CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00073081
SPZ člen 143. ZIZ člen 170, 243, 244, 245. ZPP člen 13, 306, 378. ZDen člen 88.
dopuščena revizija - nedopustnost izvršbe - pridobitev lastninske pravice - prisilna hipoteka - tožba na ugotovitev nedopustnosti zavarovanja - sodna poravnava - intervencijski učinek - subjektivne meje pravnomočnosti - vezanost sodišča na odločitev o predhodnem vprašanju v drugi pravdi - zavrnitev revizije
Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati (245. člen ZIZ). Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.
Zahteva za varstvo zakonitosti pri izpodbijanju pripornega razloga begosumnosti ne razločuje med (ne)dosegljivostjo tujca za pristojne organe Severne Makedonije kot države prosilke in njegovo (ne)dosegljivostjo za slovenske organe v postopku odločanja o izročitvi. Medtem ko je bila tujčeva nedosegljivost za makedonske organe lahko podlaga za izdajo mednarodne tiralice, ki je slovenski organi v danem primeru niso zavrnili in torej presoja njene utemeljenosti ni predmet tega postopka, je na drugi strani pri presoji pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP relevantna izključno tujčeva (ne)dosegljivost za slovenske organe, ki lahko oteži oziroma onemogoči postopek izročitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00072364
KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 311, 339.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - prosilec za mednarodno zaščito - izvajanje dokazov na glavni obravnavi - seznanitev z vsebino listine - stek
Po ZMZ-1 mora biti mednarodna zaščita posamezniku predhodno priznana. To je stvar postopka po podani prošnji iz 21. člena ZMZ-1, ki ji lahko pristojni organ po 49. členu ZMZ-1 ugodi, jo zavrne ali postopek ustavi. Prosilcu je neposredno pred in med postopkom po 36. členu ZMZ-1 zagotovljeno le, da ne bo odstranjen z ozemlja R Slovenije, na področju sprejema prošnje pa je deležen pravic iz prvega odstavka 78. člena ZMZ-1. Med pravicami je tudi pravica do prebivanja v Republiki Sloveniji in gibanja znotraj območja občine, v kateri ima prosilec določen naslov začasnega prebivanja. Ker je pravica osebno, funkcionalno in krajevno omejena, tudi po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti izenačena s pravico do prebivanja po izdanem dovoljenju iz prvega odstavka 31. člena Zakona o tujcih, ki v obrazložitvi zahteve prav tako ni omenjeno, je pa lahko edini razlog zaradi katerega obsojenčevo dejanje ne bi bilo protipravno.
Ker je povzemanje listin v razmerju do branja, izvedbeno in spoznavno manj odprto je v drugem odstavku 339. člena ZKP pogojeno z: a) predhodno seznanitvijo senata ali v primeru sojenja iz 2. točke prvega odstavka 285.f člena ZKP, s seznanitvijo sodnika posameznika okrožnega sodišča z besedilom pisanj, b) možnostjo drugih procesnih udeležencev s takšno seznanitvijo ter c) da ne gre za predhodne zapisnike o zaslišanju priče ali izvedenca, ki se v primeru potrebe po obuditvi spomina ali razjasnitvi protislovij vselej preberejo, kar velja še za zapisnik o zaslišanju obdolženca, če je to potrebno zaradi izvedbe dokazov o priznanju krivde ali razjasnitve protislovij.
Glede možnosti seznanitve sodnice posameznice z vsebino listinskih dokazov je treba v splošnem pritrditi, da je seznanitev po prvem odstavku 339. člena ZKP povezana z branjem strank, predlagatelja za izvedbo posameznega dokaza ali sodnika na glavni obravnavi, po drugi strani pa niti vložnik ni povedal, zakaj sodnica posameznica (in ne senat!) ni mogla biti seznanjena z vsebino listinskih dokazov že med opravljenimi pripravami na glavno obravnavo. Še zlasti, ker je to po pravilni ugotovitvi sodišča druge stopnje ena od sodnikovih dolžnosti/nalog, ki mu omogočajo odločanje o različnih predmetih pred glavno obravnavo, kot so sprejem priznanja krivde, izločitev dokazov, dokazni predlogi itd. ter dodatno, ker je samo povzemanje listinskih dokazov na navedeni glavni obravnavi dne 29. 9. 2022 potekalo procesno urejeno z naštevanjem listinskih dokazov, njihovo identifikacijo ter beleženjem pripomb na povzeto vsebino, kar vse seznanitev sodnice posameznice z vsebino listinskih dokazov pred njihovim povzemanjem samo potrjuje. V takšnih okoliščinah pa drugi odstavek 339. člena ZKP ni bil nepravilno uporabljen.
URS člen 22. ZIKS-1 člen 8, 8/3. ZUP člen 7, 8, 9, 138, 144.
dopuščena revizija - pogojni odpust s prestajanja kazni zapora - odločanje v skrajšanem postopku - seznanitev stranke z ugotovljenimi dejstvi - možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev - načelo zaslišanja strank - ugoditev tožbi - zavrnitev revizije
Tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da Komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost Komisije, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora Komisija pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave.
URS člen 22. ZIKS-1 člen 8, 8/3. ZUP člen 7, 8, 9, 138, 144.
dopuščena revizija - pogojni odpust s prestajanja kazni zapora - odločanje v skrajšanem postopku - seznanitev stranke z ugotovljenimi dejstvi - možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev - načelo zaslišanja strank - ugoditev tožbi - ustavno skladna razlaga - zavrnitev revizije
Tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da Komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost Komisije, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora Komisija pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave.
URS člen 22, 23, 125. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/3, 64/4, 64/5. ZUP člen 7, 7/2, 133. Akt o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja sistema zemeljskega plina (2018) člen 16.
dopuščena revizija - regulativni okvir - metodologija in podzakonski predpisi - exceptio illegalis - vezanost na pravnomočno sodbo sodišča - vezanost upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča - vezanost sodišča na pravnomočno odločitev - strokovna pravila - obseg presoje sodišča - materialno pravo - odprava upravnega akta - sprememba zahtevka - pravočasnost - ugoditev reviziji
Upravni organ je vezaa na pravno presojo Upravnega sodišča, ki izhaja iz pravnomočne sodbe, s katero je bil njegov akt odpravljen in vrnjen v ponovno odločanje, kar vključuje tudi obveznost upoštevanja pravnega mnenja sodišča kot enega od temeljev take sodbe. Vezanost na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, velja tudi za Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov upravni akt. V navedeno lahko poseže le Vrhovno sodišče z odločitvijo o izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočno sodbo. To velja tudi v primeru, ko splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil ali drug predpis vsebuje pravne norme, ki po vsebini izhajajo iz pravil določene stroke. Morebitna zadržanost sodne presoje, ki ne sme pomeniti nedopustnega posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva in poštenega sodnega postopka, pa mora izhajati iz zakonske ureditve.
Če iz pravnomočne sodbe, s katero je bil prvotni upravni akt odpravljen, izhaja razlaga materialnega prava, ki narekuje drugačno ugotovitev dejanskega stanja in temu prilagojene zahtevke strank, je organ dolžan stranki omogočiti, da se na tako spremenjeno pravno situacijo odzove.To pa vključuje tudi spremembo zahtevka stranke, če taka sprememba temelji na navedeni sodbi, in je ta torej dopustna, čeprav bi bila morebiti prepozna glede na materialni predpis, ki ureja pravočasnost oddaje vloge. Namen take sodbe v upravnem sporu je namreč praviloma v tem, da se zagotovi tožeči stranki nadaljevanje in dokončanje postopka z zakonito in pravilno odločitvijo, ki temelji na njeni vsebini in ki bi bila izdana, če do prvotno nezakonite odločitve ne bi prišlo.
URS člen 33, 71, 74. ZKZ člen 4, 4/1, 7, 7/1, 19, 19/3, 23, 23/4.
dopuščena revizija - odobritev pravnega posla - kmetijska zemljišča - predkupna pravica - zloraba pravice - namen zakona - status kmeta - ustavnoskladna razlaga zakona - edini ponudnik - prednostna pravica do nakupa - ugoditev reviziji
Kadar gre za zlorabo statusa kmeta za uveljavljanje predkupne pravice je mogoče uveljavljanje predkupne pravice zavrniti, če upravni organ ugotovi, da predkupna pravica ni uporabljena v skladu z namenom, s katerim je bila umeščena v ta zakon. Tako gre za zlorabo predkupne pravice, če sprejemnik ponudbe predkupne pravice v resnici ne uveljavlja zaradi pridobitve kmetijskega zemljišča. Pri tem Vrhovno sodišče ponovno opozarja, da je ugotavljanje zlorabe pravice nujno ozko vezano na vsak primer posebej, saj značilnosti zlorabe celo v zvezi s konkretno opredeljeno pravico ni mogoče opisati na ravni abstraktnega dejanskega stanja, temveč je treba izhajati iz konkretnega dejanskega stanja in ugotovitve, v čem in zakaj dejanska raba pravice odstopa od namena njene umestitve v pravni red.
V obravnavanem primeru pa ne gre za očitek o zlorabi predkupne pravice, temveč za očitek zlorabe statusa kmeta, ne da bi bilo ugotovljeno, da je revident s tem statusom pridobil prednost do nakupa pred drugim ponudnikom. Upravno sodišče namreč svoje odločitve ni oprlo na ugotovitev o dveh ali več ponudnikih, ki bi uveljavljali predkupno pravico.
Če ne gre za uveljavljanje predkupne pravice iz 23. člena ZKZ, tj. prednosti pri nakupu, tudi ni mogoče govoriti o zlorabi statusa kmeta za pridobitev kmetijskega zemljišča. Zakon namreč ne določa, da mora kupec izpolnjevati pogoje za predkupnega upravičenca tudi kadar ne gre za uveljavljanje prednosti pri nakupu (tj. prednosti pred drugimi ponudniki), določa le, da lahko, če ima kupec status kmeta, s tem statusom uveljavlja predkupno pravico.
dopuščena revizija - odobritev pravnega posla - kmetijska zemljišča - predkupna pravica - zloraba pravice - namen zakona - obdelovanje kmetijskih zemljišč - ugoditev reviziji
V postopku odobritve pravnega posla v okviru določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) je upravni organ pristojen za odločanje tudi o tem, ali se s prodajo dosega namen ZKZ.
V postopku odobritve pravnega posla s kmetijskim zemljiščem je treba preveriti, ali je predkupna pravica uporabljena v skladu z namenom, s katerim je bila umeščena v zakon, in s tem, ali je z obravnavanim pravnim poslom dosežen namen ZKZ. Kot ta namen je pri prometu s kmetijskimi zemljišči treba šteti predvsem varstvo pridelovalne funkcije teh zemljišč, s tem pa posredno tudi varstvo socialno-ekonomskega položaja kmetov, ki izpolnjujejo podrobno predpisane pogoje za ta status. Zloraba navedene pravice torej načeloma pomeni njeno rabo v nasprotju z opisanim namenom.
Ugotavljanje zlorabe pravice je nujno ozko vezano na vsak primer posebej, saj se po obrazloženem pri tem ni mogoče neposredno opreti na abstraktne, zakonsko predpisane pogoje za pridobitev zlorabljene pravice. Ena od bistvenih lastnosti zlorabe namreč je, da so ti pogoji praviloma v celoti izpolnjeni, zato značilnosti zlorabe celo v zvezi s konkretno opredeljeno pravico ni mogoče opisati na ravni abstraktnega dejanskega stanja, temveč je treba izhajati iz konkretnega dejanskega stanja in ugotovitve, v čem in zakaj dejanska raba pravice odstopa od namena njene umestitve v pravni red.
Presoja morebitne zlorabe pravice mora ostati v okviru uresničevanja te pravice in je ni mogoče širiti na posledice tega uresničevanja, ki niso neposredno povezane z njeno zlorabo. V obravnavani zadevi zato ne more biti predmet presoje morebitna nadaljnja usoda (npr. način rabe) predmetnega kmetijskega zemljišča po izvedbi obravnavanega pravnega posla, saj pri tem ne gre več za uresničevanje predkupne, temveč lastninske pravice,
KZ člen 244, 244/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
zloraba položaja ali pravic - pridobitev premoženjske koristi - povzročitev premoženjske škode - namen - razlogi o odločilnih dejstvih - razveljavitev sodbe
Da je podano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ mora biti poleg objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja dokazan obsojenčev naklep v smeri bodisi (a) pridobiti premoženjsko korist, bodisi (b) povzročiti premoženjsko škodo. Prav v tem je bistven razlikovalni element med krivdno povzročeno škodo gospodarski družbi, za katero storilec odškodninsko odgovarja, in kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ.
URS člen 21, 21/1, 22, 29, 29/3, 34. ZKP člen 257, 258, 265, 265/1, 369, 369/4.
izvedenec psihiatrične stroke - dokazni predlog - nova dejstva in dokazi - beneficium novorum - razpravna sposobnost
Razpravna sposobnost je skupek telesnih in duševnih značilnosti, ki obdolžencu omogočajo, da razume obtožbo in spremlja potek postopka (pasivno sodelovanje) ter učinkovito uresničuje svoja procesna jamstva (aktivno sodelovanje). V primeru resnega dvoma v razpravno sposobnost prvi odstavek 265. člena ZKP predvideva obvezno izvedenstvo psihiatrične stroke. Stranka bo s predlogom za postavitev novega izvedenca uspela, če bo zadostila splošnim zahtevam po konkretiziranosti in obrazloženosti dokaznega predloga in če bo izkazala utemeljen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, ki ga ni mogoče odpraviti z izvedenčevim zaslišanjem.
Sodišče prve stopnje novih dokazov glede razpravne sposobnosti ni moglo upoštevati, ker so nastali po razglasitvi sodbe sodišča prve stopnje. Dokazi se nanašajo na dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji, zato jih je bilo sodišče druge stopnje dolžno upoštevati kot dopustne pritožbene novote (četrti odstavek 369. člena ZKP) in se do njih opredeliti. Ker tega ni storilo, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Prestrašenost ali ogroženost kot zakonski znak kaznivega dejanja morata biti posledica direktnega delovanja storilca - opazovanja, zasledovanja ali vsiljivega prizadevanja vzpostavitve neposrednega stika ali stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev. Morata biti sočasna z delovanjem storilca in povzročena z njegovim ravnanjem.
V skladu z določbo 2. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP je udeležba na predobravnavnem naroku obvezna (če se obdolženec predobravnavnega naroka brez upravičenega razloga ne udeleži, se zoper njega lahko odredi privedba ali pripor), razen, če je zoper obtožnico vložil ugovor. V tem primeru se predobravnavni narok ne opravi, če obdolženec nanj ne pride, ker se šteje, da krivde po obtožbi ne priznava.
V obravnavanem primeru je očitno izmikanje obdolženca, kot pogoj za odreditev pripora zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na predobravnavnem naroku, izkazano v zadostni meri.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - pomembno pravno vprašanje - priposestvovanje - raziskovalna dolžnost - obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Zahteva za varstvo zakonitosti izpostavlja pravno vprašanje glede narave posebnih okoliščin, ki narekujejo raziskovanje lastninsko pravnega stanja s strani priposestvovalca in posledično (ne)obstoja dobre vere na strani posestnika oziroma domnevnega priposestvovalca. V spornem primeru je ključno vprašanje obstoja posebnih okoliščin, ki sprožijo obveznost priposestvovalca, da izpolni raziskovalno dolžnost glede lastninske pravice oziroma lastninskega stanja nepremičnine, na kateri zatrjuje lastninsko upravičenje, pridobljeno s priposestvovanjem. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva ne izpostavlja vprašanja, kjer sodne prakse sodišča še ni, izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje pa ne odstopa od utrjenih stališč, ki jih je do sedaj zavzelo v zvezi z navedenim pravnim vprašanjem. Zato v zahtevi izpostavljeno vprašanje ne omogoča zaključka, da bi bila meritorna odločitev Vrhovnega sodišča lahko pomembna za zagotovitev pravne varnosti enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00072983
ZPP člen 380, 380/2. OZ-UPB1 člen 86, 86/1. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 21. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4.
neposredna revizija - varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - razvoj sodne prakse - ugotavljanje pravno pomembnih dejstev - ugoditev reviziji
Od izdaje izpodbijanih sodb je minilo že nekaj let, v vmesnem času pa je Vrhovno sodišče zaradi razvoja prava EU nadgradilo svojo sodno prakso na področju kreditov v švicarskih frankih. Iz razlogov sodb sodišč nižjih stopenj je razvidno le splošno opozorilo bančnega referenta tožnikoma glede valutnega tveganja, zato ni mogoče razbrati, katero pojasnilo ali gradivo banke bi pomenilo ponazoritev materializacije tveganja v sferi obveznosti kreditojemalcev, ki bi pri povprečnem potrošniku mogla in morala povzročiti ne le zavedanje možnih tečajnih nihanj (in možnih sprememb višine obrokov), temveč tudi zavedanje resničnih posledic velike depreciacije obračunske valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Tako vsebino pojasnilne dolžnosti, da lahko govorimo o tem, da je bila izpolnjena, terja novejša praksa Vrhovnega sodišča v zadevah glede kreditov v švicarskih frankih.
ZDavP-2 člen 138. ZDS-1 člen 18. ZDDPO-2 člen 12. Slovenski računovodski standardi (2001) standard 18/15.
dovoljena revizija - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - odvetniška dejavnost - dolžnost predložiti listine - poslovna dokumentacija - poseg v pravico do zasebnosti - osebni podatki - odločba Ustavnega sodišča - davčna osnova - opravljena storitev - čas plačila - zavrnitev revizije
Za odvetniško dejavnost se pri izračunu davčne osnove za davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) in med prihodke poslovnega leta upošteva tudi ocenjena vrednost odvetniških storitev, ki jih je odvetnik nesporno opravil v davčnem letu tudi v postopkih, ki v tem letu še niso bili zaključeni, in za katere še ni dobil plačila.
Odvetniška družba, je kot pravna oseba po prvem odstavku 3. člena ZDDPO-2 zavezanec za DDPO. V skladu s tretjim odstavkom 12. člena ZDDPO-2 se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenih računovodskih standardov, če zakon ne določa drugače. Poslovni subjekti so dolžni svoje računovodske in knjigovodske listine voditi skladno z veljavnimi računovodskimi standardi, ki se lahko (kot strokovna pravila in dognanja računovodske stroke) po ustaljenih stališčih Vrhovnega sodišča uporabijo tudi kot pripomoček pri razlagi zakona, v zvezi s presojo materialnih pogojev za priznanje prihodkov in odhodkov.
Neutemeljeno je stališče revidenta, da bi njegova davčna obveznost lahko nastopila šele, ko bi prejel prihodke od stranke, saj bi glede na zgoraj pojasnjeno tudi revident moral računovodske izkaze sestavljati na podlagi računovodenja, ki je zasnovano na temeljnih poslovnih dogodkih. Pri takem računovodenju pa se poslovni dogodki pripoznajo, ko se pojavijo in ne šele ob plačilu, kot sta to določala tedaj veljavni SRS 18.15. in 12. člen ZDDPO-2. Pri tem sklicevanje na ZOdvT, ni utemeljeno, ker to ni poseben davčni predpis ali pravna norma, ki bi urejala obdavčenje, pač pa je ta zakon urejal le razmerja med odvetnikom in njegovo stranko. Zato za to obdavčitev ni merodajno, kdaj je odvetnikova storitev zapadla v plačilo po 9. členu ZOdvT.
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-217/19 odločilo, da ZDavP-2, veljaven tudi v času odločanja tožene stranke v obravnavani zadevi, ni bil v neskladju z Ustavo v delu, ki se nanaša na pooblastilo davčnih organov tožene stranke in s tem povezane dolžnosti odvetnika glede predložitve listin in dokumentov, iz katerih so razvidni podatki poslovnega razmerja, ki omogočajo identifikacijo odvetnikovih strank. Ustavno sodišče je pri tem izhajalo iz predpostavke, da je mogoče, da podatke o poslovnih razmerjih strank davčni organi pridobijo ločeno od drugih zaupnih podatkov strank in poudarilo, da ima za to pravico in dolžnost skrbeti predvsem odvetnik sam. Ob tem je zavzelo stališče, da lahko odvetniki v prvi vrsti sami zmanjšajo nevarnost nesorazmernih posegov v odvetniško zasebnost, in sicer tako, da „nemudoma vsestransko ločijo shranjevanje podatkov o svojem finančnem poslovanju od arhiviranja tiste dejavnosti, ki se nanaša na vsebino razmerja med odvetnikom in njegovimi strankami“. Odvetnik je tisti, ki mora v davčnem postopku v okviru svoje sodelovalne dolžnosti presoditi, posredovanje katerih dokazov davčnemu organu je z vidika varstva odvetniške zasebnosti še sorazmerno in katerih ne, in nadalje, da lahko odvetnik (na podlagi take presoje) bodisi davčnemu organu ponudi druge dokaze bodisi zavrne predložitev zahtevanih. V morebitnem sporu z davčnim organom bi lahko nato uveljavljal prekomeren (neutemeljen) poseg tega organa v pravico do odvetniške zasebnosti v pravnih sredstvih, torej tudi, da mu nepredložitev dokazov, ki jih ne sme predložiti v dokaznem postopku, ne sme škodovati.
Zamudne obresti so stranska občasna terjatev. Za terjatve na podlagi neupravičene pridobitve začetek teka obresti določa 193. člen OZ. Vendar pa določilo 193. člena OZ določa le začetek teka zamudnih obresti, ne pa tudi zastaranja. Zastaranje občasnih dajatev ureja 347. člen OZ. Te terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve.
URS člen 22. ZUS-1 člen 52, 63, 63/2, 63/2-3. ZDDV-1 člen 25, 25/1. ZDavP-2 člen 74, 74/3.
dopuščena revizija - davek na dodano vrednost (DDV) - davčni inšpekcijski nadzor - spremenjena pravna podlaga - možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev - predlaganje dokazov - prekluzija - materialno procesno vodstvo - substanciranje dokazov - ugoditev reviziji
Upravno sodišče je zaradi spremenjene pravne podlage za odločitev tožnici (revidentki) dolžno zagotoviti pravico, da poda ustrezne navedbe in dokazne predloge v zvezi z očitano kršitvijo, ki je drugačna od kršitve, ki se mu očita z odločbo davčnega organa.
V upravnem sporu je namreč tožniku zagotovljena možnost do učinkovitega sodelovanja oziroma možnost učinkovitega odzivanja na vsa procesna ravnanja, ki lahko vplivajo na njegove v materialnem pravu določene pravice, pravne koristi ali dolžnosti (torej na njegov pravni položaj) in s tem možnost aktivnega vplivanja na odločitev samo, če lahko navaja tudi (nova) dejstva in predlaga izvedbo (novih) dokazov. Teh namreč zaradi naknadno spremenjene pravne podlage praviloma ni mogel predložiti oziroma ni mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta in glede njih torej ne more biti prekludiran. Po drugi strani navedeno vzpostavlja dolžnost sodišča po izvajanju nadaljnjega materialnega procesnega vodstva (t. i. odprtega sojenja).
Čeprav je revidentka v zadnji pripravljalni vlogi dala predloge za zaslišanje istih oseb kot že v tožbi (ti tožbeni predlogi so bili zavrnjeni kot prepozni), pa so ti predlagani dokazi ne samo novi ampak tudi dovoljeni. Nanašajo se namreč na drugačno ugotovitev dejstev, ki izhaja iz njihove drugačne pravne kvalifikacije, zato jih ni mogoče šteti za prepozne oziroma prekludirane v smislu 52. člena ZUS-1.
Zavrnitev predlaganega dokaza kot nesubstanciranega pa je dopustna le, če je stranka o tej pomanjkljivosti predhodno seznanjena in jo ima možnost odpraviti.), pa so ti predlagani dokazi ne samo novi ampak tudi dovoljeni.
SPZ člen 37, 37/1, 65, 65/1, 66, 66/1, 99. URS člen 33, 35, 36.
dopuščena revizija - varstvo lastninske pravice - negatorna tožba - varstvo lastninske pravice na delu stvari - petitorna pravda - pravica do posesti solastne nepremičnine - varstvo solastnine - izročitev ključev - pravica do zasebnosti - nedotakljivost stanovanja - kolizija ustavnih pravic - načelo sorazmernosti - zmotna uporaba materialnega prava
Nesprejemljivo je stališče o absolutnosti človekove pravice do zasebne lastnine, ko ta pride v nasprotje s človekovima pravicama do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Solastniku je mogoče odreči določeno lastninsko pravno varstvo takrat, ko bi bilo z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseženo v ti solastnikovi ustavni pravici. Če pride do spora, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti obseg in vsebino upravičenj obeh pravdnih strank in po njunem tehtanju dati prednost tisti stranki, katere pravica je vrednostno močnejša, tako da je poseg v ustavno zagotovljene človekove pravice v skladu z načelom sorazmernosti.
(So)lastnik lahko v določenih primerih upravičeno in legitimno varuje svoj dom pred neželenimi vstopi drugega v svojo zasebnost, tudi z zamenjavo ključavnice in čeprav je ta solastnik, kar temu fizično preprečuje izvrševanje tistega vidika svojega spektra solastninskih upravičenj, ki se manifestira v posedovanju solastne nepremičnine. Ta omejitev mu ne odvzema prostega in svobodnega razpolaganja z ostalimi vidiki (so)lastninske pravice, saj takšna odločitev ne pomeni, da so onemogočena vsa (so)lastnikova upravičenja, ampak le tista, ki posegajo v kolidirajoče pravice.
zahtevek za plačilo uporabnine - neupravičena obogatitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - prikrajšanje - skupna lastnina - trditveno in dokazno breme - verzijski zahtevek - zmotna uporaba materialnega prava
Za utemeljenost verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, je pomembno pravno vrednotno izhodišče, ki ga je Vrhovno sodišče izčrpno pojasnilo v sodbi II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016. Ta stališča so uporabljiva tudi za verzijska razmerja med skupnimi lastniki, saj ni stvarno utemeljenih razlogov za razlikovanje.
Stališče nižjih sodišč, da prikrajšanje tožnice ni podano, ker ni dokazala, da bi sporne nepremičnine oddajala v najem oziroma ker ni jasno, kako bi jih uporabljala, je napačno. Tožnica je kot skupna lastnica upravičena do svojega deleža lastninskih upravičenj na spornih nepremičninah, katerih pomemben del je njihova uporaba. Za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka ni pomembno, kako naj bi v spornem obdobju skupno nepremičnino uporabljala (sama ali z oddajanjem v najem). Pomembno je le, da jo je toženec v nasprotju z njeno izraženo željo prikrajšal v možnosti te uporabe ter s tem posegel v njeno premoženjsko pravico. Izračunavanje povprečne tržne najemnine s pomočjo cenilca je le metoda ("pripomoček") sodišča, s pomočjo katere denarno ovrednoti koristi iz takšnega prikrajšanja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00071537
URS člen 26. OZ člen 168, 168/3, 169.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo državnega organa - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - protipravnost ravnanja - nezakonita razrešitev - vzročna zveza - pretrganje vzročne zveze - ukinitev državnega organa - povrnitev premoženjske škode - višina denarne odškodnine - načelo popolne odškodnine - zavrnitev revizije
Določilo 26. člena Ustave prepoveduje izvrševanje oblasti na protipraven način, pri čemer ni relevantno katera veja oblasti je s svojim protipravnim ravnanjem povzročila škodo. Ne glede na to, da (morda) kasnejše ravnanje ni bilo pogojeno s prvotnim (protipravnim in škodnim) ravnanjem in da je država z njim zasledovala drugačen cilj kot s prvim dejanjem, gre za delovanje istega subjekta. Logičnemu preizkusu se upira stališče, da bi subjekt, ki je škodo povzročil, sam s kasnejšim ravnanjem vzročno zvezo pretrgal oziroma izničil prvotni vzrok, ki je povzročil škodo. Ne gre namreč za od storilčevega prvotnega ravnanja neodvisni dogodek.