Klet pomeni zaprt prostor, ki ga je na podlagi tretjega odstavka 60. člena ZSZ/84 mogoče šteti v stanovanjsko površino, če je funkcionalno povezan s stanovanjem oziroma njegovo rabo, in je torej kot tak del skupine prostorov, namenjenih za trajno bivanje. Za odmero davka je to odvisno od dejanskih okoliščin, ki so ugotovljene v vsakem primeru posebej.
Davčni organ mora pri odločanju v odprtih zadevah upoštevati stališča Vrhovnega sodišča in v primeru uporabe prava Evropske unije (EU) stališča Sodišča EU, tudi če to pomeni, da spreminja svojo dosedanjo upravno pravno prakso.
Že zgolj napotek Upravnega sodišča iz predhodne sodbe je zadosten razlog za spremembo revidentkine upravne prakse (poleg sodbe Vrhovnega sodišča oziroma Sodišča EU).
Če sta obe državi pogodbenici članici OECD in sta pri sklenitvi dvostranske pogodbe o izogibanju dvojni obdavčitvi sledili besedilu Vzorčne konvencije, potem je mogoče šteti, da sta želeli v dvostranski pogodbi uporabljenim izrazom dati pomen, ki je razviden iz Vzorčne konvencije in iz komentarja njenih določb. Tako ugotovljenemu pomenu izrazov je torej mogoče pripisati "obči pomen" v smislu prvega odstavka 31. člena DKPP. Komentar Vzorčne konvencije je zato pomembno dodatno sredstvo za razlago mednarodne pogodbe o izogibanju dvojni obdavčitvi, ne glede na to da sam zase ni formalnopravno zavezujoč.
Izjema izključne obdavčitve dohodka v državi izplačevalki dohodka iz prvega odstavka 19. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (BATIDO) se uporabi, če 1) nadomestilo (razen pokojnine) izplača država pogodbenica, politična enota ali organi lokalne uprave, 2) gre za plačilo v zvezi s storitvami, ki so opravljene za to državo pogodbenico ali njeno ožjo politično enoto in 3) opravljene storitve niso v zvezi s posli, ki jih opravlja država pogodbenica oziroma njene ožje politične enote (četrti odstavek 19. člena BATIDO).
Pri presoji uporabljivosti izjeme iz 19. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (BATIDO) v zvezi s prihodkom iz zaposlitve pri delodajalcu v Avstriji je treba najprej presoditi, ali so nadomestilo izplačali država pogodbenica, politična enota ali organ lokalne uprave kot neposredni prejemniki storitve davčnega zavezanca. Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, pa še, ali je davčni zavezanec te storitve opravil v zvezi z izvajanjem poslov navedenih pravnih subjektov, to je v zvezi z njihovim delovanjem ex iure gestionis (četrti odstavek 19. člena BATIDO). Zato ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, če sodišče ne uporabi navedene določbe četrtega odstavka 19. člena BATIDO v primeru, če je že zaradi neizpolnjevanja pogojev iz točke a) prvega odstavka istega člena izključena uporaba izjeme.
Davčni organ mora prikriti pravni posel, ko ugotovi njegov obstoj, ustrezno opredeliti. Nato mora presoditi, ali ga je na podlagi ugotovljenih lastnosti mogoče obdavčiti kot katerega od dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, ki so urejeni v ustreznih poglavjih ZDoh-2. Šele če to ne bi bilo mogoče, mora opraviti presojo, ali gre za katerega izmed posebej opredeljenih tipov dohodkov, ki jih zakon našteva med drugimi dohodki (od 1. do 10. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2), ali za dohodek, ki bi bil po ZDoh-2 oproščen plačila dohodnine. Šele če ne bi šlo niti za tak dohodek, se lahko pojavi vprašanje, ali je mogoča njegova obdavčitev na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Pri tem za uporabo slednje pravne podlage ne zadošča zgolj dejstvo, da drugih pravnih podlag za obdavčenje ni mogoče uporabiti, temveč je potrebna (dodatna) presoja, ali gre sploh lahko za dohodek v smislu te določbe ZDoh-2.
Stranki sta sicer res imeli možnost, da se opredelita do stališč v citirani sodbi Sodišča Evropske unije, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča. Bili sta namreč prikrajšani, da se izjavita glede novih stališč Vrhovnega sodišča (predvsem v sodbi II Ips 8/2022), na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, in v zvezi s tem podata nove trditve o dejstvih in predlagata nove dokaze.
Rok za uveljavljanje zahtevka po zmanjšanju vnaprej dogovorjene nagrade za uspeh zaradi očitnega nesorazmerja z opravljenimi storitvami (tretji odstavek 779. člena OZ) začne v tipičnem položaju teči, ko prevzemnik naročila da o opravljenem poslu račun (771. člen OZ). Načelo predvidljivosti terja, da je tako tudi tedaj, ko je nagrada v pogodbi že opredeljena v fiksnem znesku ter so opravljene storitve abstraktno opisane v pogodbi, njihov dejanski obseg in vsebina pa konkretizacija abstraktnega pogodbenega dejanskega stanu.
Sodišče mora za odločitev bistvene argumente, torej tiste, ki bi lahko odločilno vplivali na rešitev zadeve, obravnavati in se do njih opredeliti. V obrazložitev odločbe morajo biti tako vključene (le) bistvene navedbe strank in njihova sodna presoja. Tako so jasno predstavljeni razlogi za odločitev sodišča, ki so razpoznavni tudi strankam in ki se na ta način lahko prepričajo, da je sodišče spor obravnavalo vsebinsko poglobljeno in na podlagi ustreznega sklepa o dejanskem stanju ter pravilni uporabi prava. Pri tem sicer ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, temveč lahko zadostuje, da je iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. To poudarjeno velja tudi v upravnem sporu, v katerem sodišče opravlja funkcijo pravnega sredstva zoper upravni akt, saj je v takem primeru stranka že seznanjena z dejanskimi in pravnimi vidiki zadeve, ki izhajajo tudi iz obrazložitve upravnega akta. S tem sta osredotočenost upravnega spora in kontekst argumentov za obrazložitev sodišča strankam jasneje razpoznavna.
Noben zakon ne določa, da se v Splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO) kot splošnem aktu za izvrševanje javnih pooblastil podrobneje uredi obligacijskopravni institut neupravičene pridobitve (v izpodbijani sodbi je uporabljen pojem neupravičene obogatitve) na področju neupravičenega odjema električne energije. Posledično določbe SPDO, na podlagi katerih je sistemski operater izračunal revidentkino obveznost in je toženka nanje oprla svojo odločbo, ne omogočajo sklepa, da je toženka odločila v sporu v zvezi z zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve, to je v civilnopravnem razmerju.
V EZ-1 ni določbe, ki Agencijo za energijo pooblašča oziroma določa njeno pristojnost za odločanje v civilnopravnem sporu med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije zaradi neupravičene pridobitve po določbah OZ in za izdajo upravne odločbe na tej podlagi. EZ-1 v prvem odstavku 413. člena določa le, da če se spor nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz izdanega akta za izvrševanje javnih pooblastil, je Agencija za energijo pristojna za odločanje v sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. člena tega zakona (to so proizvajalci ali končni odjemalci) in operaterji oziroma operaterjem trga z elektriko v taksativno naštetih primerih, med drugim v zvezi z obračunanim zneskom za uporabo sistema in v zvezi s kršitvami sistemskih obratovalnih navodil.
V primerih odklopa je bil sistemski operater sicer upravičen do povračila škode, nastale zaradi ravnanj uporabnika omrežja, zaradi katerih mu je ustavil prenos ali distribucijo (79. člen EZ oziroma 155. člen EZ-1). Vendar se Vrhovno sodišče ne strinja s toženko, da je bila taka, povsem splošna določba zadostna podlaga za ureditev v 57. členu SPDO. Iz nje izhaja namreč le operaterjeva pravica do povrnitve škode od neupravičenega odjemalca, ne pa tudi, kako se bo škoda ugotavljala, to je po katerih elementih in po katerih pravilih za njihovo vrednotenje. Na podlagi navedene zakonske določbe tako ni razvidna možnost obračunavanja neupravičenega odjema v smislu povračila škode na podlagi ocenjenih količin (kadar ta ni mogla biti zanesljivo izmerjena) in po posebni ceni, kar vse je določeno v 57. in 58. členu SPDO.
Tudi zahtevo novinarja za dostop do podatkov, ki se nahajajo v državnotožilskem spisu, je treba presojati po določbah tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1. Ta pa pravico tretje osebe do vpogleda v vsebino državnotožilskega spisa (med drugim) veže na izkazan pravni interes.
Po presoji Vrhovnega sodišča je treba pojem "pravnega interesa" iz tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1 glede medijev oziroma novinarjev razlagati ustavnoskladno, in sicer na način, ki upošteva pomen pravice do svobode izražanja, kot jo zagotavljata 39. člen Ustave in 10. člen EKČP. V skladu s tem je pravni interes mogoče priznati tudi novinarju, kadar je dostop do zahtevanih informacij bistven za uresničevanje njegove nadzorne vloge v javnem interesu. Novinar namreč pri dostopu do informacij javnega značaja ne zasleduje svojega osebnega pravnega interesa, pač pa te informacije potrebuje zaradi javnega interesa do obveščenosti.
Že ob jezikovni razlagi besedne zveze "ne škoduje interesom postopka" iz tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1 ni mogoča drugačna razlaga, kot da mora za zavrnitev dostopa do podatkov iz tega razloga obstajati neposredna in konkretna nevarnost, da bi razkritje povzročilo določeno škodo za postopek, kar mora vodja državnega tožilstva tudi ustrezno obrazložiti. Do enakega zaključka pripeljejo tudi uporaba namenske, sistematične in ustavnoskladne razlage te določbe.