ZKP člen 5, 16, 16/3, 18, 18/1, 329, 329/3-4, 364, 364/1-7, 395, 395/1. URS člen 29, 125. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
dokazovanje - dokazni predlog - odločanje o dokaznem predlogu
Obdolženec potencialno koristna dejstva, na glavni obravnavi praviloma navaja v njegovem zagovoru iz prvega odstavka 324. člena ZKP, medtem ko so dokazi, ki bi mu utegnili koristi predmet ustreznega predloga v dokaznem postopku, o katerem mora sodišče po tretjem in četrtem odstavku 329. člena ZKP odločiti. Ker pa so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije po 125. členu Ustave, vezani (le) na ustavo in zakon, in ker sodišča pri presoji materialno pravnih ali procesno pravnih odločilnih dejstev po prvem odstavku 18. člena ZKP niso vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena, niti ustrezno sestavljenemu dokaznemu predlogu, brez predhodne presoje njegove utemeljenosti niso dolžna slediti. So pa zato po sedmem odstavku 364. člena ZKP dolžna zavrnitev dokaznih predlogov vsebinsko obrazložiti.
Drugače od presoje razlogov sodišča prve stopnje je treba pri presoji razlogov sodišča druge stopnje, izhajati, da to o navedenem dokaznem predlogu neposredno ni odločalo, temveč je v 5. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe najprej povzelo vložnikovo pritožbeno grajo zavrnitve dokaznega predloga s strani sodišča prve stopnje, nakar je v 6. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, zavrnitvi pritrdilo.
KZ-1 člen 173, 173/3. ZKP člen 236, 236/3, 331, 331/5, 331/6. URS člen 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 6/3-d.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - zaslišanje mladoletnega oškodovanca - pravica do učinkovite obrambe - pravica do poštenega sojenja - pravica do zaslišanja obremenilne priče
Kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost so pogosto travmatični za žrtve, še posebej, kadar gre za mladoletne osebe. Po uveljavljeni praksi se lahko v takšnih primerih sprejmejo različni zaščitni ukrepi, namenjeni varstvu osebne integritete žrtve, vendar le, če jih je mogoče uravnotežiti z ustreznim in učinkovitim uresničevanjem obdolženčeve pravice do obrambe.
Po stališču ESČP so minimalna jamstva, ki jih je treba zagotoviti obdolžencem v kazenskih postopkih, v katerih se obravnavajo kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost mladoletnih oseb, vsaj: (i) da so obveščeni o zaslišanju mladoletnega oškodovanca; (ii) da imajo priložnost opazovanja priče med samim zaslišanjem ali kasneje na podlagi ogleda videoposnetka; in (iii) da imajo možnost postavljanja vprašanj priči, bodisi neposredno ali posredno, med samim zaslišanjem ali kasneje v postopku.
V obravnavani zadevi sodišči obsojencu nista dali nobene možnosti za izpodbijanje verodostojnosti oškodovankinih izjav, s čimer sta posegli v samo jedro njegove pravice do učinkovite obrambe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s kršitvijo 29. člena Ustave RS in točke (d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki glede na naravo kršitve narekuje razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00077977
URS člen 29, 29-3. KZ-1 člen 310, 310/1. ZKP člen 248, 424, 424/2. SZ-1 člen 5, 5-1, 5-2, 25, 25/1, 25/2, 25/4, 29, 29/2, 29/3, 29/4. GZ člen 3, 3/1-41.
kaznivo dejanje samovoljnosti - zavarovana pravna dobrina - civilnopravno razmerje - večstanovanjska stavba - redno upravljanje - posli, ki presegajo redno upravljanje - zavrnitev dokaznega predloga - strokovno vprašanje - pravica do obrambe - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis)
Predmet varstva kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 niso zgolj civilnopravna razmerja med posamezniki, temveč predvsem javni red in pravni promet. Namen te inkriminacije je preprečevati samovoljno udejanjanje dejanskih ali domnevnih pravic izven za to predpisanih pravnih postopkov. Pri presoji obstoja tega kaznivega dejanja pa je vendarle treba pretehtati, ali posameznikovo samovoljno jemanje pravice dosega tisto stopnjo družbene nevarnosti, ki terja kazenskopravni odziv kot ultima ratio sredstvo urejanja družbenih odnosov.
Iti mora za samovoljno uveljavitev oziroma izvršitev pravice, ki storilcu na podlagi denimo obligacijskega ali stvarnega prava dejansko pripada, oziroma glede katere storilec (vsaj) misli, da mu pripada. To vključuje storilčevo opravičljivo zmoto in zmoto, ki je posledica njegove malomarnosti. Če pa se bo storilec zavedal, da mu pravica ne pripada, a contrario že pojmovno ne bo šlo za to kaznivo dejanje. Ne bo več šlo za samovoljno jemanje pravice, torej udejanjanje pravice izven pravno predpisanega načina, kar je tudi namen kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ-1, temveč za nekaj drugega. V takšnem primeru bi storilec lahko izpolnil zakonske znake kakšnega drugega kaznivega dejanja; sicer pa je v nasprotnem primeru na mestu zgolj izrek oprostilne sodbe. Vrhovno sodišče poudarja, da upoštevaje načelo omejenosti kazenskopravne represije in ustavno načelo sorazmernosti (2. člen Ustave) to kaznivo dejanje ne more služiti kot nekakšen subsidiarni delikt, v okviru katerega bi se kazenskopravno sankcionirala vsakršna protipravna ravnanja s področja civilnega prava.
Z vidika pravilne uporabe kazenskega zakona v okviru kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 je treba zakonski znak samovoljnega vzetja pravice konkretno zapolniti z vsebino pravnih pravil določenega civilnopravnega področja, ki jih storilec ni upošteval.
V kazenskem postopku velja načelo proste presoje dokazov, kar skladno s prvim odstavkom 18. člena ZKP pomeni, da pravica sodišča presojati, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Vendar pa to načelo ni absolutno - eno izmed izjem predstavlja ugotavljanje in presojanje dejstev, ki zahtevajo posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V takšnih primerih 248. člen ZKP določa odreditev izvedenstva. Vprašanje potrebnosti ali celo nujnosti obnove stopnišča je strokovno vprašanje.
obrazloženost drugostopenjske odločbe - pritožba zoper sklep o priporu - pravica do pravnega sredstva - razveljavitev sklepa - pomanjkljiva obrazložitev sklepa - pravica do učinkovitega pravnega sredstva
Naloga zunajobravnavnega senata kot drugostopenjskega organa ni v ponovni presoji obstoja vseh pogojev za pripor, neodvisno od pritožbenih navedb, temveč da skrbno presodi pritožbene navedbe in nanje argumentirano odgovori.
URS člen 31. ZP-1 člen 106, 106/4, 106/4-5, 136, 136/1, 136/1-2.
ne bis in idem - pojem pravnomočno razsojene stvari - pravnomočno zaključen postopek
V konkurenci dveh (sodnih) odločb o isti stvari je za odločitev o tem, s katero izmed njih je bilo prekršeno načelo ne bis in idem, odločilno, katera izmed njiju je prej postala pravnomočna.
predkupna pravica - kršitev predkupne pravice - rok za uveljavljanje predkupne pravice - začetek teka subjektivnega roka za tožbo - publicitetni učinek vpisa v sodni register - ugoditev reviziji
Namen publicitetnega učinka vpisov v sodni register je varstvo pravnega prometa. Uveljavljanje pravovarstvenega zahtevka zaradi kršitve predkupne pravice nima značilnosti pravnoposlovnega ravnanja, temveč gre za uresničevanje kršene pravice predkupnega upravičenca. Položaja posameznika, ki v razmerju do pravne osebe nastopa v pravnem prometu, in oškodovanega predkupnega upravičenca sta v bistvenem različna. Od prvega se upravičeno pričakuje, da bo za njegovo odločitev pomembne podatke preverjal v sodnem registru, medtem ko drugi upravičeno pričakuje, da ga bo predkupni zavezanec obvestil o nameravani prodaji in pogojih prodaje. V pravnem razmerju, ki nastopi z nastankom predkupne pravice, je poudarek na dolžnosti predkupnega zavezanca obvestiti predkupnega upravičenca o nameravani prodaji. Od predkupnega upravičenca ni mogoče pričakovati, da bo zaradi potencialnega oškodovanja predkupne pravice vsakodnevno preverjal stanje sodnega registra.
Predkupni upravičenec šele takrat, ko je seznanjen s pogoji prodaje, pride v položaj, v katerem se lahko odloči, ali bo predkupno pravico uveljavljal na način (z zahtevkom), določenim v 512. členu OZ.
OZ člen 5, 5/1, 333, 333/1. SPZ člen 215, 215/1, 215/2. ZZK-1 člen 14, 14/4.
stvarna služnost - pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti - trajno dolžniško razmerje - odpoved trajnega dolžniškega razmerja - izjava o odpovedi - načelo vestnosti in poštenja - načelo venire contra factum proprium - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji - ločeno mnenje - pritrdilno ločeno mnenje
Vse udeležence pravnih razmerij zavezujejo temeljna pravna načela, med drugimi načelo poštenega izvrševanja pravic, ki vključuje prepoved ravnanja v nasprotju z opravljenim (venire contra factum proprium).
Načelo poštenega izvrševanja pravic in obveznosti, zaobseženo na področju obligacijskega prava v načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ki je imanentna omejitev svobode ravnanja na področju sklepanja obligacijskih razmerij ter pri izvrševanju pravic in obveznosti iz teh razmerij, zavezuje in pooblašča sodišče, da pravna pravila razlaga z ozirom nanj.
Kadar izjava o odpovedi, ki bi lahko sprožila svojevoljno prenehanje pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, z vidika načela poštenega izvrševanja pravic ni sprejemljiva, kot je to v obravnavanem primeru, izjavi o odpovedi ni mogoče priznati učinkov, ki jih ureja 333. člena OZ.
Sklicevati se na domnevno pravico, kadarkoli z izjavo o odpovedi služnostne pogodbe sprožiti njeno prenehanje, je nasprotujoče predhodnemu soglasju prvotne služnostne upravičenke k pogodbeni ustanovitvi stvarne služnosti "za dobo funkcioniranja poslovno parkirne garažne hiše" v svojo korist in v korist pravnih naslednikov; kar vse je bilo v okoliščinah primera izjemnega pomena za nadaljnji potek dogodkov v zvezi z izgradnjo in obratovanjem poslovno parkirne garažne hiše, pa tudi v zvezi s pogoji za prodajo gospodujočih nepremičnin s strani prvotne služnostne upravičenke po vknjižbi stvarne služnosti.
izbrisna tožba - ustanovitev hipoteke - veljavnost zavezovalnega pravnega posla - prodaja tuje stvari - razpolagalna sposobnost odsvojitelja - slaba vera - neveljavnost vknjižbe hipoteke - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje
Namen izbrisne tožbe iz prvega odstavka 243. člena ZZK-1 je odprava posledic materialnopravno neveljavne vknjižbe. Do materialnopravno neveljavne vknjižbe pa lahko pride tudi v posledici poslovnega razpolaganja subjekta, ki je vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine, pa lastninska pravica od (predhodnega) lastnika nanj nikoli ni bila prenesena, in sicer v primeru, če pridobitelj (tretji), ki je pravico pridobil od nelastnika, ni pošten.
Položaj v primeru vknjižbe slabovernega pridobitelja v posledici neobstoja razpolagalnega upravičenja odsvojitelja je podoben položaju, ko je vknjižba dovoljena na podlagi neveljavnega zemljiškoknjižnega dovolila, ki je bilo izstavljeno na podlagi nične pogodbe, sklenjene med izbrisnim upravičencem kot odsvojiteljem in izbrisnim zavezancem kot pridobiteljem (1. točka drugega odstavka 243. člena ZZK-1). V obeh primerih gre za razpolaganje na pravno poslovni podlagi, ki je materialnopravno neveljavno že takrat, ko je bila vknjižba dovoljena in opravljena. Razlika med obema položajema je le v tem, da gre pri prvem položaju za posle nelastnika, pri drugem položaju pa za posle lastnika. Pri drugem položaju je zemljiškoknjižno dovolilo neveljavno zaradi kavzalnega razmerja z ničnim zavezovalnim pravnim poslom, zato ne povzroči nobenih pravnih učinkov. Z njegovo izročitvijo pridobitelj ne pridobi pričakovane stvarne pravice in z vknjižbo pravice v njegovo korist ne postane resnični lastnik ali imetnik izvedene stvarne pravice. Pri prvem položaju pa s pravico razpolaga nekdo, ki ni lastnik in s pravico sploh ne more razpolagati, zato takšno razpolaganje nima nobenih učinkov na pravico, ki je predmet razpolaganja. Za pridobitev lastninske ali izvedene pravice od nelastnika na podlagi pravnega posla mora biti ob upoštevanju načela zaupanja v zemljiško knjigo izpolnjena predpostavka poštenosti dobrovernosti pridobitelja, ki zaupa, da je tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, resnični lastnik, in ne ve, da vknjiženi lastnik ni resnični lastnik nepremičnine. V obeh navedenih primerih je rezultat poslovanja enak, to je, da je razpolaganje materialnopravno neveljavno. Slednje v obeh primerih utemeljuje pravno varstvo resničnega lastnika z izbrisno tožno po prvem odstavku 243. člena ZZK-1 zaradi materialnopravno neveljavne vknjižbe.
V obravnavani zadevi kršitve 22. in 23. člena Ustave, ki ju je prepoznalo Vrhovno sodišče, ni mogoče odpraviti ne s spremembo izpodbijanega sklepa ne z njegovo razveljavitvijo. Podlage za spremembo sklepa (ob smiselni uporabi 394. člena ZKP) ni, razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje pa bi vodila kvečjemu v poslabšanje obsojenčevega položaja, ker bi se časovni razkorak med vložitvijo predloga in pravnomočno odločitvijo o njem le še poglobil. In končno, tudi pooblastila za ugotovitev kršitve ni mogoče uporabiti. Ne samo, da tega tudi vložnik ne predlaga; ugotovitvena odločba je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ustaljeno pridržana položajem, ko je zahteva vložena v obsojenčevo škodo in zato ni mogoče poseči v izpodbijano sodbo. V obravnavanem primeru in v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti bo zato za odpravo posledic kršitev 22. in 23. člena Ustave moralo zadoščati vsebinsko priznanje kršitev v razlogih te sodbe.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zahteva za varstvo zakonitosti - obrazložitev zatrjevanih kršitev - samostojno pravno sredstvo
Naloga vložnika ni v nekritičnem prepisovanju svojih predhodnih navedb, temveč v uveljavljanju očitkov na način, da se v svojih izvajanjih naveže na argumentirane razloge sodišč in se z njimi vsebinsko sooči. Tega vložnik ne stori, zato ni mogoče prepoznati, v čem naj bi bili razlogi, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje odgovorili na identične zagovornikove navedbe, napačni.
pravica do zagovornika - obramba z zagovornikom - mladoletnik - preiskava elektronske naprave - soglasje - pisna privolitev imetnika - pričakovana zasebnost - pravica do zasebnosti
Preiskava elektronske naprave pomeni poseg v pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave, lahko pa tudi poseg v komunikacijsko zasebnost iz določbe 37. člena Ustave. Za njeno zakonito izvedbo mora obstajati ena od dveh alternativno določenih pravnih podlag: (1) vnaprejšnja pisna privolitev imetnika elektronske naprave oziroma znanih in dosegljivih uporabnikov te naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost, ali (2) obrazložena sodna odredba, izdana na predlog državnega tožilca.
Ker v obravnavanem primeru preiskava elektronskih naprav ni bila opravljena na podlagi odredbe sodišča, temveč na podlagi mladoletnikove privolitve oziroma soglasja, je bistveno za odločitev v obravnavani zadevi, ali je bila mladoletnikova privolitev sad njegove prostovoljne in informirane odločitve, ki jo mladoletnik lahko izoblikuje le v navzočnosti in po posvetu s svojim zagovornikom. Navzočnosti zagovornika pri takšnih odločitvah mladoletnika ne more nadomestiti prisotnost njegovega zakonitega zastopnika (na primer očeta ali matere). Mladoletnikova obramba bo učinkovita le, če jo izvaja zagovornik, ki mora imeti v postopku proti mladoletniku ne le znanja s področja pravne stroke, ampak tudi dodatna znanja s področja mladoletniškega prestopništva. Zato upoštevaje ustavna jamstva iz 29. člena Ustave v povezavi z določbo tretjega v zvezi z drugim odstavkom 454. člena ZKP mladoletnikova privolitev za pregled elektronske naprave ne more biti pravno veljavna, če ni bila podana po posvetu in v navzočnosti njegovega zagovornika.
KZ-1 člen 73. ZKP člen 285č, 285č/6, 450b, 450b/1, 450b/2, 450b/3.
sporazum o priznanju krivde - predmet sporazuma o priznanju krivde - sprejem sporazuma o priznanju krivde - varnostni ukrepi - odvzem predmetov - pritrdilno ločeno mnenje - odklonilno ločeno mnenje
Prepoved sporazumevanja o varnostnih ukrepih je zakonodajalec zamejil tako, da velja le, kadar so ukrepi obvezni. S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju je mogoče prepoznati pravilo, ki dopolnjuje prvi odstavek 450.b člena ZKP in sporoča, da dogovarjanje o neobveznih varnostnih ukrepih ni prepovedano - in je torej v dispoziciji strank.
Molka o sicer dopustni sestavini ni mogoče razlagati kot prepovedi sodišču, da bi v sodbo vključilo odločbo o neobveznem varnostnem ukrepu.
zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje velike tatvine - premagovanje večjih ovir
Iz dejanskega opisa v odločilnem izhaja, da je obsojenec povil zaščitno panelno ograjo in pod njo splezal v ograjen prostor, kjer je prerezal cerado na šotoru in skozi njo vstopil v skladišče, v katerem si je protipravno prilastil predmete v vrednosti okrog 600,00 EUR. Opisani način vstopa v šotor (skladišče), ki je zaprt prostor, brez dvoma pomeni vstop s premagovanjem večjih ovir, vrednost ukradenih stvari pa že po objektivnem kriteriju iz 1. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1 izključuje pravno opredelitev dejanja po drugem odstavku 204. člena KZ-1.
pripor - pravica do zaslišanja obremenilne priče - nedovoljeni dokazi - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Pravica do zaslišanja obremenilnih prič se lahko v celoti uresničuje šele v postopku sprejemanja sodniške odločitve, za katero se zahtevata celovita ocena dokazov in prepričanost sodišča o resničnosti ugotovljenih dejstev, ne pa v fazi odločanja o priporu.
Sodišče lahko v fazi odločanja o priporu poseže v sklep o priporu samo v primeru, ko gre že na prvi pogled (prima facie) nedovoljene dokaze. Ta standard v konkretnem primeru ni dosežen, saj bi presoja vložnikovih trditev o tem, da naj bi bili tujci v kritičnem času osumljenci prekrška, narekovala ugotavljanje dodatnih dejstev, ki iz podatkov spisa niso razvidna, še posebej ob upoštevanju 35. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), po katerem se v primeru izražene namere tujca za vložitev prošnje za mednarodno zaščito njegov nezakonit vstop v državo ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje.
ZKP člen 395, 395/1. URS člen 25. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
standard obrazloženosti sodne odločbe - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odreditev pripora - pravica do pravnega sredstva
Iz utrjene (ustavno)sodne prakse je razvidno, da pravici do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ustreza obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano sodbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedbe zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Tako je po določbi 395. člena ZKP sodišče druge stopnje dolžno, da v obrazložitvi sodbe ali sklepa presodi pritožbene navedbe in navedbe kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Da mora biti vsaka sodna odločba obrazložena, izhaja tudi iz vsebine 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), saj je obrazložena sodna odločba neločljiv del poštenega postopka. Ravnanje sodišča ne ustreza poštenemu postopku, če enostavno ignorira navedbe stranke, ki so takšne, da bi v primeru, če bi bile utemeljene, odločilno vplivale na izid postopka. Pravno jamstvo iz 25. člena Ustave je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (nepavšalen, abstrakten oziroma splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Če je obrazložitev pomanjkljiva, je lahko v Ustavi zagotovljeno pravno jamstvo do pravnega sredstva le navidezno.
Po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe sta obsojenca ravnala v obdobju od 18. 1. 2017 do 18. 1. 2018. Ravnala sta opustitveno, saj delavcem nista izplačala plače, 11/12 regresa za letni dopust in odpravnine ter dodatno, ker nista poskrbela za plačilo zakonsko predpisanih prispevkov. Ravnala sta torej večkrat in vsakokrat tako, da nista izpolnila dolžnosti do delavcev, kot so določene v predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Ker sta obsojenca z opisanim večkratnim ravnanjem povzročeno protipravno stanje vzdrževala skozi celotno navedeno obdobje, je jasno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z zadnjim od teh ravnanj, ko je po pravilnih ugotovitvah sodišča druge stopnje (že) veljal Kazenski zakonik s spremenjenim zakonskim opisom kaznivega dejanja.
ZPP člen 286, 286a, 339, 339/2-8, 379, 379/1. ZVEtL-1 člen 3, 12, 12/1, 12/2, 43, 43/1,43/2, 43/3. ZNP-1 člen 37, 42. URS člen 22, 25.
predlagalni postopek - predlagalni nepravdni postopek - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - bistvena kršitev določb postopka - prekluzija - prekluzija v nepravdnem postopku - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - pravica do izjave - pravica do pritožbe
Postopek po ZVEtL-1 je predlagalni postopek, namenjen, da se v javnem interesu usklajujejo in urejajo z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin množično neurejene nepremičninske evidence, ter posledično določajo pravice etažnih lastnikov na stavbah in pripadajočih zemljiščih, in ko ima sodišče tudi inkvizitorna pooblastila ter naloge (1. člen in prvi ter drugi odstavek 12. člena ZVEtL-1). Vrhovno sodišče je o prekluziji iz 286. člena ZPP v predlagalnih nepravdnih postopkih oblikovalo stališče, da navedena procesna ovira v teh postopkih ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopka, še posebej, če udeleženci na prekluzijo niso bili izrecno opozorjeni.
Na podlagi tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1 zakon daje sodišču pooblastilo za odločanje po prostem preudarku šele v primeru, ko ni mogoče na podlagi kriterijev oz. meril iz prvega in drugega odstavka tega člena zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb.
dopuščena revizija - pravni promet s kmetijskimi zemljišči - zakonita predkupna pravica - veljavnost pogodbe - predhodno vprašanje - soglasje upravne enote - zavrnitev revizije
Soglasje pristojne upravne enote je po posebni ureditvi v 22. členu ZKZ dodaten pogoj k predpostavkam za veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla (19. člen OZ). Zato ga sodišče ob odločanju o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ne more nadomestiti tako, da bi o tem odločalo kot o predhodnem vprašanju, tudi če gre za darilno pogodbo. Vrhovno sodišče se tako strinja z materialnopravno presojo sodišča druge stopnje, da bi tožnik za uspešno uveljavitev tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis na spornem kmetijskem zemljišču sodišču moral predložiti odločbo pristojne upravne enote o odobritvi pravnega posla oziroma odločbo, da odobritev ni potrebna.
ZKP člen 421, 421/2, 425, 425/2. ZST-1 tarifna številka 7401.
pripor - očitno neutemeljena vloga - izredna pravna sredstva - zahteva za varstvo zakonitosti - pavšalne navedbe - zloraba pravice do sodnega varstva - separatni stroški
Od odvetnikov, ki vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti, se pričakuje najmanj, da poznajo pogoje za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, da z njim uveljavljajo očitke, ki so smiselno povezani z izpodbijanimi sodnimi odločbami, ter da svoje navedbe tudi ustrezno obrazložijo. Zagovorniki nosijo v primeru vlaganja očitno neutemeljenih zahtev za varstvo zakonitosti tudi tveganje, da jim bo naložena sodna taksa v višini 125,00 EUR, saj z vlaganjem tovrstnih vlog, ki po vsebini ne zasledujejo učinkovitega varstva koristi njihovih strank, po lastni krivdi povzročajo t.i. separatne stroške, kamor sodi tudi ustrezna sodna taksa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00077958
ZKP člen 18, 18/2, 148, 287, 287/1, 304a, 340, 340/4, 397, 397/1, 397/3. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izločitev dokazov - (ne)dovoljen dokaz - video posnetek kot dokaz - družbena omrežja - razveljavitev prvostopenjske sodbe - ponovni začetek glavne obravnave - sklep o izločitvi dokazov - razveljavitev sklepa - videokonferenca
Kriminalist je posnetek, ki se je nahajal na spletni strani www.tiktok.com zavaroval in izdelal kopijo slednjega, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da je dokaz pridobljen s kršitvijo obsojenčevih pravic. Ne gre namreč z postopek, izveden na podlagi 178. člena ZKP kot to zmotno zatrjujejo obsojenčevi zagovorniki, temveč za postopek, ki ga je policija vodila na podlagi 148. člena ZKP, po katerem mora ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se ta ne skrije ali pobegne, da se odkrijejo ali zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Policija je namreč zavarovala dokaz, to je posnetek na javno dostopnem spletnem družbenem omrežju, kjer posamezniki objavljajo (video)posnetke in torej v obsojenčevo zasebnost s tem ni posegala.
Glavna obravnava se je začela znova zaradi razveljavitve prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je štelo, da je z razveljavitvijo sodbe razveljavljen tudi sklep o izločitvi dokazov, ki je bil predmet pritožbene obravnave, saj se je izpodbijal s pritožbo zoper sodbo. Povsem ustrezno je sodišče prve stopnje nato izvedlo vse dokaze, torej tudi tiste, ki so bili v prvem sojenju že izvedeni in tiste, ki so bili prej s sklepom izločeni in nato vrnjeni v spis, ker mora sodišče v ponovljenem sojenju opraviti vsa procesna dejanja in nenazadnje pretresti tudi vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo višje sodišče