KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073351
URS člen 14, 14/2, 22, 62. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 8, 378, 378/1.
javna seja - pritožbena seja - jezik v postopku - pravica do uporabe svojega jezika - individualizacija kazenske sankcije - načelo enakosti
Zahteva za obvestilo o t. i. javni seji mora biti izrecna, tako da pritožbeno sodišče iz nje lahko razbere njeno vsebino. To še toliko bolj velja za zagovornika, ki kot prava vešči udeleženec postopka pozna pravno terminologijo in je odgovoren za pravilno pravno izražanje. Predlog za razpis pritožbene seje ne pomeni zahteve za obvestilo o seji pritožbenega senata.
Kršitev pravice do uporabe svojega jezika v postopku iz 62. člena Ustave RS, tretjega odstavka 6. člena EKČP in 8. člena ZKP mora vložnik konkretizirati z navedbo vsebine prikrajšanja. Pojasniti mora, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno.
Načelo sodne individualizacije kazenske sankcije sodišču nalaga, da kazensko sankcijo v čim večji možni meri prilagodi vsem pravno relevantnim okoliščinam posameznega primera in pri tem upošteva vse možnosti, ki mu jih daje kazenski zakonik. Načelo individualizacije je v tem pomenu nadgradnja splošnega načela enakosti pred zakonom, ki zahteva, (i) da so bistveno enaki primeri obravnavani enako, bistveno različni pa različno in (ii) da je vsako razlikovanje oprto na stvarno utemeljen razlog, ki izvira iz narave stvari.
pritožbena seja - navzočnost strank - obvestilo o pritožbeni seji - pravočasnost pritožbe - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
Obramba se je s tem, ko se je na javni seji strinjala, da se po prekinitvi seje ta nadaljuje v odsotnosti strank, odpovedala pravici do obveščanja o nadaljevanju seje.
Če stranka od višjega sodišča v pritožbi, ki jo je treba zavreči, zahteva, da jo slednje obvesti o pritožbeni seji, obveščanje strank ni potrebno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073350
ZKP člen 498, 498/1, 498/2. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/5.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - obvezen odvzem predmetov - odvzem mamil - konoplja
Prepovedane droge in sredstva za njihovo izdelovanje se po določbi prvega odstavka 498. člena ZKP (lahko) vzamejo tudi, če se kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo.
Uvrstitev rastline konoplje na Seznam skupin prepovedanih drog po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog ni v nasprotju z določbami Enotne konvencije o mamilih.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - skaženost - presoja višine odškodnine
Po presoji Vrhovnega sodišča prisojena odškodnina ustreza vsem individualnim značilnostim konkretne zadeve. Obenem je v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine ustrezno umeščena med druge primere sodne prakse, tudi v odnosu z v reviziji izpostavljeno (pod)množico škodnih primerov. V njej so prisojene enotne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo res precej višje. Toda podrobnejša primerjava konkretne zadeve z navedenimi zadevami je razkrila, da je šlo za škodne dogodke s hujšimi poškodbami (iz več poškodbenih skupin) oziroma občutnejšimi posledicami, zato je bila tam prisojena odškodnina ustrezno višja. Tožnik torej z v reviziji ponujenimi zadevami ni uspel dokazati osrednje revizijske teze, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini okoli 110 povprečnih neto plač. So pa potrdile nasprotno: sodišče je pravilno ovrednotilo ugotovljene okoliščine in konkretni primer ustrezno umestilo v primerjavi z njimi ter utemeljeno prisodilo nižjo odškodnino. Na dlani je, da tožnik ni dokazal odstopa od ustaljene sodne prakse.
ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 22. SPZ člen 100, 105, 105/3.
dopuščena revizija - vzpostavitev prejšnjega stanja - konkretizacija tožbenega zahtevka - dajatveni tožbeni zahtevek - določnost izreka - izvršljivost izreka - razlaga izreka sodne odločbe - obrazložitev sodne odločbe - gradbena dela - sanacija - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - vnaprejšnja dokazna ocena - pravica do izjave - pravica do poštenega sojenja - enako varstvo pravic - varstvo solastnine - skupni deli stavbe v etažni lastnini - delna ugoditev reviziji
Sodba z nedoločnim (ali premalo določnim) izrekom je obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP šele tedaj, ko tudi sama obrazložitev ne omogoča nedvoumne razjasnitve, kaj je hotelo sodišče izreči.
Izrek, ki toženkam nalaga vzpostavitev prejšnjega stanja z zazidanjem odprtine v dimovodu, ki sta jo zaprli le z mavčno ploščo, je zadostno opredeljen.
Obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov s hkratno navedbo, da toženki "nista uspeli dokazati nasprotnega", bi bila na mestu samo, če dokazov sploh ne bi predlagali, ali če bi bili njuni predlogi pavšalni, nejasni, ali bi se nanašali na nebistveno ali nepomembno dokazno temo.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4. ZDR-1 člen 137, 138. ZIUZEOP člen 26.
solidarnostna pomoč - epidemija - COVID-19 - finančne težave - pravni standard
Čeprav KPND za primer iz 4. alineje 4. točke 40. člena ne predpisuje vrste, minimalnega obsega, trajanja delavčevih težav ali drugih okoliščin za upravičenost do solidarnostne pomoči, to ne pomeni, da že zgolj elementarna nesreča ali požar sama po sebi utemeljujeta pravico delavca do solidarnostne pomoči oziroma dolžnost delodajalca, da jo izplača. Zgolj zaradi razglasitve epidemije torej delavec ne more biti upravičen do solidarnostne pomoči. Ta finančna pomoč ni namenjena na splošno vsem zaposlenim, ampak določenemu delavcu za vsaj delno ali lažjo premostitev njegovih težav oziroma odpravo premoženjske ali nepremoženjske škode. Poleg tega delodajalec solidarnostne pomoči ni dolžan plačati za vsakršne, manjše ali kratkotrajne težave. Že poimenovanje instituta predpostavlja, da gre za solidarnost pri reševanju resnejših težav oziroma socialne stiske. Pojem težav oziroma škode, ki utemeljujejo solidarnostno pomoč, predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem konkretnem primeru.
ugotovitev lastnosti zavarovanca - družbenik in poslovodna oseba - Evropska komisija
Zaposlitev uslužbenca Evropske komisije in vključitev v sistem socialnovarstvenih dajatev za uradnike in druge uslužbence Evropskih skupnosti torej izključuje obveznost istočasne vključitve takšnega uslužbenca v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi statusa družbenika in poslovodne osebe v Republiki Sloveniji, s tem pa tudi ugotavljanje lastnosti zavarovanca za obdobje te zaposlitve ter posledično plačilo prispevkov toženki.
dopuščena revizija - javni uslužbenci - delovna uspešnost - plačilo za povečan obseg dela - denarna sredstva - proračunski uporabnik - zavrnitev revizije
Razpoložljivost denarnih sredstev v času, ko bi delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela morala biti izplačana, delo pa je bilo glede na predhodni pisni dogovor opravljeno, ni pogoj za njeno izplačilo.
standard obrazloženosti - izzivanje kriminalne dejavnosti
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz predhodnih odločb, s katerimi so bila določena vprašanja že preizkušena. Prav tako naknadna sodna kontrola ni namenjena ponavljanju vsebine sodnih oziroma tožilskih odredb, temveč presoji njihove zakonitosti, ki jo je sodišče v obravnavanem primeru opravilo in v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe tudi zadostno in razumno obrazložilo.
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da je vprašanje izzivanja kriminalne dejavnosti v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki je odvisno od presoje dejstev in okoliščin, v katerih so delovali tajni delavci. Za presojo, ali je v določenem primeru prišlo do izzivanja kriminalne dejavnosti, so vzpostavljena objektivno - subjektivna merila. Posameznikova pripravljenost izvršiti kaznivo dejanje se na primer ocenjuje na podlagi njegove predkaznovanosti, njegove seznanjenosti z okoliščinami in načini izvršitve kaznivega dejanja, njegove vztrajnosti izvršiti kaznivo dejanje ter samoinicijativnega ravnanja v smeri njegove izvršitve. Poleg tega je treba objektivno oceniti, kakšni sta bili narava in intenziteta ravnanj izvajalcev ukrepov, in sicer ali so osumljenca na primer nagovorili k izvršitvi kaznivega dejanja, mu ponudili bistveno višji znesek od primerljivih plačil, ki se pričakujejo pri določenem kaznivem dejanju, ali so sprožili potek dogodkov in podobno. Izvajalci prikritih preiskovalnih ukrepov torej ne smejo delovati kot provokatorji, ki bi s svojim ravnanjem vplivali na voljo preiskovanega posameznika na način, da bi ga vzpodbudili k izvrševanju kaznivega dejanja, ki sicer ne bi bilo izvršeno, ali k povečanju njegove kriminalne teže, le s ciljem zbiranja dokaznega gradiva za uvedbo poznejšega kazenskega postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073334
ZKP člen 42, 42/3, 119, 119/1, 123, 129, 129/1, 378, 378/1, 378/4, 378/5, 378/8, 378/9. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/3. URS člen 22, 34, 35, 39.
obveščanje strank o seji senata - nadomestna vročitev - pravica do nepristranskega sojenja - pravica do izjave - odločanje o izločitvi sodnika - razžalitev - izključitev protipravnosti - svoboda političnega izražanja - družbena omrežja - Twitter
Ponujeno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, po katerem bi moralo sodišče druge stopnje pri obveščanju o seji senata ravnati na enak način, kot je to predpisano za zagotavljanje navzočnosti na glavni obravnavi, ni določeno v zakonskem besedilu, niti ne izhaja iz sodne prakse, na katero se sklicujejo vložniki. Ker ZKP ne določa načina obveščanja o seji, je pomembno, da je bil obsojenec o seji obveščen pravočasno in transparentno, torej preverljivo.
Sodišče druge stopnje je na dan pritožbene seje sprva presodilo, da nadomestna vročitev ni bila izkazana in da pogoji za opravo javne seje niso izpolnjeni, vendar pri tem zmotno ni upoštevalo, da je bila obsojenčeva žena na podlagi prvega odstavka 119. člena ZKP dolžna sprejeti sodno pisanje in da je vročevalec šele po tem, ko je brez zakonitega razloga odklonila sprejem pošiljke, pisanje pustil v hišnem predalčniku (123. člen ZKP).
Zakonsko besedilo ZKP (zlasti 42. člen ZKP) izrecno ne predpisuje, da bi bilo treba izjavo sodnika, ki se jo pridobi pred odločanjem o zahtevi za njegovo izločitev, vročati stranki, da se o njej izjavi. Vendar sodišča pri sodnem odločanju niso vezana samo na zakon, temveč tudi na Ustavo RS, zato imajo dolžnost, da zakon razlagajo ustavno skladno ter pri tem spoštujejo vsa ustavno procesna jamstva, vključno s pravico stranke do izjave iz 22. člena Ustave RS.
Vsakršna opustitev vročitve vloge (ali pisanja) sama po sebi še ne pomeni, da je kršena pravica stranke do izjave.
Odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov obsojenca ne sme prikrajšati za učinkovito zmožnost dokazovanja obstoja okoliščin iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1.
Obsojenec je dolgoletni politik in vešč javni govorec, po ugotovitvah pravnomočne sodbe "mnenjski lider" v Sloveniji, zato imajo njegova ravnanja daljnosežne posledice. Prav zaradi vpliva, ki ga ima zaradi svoje družbene vloge pri oblikovanju javnega mnenja, izvrševanje njegove pravice do svobode izražanja ne more biti absolutno, temveč vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti ter je lahko, kot poudarja sodišče druge stopnje, podvrženo omejitvam oziroma kaznim, ki so nujne v demokratični družbi zaradi zavarovanja pravic drugih oseb.
Vložniki opozarjajo na razsežnosti zastraševalnega učinka v kontekstu izražanja prek družbenih omrežij, vendar prepoznavanje teh tveganj po presoji Vrhovnega sodišča ne more zasenčiti obstoja ostalih, prav tako pomembnih nevarnosti pri uveljavljanju in uživanju temeljnih pravic in svoboščin drugih oseb, zlasti tveganj, ki izhajajo iz protipravnih žaljivih komentarjev, ki se lahko z izražanjem prek družbenih omrežij, kot je Twitter, razširjajo hitreje in enostavneje kot še nikoli prej.
dopuščena revizija - odločanje na glavni seji - izjema od obligatornosti glavne obravnave - identičnost sporov - pravnomočno končan postopek - nepravilna sestava sodišča - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zavrnitev revizije
Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi moralo Upravno sodišče presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu. Te dolžnosti sodišče nima, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča.
Senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, ne predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).
dopuščena revizija - odločanje na seji - izjema od obligatornosti glavne obravnave - identičnost sporov - pravnomočno končan postopek - nepravilna sestava sodišča - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zavrnitev revizije
Za uporabo izjeme iz tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 morajo biti izpolnjeni posebni pogoji, in sicer da v zadevi, ki jo Upravno sodišče obravnava, nastopajo iste stranke kot v prvem upravnem sporu, da gre v obeh sodnih postopkih za podobno dejansko in pravno podlago in da se je prvi upravni spor, na katerega se sodišče sklicuje, pravnomočno končal. Te pogoje mora sodišče preveriti in okoliščine, ki utemeljujejo njihovo izpolnjevanje, v sodbi tudi obrazložiti. Pri tem - ker gre za izjemo - je pomembno, da sodišče pojem "podobne dejanske in pravne podlage" razlaga strogo, zato mora natančno preveriti, ali stranki v svojih vlogah navajata v bistvenem enake vsebinske navedbe, pravno pomembne za rešitev spora, in predlagata enake dokaze. Upoštevaje, da je za uporabo obravnavane izjeme od sojenja na glavni obravnavi zaradi spornega dejanskega stanja referenčen pravnomočno končani upravni spor, pa je tudi nujno, da je bila v njem izvedena (vsebinska) glavna obravnava, kot to zahtevajo določbe 51. člena člena ZUS-1. Pri tem pa Upravno sodišče ni dolžno presojati pravilne sestave sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu.
Odločanje Upravnega sodišča po sodnici posameznici brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, ne predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).
ZPP člen 399, 399/2-1. ZUS-1 člen 59, 59/2-3, 75, 75/3, 85, 85/1, 85/1-1.
dopuščena revizija - procesna kršitev - sestava sodišča - odločanje na glavni seji - odločanje brez glavne obravnave - izjema od načela obligatornosti glavne obravnave - identičnost sporov - pravnomočno končan postopek - nepravilna sestava sodišča - zakonska ureditev - ekonomičnost postopka - zavrnitev revizije
Za uporabo tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 Upravno sodišče ni dolžno predhodno oceniti, ali je v pravnomočno končanem upravnem sporu odločilo (izvedlo glavno obravnavo) pravilno sestavljeno sodišče.
Presoja, ali je bilo Upravno sodišče v pravnomočno končanem upravnem sporu pravilno sestavljeno, kot morebitna absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je pridržana izključno Vrhovnemu sodišču.
Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi moralo Upravno sodišče presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu. Te dolžnosti sodišče nima, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča.
Senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00072953
SPZ člen 143. ZIZ člen 170, 170/2. ZPP člen 13, 306, 378. ZDen člen 88.
sodna poravnava - prejudicialno pravno razmerje (predhodno vprašanje) - subjektivne meje pravnomočnosti - intervencijski učinek - prisilna hipoteka - pridobitev lastninske pravice - zavrnitev revizije
Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati. Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00073173
ZPP člen 374, 374/2, 374/3, 377. ZZavar-1 člen 302, 302/1, 464, 464-5. ZPIZ-2 člen 340, 340/2, 340/3, 348, 348/3.
zavarovalni nadzor - odredba Agencije za zavarovalni nadzor - pokojninska družba - kršitev predpisov - odprava kršitev - ukrepi za odpravo kršitev - pokojninska renta - izračun - zmotna uporaba materialnega prava - predmet revizijskega preizkusa - zavrženje dela revizije - delna ugoditev reviziji
Kadar se po prvem odstavku 302. člena ZZavar-1 izreka ukrep oprave oziroma opustitve določenih dejanj, je okvir prostora presoje za izbiro ukrepa z navedeno vsebino s strani AZN očrtan in s tem zamejen s predhodno ugotovljeno kršitvijo, ker morajo (in smejo) biti vsi ukrepi po prvem odstavku 302. člena ZZavar-1 (le) v funkciji odprave kršitve.
Prvi odstavek 302. člena ZZavar-1 je zato treba razlagati na način, da je AZN po zakonu dano pooblastilo za izrek ukrepov za odpravo kršitev zoper subjekt nadzora le, kadar ugotovi kršitev predpisa in kolikor ima izrečeni ukrep lahko pomen odprave predhodno ugotovljene kršitve.
Kadar izrečeni ukrep v odredbi iz 302. člena ZZavar-1 po vsebini odstopa od predhodno ugotovljene kršitve, ni ustrezen za odpravo te kršitve in ne more imeti pomena odprave kršitve. Tak ukrep ne bi temeljil na zakonskem razlogu za ukrepanje in zato ne bi bil sprejet v okviru in na podlagi zakona.
AZN je pri izbiri ukrepov (med drugim) omejena s prisilnimi predpisi, ker je ugovorni razlog po 5. točki 464. člena ZZavar-1 očitek, da je subjektu nadzora naloženo dejanje, katerega izvršitev bi povzročila kakšno dejanje, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi.
Z določbo tretjega odstavka 348. člena ZPIZ-2 se v zakonu vzpostavlja dolžnost in s tem odgovornost za zakonitost in pravilnost izračuna pokojninske rente, ki pripade imetniku pravice do pokojninske rente, za določno in nedvoumno na abstraktni in splošni ravni opredeljen subjekt – tj. za izplačevalca pokojninske rente. Ta določba ima pomen prisilnega predpisa.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 365, 366. ZPP člen 328, 328/1, 367a, 367a/1, 385, 385/3.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase - popravni sklep - očitna pisna ali računska pomota
Za opredelitev napake, ki jo je dopustno odpraviti s popravnim sklepom, ni bistveno, kakšen sklep je z napako obremenjen, temveč, ali gre za katero od napak, naštetih v 328. členu ZPP. Ostale napake, ki zajemajo napako pri oblikovanju volje sodišča, se odpravijo skladno s pravili postopka. Pravilo iz prvega odstavka 328. člena ZPP velja tudi za sklep o razdelitvi.
ZFPPIPP določa postopek, v katerem upniki uveljavljajo vsebinsko napačno poplačilo. V postopku pred sodiščem prve stopnje je temu namenjen ugovor proti načrtu razdelitve, o katerem odloči sodišče s sklepom o razdelitvi, pravno sredstvo proti sklepu o razdelitvi pa je pritožba.
Z določbo petega odstavka 72. člena OZ je zavarovan položaj dobroverne (vestne in poštene) stranke, ki je prepričana, da je pogodbo sklenila z zastopnikom nasprotne stranke, ki ima pooblastilo zastopanega (ta pa ga je prekoračil). Legitimno pričakovanje dobroverne stranke, ki temelji na zaupanju, da je pogodba sklenjena, ima enak cilj in vsebino, kot če bi bila pogodba sklenjena. Posledice neizpolnjenega pričakovanja so s perspektive dobroverne stranke v primeru prekoračitve zastopanja po vsebini enake kot v primeru neizpolnitve pogodbe. Ni videti prepričljivega razloga, da škoda, ki jo je utrpela dobroverna (vestna in poštena) pogodbena stranka, ki ni vedela in tudi ni bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil ter je upravičeno zaupala, da je pogodba sklenjena in bo izpolnjena, ne bi bila vzročno povezana s prekoračitvijo pooblastila. Dobroverna pogodbena stranka je upravičena do povrnitve vse oziroma celotne škode, ki jo je utrpela prav zaradi tega, ker je zaupala, da je pogodba sklenjena po zastopniku. Celotna materialna škoda pa po določilih prvega odstavka 168. člena in 169. člena OZ zajema navadno škodo in izgubljeni dobiček.
odreditev pripora - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine
V določenih primerih je na obdolženčevo ponovitveno nevarnost mogoče zanesljivo sklepati neposredno iz konkretnih okoliščin izvršitve kaznivega dejanja. Te okoliščine so primeroma visoka stopnja organiziranosti in povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo, nadaljevano kaznivo dejanje, specifičen motiv za izvršitev kaznivega dejanja (zlasti maščevanje), ter dejanja, ki že sama po sebi kažejo na določene osebnostne lastnosti (npr. nekatera kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost). V določenih primerih je iz dejstev, ki jih sodišče na ravni utemeljenega suma ugotavlja v zvezi z izvršitvijo očitanih kaznivih dejanj, mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti sklepati tudi o obdolženčevih osebnostnih lastnostih in s tem o subjektivni okoliščini, ki kaže na njegovo ponovitveno nevarnost. Teža kaznivega dejanja je končno pomembna tudi za presojo zahtevane verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja. Če se ponovitvena nevarnost nanaša na huda kazniva dejanja, ki hudo ogrožajo življenje, zdravje ali varnost ljudi, zadošča za odreditev pripora že nižja stopnja verjetnosti ponovitve teh dejanj, kot pri kaznivih dejanjih z manjšo stopnjo tovrstne nevarnosti.
prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja - izrek kazenskih točk - stranska sankcija izrek kazenskih točk
Vrhovno sodišče je v preteklosti že judiciralo, da storilcu, ki stori prekršek v času veljavne prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu ni mogoče izreči. Presodilo je, da izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja pomeni, da voznik, ki mu je ta prepoved izrečena, v času trajanja prepovedi nima veljavnega vozniškega dovoljenja na ozemlju Slovenije. V prid temu govori splošna določba drugega odstavka 22. člena ZP-1, v skladu s katero se kazenske točke v cestnem prometu izrečejo (samo) vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, oziroma osebi, ki ji je vozniško dovoljenje začasno odvzeto.
Uredba o državnem prostorskem načrtu za črpalno hidroelektrarno na Dravi in daljnovodno povezavo ČHE-RTP Maribor (2011) člen 6, 53. URS člen 22, 25, 26, 69. ZPP člen 378, 380, 380/2.
državni prostorski načrt - sprememba namenske rabe zemljišča - poseg v lastninsko pravico - omejitev lastninske pravice - dejanska razlastitev - nadomestilo - odmena - razlastitveni zavezanec - odškodninski zahtevki razlastitvenih zavezancev - protipravna opustitev - opustitev dolžnega ravnanja - ureditev razmerja - pravno varstvo - odškodninska odgovornost države - izčrpanje pravnih sredstev - postopek izdaje gradbenega dovoljenja - pobuda za presojo ustavnosti - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava - delna ugoditev reviziji
Tožnika sta zaradi uredbe o državnem prostorskem načrtu v položaju dejanskih razlaščencev. V tej pravdi uveljavljata odškodnino. Sodišči sta jima to pravico odrekli, češ da nista izčrpala pravnih sredstev (sodišče prve stopnje je takšno sredstvo prepoznalo v Pobudi za presojo ustavnosti in zakonitosti Uredbe, pritožbeno sodišče pa, drugače, v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja).
Vendar tožnika trdita, da sta razlastitveni poseg zaradi javnega interesa sprejela, državi pa očitata, da ni uredila njunega položaja razlastitvenih zavezancev ter ju je za nedoločen čas pustila brez slehernega pravnega sredstva. Ker nimata namena graditi, ju je absurdno siliti v postopek za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker odmena, ki jo uveljavljata v tej pravdi, ni v nikakršni zvezi s postopkom za izdajo gradbenega dovoljenja in tudi ne s postopkom za presojo ustavnosti in zakonitosti Uredbe, oziroma v navedenih postopkih ne bi mogla uveljavljati odškodninske terjatve, zadržek, da nista izčrpala pravnih sredstev, ni utemeljen.