CARINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00069954
OZ člen 131, 964, 965.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - zavarovalna pogodba - splošni pogoji - zavarovanje pred odgovornostjo (premoženjsko zavarovanje) - direktna tožba oškodovanca - prostovoljno zavarovanje - neobstoj protipravnega ravnanja - splošni pogoji kot del zavarovalne pogodbe - kogentne zakonske določbe - nenadni in presenetljivi dogodek - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku predstavlja (tudi) določilo 54. člena Splošnih pogojev, ne glede na to da tožnik kot tretji ni bil pogodbena stranka zavarovalne pogodbe. To določilo je po vsebini zavarovanje pred odgovornostjo (964. in 965. člen OZ). Tretji kot oškodovanec vstopi v zavarovalno razmerje v trenutku nastanka zavarovalnega primera in ima kot upravičenec lastno pravico in direktno tožbo do zavarovalnice, vendar le v obsegu, ki ga določa zavarovalna pogodba. Vsebina zavarovalne pogodbe in splošni pogoji kot njen sestavni del so torej (primarno) materialno pravo, ki v razmerju med oškodovancem in zavarovalnico narekuje presojo, ali je zavarovalni primer nastal in kakšna oziroma kolikšna škoda je krita.
Vendar pa so Splošni pogoji (le) del materialnega prava, drugi del materialnega prava, ki ga je treba pri zavarovanju proti odgovornosti uporabiti, pa so določila OZ o odškodninski odgovornosti. Z zavarovanjem proti odgovornosti je zavarovanec varovan pred odškodninskimi zahtevki tretjih in v tem je tudi primarni pomen tovrstnega prostovoljnega zavarovanja ne glede na to, da ima pomembno vlogo tudi v zaščiti oškodovanca. V naslednjem koraku je zato treba presoditi, ali bi imel oškodovanec utemeljen odškodninski zahtevek zoper zavarovanca.
povrnitev nepremoženjske škode - zastaranje odškodninske terjatve - oblike nepremoženjske škode - zastaranje zahtevka - začetek teka zastaralnega roka - pretrganje zastaranja - načelo pravne varnosti - negotovost pravnega položaja - ugoditev reviziji
(Praktični) razlogi, ki bi utemeljevali opisano umet(el)no cepitev človekovega trpljenja med različnimi oblikami nepremoženjske škode pri odmeri višine denarne odškodnine, pri opredelitvi začetka teka zastaranja škode ne vzdržijo presoje.
Odločilno težo pri tem igra dejstvo, da pravo oškodovancu nalaga posebno skrbnost glede zastaranja. Oškodovanec (brez pomoči izvedencev ali sodišča) je namreč tisti, ki mora spremljati in oceniti, kdaj so podani elementi, ki mu omogočajo uveljavitev odškodninskega zahtevka. Pričakovanje, da bi prava nevešči posameznik razločeval različne pojavne oblike (lastnega) duševnega trpljenja (po možnosti še v času zdravljenja po zanj travmatičnem dogodku), kot to s pomočjo medicinske znanosti počne pravo, je neživljenjsko, nerazumno in pretirano.
S cepitvijo začetka zastaralnega roka, tako da bi zastaranje za posamezne oblike nepremoženjske škode nastopilo ločeno, bi se v nasprotju z načelom pravne varnosti nesorazmerno povečala negotovost pravnega položaja oškodovanca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00068912
ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2. URS člen 22, 26. OZ člen 133, 133/3.
odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - imisije - hrup zaradi prometa - javnopravna odškodninska odgovornost države - spremenjena pravna podlaga - bistvena kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje - sodba presenečenja - pravica do izjave - ugoditev reviziji
Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na spremenjeno pravno podlago. Ni je več utemeljilo na podlagi 133. člena OZ, temveč na podlagi 26. člena Ustave RS. Ta zahteva predvsem odgovor na vprašanje ali je država ravnala protipravno in je pri tem treba imeti pred očmi tehtanje nasprotujočih interesov pravdnih strank. Tožnikoma pa ni omogočilo, da se izjavita o novi drugačni materialnopravni podlagi, katere do sedaj nista zatrjevali, niti je prej ni zatrjevala katera od drugih pravdnih strank, na možnost uporabe te pravdne podlage, pa kot izhaja iz podatkov spisa - ob neizkazanosti lastne nezadostne neskrbnosti, nista mogli in morali računati. Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča se je namreč spremenila šele potem, ko je postala odločitev v obravnavani zadevi že pravnomočna. Soočena sta bila torej s sodbo presenečenja pred sodiščem druge stopnje.
OZ člen 190, 190/1, 198. SPZ člen 37, 37/1, 38, 38/1, 95, 95/2. URS člen 33. ZKL-1 člen 30, 30/2. ZIN člen 32, 32/1, 32/1-1.
neupravičena obogatitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - predpostavke za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve - prikrajšanje - poseg v lastninsko pravico - prepoved uporabe, izrečena z inšpekcijsko odločbo - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Kljub tehtnim argumentom v prid zožujoče razlage pojmov prikrajšanja in vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem, Vrhovno sodišče odklanja načelno stališče, da prikrajšanje ni predpostavka verzijskega zahtevka zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist. Kot že poudarjeno, je razlog za to v umeščenosti instituta uporabe tuje stvari v 3. oddelek OZ: "Neupravičena pridobitev". Splošno pravilo (190. člen OZ), ki velja za vse oblike neupravičenih obogatitev (vse oblike kondikcij in verzij), torej tudi za uporabo tuje stvari v svojo korist, je uvrščeno v 1. odsek 3. oddelka OZ. Določba 198. člena OZ je umeščena v 2. odsek z naslovom "Pravila vračanja", kar napotuje na sklep, da ureja le pravilo, kaj se pri tej obliki verzije vrača.
Zožujoča razlaga zahteva, da je prikrajšanje, enako kot obogatitev, vsaj potencialno oziroma hipotetično. Da bi lastnik stvari lahko zahteval uporabnino za neupravičeno uporabo njegove stvari, bi moral imeti vsaj hipotetično možnost, da bi to stvar lahko tudi sam uporabljal (ali na njej kako drugače izvrševal svoja lastninska upravičenja). To pa je tudi izhodišče za opredelitev pravne vzročnosti kot predpostavke neupravičene obogatitve. Vzrok prikrajšanja je lahko le tista obogatitev (korist), ki je dostopna tudi lastniku (oziroma imetniku druge pravice, da stvar uporablja sam).
Vsaka neutemeljena uporaba tuje stvari v svojo korist pomeni poseg v lastninsko pravico (in hkrati tudi v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS). To pa praviloma pomeni tudi prikrajšanje lastnika, saj se domneva, da ima ta vselej hipotetično možnost stvar uporabiti tudi sam (ali na njej kako drugače izvrševati svoja lastninska upravičenja). Navedena domneva pa vendarle ni absolutna. Obstajajo namreč primeri, ko je lastniku zaradi posebnih okoliščin (začasno) onemogočena uporaba stvari, pa tudi druga upravičenja iz lastninske pravice. V primeru, ko je lastnikova lastninska pravica izvotljena vseh lastninskih upravičenj ("gola" lastninska pravica), ne more biti niti hipotetičnega prikrajšanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00069761
OZ člen 416, 921, 929, 948. SPZ člen 66, 66/2, 72. ZPP člen 318, 318/1, 351, 380, 380/2, 383.
premoženjsko zavarovanje - požarno zavarovanje - zavarovalna pogodba - zavarovalni interes - zavarovanje na tuj račun - razlaga splošnih pogojev - upravičenec po zavarovalni polici - skupna lastnina - kolektivna terjatev - nedeljiva terjatev - zavarovanje na tuj račun ali na račun tistega, katerega se tiče - nesklepčnost tožbenega zahtevka - sodba presenečenja - pravica do sodnega varstva - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Ker je terjatev, katere plačilo zahteva v obravnavani zadevi tožnica od toženke, nedeljiva kolektivna terjatev, tožnica kot skupna lastnica zavarovalnega interesa, ne glede na to, da je premijo iz zavarovalne pogodbe plačala sama, ne more uresničevati samostojno, torej v svojem imenu in za svoj račun in posledično ne more samostojno izvrševati (črpati) pravic iz zavarovanja. Sodišči nižjih stopenj sta spregledali ureditev nedeljivih terjatev iz drugega odstavka 416. člena OZ in (posledično) nista pravilno uporabili določila prvega odstavka 929. člena OZ in 20. člena Splošnih pogojev poslovanja. Tožnica bi morala tožbeni zahtevek v skladu z drugim odstavkom 416. člena OZ oblikovati tako, da bi od toženke zahtevala izpolnitev obveznosti za račun vseh skupnih lastnikov oziroma polog zavarovalnine pri sodišču.
zastarana terjatev - izpolnitev naturalne obligacije - plačilo na podlagi pravnomočne sodbe - zahtevek za vračilo - kondikcijski zahtevek za vračilo že plačanega - obstoj dolga - nepopolno dejansko stanje - condictio ob causam finitam - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Določbe 191. člena OZ, ki vsebuje pravilo, kdaj se ne more zahtevati vrnitve, in izjemi od tega pravila, ni mogoče uporabiti, če gre za zastarano terjatev (192. člen OZ). Vrnitev plačanega zastaranega dolga je mogoča le, če stopnja (pri)sile ustreza pravnemu standardu iz 45. člena OZ.
zahteva za varstvo zakonitosti - procesne predpostavke - pravni interes - zavrženje
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena tudi v primeru odreditve pripora na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP zaradi očitnega izmikanja glavni obravnavi. Po drugi strani pa opozarja na obstoj pravnega interesa, ki je nujna predpostavka za dopustnost vsakega pravnega sredstva, vključno z zahtevo za varstvo zakonitosti. Podmena pri tem je, da bi vlagatelj s pravnim sredstvom uspel in abstracto, ko bi torej obtoženec po utemeljenem pravnem sredstvu prišel v ugodnejši pravni položaj od položaja, ko pravnega sredstva ne bi vložil.
Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja, saj se s formalno obrambo obdolžencu zagotavlja enakopravnost z nasprotno stranko – državnim tožilcem. Vendar zgolj postavitev zagovornika še ne pomeni avtomatsko, da je izpolnjena zahteva po učinkoviti obrambi. Formalno obrambo lahko ovirajo različne okoliščine, med drugim tudi zagovornikovo izmikanje obveznostim. Kadar postavi zagovornika, je sodišče je dolžno reagirati na njegovo neučinkovitost oziroma nestrokovnost takrat, kadar je ta očitna (primeroma, če zagovornik v postopku sploh ni aktiven ali opusti ključno procesno dejanje, pa tega ni mogoče pripisati taktiki obrambe ali (nenamerno) šibki argumentaciji) oziroma kadar je na neučinkovitost utemeljeno opozorjeno. Nestrinjanje z načinom formalne obrambe, ki jo je sodišče v celoti zagotovilo, ne more pomeniti kršitve pravice do učinkovite obrambe v kazenskem postopku.
pripor - priporni razlog - koluzijska nevarnost - koluzijska nevarnost (vplivanje na priče)
Samo okoliščina, da naj bi določene osebe skupaj z obdolžencem sodelovale pri izvrševanju kaznivega dejanja in da zato obstaja (teoretična) možnost, da bi obdolženec vplival nanje, sama po sebi ne zadošča za obstoj koluzijske nevarnosti. Prav tako pa je v sodni praksi sprejeto tudi stališče, da okoliščina, da določena oseba s svojimi izjavami obdolženca obremenjuje, še ne predstavlja razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati na konkretno nevarnost, da bo obdolženec nanjo na prostosti vplival.
V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča je iz niza odločb v zvezi z razlago zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe prostitucije razvidno utrjeno stališče, da je za presojo zakonskega znaka izkoriščanja pri tem kaznivem dejanju bistveno, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. Vprašanje, ali je podano izkoriščanje prostitucije, je dejansko vprašanje, ki ga je potrebno presojati na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin. Kot prepovedano se šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih in poseg v pravico do spolne samoodločbe. Višina protipravne pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Izkoriščanje prostitucije ni dopustno, zato tudi ni mogoče sprejeti stališča, da se organizacija in vodenje prostitucije drugih obravnava kot običajna, dopustna gospodarska dejavnost. Zaradi tega zaslužka organizatorjev prostitucije ni mogoče presojati s podjetniškega vidika. Če bi bila dejavnost organiziranja prostitucije v Sloveniji dopustna in pravno urejena, bi izvajalke te dejavnosti (prostitutke) bile pred izkoriščenjem s strani delodajalca zaščitene s področno zakonodajo. Ob izostanku pravne ureditve, ki bi urejala razmerje med prostitutko in osebo, ki skrbi za njeno prostituiranje, pri nas dejavnosti prostitucije ni mogoče primerjati z ostalimi gospodarskimi dejavnostmi.
direktna revizija - dovoljenost direktne revizije - nedovoljena revizija - predlog za dopustitev revizije - pravočasnost predloga za dopustitev revizije - naslovitev vloge na napačno sodišče - prepozna vloga - zavrženje revizije
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča v primeru, ko je predlog naslovljen na napačno (nepristojno) sodišče in temu sodišču tudi poslan, o očitni pomoti v smislu desetega odstavka 112. člena ZPP ni mogoče govoriti. Ker je vloga tožeče stranke vložena na prvostopenjsko sodišče in je tudi naslovljena kot revizija, kriterij očitne pomote ni izpolnjen.
OZ člen 59, 59/1, 616, 616/1. ZPSPP člen 24, 24/1, 27, 27/1.
rok - razvezni pogoj - najemna pogodba za določen čas
Pri najemni pogodbi, sklenjeni za določen čas, mora biti trajanje opredeljeno in s tem omejeno, saj sicer ne gre za ta tip najemnega razmerja.
Zaključek najemnega razmerja tega tipa se lahko navezuje na nastop določenega dejstva. Vendar mora iti za dejstvo, katerega nastop je za (obe) pogodbeni stranki gotov, nedvomen; zanju je negotovo le, kdaj bo to dejstvo nastopilo.
Kadar pogodbeni stranki ne izhajata iz gotovosti, da bo po njuni volji določeno dejstvo nastopilo, in torej zanju ni negotovo le, kdaj bo to dejstvo nastopilo, temveč je negotovo tudi, ali bo sploh nastopilo, gre za najemno pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas.
Če je ostal nedokazan dogovor o končnem roku, je treba predpostaviti, da je bila sklenjena najemna pogodba za nedoločen čas.
opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - navedbe stranke v postopku
V sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 34829/2022 z dne 14. 7. 2022 ni bilo odločeno in ne drugače povedano, da ima kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil zoper obdolženca odrejen pripor, vse znake zakonsko opisanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1. Na drugi strani je bilo v izpodbijanem sklepu senata Vrhovnega sodišča pravilno odločeno, da v konkretnem opisu dejanja, zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 314. člena KZ-1 niso podani, spet pa ni bilo povedano, da v izreku sklepa o preiskavi niso zajeti zakonski znaki kakšnega drugega zakonsko opisanega kaznivega dejanja ter je v zahtevi zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP dejansko izključena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00069015
KZ-1 člen 91, 91/3. ZKP člen 249, 249/4.
sodni izvedenec - zaprisega izvedenca - ekonomičnost postopka - zadržanje zastaranja - bolezen - opravičena odsotnost z naroka - zdravniško potrdilo - postavitev strokovnjaka za izvedenca
Sodišče prve stopnje pri postavitvi sodnega izvedenca ni kršilo četrtega odstavka 249. člena ZKP, saj je takrat že upokojenega izvedenca zaslišalo kot strokovnjaka z dolgoletnimi izkušnjami z njegovega strokovnega področja, ki ga je pred zaslišanjem tudi zapriseglo. V postopku ga je postavilo, ker so to zahtevale druge okoliščine - tj. ekonomičnost postopka, saj je presodilo, da je bil predhodno že imenovan za izvedenca v pravdni zadevi, kjer je opravil tudi ogled na terenu in izdelal izvedensko mnenje.
Pri ugotavljanju zadržanja zastaranja je na podlagi tretjega odstavka 91. člena KZ-1 poleg pravnih ovir treba upoštevati tudi ovire, ki se nanašajo na obdolženca in zaradi katerih je ta nedosegljiv za državne organe - torej tudi obdolženčevo opravičeno odsotnost z glavne obravnave zaradi bolezni, ki jo je sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo na podlagi predloženih zdravniških potrdil.
mladoletnik - privilegirana priča - privilegirana mladoletna priča - dokazni predlog
Določba tretjega odstavka 65. člena ZKP se nanaša na starost priče ob zaslišanju pred sodiščem in ne v času izvršitve kaznivega dejanja.
Privilegirano pričo je potrebno povabiti na zaslišanje in ji podati pravni pouk po 236. členu ZKP, ni pa mogoče njenega zaslišanja vnaprej zavrniti iz razloga, ker priča sodi v krog oseb, ki se lahko pravne dobrote poslužijo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00068654
ZKP člen 294, 294/1, 371, 371/1, 371/1-4. KZ-1 člen 158, 158/3. URS člen 39.
pravica do svobode izražanja - varstvo časti in dobrega imena - javnost sojenja - razžalitev sodnika
Spoštovanje jedra pravic iz 34. in 35. člena Ustave RS, ki ga mora zagotoviti država, narekuje, da je tudi izražanju grobih vrednostnih sodb postavljena meja. In ko obsojencu, kot v primeru izjav iz izreka izpodbijane sodbe, ne gre več za vplivanje na razpravo v javnem interesu, temveč zgolj za žalitev, sramotenje in osebno diskreditacijo sodnikov, protipravnost njegovega ravnanja ne more biti izključena.
Iz prostorskih razlogov je razumljivo, da je število oseb, ki so dejansko navzoči na glavni obravnavi, vselej omejeno, vendar pa protestno zavračanje vsakršne udeležbe na narokih zato, ker sodišče ne razpolaga z želeno razpravno dvorano, ne more utemeljiti kršitve pravil o javnosti sojenja.
pritožba - novi dokazi v pritožbi - kršitev pravice do obrambe - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Presoja kršitve pravice do obrambe je nujno povezana z utemeljitvijo dokaznega predloga, kot je bila ta podana pred sodiščem prve stopnje.
S posplošenimi namigovanji, da je v predkazenskem postopku prišlo do nepravilnosti pri zbiranju dokaznega gradiva, obramba ne more utemeljiti trditvenemu bremenu, ki se zahteva za utemeljitev dokaznega predloga.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VODE
VS00068911
ZPP člen 13, 380, 380/2. SPZ člen 99, 99/2, 212. OZ člen 164, 164/1. ZV-1 člen 8, 11, 16, 37, 84, 86, 86/2,87, 87/2, 100, 150, 151a, 153, 201, 201/1. URS člen 2, 3, 3/2, 23, 67, 153, 158.
stvarna služnost pešpoti - zaščita pred vznemirjanjem služnostne pravice - vzpostavitev prejšnjega stanja - brv - poseg na vodnem in priobalnem zemljišču - dopustnost posega - predhodno vprašanje - kršitev prisilnih predpisov - omejitve javnopravne narave - vodno soglasje - matično področje - načelo delitve oblasti - načelo pravne države - zmotna uporaba materialnega prava - delna ugoditev reviziji
Sodišče mora paziti, da stranki ne naloži obveznosti, ki je pravno nemogoča, prepovedana oziroma ni v njeni dispoziciji, saj bi s tem povzročilo pravno negotovost in nezaupanje v pravo ter tako kršilo načela pravne države. Zato je vprašanje (ne)dopustnosti brvi preko obravnavanega dela ... z vidika javnopravnih omejitev posegov na vodnih in priobalnih zemljiščih pomembno tudi v pravdnem postopku. Ker o tem vprašanju na matičnem (upravnem) področju ni bilo odločeno in glede na ugovore tožencev, bi sodišči prve in druge stopnje morali preveriti, ali ni morda izgradnja brvi, ki jo zahtevata tožnika, v nasprotju s prisilnimi določbami ZV-1 o posegih na vodno in priobalno zemljišče.
pripor - odreditev pripora - utemeljen sum - registracijsko potrdilo prosilca za azil
Vložniki ne morejo uspeti s trditvami, da so imeli tujci registracijska potrdila hrvaške policije, na podlagi katerih naj bi se lahko do odločitve o vlogi za mednarodno zaščito neovirano gibali tudi po Republiki Sloveniji. Vrhovno sodišče pojasnjuje, (i) da je pravica do prostega gibanja na ozemlju EU vezana na državljanstvo EU po določbah ustanovnih pogodb ali na skupni vizum po določbah Zakonika o schengenskih mejah in ne more izhajati iz zakonodaje posamezne države članice, ter (ii) da tudi določbi 33. in 34. člena hrvaškega Zakona o mednarodni in začasni zaščiti, na kateri se sklicuje vložnik, tujcem ne dajeta podlage za neovirano gibanje po ozemlju Evropske unije. Ravno nasprotno, v 8. točki prvega odstavka 52. člena navedenega zakona je izrecno določeno, da mora prosilec za mednarodno zaščito v času trajanja postopka odobritve mednarodne zaščite ostati na področju Republike Hrvaške.
Primerjava dejanskih opisov po spremenjeni obtožbi in po izreku prvostopenjske sodbe je Vrhovnemu sodišču pokazala, da je opis obsojenčevega izvršitvenega ravnanja proti oškodovancu v obeh primerih enak in dejstvo je, da je tedaj obsojenec po kateremkoli od opisov oškodovancu vzel 240,00 EUR. Razlika je le, da je obsojenec po opisu dejanja v spremenjeni obtožbi ravnal za to, da bi oškodovancu vzel denar, medtem ko po opisih dejanj v prvostopenjski sodbi obsojenčevo ravnanje in odvzem denarja oškodovancu nista neposredno povezana. Glede na to ter glede na enotno opisane krajevne in časovno strnjene okoliščine, meje historičnega dogodka po posegu sodišča prve stopnje v opis dejanja niso bile v ničemer presežene. Ko torej vložnik zatrjuje kršitev iz četrtega odstavka 364. člena ZKP, prezre, da je vezanost sodišča s predmetom obtožbe po prvem odstavku 354. člena ZKP manj toga od vezanosti sodišča z opisom kaznivega dejanja po obtožbi in da sodišča v primeru določenega odstopanja od tega opisa, obdolženca niso dolžna obtožbe vselej in zgolj oprostiti, temveč ga smejo v okviru njenega predmeta tudi obsoditi.