Variabilni del kupnine za poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo, ki je poleg fiksnega dela kupnine dogovorjen z osnovno pogodbo o odsvojitvi, vendar njegova višina ob sklenitvi pogodbe še ni opredeljena v znesku, ker je odvisna od uspešnosti poslovanja družbe (njeni uspešnosti pri uresničevanju poslovno-finančnih načrtov) po sklenitvi pogodbe o odsvojitvi po ZDoh-2, spada med dohodke iz kapitala (5. točka 18. člena ZDoh-2), ki se za davčni leti 2018 in 2019, torej v času pred uveljavitvijo ZDoh-2V, obdavči kot dobiček iz kapitala (3. točka prvega odstavka 80. člena).
Pojem opravičljivih razlogov za zamudo iz tretjega odstavka 238. člena ZUP zajema položaje, ko stranka brez svoje krivde ni mogla navesti novih dejstev in dokazov pred izdajo prvostopenjskega upravnega akta. Pri tej presoji se uporablja merilo povprečno skrbnega posameznika (pri pravnih osebah merilo dobrega gospodarstvenika) in ali bi se ta okoliščinam, ki so preprečevale seznanitev z dejstvi in dokazi, lahko izognil.
Predmet obravnavane revizijske zadeve je presoja pravilnosti procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju sprememb sodne prakse na področju t. i. problematike švicarskih frankov tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njegovo korist.
Ker sta v obravnavani zadevi pritožbeni rok in rok za odgovor na pritožbo iztekla pred spremembo sodne prakse, toženka svojih navedb v pritožbenem postopku ni mogla uskladiti z novimi pravnimi stališči sodišča. Zato je bila v trenutku, ko je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi, podana procesna situacija, ki jo predvideva drugi odstavek 351. člena ZPP.
Odločitev sodišča druge stopnje, da je obravnavana kreditna pogodba nična, je obremenjena s procesno kršitvijo. Ta procesna kršitev je bistvena, saj toženi stranki zaradi opustitve procesnih možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP ni bila dana možnost, da se na spremenjeno sodno prakso, ki ji izpodbijana sodba sledi, odzove. Tako je bila prizadeta v pravici do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.
To, da se je preiskovalni sodnik (le) skliceval na predlog državnega tožilca in zakonske pogoje, ki jih vsebuje ZKP, še ne pomeni, da je ravnal kvalificirano napačno. Sklicevanje na predlog državnega tožilca (dejansko stanje) in navajanje zakonskih določb (normativni del) izkazuje, da je preiskovalni sodnik opravil določeno presojo pogojev pred izdajo sodne odločbe ter da ni deloval arbitrarno.
Tožnik je v pritožbi opozoril na razhajanje med zapisnikom in razlogi sodbe, pritožbeno sodišče pa ni zapisalo niti da očitanega nasprotja ni, niti se ni ukvarjalo z odpravo kršitve. S tem je tožnika prikrajšalo za vsebinski odgovor na njegovo pritožbo in kršilo njegovo pravico do pritožbe.
Tožnica se je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi s stranskim intervenientom zaposlila za določen in krajši delovni čas pri drugem delodajalcu. To pravno razmerje je bilo veljavno sklenjeno in je bilo tudi pravilno evidentirano, tožnica pa je na tej podlagi pridobila lastnost zavarovanca (prvi odstavek 76. člena ZMEPIZ-1). Tožnici je bilo s kasnejšo odločitvijo v delovnem sporu za isto obdobje (in še več) priznano delovno razmerje za polni delovni čas. Glede na to je ob pravilu, da je mogoče evidentirati le delovno razmerje v okviru zakonsko dovoljenih 40 ur na teden (130. in 135. člen ZPIZ-2), pomembno, katero delovno razmerje je nastalo prej. To pa se ne presoja z vidika razlogov odločitve v delovnem sporu oziroma ob upoštevanju delovnopravnih posledic takšne odločitve, temveč z vidika podlag za evidentiranje pravnih (zavarovalnih) razmerij, torej pravil matične evidence in v zvezi s tem možnih posegov v že obstoječa in veljavna razmerja. S tega aspekta ni odločilno, da je bilo z naknadno pravnomočno sodbo za nazaj vzpostavljeno delovno razmerje tožnice pri stranskem intervenientu, temveč da je pred tem že obstajalo delovno razmerje za krajši delovni čas in je bila tudi že pravilno vzpostavljena veljavna evidenca tega razmerja oziroma lastnost zavarovanca.
Čeprav določba prvega odstavka 80. člena ZZVZZ govori o "pravici do proste izbire zdravnika", ta pravica že po naravi stvari predpostavlja pravico zavarovane osebe do osebnega zdravnika. Pravica do proste izbire osebnega zdravnika je nujni sestavni del pravice do osebnega zdravnika (saj je le ob zagotovitvi druge sploh mogoče uresničevanje prve pravice). Drugačno razlogovanje bi izvotlilo pravico do proste izbire osebnega zdravnika.
Ker gre pri uveljavljanju pravice do osebnega zdravnika za uveljavljanje pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in se v skladu s 85. členom ZZVZZ za postopek odločanja o tej pravici uporablja ZUP, gre po 2. členu ZUP za upravno zadevo.
Kadar je škoda storjena s kaznivim dejanjem, je zastaralni rok za uveljavljanje odškodninske terjatve odvisen od zastaralnega roka, določenega za pregon kaznivega dejanja, razen v primeru, ko je ta krajši od roka, v katerem zastara odškodninska terjatev. V tem primeru je kazenskopravni zastaralni rok daljši od obligacijskega, zato je treba za presojo zastaranja predmetne terjatve uporabiti določbe 353. člena OZ.
Predmetni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti je po naravi stvari neposredno zvezan s kaznivim dejanjem oziroma s škodo, ki je nastala s kaznivim dejanjem. Zastaralni rok za zamudne obresti je tri leta (347. člen OZ). Ker pa je do škode, nastanka zamude in začetka teka zakonskih zamudnih obresti prišlo v posledici storitve kaznivega dejanja, tudi za zakonske zamudne obresti velja daljši zastaralni rok iz 353. člena OZ, ki je v konkretnem primeru 10 let od storitve kaznivega dejanja. Odškodninski zahtevek po 353. členu OZ zaobjema tudi (kapitalizirane) zamudne obresti od premoženjske škode, ki je nastala s kaznivim dejanjem. V tej reviziji sporna terjatev iz naslova kapitaliziranih zamudnih obresti od v kazenskem postopku prisojenega zneska premoženjskopravnega zahtevka glede na navedeno ni zastarala.