dopuščena revizija - sodba na podlagi stanja spisa - pogoji za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa - preložitev naroka - zaslišanje priče - zavrnitev revizije
Po tem, ko se sodišče odloči, da bo izdalo sodbo na podlagi stanja spisa, do nadaljevanja glavne obravnave na naroku ne pride, saj se šteje, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno za odločitev. To pomeni, da ne pride do nadaljnjega poteka obravnave, na kateri bi se nadalje obravnavali predlogi strank, njihove dejanske navedbe in dokazi in do nadaljnjega izvajanja dokazov. Sodba na podlagi stanja spisa se izda v pisnem postopku na podlagi procesnega gradiva, ki je v spisu zbrano do odločitve o izdaji sodbe na podlagi stanja spisa. Ker se pri izdaji sodbe na podlagi stanja spisa šteje, da je dejansko stanje dovolj pojasnjeno za odločitev, nadaljnje izvajanje dokazov, ki do trenutka odločitve o izdaji sodbe na podlagi stanja spisa še niso bili izvedeni, ni potrebno. To velja tudi v primeru, ko je sodišče na narok povabilo priče. Če do odločitve sodišča o izdaji sodbe na podlagi stanja spisa priče še niso bile zaslišane, njihovo zaslišanje več ni potrebno.
dopuščena revizija - sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta - neplačana taksa - fikcija umika tožbe zaradi neplačila takse - sklep o ustavitvi postopka - ugovor zoper plačilni nalog
V postopku izterjave neplačane takse je ugovor, da je sodišče takso napačno odmerilo, omejen na preizkus, ali je sodišče, ob upoštevanju v tožbi ali sklepu o določitvi vrednosti predmeta postopka navedene/ugotovljene vrednosti spornega predmeta, pravilno uporabilo določila taksne tarife in napravilo pravilen matematični izračun. Če oseba, ki je izdala plačilni nalog, ugotovi, da je ugovor zoper plačilni nalog iz navedenega razloga utemeljen, določi novo višino takse (drugi odstavek 34.a člena ZST-1). Tudi sodnik, ki odloča o ugovoru zoper plačilni nalog, v primeru utemeljenega ugovora o njem odloči tako, da določi novo višino takse (tretji odstavek 34.a člena ZST-1). Z odločitvijo o določitvi nove višine takse, na podlagi v plačilnem nalogu določene osnove za odmero takse, pa se ne posega v odločitev o določitvi vrednosti predmeta postopka. V primeru izdaje sklepa o vrednosti predmeta postopka po prvem odstavku 31. člena ZST-1 je o tem sodišče že odločilo s sklepom. Dopuščanje preizkusa vrednosti predmeta postopka po istem sodišču, ki je izdalo korekturni sklep, v ugovornem postopku izterjave sodne takse ni dopustno. Slednje je lahko le predmet odločanja sodišča v pritožbenem postopku s pridržano pritožbo, kot to določa drugi odstavek 31. člena ZST-1.
Zato sodišče v okviru ugovornega postopka zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1 ne more preizkušati pravilnosti določitve vrednosti predmeta postopka, ki je bila določena s sklepom iz prvega odstavka 31. člena ZST-1. To pomeni, da plačilni nalog o odmeri sodne takse iz 34. člena ZST-1 v razmerju do sklepa o določitvi vrednosti predmeta postopka ne predstavlja incidenčne odločbe iz drugega odstavka 31. člena ZST-1.
javno naročanje - pravno varstvo v postopkih javnega naročanja - odškodninska odgovornost naročnika v postopku javnega naročanja - procesne predpostavke za vložitev tožbe - zahteva za revizijo postopka oddaje javnega naročila - zagovornik javnega interesa - opustitev vložitve pravnega sredstva - pretrganje vzročne zveze
Vložitev zahtevka za revizijo neizbranega ponudnika v postopkih javnega naročanja ni procesna predpostavka odškodninskega zahtevka po 49. členu Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN). Vendar pa se neizbrani ponudnik, v kolikor lahko v revizijskem postopku doseže poln učinek tega pravnega sredstva, z vložitvijo zahtevka za revizijo izogne učinku pretrganja vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem v postopku oddaje javnega naročila in zatrjevano škodo. Neizbrani ponudnik z odškodninskim zahtevkom po 49. členu ZPVPJN zasleduje svoj zasebni interes, zato se opustitve vložitve zahtevka za revizijo ne more razbremeniti s tem, da je zahtevek za revizijo vložil zagovornik javnega interesa. ZPVPJN obema potencialnima vložnikoma določa različne vloge, temu ustrezno so tudi posebej urejena nekatera procesna vprašanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083384
URS člen 29. KZ-1 člen 53, 53/2, 53/2-1, 116, 116/1, 116/4, 192, 192/2. ZKP člen 258, 265, 398, 398/1, 398/1-1.
umor na zahrbten način - umor na grozovit način - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - izživljanje - umor iz koristoljubnosti - drugi nizkotni nagibi - dokazni predlog - sodni izvedenec - postavitev novega izvedenca - zaslišanje izvedenca - pritožba - pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje - dosmrtni zapor - izrek enotne kazni za dejanja v steku
Maščevanje in močno sovraštvo (mržnja), ki sta v izreku izpodbijane sodbe ustrezno opisana, glede na analogijo intra legem v 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) po utrjeni sodni praksi spadata med nizkotne nagibe, če sta po vsebini in intenzivnosti enakovredna brezobzirnemu maščevanju.
Že po jezikovni razlagi 1. točke prvega odstavka 398. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je mogoče ugotoviti zahtevo po preizkusu izrečene kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora na vsaj dveh stopnjah, kar sodišču tretje stopnje onemogoča spremembo druge najstrožje kazni v najstrožjo od vseh kazni. Gre torej za preizkus upravičenosti posega po eni od dveh najvišje predpisanih kazni zapora in ne za preizkus utemeljenosti izbire med najvišje predpisanimi kaznimi.
Ker je 1. točka prvega odstavka 398. člena ZKP v razmerju do tretjega odstavka 367. člena ZKP specialnejša, zahtevani preizkus izrečene kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora na dveh stopnjah pomeni tako omejitev pravnega interesa, ki ga sme državni tožilec zasledovati s pritožbo, kot tudi meja preizkusa in pooblastil sodišča tretje stopnje. Omejitev je po ugotovljenem določena s kaznijo, ki je bila predhodno izrečena ali potrjena na drugi stopnji.
Izrek enotne kazni dosmrtnega zapora pri dveh ali več določenih kaznih 30 let zapora je obligatoren. Navedeno izhaja iz jezikovne in sistematične razlage 1. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ki uporablja besedno zvezo "izreče kazen dosmrtnega zapora" in ne besedni zvezi "sme izreči" ali "lahko izreče", s katerima zakon določa fakultativnost pri drugih institutih splošnega dela.
zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izvedbe dokaza - pravica do izjave - vnaprejšnja dokazna ocena - razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje
Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga je vsebinsko prazna in le navidezna; ker sodišče prve stopnje ni navedlo razloga, zakaj zaslišanje priče ne bi vplivalo na ugotovitev, kdo je bil voznik motornega vozila, razlogov za zavrnitev dokaznega predloga v sodbah v resnici ni.
Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče se ne smejo sprevreči v vnaprejšnjo dokazno oceno. Za takšno dokazno oceno bi šlo, če bi sodišče priči vnaprej, ne da bi jo zaslišalo, odreklo verodostojnost in na tej podlagi utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga.
ZPP člen 108, 108/6, 324, 324/6, 336, 343, 343/3, 367a, 367a/1, 385, 385/3, 391, 391/3. URS člen 25.
zahteva za varstvo zakonitosti - pomembno pravno vprašanje - napačen pravni pouk - nezadostno število izvodov pritožbe - premalo izvodov pritožbe - zavrženje pritožbe - ustavna pravica do pritožbe - poziv na predložitev zadostnega števila izvodov vloge - razlaga zakona - kršitev zakona - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti
Pravni pouk, v katerem je stranka opozorjena, da bo sodišče pritožbo, ki ne bo vložena v zadostnem številu izvodov, takoj zavrglo, ne da bi stranko pozivalo k predložitvi manjkajočih izvodov, je napačen. Zakonodajalec je izključil le vračanje nepopolnih pritožb v dopolnitev, ne pa tudi pozivanja pritožnikov k predložitvi manjkajočih izvodov pritožb. V skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča pa napačen pravni pouk stranki ne sme odvzeti pravice oziroma jamstev, ki ji jih daje (zagotavlja) zakon. Navedeni pravni pouk zato ne more izključiti zakonsko predvidene uporabe šestega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku v postopku s pritožbo. Tak način vnaprejšnjega opozorila je namreč manj intenziven kot konkreten poziv, ki ga zagotavlja zakon.
ZPP člen 380, 380/1. OZ člen 165, 179, 299, 299/1, 299/2. ZOZP člen 20.a, 37, 37/2, 37/3.
dopuščena revizija - objektivna odškodninska odgovornost - prometna nesreča - trčenje avtomobila in kolesarja - prehod za pešce - nevarna stvar - soprispevek oškodovanke - zamuda - odškodninska odgovornost zavarovalnice - trenutek nastanka škode - zapadlost plačila nepremoženjske škode - tek zakonskih zamudnih obresti - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji - sprememba sodbe na revizijski stopnji
ZOZP ureja le nastop zamude zavarovalnice, kadar sta odgovornost za škodo in njena višina nesporna. Ne določa pa ničesar za primer, kadar sta odgovornost za škodo in njena višina sporna, zato velja splošno pravilo 299. člena OZ. Povedano je treba razumeti tako, da kadar obstoj odškodninske odgovornosti in višino škode ugotovi sodišče, pri ugotavljanju nastopa zamude ni vezano na trimesečni rok iz 20.a oziroma 37. člena ZOZP, ampak mora nastop zamude mora ugotoviti glede na trenutek, ko se je zavarovalnica lahko seznanila s celotnim zahtevkom zapadle terjatve, in presojo opraviti na podlagi splošne določbe drugega odstavka 299. člena OZ.
Skladno s 165. členom OZ se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode. Čeprav je zapadlost odškodninske obveznosti predpostavka zamude dolžnika z izpolnitvijo (prvi odstavek 299. člena OZ), zapadlosti odškodninske terjatve in zamude ni mogoče enačiti. Kljub zapadlosti dolžnikove obveznosti zamuda ne bo nastopila, če obstajajo okoliščine, ki zamudo preprečujejo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00082608
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5. ZVPot člen 23, 24, 24/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.
dopuščena revizija - maksimalna hipoteka - prenos hipoteke - cesija - odstop od terjatve - ugoditev reviziji
Po SPZ je v primeru odstopa terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, prenos hipoteke izključen (četrti odstavek 146. člena SPZ).
Pri maksimalni hipoteki ni akcesornosti med posamezno terjatvijo in hipoteko, temveč obstaja akcesornost med poslovnim razmerjem in maksimalno hipoteko. Če preneha posamezna terjatev znotraj maksimalne hipoteke, ne preneha tudi maksimalna hipoteka. Če se cedira terjatev, ki je zavarovana z maksimalno hipoteko, pa se hipoteka ne prenese na novega upnika niti delno.
ZP-1 člen 57, 57/1. ZJRM-1 člen 7, 7/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 29.
pošten postopek - ustna obravnava - zaslišanje obremenilne priče - neposredna zaznava policistov - edini ali odločilen dokaz - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Kadar storilec storitev prekrška zanika, pri čemer so obremenilni dokazi izjave prič, je zaradi zagotovitve poštenega postopka praviloma treba izvesti ustno obravnavo zaradi ponovitve ali dopolnitve dokaznega postopka. Toliko bolj (in zlasti tedaj) je izvedba ustne obravnave potrebna, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa verodostojnost njihovih ugotovitev izpodbija oziroma njihove izjave prereka. Ustna obravnava je v tem primeru lahko ključna za varovanje interesov storilca, saj omogoča, da se na taki obravnavi preizkusi verodostojnost policistov in njihovih ugotovitev.
Slediti gre argumentom vrhovnega državnega tožilca - na kar je ESČP izpostavilo v sodbi, s katero je odločilo o obravnavanem primeru - da je konkretna zadeva primerljiva s predhodnimi, v katerih je ESČP prav proti Sloveniji že ugotovilo kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP. Odločitev Okrajnega sodišča v Celju nasprotuje tudi povzeti sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki stališča ESČP sprejema. Bistvena podobnost je v tem, da je bil tudi v konkretnem primeru plačilni nalog izdan izključno na podlagi neposredne zaznave policistov po prvem odstavku 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1); ugotovitve policistov so tudi edini in glavni obremenilni dokaz zoper storilca. Slednji je v zahtevi za sodno varstvo izpostavljal, da v postopku ni bil zaslišan in da zahteva "zaslišanje vseh prič". Takšen dokazni predlog je presplošen in s tem nezadostno substanciran, vendar pa to za obravnavani primer ni bistvenega pomena. Storilec je namreč tudi z nadaljnjimi navedbami, da določen del trditev policistov ne drži (to je, da se na zahtevo policista od vozila ni umaknil in da je pel oziroma se drugače nedostojno vedel), verodostojnost in ugotovitve policistov izpodbijal, dejanje pa v tem delu zanikal. Glede na takšno situacijo bi sodišče moralo izvesti ustno obravnavo in verodostojnost obremenilnih izjav preveriti. Storilec je namreč s svojimi navedbami sodišču dal povsem zadostno podlago za zaključek, da je dejansko stanje potrebno dodatno in celovito razjasniti.
KZ-1 člen 86/11, 129/2, 205/1. ZKP člen 129, 129/2, 129a, 129a/6.
izvršljivost sodbe - nadomestna izvršitev kazni zapora - rok - delo v splošno korist - kršitev obveznosti iz dela v splošno korist
Sodba je izvršljiva, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih preprek (drugi odstavek 129. člena ZKP). Okoliščine, ki jih navaja vložnik, med takšne zakonske prepreke ne spadajo, so pa lahko podlaga za presojo posledic morebitnih kršitev obveznosti pri opravljanju dela v splošno korist, o katerih bo pristojno sodišče, če bo treba, odločalo na podlagi enajstega odstavka 86. člena KZ-1, po postopku, ki ga ureja šesti odstavek 129.a člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083564
KZ-1 člen 116, 116-4. ZKP člen 16, 16/2, 16/3.
kaznivo dejanje umora - umor iz nizkotnih nagibov - drugi nizkotni nagibi - opis kaznivega dejanja - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem) - načelo kontradiktornosti pri izvajanju dokazov - seznanitev z izvedenskim mnenjem - opredelitev do izvedenskega mnenja - preizkus izvedenskega mnenja
Glede na opisani kontekst, vsebino in kontinuiteto obsojenčevega ravnanja, glede na opisano ženino podrejenost v razmerju do obsojenca ter kasnejšo njeno odločenost, da bo obsojenca zapustila, o čemer ga je neposredno seznanila in glede na opisani obsojenčev odziv, ko ženinega odhoda ni hotel sprejeti in jo je raje ubil, kot da bi ji pustil oditi, Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča druge stopnje, da pri takšnem opisu po njegovi celoviti oceni ne gre za zatrjevano obsojenčevo maščevanje ženi zaradi nameravanega odhoda in ne za kombinacijo ali preplet maščevanja z dejanskimi okoliščinami, ki so lahko zakonski znaki drugega kaznivega dejanja.
V takšnem položaju, ko je v splošnem še vedno šlo za preverjanje ugotovitev izvedenca psihiatra, in ko je bilo ugotovljeno, da priča G. G. niti na Hrvaškem ni izvedenka s področja nevrologije, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno seznanjati navedene priče z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa, niti z dopolnjenim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra. Kontradiktornost iz drugega in tretjega odstavka 16. člena ZKP je kot izpeljava enakosti orožij iz prvega odstavka tega člena, izključno zagotovljena strankam. Odločilno je zato, da sta bila z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa in z dopolnjenim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra seznanjena obsojenec in vložnik ter da sta se lahko o mnenju in dopolnitvi tudi izjavila.
URS člen 27. KZ-1 člen 75, 75/5, 209, 209/1. OZ člen 186, 186/1.
kaznivo dejanje poneverbe - indici - indična sodba - domneva nedolžnosti - in dubio pro reo - pogojna obsodba - posebni pogoj - poseben pogoj v pogojni obsodbi - odvzem premoženjske koristi - premoženjskopravni zahtevek - solidarno (nerazdelno) plačilo - sostorilstvo
Ko gre za dokazovanje z indici (dejstvi, ki na podlagi logičnega sklepanja lahko kažejo na obstoj odločilnih dejstev), mora biti iz razlogov sodbe razvidno, da je sodišče ocenilo tako spoznavni prispevek vsakega posamičnega indica kot tudi njihovo skupno spoznavno moč, ki je odvisna od medsebojnega učinkovanja spoznavne moči posameznih indicev.
Sodišče je obsojenki obsodilo na solidarno plačilo premoženjskopravnega zahtevka in premoženjske koristi, v odločbi o kazenski sankciji pa je pogojno obsodbo vezalo na posebni pogoj, da obe plačata svoj sorazmerni del (polovico) premoženjskopravnega zahtevka in premoženjske koristi. Pravno podlago za naložitev solidarnega plačila je imelo v prvem odstavku 186. člena Obligacijskega zakonika in v petem odstavku 75. člena KZ-1. To pravno podlago je navedlo v obrazložitvi sodbe, kjer je pojasnilo tudi, da je sodni izvedenec zanesljivo ugotovil znesek prilaščenega denarja, ni pa mogel ugotoviti, kolikšen delež si je prilastila katera izmed obsojenk, zato je odločitev o vezavi posebnega pogoja na plačilo polovice zneska edina možna in pravična rešitev.
nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Očitno je, da je izpodbijana sodba obremenjena s protislovjem med sprejeto odločitvijo in razlogi zanjo. Izrek na eni strani izraža neutemeljenost vložene tožbe, obrazložitev sodbe pa na drugi strani popolnoma nasprotno, to je utemeljenost istega pravnega sredstva in s tem povezane pravne posledice za izpodbijano upravno odločbo. Tako stanje objektivno onemogoča preizkus sodbe, saj ni jasno, v katero smer in v zvezi s katerimi razlogi glede uporabe materialnega prava in ugotovljenega dejanskega stanja bi jo lahko preverjalo inštančno sodišče na podlagi vloženega pravnega sredstva.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - predkupna pravica - uveljavljanje predkupne pravice
Sprejemnik ponudbe lahko v postopku odobritve pravnega posla s kmetijskim zemljiščem po 19. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) prednostno upravičenje kot kmet uspešno uveljavlja z izjavo na podlagi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ ne glede na to, da je bila ta podana po sprejemu ponudbe tekom upravnega postopka odobritve pravnega posla.
ZKP člen 92, 92/2, 420, 420/1, 421, 421/1, 423, 423/2.
upravičenec za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - pogoji, pod katerimi se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti - potrebni izdatki in nagrada zagovornika - potrebni stroški - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Zahteve, ki se tičejo izključno interesov zagovornika so nedovoljene.1 Po pravnomočnosti sodbe lahko vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti le osebe, ki so navedene v prvem odstavku 421. člena ZKP. Zagovornik je naveden med temi osebami, vendar je upravičen to izredno pravno sredstvo vložiti le v korist obsojenca, ne pa tudi v (izključno) svojo korist. Zagovornik torej ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti zoper tiste pravnomočne odločbe, izdane v kazenskem postopku, ki ne zadevajo obsojenca in njegovih pravic ali dolžnosti, temveč se nanašajo izključno na zagovornika.
Mnenje, ki ga je v postopku podal strokovnjak nima narave izvedenskega mnenja in ga tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče enačiti z mnenjem, ki ga v kazenskem postopku izdela izvedenec, ki ga je odredilo sodišče. Zato navedeni strošek ne predstavlja potrebnih izdatkov obdolženca.
Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.
Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev uporabiti pri presoji razumnega sorazmerja med dodano uporabno vrednostjo zemljišč v drugem območju in njihovo dodatno obremenitvijo z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča. Tega silogističnega sklepanja Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni opravilo.
Upravno sodišče napotilo lahko določi, če je mogoče podzakonski predpis razlagati zakonito in ustavnoskladno, če to ni mogoče, pa le če zakonska ureditev sama (ob uporabi ustreznih metod razlage) omogoča oblikovanje napotila v konkretnem primeru. Če ne, napotila ne more oblikovati, saj zanj nima ustrezne zakonske podlage in gre za neustavno pravno praznino. Navedeno od sodišča terja prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti takšne zakonske ureditve (neustavna pravna praznina).
ZUP člen 113, 113/2, 117. ZDavP-2 člen 79, 79/3, 152.
povračilo stroškov postopka - uspeh stranke v postopku - ugodna odločba za stranko - trenutek izdaje odločbe
Zakon glede povračila stroškov postopka, začetega po uradni dolžnosti, vzpostavlja merilo končnega uspeha, kar pomeni, da je pri odločanju o povrnitvi stroškov upošteven le uspeh stranke na koncu celotnega postopka. Tako je z vidika pravice do povračila stroškov nepomembno, ali in koliko stranka uspe s posameznim dejanjem v postopku, na primer s pritožbo, pač pa je ključno, da uspešna pritožba vodi tudi v sprejem za stranko ugodnejše odločitve.
Ugodnost zaključka postopka z vidika pravice do povrnitve stroškov je treba presojati glede na to, kakšna obveznost je oziroma bi bila zakonito naložena v trenutku izdaje prvostopenjskega upravnega akta. Če pride do prenehanja ali zmanjšanja strankine obveznosti zaradi dejstev, ki so nastala kasneje (na primer pride do zastaranja obveznosti; stranka v pritožbenem postopku ali v ponovljenem postopku na prvi stopnji svojo obveznost prostovoljno izpolni), to ne vpliva na končni uspeh stranke, zato tudi ne bo upravičena do povrnitve stroškov postopka.
ZDavP-2 člen 74, 74/2, 74/4. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-1, 37/2, 37/2-1. ZGD-1 člen 255, 255/2. ZDR-1 člen 4, 11, 11/1.
odmera davka - nedovoljeno ravnanje - neveljaven pravni posel - samostojni podjetnik - enoosebna družba - dohodek iz zaposlitve - dohodek iz delovnega razmerja - izogibanje plačilu davka - zloraba - vodenje poslov - delovno razmerje
Davčni organ lahko odmeri davek na drugačni pravni podlagi, kot izhaja iz sklenjenih pravnih poslov, oziroma upoštevaje drugo pravno obliko dohodka, ki ga je prejel samostojni podjetnik, samo, če predhodno ugotovi, da gre za katerega od primerov nedovoljenega ravnanja in zato lahko uporabi svoja pooblastila iz 74. člena Zakona o davčnem postoku (ZDavP-2) (ali drugega izrecnega pooblastila, ki ga določi zakon).
Če gre za nedovoljen pravni posel (drugi odstavek 74. člena ZDavP-2), ki ga je samostojni podjetnik sklenil za vodenje družbe z omejeno odgovornostjo, se dohodek obdavči, kot da gre za dohodek iz delovnega razmerja na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZDoh-2.
Nedovoljeno davčno izogibanje ne more biti utemeljeno le na okoliščini, da je samostojni podjetnik kot samozaposlena oseba opravljal delo za družbo z omejeno odgovornostjo, v kateri je edini družbenik in direktor. Tudi v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja dohodkov samostojnega podjetnika, ki jih pridobi v družbi z opravljanjem dela iz dejavnosti te družbe (torej ne za delo direktorja), ni mogoče obdavčiti na podlagi prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 kot dohodkov iz delovnega razmerja.
Delovno razmerje je dvostransko, prostovoljno vzpostavljeno pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Če take pogodbe ni, lahko nastanek delovnega razmerja ugotavlja le pristojno sodišče v delovnem sporu na podlagi tožbe delavca glede na vsebinske značilnosti medsebojnega razmerja, ne pa davčni organ v davčnem postopku po uradni dolžnosti. Posledično navedeni organ ne more brez sodbe pristojnega delovnega sodišča za nazaj naložiti niti plačila davkov in prispevkov, to je na način, kot da bi delovno razmerje z davčnim zavezancem tedaj (v preteklem obdobju, na katerega se nanaša davčni nadzor) že obstajalo.
ZGO-1 člen 218 c. ZDavP-2 člen 406. URS člen 38, 38/2, 87, 147. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (2003) člen 12, 12/2.
odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - kataster stavb - zbiranje in obdelava podatkov o najemnih pravnih poslih - določenost v zakonu - skladnost podzakonskega akta z zakonom - pristojnosti občine - najem nepremičnine - ugotavljanje okoliščin - postopek s pravnimi sredstvi - povračilo stroškov - exceptio illegalis
Občina sme po 218. c členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) za namen odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) zbirati in obdelovati le podatke katastra stavb, kar pomeni, da nima tudi pooblastila za zbiranje in obdelavo podatkov o najemnih pravnih poslih, saj se ti podatki ne vodijo v omenjeni evidenci. Za to, da bi lahko občina (na kakršenkoli način) zbirala in nato za svoje potrebe v svojih evidencah obdelovala podatke o najemnih pravnih poslih, bi morala obstajati jasna in določna zakonska podlaga (drugi odstavek 38. člena Ustave Republike Slovenije (URS)). To pomeni tudi, da teh podatkov nima pravice zbirati na druge načine, še najmanj tako, da njihovo predložitev zahteva od zavezancev. Mestna občina Ljubljana je torej s tem, ko je z drugim odstavkom 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Ljubljana (Odlok) lastnikom nepremičnin na svojem območju naložila obveznost sporočanja teh okoliščin, presegla ustavna in zakonska pooblastila ter s tem posegla v pristojnost zakonodajalca (87. in 147. člen URS).
Okoliščina, da je stavbno zemljišče oddano v najem, praviloma ob odmeri NUSZ niti ne bo mogla biti upoštevana. Davčni organ namreč ne ugotavlja, ali je stavbno zemljišče, v zvezi s katerim bo odmeril NUSZ, predmet najemnega pravnega posla. Ta in tudi druge okoliščine, ki v zvezi z odmero NUSZ za stavbno zemljišče ne izhajajo iz katastra stavb, se v trenutno uveljavljenem sistemu odmere NUSZ torej ugotavljajo šele v posamičnem postopku, na zahtevo zavezanca, po tem, ko ta prejme odmerno odločbo, to je v postopkih s pravnimi sredstvi (s pritožbo ali na podlagi pobude po 406. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2)).
Ker drugi odstavek 12. člena Odloka v tem delu presega okvir pristojnosti delovanja občin pri odmeri NUSZ, kot je določen z zakonom (218. c členom ZGO-1), ga v zvezi z odločitvijo o dolžnosti povračila stroškov odmernega postopka ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).