obsega potrebnih pravdnih stroškov na podlagi 155. člena ZPP dolžno presojati, ali je stranka znesek DDV, ki naj bi ga plačala svojemu odvetniku, odbila tudi od svoje davčne obveznosti oziroma bi to lahko storila po 63. členu ZDDV-1.
dopuščena revizija - trg finančnih instrumentov - Agencija za trg vrednostnih papirjev - postopek nadzora - stranska udeležba - zavrnitev revizije
V drugem odstavku 463. člena ZTFI-1 je določeno, da se za postopek odločanja Agencije uporablja ZUP, če v ZTFI-1 ni določeno drugače. To pomeni, da so v postopku odločanja Agencije, tudi v postopku nadzora, ki ga Agencija opravi na podlagi 443. člena ZTFI-1, kot je bilo v obravnavani zadevi, določbe ZUP subsidiarno upoštevne, to je takrat, kadar ZTFI-1 nima posebne ureditve, ki odstopa od ureditve ZUP in slednjo kot specialna izključuje. ZTFI-1 ima izrecne določbe o tem, kdo je stranka postopka nadzora in kdo se lahko udeleži postopka odločanja Agencije. Zato je v obravnavani zadevi za presojo, kdo se lahko udeleži predmetnega nadzornega postopka, upošteven ZTFI-1 kot lex specialis. Ta pa iz udeležbe v postopku izključuje vse, razen subjekta nadzora.
ZSPJS člen 17, 17a, 22a. ZSSloV člen 2. ZDR-1 člen 126, 127, 207. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 102, 103. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 5. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 45. KPJS člen 31.
vojaška oseba - sindikalni zaupnik - ocena delovne uspešnosti - službena ocena
Tožnik ne opravlja del in nalog za delodajalca, temveč opravlja sindikalno delo polni delovni čas. Glede na to je nepravilen zaključek sodišča druge stopnje, da s sindikalnim delom opravlja svoje redne delovne naloge. Neutemeljena je odločitev, da je toženka dolžna njegovo delovno uspešnost oceniti in njegove delovne rezultate ustrezno nagraditi ne glede na organizacijsko hierarhijo. Tožnik namreč v zvezi z delom, ki ga opravlja za sindikat, ni v hierarhičnem (podrejenem) odnosu s toženko in s tem delom ni neposredno vključen v organizacijsko strukturo toženke. Njegovo podrejenost prepoveduje tudi drugi odstavek 207. člena ZDR-1.
Ob tem je treba pojasniti, da ocena redne delovne uspešnosti, tudi če bi jo bilo mogoče oblikovati, sama po sebi ne zagotavlja ustrezne nagrade oziroma priznanja dodatnih pravic, za katere se tožnik zavzema v drugem delu tožbenega zahtevka, saj bi bila takšna ocena lahko tudi negativna.
nesreča pri delu - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca
Ni se mogoče strinjati s tem, da je prav izostanek jasnih navodil za razmejevanje skladovnic tista pomembna ali celo odločilna kršitev toženke in da prav zato tožnik ni kršil prepovedi zadrževanja v območju delovanja stroja. Izostanek izrecnih navodil namreč ne izključuje splošnega pravila oziroma prepovedi, ki je veljala pri toženki in na katero je bil tožnik stalno opozarjan - da se ne sme zadrževati v območju delovanja nakladalca, posebno še ob njegovem vračanju in zahtevni operaciji postavitve distančnega hloda za razmejevanje skladovnic.
Navedeno se nanaša tudi na nošenje čelade. Podobno kot glede očitka izostanka povsem jasnega zapisa navodil o razmejevanju hlodov, sodišče druge stopnje tudi v tem primeru toženki neutemeljeno očita izostanek jasnih navodil glede nošenja čelade. Delavci so namreč vedeli, da morajo čelado nositi; na to dolžnost jih je večkrat opozarjal direktor; tožnika je konkretno opozoril tudi v jutranjih urah prav na dan nesreče. Zato je očitek o izostanku jasnih navodil napačen.