KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073625
ZKP člen 496, 496/1, 496/2. KZ-1 člen 70a, 70a/1, 70a/2.
varnostni ukrep - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - kontradiktornost postopka - pravica do izjave
Presoja o tem, ali bo sodišče pred odločitvijo o potrebnosti nadaljnjega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zaslišalo storilca, je vedno stvar presoje sodišča, ki glede trajanja ali spreminjanja tega ukrepa praviloma odloča na podlagi mnenja zdravnikov, ki v času izvajanja ukrepov spremljajo storilčevo zdravstveno stanje. Načelo kontradiktornosti je odraz predpostavke, da se resnica najbolje manifestira v soočenju nasprotujočih stališč, kar še posebej velja, ko postopek pred sodiščem teče na podlagi predloga. Storilcu omogoči priti do besede v postopku in preprečuje, da bi postal le njegov predmet.
Izvenobravnavna sodnica je o nadaljnji potrebnosti izrečenega varnostnega ukrepa odločala po uradni dolžnosti, ko za manifestiranje pravice v postopku ni bilo potrebno soočenje stališč morebitnega predlagatelja postopka in storilke. Sodišče je priskrbelo poročilo UKC Maribor o poteku storilkinega zdravljenja, ki je predstavljalo edino novo procesno gradivo, s katerim stranke postopka predhodno niso bile seznanjene. Zaradi uresničitve pravice do izjave ga je posredovalo v izjavo storilki in njenemu zagovorniku, ki sta se s poročilom v postopku imela možnost seznaniti in se do njega opredeliti, storilka pa je uresničila svojo pravico do izjave.
Tako kot je potrebnost zaslišanja storilca vedno stvar presoje sodišča, je stvar njegove presoje vedno tudi ocena, ali je poleg mnenja zdravnikov, ki spremljajo storilčevo zdravljenje, treba opraviti še njihovo zaslišanje ali pridobiti dodatna izvedenska mnenja.
ZKP člen 15, 94, 94/1, 98.a, 420, 420/1, 420/4, 422/2.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - separatni stroški
Edini namen vložitve zahteve je v tem primeru obremenitev Vrhovnega sodišča in poskus povzročitve zastoja v kazenskem postopku zaradi kopičenja funkcionalno pristojnih sodišč, ki naj vodijo postopek in odločajo o obrambnih zahtevkih. Vložitev obravnavane zahteve ima hkrati vse znake navideznega uveljavljanja pravice do sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem. Na takšna ravnanja se je Vrhovno sodišče dolžno odzvati (15. člen ZKP), tudi z odločitvijo o obveznosti plačila stroškov, ki naj bremenijo tistega, ki jih povzroči z zlorabo procesne pravice. Pri tem ni pomembno, da vložnik pravice do vsebinske obravnave vložene zahteve niti ni imel. Zadošča že, da je lahko – na podlagi drugega odstavka 422. člena ZKP – pričakoval obravnavo vloge in odgovor Vrhovnega sodišča. Nastali stroški so torej posledica vložnikovega ravnanja, ki je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in prepovedi zlorabe procesnih pravic in neodvisno od izida kazenskega postopka, h kateremu (prav zaradi izključenega dostopa do Vrhovnega sodišča) vložnik s svojo vlogo ne more nikakor prispevati.
Ta izhodišča je Vrhovno sodišče vrednotilo z upoštevanjem podatkov o zapletenosti in teku kazenskega postopka, v katerem morajo sodišča odgovoriti na veliko število obrambnih vlog, z večjim številom udeležencev na strani obrambe, in hkrati skrbeti za vodenje postopka brez nepotrebnega odlašanja. To so okoliščine, v katerih se bremenu sodišč še posebej poudarjeno pridružuje dolžnost vseh udeležencev, da se vzdržijo dejanj, ki bi bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti in ki bi pomenila zlorabo procesnih pravic. Iskanje dostopa do Vrhovnega sodišča, ki ga ob jasnih določbah prvega in četrtega odstavka 420. člena ZKP nikakor ni mogoče doseči, v takšnih razmerah narekuje, da se tudi Vrhovno sodišče odzove na način, ki mu je na razpolago v skladu z določbami ZKP.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - obrazložitev sodbe - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje - pravica do pritožbe - predobravnavni narok - predlog za izločitev dokazov - izločitev sodnika višjega sodišča - pravica do nepristranskega sojenja - prikriti preiskovalni ukrepi - nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem - tajno delovanje - privilegij zoper samoobtožbo - pravice obrambe - pravica do zaslišanja obremenilnih in razbremenilnih prič - poročilo tajnega policijskega sodelavca kot dokaz - zahteva za izločitev sodnika - zavrženje zahteve za izločitev - tajno opazovanje - ustno dovoljenje - ustni predlog
Sodišču prve stopnje se do predloga za izločitev dokazov, ki je bil podan na predobravnavnem naroku in o katerem sta prvo in drugostopenjsko sodišče odločili s posebnim sklepom, v sodbi ni treba ponovno opredeljevati.
Višje sodišče lahko o nezakonitosti dokazov odloča dvakrat: v primeru pritožbe zoper sklep predsednika senata v fazi predobravnavnega naroka in pri preizkusu pritožbe zoper sodbo. Obseg presoje pri preizkusu sodbe se od preizkusa v fazi predobravnavnega naroka razlikuje, saj je lahko višje sodišče soočeno z drugačnim dejanskim stanjem, ugotovljenim na glavni obravnavi, poleg tega mora na kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti. Na navedbe v pritožbi zoper sodbo, ki so identične navedbam iz pritožbe zoper sklep iz faze predobravnavnega naroka, je v predmetni zadevi višje sodišče odgovorilo s sklicevanjem na razloge prejšnjega sklepa. Navedeno ne pomeni, da je senat višjega sodišča preizkušal sklep, izdan v fazi predobravnavnega naroka. Izločitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP zato ni podan.
Obseg obrazložitve, ki jo mora sodišče podati v odgovor, je odvisen od navedb, ki jih je v predlogu za izločitev dokazov podala stranka postopka.
Državni tožilec se lahko v predlogu za odreditev ali podaljšanje prikritih preiskovalnih ukrepov sklicuje na že izdane odredbe preiskovalnega sodnika, če predlaga izvajanje ukrepov, ki pomenijo vsebinsko nadaljevanje že odrejenih ukrepov, posebej v primeru, ko je predlog podan ustno, saj bi bil v nasprotnem primeru izničen pomen hitrega postopanja v situaciji, ki terja hitro ukrepanje. S tem ko državni tožilec tvega, da se bodo (zaradi sklicevanja v predlogu na predhodne odredbe) morebitne kršitve ob njihovi izdaji zrcalile v kasnejših odredbah, je tudi obrambi zagotovljena možnost, da si z zatrjevanjem kršitev v postopku ob izdaji predhodnih odredb, na katere se predlog tožilca sklicuje, zagotovi varstvo jamstev 22., 23. in 29. člena Ustave.
Presoja dovoljenosti uporabe izjav nadzorovane osebe, ki jih je ta podala tajnemu delavcu v okviru tajnega delovanja, je odvisna od tega, ali je bilo ravnanje tajnega delavca dejansko (ekvivalenčno) prikrito zbiranje obvestil od nadzorovane osebe. Samo, če tajni delavec na to s svojim ravnanjem vpliva in nadzorovana oseba poda obremenilne izjave, katere niso bile pridobljene spontano, temveč z aktivnim izkoriščanjem preslepitve nadzorovane osebe, gre za pomeni nedopusten poseg v pravico do molka in privilegij zoper samoobtožbo.
Varovanje anonimnosti in s tem osebne varnosti izvajalcev tajnih opazovanj lahko pomeni opravičljiv razlog za opustitev neposrednega zaslišanja oseb, ki so ukrep tajnega opazovanja izvajale.
Stranka trditvenega bremena o tem, da je bil z ukrepom, odrejenim v predkazenskem postopku, kršen zakon, ne more prevaliti sodišče, od katerega ni mogoče pričakovati, da bo v sodbi samo ponovno ugotavljalo zakonitost odredb istega sodišča.
Višje sodišče je s tem, ko se ni opredelilo do v pritožbi zatrjevanega nezakonitega pridobivanja dokazov v predkazenskem postopku, kršilo obsojenčevo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.
Odločitev o zavrženju zahteve za izločitev sodnikov obramba lahko izpodbija v pritožbi zoper sodbo.
Državni tožilec lahko da ustno dovoljenje za tajno opazovanje z namenom ugotavljanja identitete osebe, ki je prišla v stik z osebo, zoper katero se ukrep tajnega opazovanja že izvaja. Ključno za presojo, ali je bil ukrep izveden zakonito je, ali ga je policija izvajala na način, ki bi lahko dal relevantne podatke za identifikacijo neznane osebe.
ZŠtip-1 člen 3, 3-13, 3-14, 9, 9/1, 9/2, 9/3, 13. ZVis člen 33, 36, 70. ZPP člen 380, 380/1.
dodelitev državne štipendije - absolventski staž
Vprašanje, ali gre za prvo dodelitev štipendije v smislu tretjega odstavka 9. člena ZŠtip-1, se presoja glede na izobraževalni program, v katerega je vlagatelj za dodelitev štipendije vpisan.
Dodatno študijsko leto, ki ga študent vpiše po končanem izobraževalnem programu (zaradi pridobitve absolventskega staža), ni leto v okviru izobraževalnega programa, temveč leto po izteku izobraževalnega programa.
OZ člen 140, 140/1, 179, 179/1. ZDR-1 člen 8, 46, 47. ZNPPol člen 33, 48. ZDD-1 člen 32.
trpinčenje na delovnem mestu - poligrafsko testiranje - privolitev oškodovanca - svobodna volja - odškodnina za nepremoženjsko škodo - osebnostne pravice - pravno priznana škoda
Privolitev tožnic v poligrafsko testiranje je bila dana v okviru delovnega razmerja kot razmerja, ki ga opredeljuje tudi podrejen položaj delavca v razmerju do delodajalca. Upoštevajoč to značilnost delovnega razmerja, ZDR-1 med obveznostmi delodajalca še posebej poudarja varovanje delavčeve osebnosti in zaščito delavčeve zasebnosti, varovanje njegovega dostojanstva in varstvo osebnih podatkov (46., 47. in 48. člen ZDR-1). Zaradi takšne narave delovnega razmerja je treba tudi privolitev delavca v poligrafsko testiranje oziroma pridobitev njegovega informiranega soglasja, ki je nujno, da bi se takšno testiranje sploh lahko izvedlo, presojati posebej strogo.
Tožnici sta imeli pomisleke glede privolitve v testiranje zaradi občutka posredne prisile, da se v primeru odklonitve privolitve ne bi izkazali kot ''storilki'' glede anonimke. To pomeni, da privolitev tožnic v poligrafsko testiranje ni bila svobodna, uporaba poligrafa pa je bila že iz tega razloga nedopustna.
obvestilo o seji pritožbenega senata - obvestilo o pritožbeni seji - postopek proti mladoletnikom
Spoznanje predsednika senata ali senata o koristnosti navzočnosti na seji sodišča druge stopnje je v navedenem četrtem odstavku 485. člena ZKP omejeno le na mladoletnika, ne pa tudi na državnega tožilca in zagovornika, za katera a contrario velja, da morata biti o seji obveščena enako kot je to določeno v rednem kazenskem postopku po prvem odstavku 378. člena ZKP. Razlika je le, da prvemu obvestila ni treba zahtevati, drugi je to dolžan storiti, zahteve pa mu v nasprotju s tolmačenjem drugostopenjskega sodišča ni treba posebej utemeljevati.
kaznivo dejanje zalezovanja - zakonski znaki - opis dejanja
Pri presoji, ali konkretni opis kaznivega dejanja ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja, je potrebno izhajati neposredno iz razlage abstraktnega dejanskega stanu.
Konkretizaciji zakonskega opisa kaznivega dejanja je zadoščeno z navedbo, da je obsojenec v natančno časovno opredeljenem obdobju oškodovanki poslal preko 1500 posameznih sporočil in večkrat zahajal tudi pred njeno delovno mesto. Za kaznivost ravnanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1 je odločilno, da je komunikacija vsiljiva, ni pa odločilno, kakšna je vsebina te komunikacije.
Ugotoviti gre, da storilka psa ni nenadzorovanega pustila na cestnem zemljišču. Kot je bilo pravnomočno ugotovljeno, je storilka psa spustila z verige, tako da se je prosto, povsem nenadzorovano gibal po javnih površinah v okolici in prišel tudi do ceste, na kateri je prišlo do usodnega trčenja. Pritrditi gre vložnici, da takšno storilkino ravnanje ustreza zakonskim znakom prekrška po 18. točki prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 46.a člena in v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena ZZZiv. Tretji odstavek 11. člena ZZZiv kot specialni predpis namreč določa, da mora skrbnik psa na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu. Fizičnega varstva psa s povodcem storilka, glede na opis prekrška, ko je psa spustila z verige in se je pes sam nenadzorovano gibal po javnih površinah v okolici ter pritekel na cesto, ni zagotovila.
Področje javnega naročanja periodičnih storitev je urejeno tako, da naročnika obvezuje, da že pred oddajo javnega naročila oceni njegovo predvideno („ocenjeno“) vrednost, saj lahko zavezanec šele na tej podlagi ugotavlja, ali je dosežena mejna vrednost iz prvega odstavka 21. člena ZJN-3. Naročnik lahko torej šele po opravljeni predhodni oceni vrednosti javnega naročila spozna, za katera javna naročila je treba uporabiti določbe ZJN-3 ter zanje izpelje, če je treba, ustrezen postopek po ZJN-3.
Obdolžencu se s tem, ko se mu očita nezakonita oddaja javnega naročila za periodične storitve, logično očita tudi, da predhodno ni ocenil pričakovane vrednosti tega naročila, ki je v konkretnem primeru presegala mejno vrednost iz prvega odstavka 21. člena ZJN-3. Vse to pomeni, da so bili v konkretnem primeru zakonski znaki prekrška iz 2. točke prvega odstavka 111. člena ZJN-3 izpolnjeni že s podpisom prve naročilnice v januarju 2019, zato kasnejša sklenitev ustrezne pogodbe za storitve čiščenja po postopkih ZJN-3 ne more odpraviti protipravnega stanja, ki ga je obdolženec povzročil z oddajanjem naročilnic med januarjem in septembrom leta 2019.
Jezikovna razlaga desetega odstavka 24. člena ZJN-3 sporoča, da je treba pri oceni vrednosti javnega naročila upoštevati skupno ocenjeno vrednost zaporednih javnih naročil, oddanih v 12 mesecih po prvi dobavi ali izvedbi.
ZUS-1 člen 13, 13/2, 13/2-1, 13/2-2, 75, 75/3, 85, 85/1, 85/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-1. ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11.
dopuščena revizija - odločanje po sodniku posamezniku - denarna vrednost - nepravilna sestava sodišča - očitna kršitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka - drugi dohodek - povečanje vrednosti premoženja - aktivno ravnanje - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel) - prenos premoženja - dohodnina
Pristojnost sodnika posameznika je vedno izključena, če vrednost predmeta v zadevah, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, četudi pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje. V takih zadevah je izključena možnost uporabe izjeme po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. V razmerju med prvo in tretjo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 ne gre za alternativno določena pogoja za odločanje po sodniku posamezniku.
Takšna razlaga obstoječe zakonske ureditve je skladna tudi z načelom zožujoče razlage izjem. Odločanje po sodniku posamezniku v upravnem sporu je bila po tedaj veljavni ureditvi namreč izjema od senatnega sojenja, ki jo je treba razlagati restriktivno v korist senatnega sojenja.
Načelo zakonitosti in ustavna skladna razlaga preprečuje, da bi se določba 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 uporabljala kot nadomestna določba, ki bi služila kot podlaga za obdavčitev vsega, česar zakonodajalec ni opredelil kot obdavčljiv dohodek v okviru urejanja obdavčitve posameznih vrst dohodkov. Gre za določbo, ki obdavčuje svojo vrsto dohodkov, t.i. sui generis dohodke, ki jih po njihovih značilnostih ni mogoče opredeliti kot nobeno drugo vrsto dohodka. Značilnost teh dohodkov pa je, da povečujejo premoženje (ekonomsko moč) fizične osebe (prejemnika), če jih je ta dejansko dosegla s svojo aktivnostjo in s ciljem povečanja svojega premoženja.
V okvir obdavčitve z dohodnino kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 zato ne spada tudi obdavčitev prejemka, za katerega ni ugotovljeno, da bi bil dosežen z aktivnostjo davčnega zavezanca in s ciljem povečanja premoženja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00071691
URS člen 26. ZZZDR člen 107, 107/1, 108, 109, 110, 111. ZPP člen 286, 286/4.
odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost zavoda - odsvojitev premoženja otrok - odobritev pravnega posla s strani centra za socialno delo - soglasje Centra za socialno delo (CSD) - varstvo koristi otroka - zakoniti zastopnik otroka - protipravno ravnanje - dolžna skrbnost - obstoj vzročne zveze - adekvatna vzročnost - trditveno breme - prekluzija - revizijska novota - zavrnitev revizije
Čeprav gre za isti historični dogodek, je treba vzročno zvezo med opustitvami v fazi odobritve pogodbe na eni in v izpolnitveni fazi pogodbe na drugi strani utemeljiti z različnim sklopom dejstev. Trditve o specifičnih okoliščinah primera, ki zapolnjujejo vrzel v verigi med seboj povezanih vzrokov v fazi odobritve pogodbe, so revizijska novota. Tožnik jih je podal, potem ko je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi prve toženke in drugega toženca ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, je tožbeni zahtevek zoper njiju zavrnilo z utemeljitvijo, da vloge CSD v postopku odobritve pravnega posla glede na 111. člen ZZZDR ni mogoče razumeti tako široko, da bi morala skrbeti tudi za izpeljavo odobrenega pravnega posla.
Ker tožnik dejanskih okoliščin v fazi odobritve pogodbe, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o obstoju vzročne zveze, ni pravočasno zatrjeval, jih Vrhovno sodišče pri presoji ne sme uporabiti. Revizijska presoja vzročne zveze zato lahko ostane le taka, kot je bila.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00071049
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 8. OZ člen 86, 88, 88/1. ZVPot člen 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - sklenitvena pogodbena faza - pravo EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - kondikcijski zahtevek - ugoditev reviziji
Ugotovljeno je bilo, da je bilo obdobje petih let pred sklepanjem spornih kreditnih pogodb izrazito ugodno za evrsko valuto v razmerju do CHF, medtem ko je na drugi strani Banka Slovenije v svojem poročilu namenjenem poklicnim deležnikom prikazala graf za 25-letno obdobje, z izrazito koristjo v prid CHF. Poleg tega so bili naslovniki poročila še dodatno opozorjeni, da je mogoče pričakovati dvig vrednosti CHF. Tožnik je bil tako seznanjen le z zanj ugodnim trendom. Ob dejstvu, da je bil na tisti točki njegov mesečni obrok nižji kot bi bil ob najemu kredita v evrih, navedena pojasnila niso odražala dejanskega obsega tveganja.
Drži, da je sodišče ugotovilo, da je bil narejen izračun, če bi tečaj zanihal navzgor in navzdol, ter "da to ni bilo le za par EUR razlike", kot so izpovedale pri toženki zaposlene priče. Vseeno pa tako pavšalna ugotovitev ne zadostuje za zaključek, da je bil tožniku predstavljen izrazito slab scenarij apreciacije CHF.
Vrhovno sodišče zato lahko zaključi, da se na podlagi podanih pojasnil tožnik ni mogel zavedati dejanskega obsega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem obdobju odplačevanja kredita. Zato sploh ni bil v položaju, ko bi lahko sprejel informirano odločitev, ne glede na to kakšna bi slednja nato bila.
Pojasnilna dolžnost torej ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, s tem pa je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, se tako šteje za nepoštenega in s tem ničnega (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino pogodbe, pa ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00071692
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1. ZVPot člen 23, 23/2, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. OZ člen 88, 88/1.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - alternativnost pogojev - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - slaba vera banke - razlaga ZVPot - evropsko pravo - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ugoditev reviziji
Strokovnjaku, kot je banka, mora biti znano, da so gospodarske krize običajen del ekonomskega cikla in da povzročijo močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju; od banke ni mogoče zahtevati, da bi morala ta bodoča gibanja napovedati za celotno dolgo obdobje vračanja kredita, bi pa morala kreditojemalce opozoriti, da jih ni mogoče napovedati in jim predstaviti »črni scenarij.« Ali, kot pravi Ustavno sodišče, mora kreditodajalec pojasniti kreditojemalcu vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute in povečanja tujih obrestnih mer na obroke za odplačilo kredita.
priposestvovanje stvarne služnosti - nepravo priposestvovanje stvarne služnosti - tek priposestvovalne dobe - prekinitev - nasprotovanje izvajanju služnosti - vložitev odgovora na tožbo - ugoditev reviziji
Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je z vidika časovnih meja pravnomočnosti za ugoditev ugotovitvenemu zahtevku za obstoj služnostne pravice pomemben obstoj pravice oziroma pravnega razmerja v času zaključka glavne obravnave. Vendar je napačna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da je priposestvovalna doba tekla kljub vložitvi odgovora na tožbo, ker mora biti nasprotovanje lastnika služečega zemljišča dejanske narave, da prepreči priposestvovanje. Nasprotovanje izvrševanju služnosti je lahko dejansko ali pravno. Pomembno je le, da je nasprotovanje drugi stranki izraženo jasno in nedvoumno. Vložitev odgovora na tožbo, v katerem lastnik služeče nepremičnine nasprotuje tožbenemu zahtevku in s tem samemu obstoju služnosti pomeni tudi jasno in nedvoumno nasprotovanje izvrševanju služnosti, kar pomeni, da prekine tek priposestvovalne dobe.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - USTAVNO PRAVO
VS00071693
URS člen 30. OZ člen 132, 168, 168/3. ZKP člen 538, 538/1, 542, 542/1.
povrnitev premoženjske škode - odškodnina zaradi neupravičenega odvzema prostosti - denarna odškodnina za premoženjsko škodo - povrnitev izgubljenega dobička - čisti dobiček družbe - aktivna legitimacija družbenikov gospodarske družbe - enoosebna družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - zavrnitev revizije
Ustava v 30. členu določa, da ima, kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu. Navedeno pomeni, da država odgovarja za škodo, ki jo je utrpela oseba, ker ji je bila prostost sicer odvzeta zakonito, a je bil nato kazenski postopek zoper njo ustavljen. Gre za javnopravno odškodninsko odgovornost države za škodo, ki ne izhaja iz protipravnega izvajanja oblasti oziroma za odškodnino za odvzem prostosti, ki je bil kljub zakonitosti postopka neutemeljen. Pravica do odškodnine iz tega naslova je izraz človekove pravice do osebne svobode (prostosti) in je tudi konvencijsko zagotovljena (3. člen Protokola št. 7 k EKČP).
Po prvem odstavku 538. člena ZKP ima pravico do odškodnine tisti, ki je bil neupravičeno obsojen ali mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost, torej fizična oseba. Za zahtevke po določbah XXXII. poglavja ZKP je izključena aktivna legitimacija družbe.
OZ člen 360. ZZUSUDJZ člen 3, 3/1. URS člen 14, 23.
vračilo štipendije - zastaranje terjatve - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - COVID-19 - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - prvi val - prožna razlaga pravil o zastaranju - dopuščena revizija - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
V času od 12. 3. 202o do 31. 5. 2020 so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ. Razglašena epidemija in na njeni podlagi izvedeni ukrepi so trajali tako kratek čas, da pravna varnost in varstvo toženke zaradi zadržanja zastaranja ne moreta biti prizadeta. Na drugi strani neupoštevanje okoliščin epidemije covid-19 in sprejetih ukrepov, predvsem pa njihov širši namen in poudarjeno varstvo družbe kot takšne, ob pretogi uporabi pravil o zastaranju na strani tožnice pomeni popolno izgubo pravice do sodnega varstva.
Sodišče mora morebitni obstoj posebnih okoliščin obravnavanega primera ovrednotiti z vidika 360. člena OZ, sicer krši pritožnikovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave oziroma 6. člena EKČP. Zastaranje je neločljivo povezano z učinkovitostjo uveljavljenega pravnega sredstva. Pravila zastaranja zahtevajo prožno razlago, kontekstualni pristop. Pri njihovi razlagi je treba upoštevati tako splošni kontekst kot tudi specifičnost okoliščin obravnavnega primera. Pretoga razlaga pravil o zastaranju je protiustavna.
Ker začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 113.a in 113.b členu ZP-1 ne pomeni posega v veljavnost listine, ki jo je izdal organ tuje države, in ker ukrep zasleduje namen takojšnje izločitve nevarnih voznikov iz cestnega prometa s ciljem zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja, ga je mogoče izreči tudi imetnikom tujih vozniških dovoljenj.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. URS člen 18, 120. ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 527, 528, 530.
izročitev obdolženca tuji državi - sklep o ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za izročitev - dovolitev izročitve tujca tuji državi - dovoljenje ministrstva - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - ponovna presoja pogojev - dopuščena revizija - zahteva za oceno ustavnosti - absolutna človekova pravica - presoja ex nunc - ugoditev reviziji
Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon – oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti.
Navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.
V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP pravnomočno odločilo, da zatrjevana kršitev te ustavne pravice ni podana, morebitni obstoj kršitve te pravice vselej dolžan preverjati tudi minister, kar dopolnjuje materialnopravno podlago za njegovo odločanje. V obravnavani zadevi to torej pomeni, da mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve ugotoviti (tudi), da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, kar sicer določa navedena zakonska norma ZKP le za sodno presojo pogojev za izročitev
V času storitve kaznivih dejanj iz drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je veljal KZ-1, ki je po prenovi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah (Ur. l. RS, št. 9/11 z dne 14.11.2011) v prvem odstavku 170. člena določal kot kaznivo tisto ravnanje, pri katerem je storilec prisilil osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenem spolnem ravnanju tako, da je uporabil silo ali da ji je zagrozil z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri takšnem zakonskem opisu bistvo uporabljene sile ni bilo v njeni vsebini oz. specifičnosti, temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača.
Po opisu dejanja v 1. točki drugega dela izreka prvostopenjske sodbe je bila vsebina uporabljene sile v teži obsojenčevega telesa, ko je legel na oškodovanko in se ta ni mogla osvoboditi, v 2. točki tega dela izreka pa v obsojenčevem predhodnem nasilnem naslonu oškodovanke na ploščice v kopalnici in s pritiskom njenega telesa ob ploščice. Da pri takšnih opisih uporabljena sila ne bi bila podana, je zmotno, kot je zmotno vložničino zatrjevanje, da oškodovanka po opisani uporabi sile, v spolno občevanje ni bila prisiljena. Že zato, ker gre v obeh primerih za grobo silo, ki je po opisih oškodovanki bodisi onemogočila, da se je te sile osvobodila, ali da se zaradi sile ni mogla premikati, čemur je takoj nato sledilo še spolno občevanje.
Res je, da je po 29. členu Ustave in tretjem odstavku 6. člena EKČP posamezniku zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in res je, vložničin dokazni predlog ni bil brez obrazloženih podlag. Toda navedeni zagotovili še ne ustvarjata dolžnosti sodišča, da mora, čeprav procesno popolnemu dokaznemu predlogu, brezpogojno slediti. Odločilna je še vsebina dokaznega predloga, ki jo sodišča, skladno s sodniško neodvisnostjo iz 125. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP, po prvem odstavku 18. člena ZKP prosto presojajo. Posledica je, da sta pozitivna in negativna odločitev o dokaznem predlogu enakovredni, le da je treba slednjo po sedmem odstavku 364. člena ZKP posebej obrazložiti.
Razlogi o odločilnih dejstvih v drugostopenjski sodbi praviloma ne morejo biti navedeni na način, kot v prvostopenjski sodbi. To je posledica razlike o predmetu odločitve in načinu obravnavanja zadeve, ko sodišče prve stopnje odloča o obtožbi tako da po prvem odstavku 355. člena ZKP opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, nakar mora po sedmem odstavku 364. člena ZKP določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali za nedokazana in iz katerih razlogov. Sodišče druge stopnje ne odloča o obtožbi, temveč o pritožbi ter z izjemo obravnave po prvem odstavku 380. člena ZKP, na seji, na kateri se dokazi ne pretresajo. Zgradba in zlasti vsebina drugostopenjske sodbe sta v tem primeru različni in ju je kot takšni treba presojati z vidika že obravnavane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka, 371. člena ZKP, kot z vidika zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 395. člena ZKP.
Odgovor na revizijsko vprašanje, ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je ureditev uvoza v garažo, ki tožniku ne omogoča parkiranja njegovega osebnega vozila, zgolj stvarna napaka ali gre za neizpolnitev pogodbe o dokončanju del in odpravi napak, nam ponuja kavza konkretne pogodbe. Ker je bilo bistvo konkretne pogodbe, da tožnik ne udejanji zakonske poti za odpravljanje stvarnih napak, se pa zato toženec pod pretnjo pogodbene kazni zavezuje v roku odpraviti konkretno ugotovljene stvarne napake, je na dlani, da neodprava relativno samostojne stvarne napake ustreza pojmu (delne) neizpolnitve te, druge pogodbe.