KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00072319
KZ-1 člen 263, 263/2. ZKP člen 18, 371, 371/1, 371/1-8.
sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje - uradno dejanje - policist - namen - preizkus alkoholiziranosti - napeljevanje - položaj - ekskluzija dokazov - nezakonit dokaz - odklonilno ločeno mnenje
Kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 je podano le, če storilec pri uradni osebi posreduje za dejanje, ki se ne bi smelo opraviti. Takšno zakonsko dikcijo sta teorija in sodna praksa napolnili tako, da je posredovanje kaznivo, kadar storilec skuša pri uradni osebi doseči neko nezakonito ravnanje ali odločitev, torej jo napeljati, da bi izvršila kaznivo dejanje. Nasprotno znaki obravnavanega kaznivega dejanja niso izpolnjeni, če storilec pri uradni osebi skuša sprožiti odločitev za neko povsem zakonito ravnanje, do katerega je uradna oseba tudi sicer upravičena.
Zakonodaja ne določa nobenih dodatnih pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi smel policist udeležencu cestnega prometa odrediti preizkus alkoholiziranosti, temveč je odreditev preizkusa alkoholiziranosti diskrecijska pravica policista. Gre primarno za preventivni ukrep, ki zavoljo učinkovitosti ne zahteva t. i. sprožilne situacije. Vendar smejo policisti relevantne delovne naloge izvajati le z namenom zagotovitve varnosti udeležencev v prometu in jih pri tem ne smejo voditi kakšni drugi, zasebni, nedovoljeni interesi. Uradno dejanje, do katerega je sicer uradna oseba na podlagi predpisov upravičena, lahko preide v polje kaznivosti tudi takrat, kadar storilci ravnajo s t. i. fraudoloznim namenom.
Ker je kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP umeščena med tako imenovane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka velja, da je treba sodbo razveljaviti vselej, ko je kršitev podana, pri čemer ni pomembno, ali oziroma v kolikšni meri je oziroma bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče tako ne sme presojati, ali bi bila očitno enaka sodba izrečena tudi brez nedovoljenega dokaza.
Sodba se na dokaz opira takrat, ko obstaja vzročna zveza med spoznavno vrednostjo tega dokaza in obsodilno sodbo. Že iz jezikovne razlage določbe 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izhaja, da vzročna zveza ni podana zgolj, kadar se sodba na nek dokaz izrecno sklicuje, temveč tudi, ko je iz ocene drugih dokazov razvidno, da je tudi nedovoljen dokaz očitno vplival na odločitev sodišča, četudi se sodba izrecno nanj ne sklicuje. Tako so v vzročni zvezi s sodbo tisti dokazi, na podlagi ali s pomočjo katerih je sodišče ugotovilo kakšno pravno relevantno dejstvo. Nasprotno dokaz, ki ni vir relevantnih oziroma odločilnih dejstev, ne predstavlja opore sodbe. Odločilno je tudi, ali je nedovoljen dokaz obdolžencu v škodo ali v korist.
Ureditev hitrega postopka o prekršku omogoča odločanje na treh ravneh. Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) sta zagotovljeni v okviru zahteve za sodno varstvo zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ. Ureditev postopka s pritožbo pritožbenemu sodišču ne omogoča, da bi poseglo v dejansko stanje, ki sta ga ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pravilnosti dejanskih ugotovitev namreč ne preverja po uradni dolžnosti in tudi nima pooblastila, da bi ob obravnavi zatrjevanih kršitev zakona podvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.
Sodišče druge stopnje v dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje ni poseglo, pač pa je drugače kot sodišče prve stopnje presodilo, da je storilec s tem zadostil materialnemu dokaznemu bremenu iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP. V skladu z ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča RS in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je namreč dokazno breme iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP potrebno razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave RS), kar pomeni, da mu storilec zadosti že s tem, da izkaže razumen dvom v zakonsko domnevo.
denarna odškodnina za razlaščeno nepremičnino - razlastitev - postopek za določitev odškodnine - sporazum o odškodnini - plačilo stroškov postopka - z razlastitvijo povezani stroški - stroški predsodnega postopka - odvetniški stroški - strošek predpravdnega izvedenskega mnenja - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Razlaščenčevi odvetniški in drugi njegovi stroški predsodnega ugotavljanja in določanja razlastitvene odškodnine niso del razlastitvene odškodnine in se o njih ne odloči kot o delu odškodnine za škodo. Stroški namreč niso posledica same razlastitve in zato ne predstavljajo škode zaradi razlastitve nepremičnin. Gre za stroške, ki so nastali zaradi določanja višine odškodnine zaradi razlastitve.
pravica do pravnega sredstva - napačen pravni pouk - pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje - premoženjskopravni zahtevek
Zakonodajalec je v 398. členu ZKP določil primere, v katerih je Vrhovno sodišče pristojno za odločanje o rednem pravnem sredstvu zoper sodbo druge stopnje; v konkretnih primerih to lahko pomeni, da je jamstvu 25. člena Ustave zadoščeno šele s tristopenjskim sojenjem pred rednimi sodišči. Onkraj primerov, predvidenih z določbo 398. člena ZKP, pa je skrb za uresničevanje dvostopenjskega sojenja prepuščena sodiščem prve in druge stopnje. To zahteva, med drugim, tudi ustavnoskladno razumevanje dometa reformatoričnih pooblastil, ki jih je zakonodajalec namenil pritožbenim sodiščem. Sodno varstvo jamstva dvostopenjskega sojenja je v tem primeru lahko zagotovljeno z izrednimi pravnimi sredstvi.
ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/3. ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/4.
nedopustnost izvršbe - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino - pravica, ki preprečuje izvršbo - pričakovalna pravica - izbrisna tožba - lastninska pravica - ugovor tretjega
Tožnica, ki je zgolj imetnica obligacijske pravice s pridobitnim zahtevkom, sicer (še) ni imetnica lastninske pravice. Kljub temu pa ji pravna ureditev izbrisne tožbe po ZZK-1 priznava stvarnopravno varstvo. Izbrisna tožba ji gre zaradi ničnosti notarskega zapisa, s katerim sta prodajalki obremenili prodani parceli, pri čemer ni razloga, da tožnici varstvo ne bi šlo le zato, ker nedovoljeno razpolaganje z nepremičnino ni bilo usmerjeno v prenos pravice, temveč v njeno obremenitev. Ker je upravičena do izbrisne tožbe, ji a fortiori ni mogoče odreči tožbe za nedopustnost izvršbe na nepremičnini, ki sta bili predmet nedovoljenega razpolaganja. Njen pravni položaj je treba varovati tudi v izvršilnem postopku ter ji na predmetu izvršbe priznati pravico, ki preprečuje izvršbo.
ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14, 378. URS člen 22.
opredelitev do relevantnih navedb stranke - pravica do izjave - ZLNDL - obrazložitev odločilnih dejstev - zavrnitev revizije
Ker je sodišče druge stopnje sprejelo tožničino tezo o adaptacijah objekta s soglasjem (prednikov) toženke, lastninsko pravico na nepremičnini pa ji je priznalo v skladu s parcelacijo, ki jo je zaradi vpisa stavbe (frizerskega salona) predlagala sama toženka, je očitno, da natančne površine nepremičnine in še manj skupne površine objekta, ni ugotavljalo, saj to dejstvo za odločitev ni bilo odločilno.
Odgovor na dopuščeno vprašanje se glasi, da se je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera s tem, ko je v obrazložitvi odločbe navedlo, da je imela tožnica dovoljenje za uporabo zemljišča v družbeni lastnini v delu v izmeri približno 70 m2, poleg tega pa je (v letu 2005) toženka tožnici izrecno dovolila vknjižbo lastninske pravice na frizerskem salonu v taki površini, kakršna je, zadostno opredelilo do toženkinih navedb.
ZVPot člen 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 5.
ničnost pogodbe - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - hipotekarni bančni kredit - kredit v CHF - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - varstvo potrošnikov - razlaga ZVPot - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Preglednost je eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja. Standard materialne preglednosti pogodbenega pogoja zahteva več kot le formalno in slovnično razumljivost; potrošniku mora biti omogočeno oceniti ekonomske posledice pogodbenega pogoja ali pogodbe, torej dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. To pa pomeni, da brez ugotavljanja danih pojasnil kreditodajalca ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - RAZLASTITEV
VS00073082
ZUreP-1 člen 92, 92/2, 105. URS člen 22. ZPP člen 103. ZNP-1 člen 35.
razlastitev - odškodnina zaradi razlastitve - vrednotenje zemljišča - sprememba namembnosti - nepravdni postopek - stavbno zemljišče - gozdno zemljišče - vrednost spornega predmeta - status zemljišča in višina odškodnine - zavrnitev revizije
Revidentovo zemljišče zato statusa stavbnega zemljišča ni imelo izvorno, ampak ga je pridobilo izključno zaradi nameravane gradnje ceste in razlastitve. Namen, zaradi katerega je prišlo do prestavitve ceste, ni odločilen.
Načeloma morajo biti v enakem položaju le tisti razlaščeni lastniki, katerih zemljišča so imela enak izvorni status, ki so bila razlaščena za enak namen in ki so bila tudi sicer v vseh lastnostih primerljiva. Na odločitev o višini odškodnine ne morejo vplivati cene, ki jo za zemljišča (četudi v neposredni bližini), ki niso bila razlaščena in so na prostem trgu, lastnikom ponujajo privatni investitorji.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073353
ZKP člen 372, 372-1. KZ-1 člen 190, 190/1. DZ člen 142, 142/1, 151, 151/2, 151/3, 151/5.
odvzem mladoletne osebe - onemogočanje stikov - izvrševanje stikov - preprečevanje stikov - zakonski znak kaznivega dejanja - starševska skrb
Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe je mogoče izvršiti tudi z odvzemom mladoletnika tretji osebi, kateri starš, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, otroka prepusti v začasno varstvo.
silobran - kaznivo dejanje nasilništva - spravljanje v podrejen položaj
Neutemeljena je trditev obsojenčevega zagovornika, da v izreku opisano ravnanje obsojenca v razmerju do oškodovanega C. C. ne dosega pravnega standarda spravljanja v podrejen položaj. Iz opisa kaznivega dejanja nasilništva je razvidna tako visoka stopnja intenzitete fizičnega napada obsojenca na oškodovanca, da za izpolnitev zakonskih znakov spravljanja v podrejen položaj zadostuje že enkratno ravnanje storilca.
Upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča in pravilo, da silobran zoper silobran ni mogoč, je sodišče utemeljeno zaključilo, da obsojenec v razmerju do oškodovanega B. B. ni mogel ravnati v silobranu.
Neutemeljena je trditev zahteve, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni ugotovilo „biti kaznivega dejanja, ki naj bi ga izpolnil oškodovani B. B.“, ker bi šele ugotovitev obstoja konkretnega kaznivega dejanja lahko vodila do zaključka, da je oškodovanec ravnal v silobranu. Obsojenčev zagovornik prezre, da se oškodovanemu B. B. v tem kazenskem postopku ni očitala storitev nobenega kaznivega dejanja. Sodišče zato ni imelo pooblastila ugotavljati, katero konkretno kaznivo dejanje naj bi oškodovani B. B. storil s tem, ko se je vmešal v pretep. Z ugotavljanjem pravne opredelitve tega kaznivega dejanja bi namreč sodišče, v nasprotju z obtožnim načelom, samo prevzelo funkcijo pregona, ki je v rokah državnega tožilca. Upoštevaje navedeno za presojo, da je oškodovani B. B. ravnal v razmerju do obsojenca v okoliščinah silobrana, povsem zadoščajo ugotovitve sodišča, da je od svojega prijatelja C. C., ki je bil žrtev kaznivega dejanja nasilništva, odvračal istočasen, resničen in protipraven napad.
NEPRAVDNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO
VS00071538
ZDZdr člen 15, 15/1, 15/2. URS člen 19, 52, 56. ZUOPP-1 člen 30, 33.
sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - mladoletna oseba - usmeritev otroka v poseben program vzgoje in izobraževanja - posebni varovalni ukrepi
Po presoji Vrhovnega sodišča namestitev mladoletne osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda skupaj s polnoletnimi osebami ni dopustna, razen če bi bilo to njej v korist (arg. iz 15. člena ZDZdr).
Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (1996) člen 4, 5, 7, 10. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 3, 8, 8/1, 61.
pristojnost slovenskega sodišča - spor z mednarodnim elementom - razveza zakonske zveze - odločitev o varstvu in vzgoji otroka - nezakonito zadržanje otroka - Rusija
Vprašanje pristojnosti slovenskega sodišča za razvezo zakonske zveze z mednarodnim elementom je urejeno z Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (v nadaljevanju Uredba Bruselj II a). Ta je del nacionalnega prava Slovenije kot države članice Evropske unije, jo zavezuje in se uporablja neposredno.
V obravnavani zadevi je bistveno, da je bil predlog za odločitev o varstvu in vzgoji ter stikih otroka (kar po 3. členu MKSOVO spada med ukrepe za varstvo otroka) vložen skupaj s predlogom za razvezo zakonske zveze otrokovih staršev. V takih primerih 10. člen MKSOVO določa pritegnitev postopka o varstvu, vzgoji in stikih otroka k sodišču, pristojnemu za razvezo zakonske zveze otrokovih staršev (atrakcijo pristojnosti), čeprav slednje za samostojno odločanje o varstvenih ukrepih (morda) po 7. členu konvencije ne bi bilo pristojno.
pogodba o prenosu nepremičnine - zastopanje brez pooblastila - naknadna odobritev pogodbe s konkludentim dejanjem - oblika pooblastila - pomanjkanje obličnosti - konvalidacija pogodbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava - ugoditev reviziji
Vrhovno sodišče je skozi sodno prakso že večkrat zavzelo stališče, da je tudi v primeru sklenjene pogodbe o prodaji nepremičnine možna konvalidacija pogodbe, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki. Predpisana izenačitev obličnosti pogodbe in pooblastila za podpis pogodbe v 75. členu OZ zato terja razlago, da je v primerih, ko je dopustna konvalidacija oblikovno pomanjkljive pogodbe, lahko pravno upoštevno tudi pooblastilo, ki ni izpolnjevalo predpisane obličnosti. Enako mora veljati tudi za pravni akt odobritve pogodbe po drugem odstavku 73. člena OZ.
tožbeni zahtevek na plačilo denarnega zneska - prevozna pogodba - kršitev pogodbe - trditveno in dokazno breme - nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi listinami (protispisnost) - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji
Kadar je o odločilnem dejstvu (v obravnavanem primeru o dopolnitvi domnevno nesklepčne tožbe) podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami, je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00071817
OZ člen 111, 111/2, 111/4, 190, 239, 239/2, 243, 243/1, 243/3. ZFPPIPP člen 261, 261/1. SPZ člen 132, 132/1. ZPP člen 374, 374/2, 374/3.
ugotovitev obstoja prerekane terjatve - pomanjkanje pravnega interesa za revizijo - zavrženje revizije - pogodba o finančnem leasingu - razveza pogodbe (odstop od pogodbe) - razveza (razdrtje) pogodbe zaradi neizpolnitve - učinek razvezane pogodbe - obogatitveni zahtevek - reparacijski zahtevek - odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - vrednosti predčasno vrnjenega predmeta leasinga - poplačilo obveznosti - pobot terjatev ob začetku stečajnega postopka - trditveno breme - prepoved komisornega dogovora - zavrnitev revizije
Položaj se pri poslih kot je operacija sale and lease back oziroma kombinacija pravnih poslov s podobnim učinkom v bistvenem razlikuje od položajev, ki se zasnujejo pri običajni pogodbi o finančnem leasingu.
V primeru razveze pogodbe zaradi dolžnikove neizpolnitve je upnik ostal lastnik stvari, kar je bil že ob sklenitvi običajne pogodbe o finančnem leasingu in za razliko od prej navedenih položajev lastninska pravica nanj ni prešla iz dolžnikove premoženjske sfere, temveč je upnik (za dolžnika) predmet lastninske pravice kupil od tretjega.
Princip poračuna koristi z odškodnino (compensatio lucri cum damno) ne konstituira zahtevka oškodovalca v razmerju do oškodovanca, temveč zavezuje le k ustreznemu upoštevanju pri odmeri odškodnine (prim. tretji odstavek 243. člena OZ). Takšno razumevanje odreka pomen okoliščini, da korist morda v okoliščinah primera presega odškodnino, ki bi jo bila pogodbi nezvesta stranka dolžna plačati zaradi kršitve pogodbe.
Institut neupravičene pridobitve zamejujejo drugi instituti obligacijskega prava, zlasti pogodba in delikt, poleg njiju tudi pravila stvarnega prava. Pravo neupravičene obogatitve naj namreč skrbi za harmonijo znotraj pravnega reda, ga dopolnjuje in izpopolnjuje, ne sme pa ogrožati njegove notranje skladnosti in rušiti ravnotežja. Zato je treba posebno pozornost nameniti odgovoru na vprašanje, ali institut neupravičene obogatitve v okoliščinah primera morda lahko izvotli pomen drugih upoštevnih pravil obligacijskega prava. Smisel in namen obogatitvenih zahtevkov ni niti obid niti dopolnjevanje pogodbeno urejene vsebine.
Dejstvo, da vrednost vrnjenega predmeta leasinga, ki je z njim zlita, presega odškodnino za škodo, ki je zaradi kršitve pogodbe in razveze pogodbe nastala leasingodajalcu, samo zase v okoliščinah primera ne utemelji zahtevka leasingojemalca iz naslova neopravičene obogatitve za plačilo tu obravnavanega presežka v razmerju do leasingodajalca.
Če bi v okoliščinah primera pritrdili utemeljenosti obogatitvenega zahtevka, bi (revizijsko) sodišče z institutom neopravičene obogatitve poseglo v pogodbeno opredeljeno vsebino pravic in obveznosti pravdnih strank.
POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00071486
ZPIZ-2 člen 190a, 193, 193/2. ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 155, 156. ZPIZ-2B člen 39.
zahteva za oceno ustavnosti - obvezno zavarovanje v prometu - obseg zavarovalnega jamstva - regresni zahtevek ZPIZ - prepoved povratne veljave pravnih aktov - sklep o prekinitvi postopka
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 39. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B), kolikor določa, da se 190.a člen in drugi odstavek 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) uporabljata za uveljavljanje odškodninske odgovornosti zavoda proti zavarovalnicam na podlagi pogodb o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki so bile sklenjene pred 1. 1. 2016.
pripor - koluzijska nevarnost - udeleženci postopka - priče - vplivanje na priče
Za obstoj koluzijske nevarnosti ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, kot je podana v vsaki zadevi, v kateri je treba zaslišati procesne udeležence, ampak morajo biti podane posebne, konkretne in specifične okoliščine, na podlagi katerih je mogoče a) z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že izkazal neko aktivnost v smeri začetka vplivanja na priče ali udeležence v postopku, oziroma b) utemeljiti realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec v bodoče vplival nanje in na tak način oviral potek kazenskega postopka. Le teoretična možnost vplivanja na priče ali navedba, da bo treba priče šele zaslišati, ne zadostuje za sklep, da so podani razlogi za pripor, teža kaznivega dejanja pa tudi ni tista posebna okoliščina, ki bi upravičevala bojazen, da bo obdolženi oviral kazenski postopek tako, da bo vplival na priče.
Niti iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa, niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obdolženec že kaj storil ali vsaj nakazal, da bo kaj storil v smeri vplivanja na priče. Iz pravnomočnega sklepa izhajajoče splošno dejstvo, da naj bi bilo v kaznivo dejanje udeleženih več oseb, s katerimi bi obdolženec lahko stopil v stik – kot to velja za vsako zadevo – oziroma da do odreditve pripora še niso bile zaslišane vse priče, samo po sebi ne zadošča za sklepanje o obstoju konkretne, realne in upravičene bojazni, da bi obdolženec na prostosti vplival na priče oziroma soudeležence.
trajanje pripora po vloženi obtožnici - sklep o podaljšanju pripora
Upoštevaje zakonsko ureditev, ki natančno določa maksimalni čas trajanja pripora po vložitvi obtožnice, v sklepu o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici ni treba navajati časa trajanja tega omejevalnega ukrepa.
odvzem premoženjske koristi - dejanski prejemki - pravna oseba - storilec - lastnik - zakoniti zastopnik - odklonilno ločeno mnenje
Vrhovno sodišče je že presodilo, da je v primeru, ko sicer premoženjsko korist formalno pridobi pravna oseba, vendar za njo v celoti stoji storilec, le-temu mogoče odvzeti premoženjsko korist kot njenemu posrednemu in dejanskemu pridobitelju. Takšna situacija je podana tudi v obravnavanem primeru, saj iz povzetih pravnomočnih ugotovitev izhaja, da je šla premoženjska korist sicer neposredno pravnima osebama, za katerima pa je stal obsojenec, saj je imel nad njima popolno oblast in je bil tako kot edini družbenik in zakoniti zastopnik teh družb dejanski in posredni prejemnik premoženjske koristi. Zato je razumna in zakonsko skladna presoja pravnomočne sodbe, da se premoženjska korist, ki izvira iz kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, v celotnem pravnomočno ugotovljenem obsegu naloži v plačilo obsojencu.
sporazum o priznanju krivde - sprejem sporazuma o priznanju krivde
Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali in pod katerimi pogoji je mogoč odstop od že sklenjenega, vendar s strani sodišča še ne preizkušenega oziroma sprejetega sporazuma o priznanju krivde.
Sporazum o priznanju krivde je po svoji naravi sklenjen dogovor (pogodba) med obdolžencem in državnim tožilstvom, ki je rezultat pogajanj med njima, pod katerimi pogoji bo obdolženec priznal krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe. Sklenjen sporazum (čeprav po svojem bistvu pomeni način konsenzualnega reševanja kazenskih zadev) sam po sebi še ne pomeni obsodilne sodbe le zato, ker z njegovo vsebino soglašata obe stranki. Potrebna je namreč naknadna kontrola izpolnjevanja vseh v zakonu določenih formalnih in vsebinskih pogojev ter njegova legitimacija, ki je udejanjena s tem, da ga sprejme sodišče.
Če volja ene od strank sporazuma za njegovo ohranitev (s takšnega ali drugačnega razloga) ni izražena, sodišče takšnega sporazuma na predobravnavnem naroku ne sme sprejeti. Kot utemeljeno zaključuje sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, bi v nasprotnem primeru sodišče voljo ene ali obeh strank nadomestilo s svojo, s čimer bi se postavilo v vlogo stranke sporazuma. Takšna procesna situacija ne bi bila le v nasprotju z ločenostjo funkcij sojenja in pregona, temveč bi bila tudi v nasprotju s temeljno vlogo sodišča pri presoji sprejema sporazuma o priznanju krivde.
Učinki sporazuma nastopijo šele, ko sodišče na predobravnavnem naroku (oziroma, če je bil sporazum sklenjen pozneje, na glavni obravnavi) preveri soglasje volj strank in vsebino sporazuma. V nasprotnem primeru bi že sama sklenitev sporazuma do določene mere ustvarjala učinke res iudicata, pristojnost sodišča pa bi bila omejena zgolj na presojo vsebine sporazuma, ne pa tudi na njegovo bistvo, ki je ravno v soglasju volj obeh strank.
Stranki lahko od sporazuma odstopita (ne da bi za to navajali posebne razloge) do njegove sodne presoje na predobravnavnem naroku oziroma, če je bil sporazum sklenjen pozneje, na glavni obravnavi.