JAVNA UPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS00067293
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 107, 107/1, 108, 108/3, 109. Uredba Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis člen 2. OZ člen 5, 39, 39/4, 86, 88, 88/1, 247, 247/1, 249, 250.
pogodba o sofinanciranju mladega raziskovalca - državna pomoč - pogodbena kazen zaradi zamude z izpolnitvijo pogodbene obveznosti - kršitev pogodbene obveznosti - vračilo prejetih javnih sredstev - obveznost rezultata - dolžnikova odgovornost za zamudo - upravna pogodba - pravna oseba javnega prava - javna agencija - razlaga pogodbenega določila - nično pogodbeno določilo - nepričakovan dogodek - načelo vestnosti in poštenja - ugoditev reviziji
Pogodbena kazen je primer stranske pogodbene obveznosti. To pomeni, da dogovor o pogodbeni kazni ne opredeljuje pravne narave pogodbe in tudi ne njene kavze (podlage). Ker je tako, dogovor o pogodbeni kazni ni in ne more biti sam sebi namen, marveč služi uresničitvi glavnega pogodbenega namena. Vsebino dogovora o pogodbeni kazni je treba zato razlagati in njene pravne prvine (npr. veljavnost, obseg in pogoje dolžnikove odgovornosti, nesorazmernost, uresničevanje upnikovih pravic) presojati v kontekstu celotnega pogodbenega razmerja.
Pogodbena kazen ima dvojni pomen oziroma funkcijo, in sicer predstavlja instrument utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti in upniku, v čigar korist je dogovorjena, olajšuje položaj v primeru kršitve pogodbene obveznosti dolžnika. Kršitev lahko pomeni bodisi neizpolnitev bodisi nepravilno izpolnitev. Med slednje spada tudi tudi izpolnitev z zamudo, ki je bila dogovorjena v obravnavanem primeru.
V tej in v istočasno obravnavanih zadevah II Ips 57/2022 in II Ips 9/2023 je bilo predmet presoje vprašanje, ali je Agencija, ki je bila v vseh zadevah tožeča stranka, od treh različnih izvajalcev kot tožencev, v dejanskih okoliščinah, ki se v bistvenem ne razlikujejo (zamuda pri pridobitvi doktorata), in na podlagi vsebinsko identičnih pogodb, ki jih je sklenila z izvajalci, od slednjih upravičeno zahtevala plačilo pogodbene kazni. Za posamičen primer specifične dejanske ugotovitve na uporabo materialnega prava niso imele vpliva.
JAVNA UPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS00067290
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 107, 107/1, 108, 108/3. Uredba Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis člen 2. Uredba Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije člen 1, 1/g, 20. OZ člen 5, 39, 39/4, 86, 88, 88/1, 240, 247, 247/1, 249, 250. ZSDrP člen 2.
pogodba o sofinanciranju mladega raziskovalca - državna pomoč - pogodbena kazen zaradi zamude z izpolnitvijo pogodbene obveznosti - izpolnitev z zamudo - kršitev pogodbene obveznosti - vračilo prejetih javnih sredstev - dolžnikova odgovornost za zamudo - upravna pogodba - pravna oseba javnega prava - javna agencija - razlaga pogodbenega določila - nično pogodbeno določilo - nepričakovan dogodek - načelo vestnosti in poštenja - zavrnitev revizije
1. Udeleženci življenjskega razmerja, iz katerega izvira spor za plačilo pogodbene kazni med tožnico in toženko, so trije. Tožnica je javna agencija, toženka je zasebno podjetje. Tu je še tretja oseba - mladi raziskovalec, zaposlen pri toženki. Ta v pogodbi med pravdnima strankama nastopa kot objekt (financiranja), v resnici pa je osrednji subjekt življenjskega primera.
Vrhovno sodišče je odločalo o naslednjem revizijskem vprašanju: Ali je po sklenjeni pogodbi o sofinanciranju mladega raziskovalca v primeru zamude pri doseganju pogodbenih ciljev (pri toženki zaposleni mladi raziskovalec, ki ga je ta sama izbrala, zamuja pri pridobitvi doktorskega naslova) tožena stranka dolžna vrniti prejeta sredstva delno oziroma v celoti, kot to določa 34. člen pogodbe?
2. Načelo vestnosti in poštenja ob hkratnem upoštevanju dejstva, da gre v obravnavanem primeru za posebno vrsto javnopravnega razmerja (ki temelji na upravni pogodbi), pri katerem je močno poudarjen javni interes, terja, da je treba dogovor o pogodbeni kazni v konkretnem primeru razlagati na način, da se dolžnost njenega plačila s strani toženke uresniči zgolj v primeru, ko slednja ne bi izpolnila svojih temeljnih pogodbenih obveznosti, ki so ji naložene v 6. in 8. členu Pogodbe ter bi bil to tudi razlog, da se je namen in cilj programa izjalovil. Toženka je pogodbeno prevzete obveznosti pravočasno in v celoti izpolnila, s čimer je bilo z njene strani storjeno vse, da bi prišlo do pravočasne izpolnitve obveznosti. Do zamude z izpolnitvijo je torej prišlo iz vzroka, za katerega toženka kot stranka upravne pogodbe ne more odgovarjati. Takšno razlago 250. člena OZ Vrhovno sodišče podaja upoštevaje dejstvo, da gre za pogodbeno klavzulo o pogodbeni kazni v upravni pogodbi.
3. V nadaljevanju je moralo Vrhovno sodišče presoditi še tožničino tezo, da ji mora toženka sredstva vrniti na podlagi nezakonito izplačane državne pomoči. Po predstavitvi instituta državne pomoči, zlasti v luči obveznosti vračanja nedovoljene državne pomoči, je Vrhovno sodišče presodilo, da trditvena podlaga tožnice ne omogoča sklepa, da bi bila državna pomoč nezakonita ali da bi jo toženka zlorabila. Ne glede na to pa znesek v obravnavani zadevi ne presega niti praga "de minimis" državnih pomoči ter že zato ne gre za nedovoljeno državno pomoč.
ZPP člen 7, 14. KZ-1 člen 310, 310/1. OZ člen 131.
zahtevek za povrnitev škode - odstop od najemne pogodbe - onemogočitev dostopa do nepremičnine - obstoj protipravnosti - kaznivo dejanje samovoljnosti - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - identično dejansko stanje - ugoditev reviziji
V smislu 14. člena ZPP je dejansko stanje identično, če je podana identiteta historičnega dogodka v subjektivnem in v objektivnem oziru.
Subjektivni vidik identitete dejanskih stanj je v tem, da je odgovorna oseba v kazenskem in v sledečem mu pravdnem postopku ista - da je torej ista oseba storilec kaznivega dejanja in povzročitelj škode.
Objektivni vidik identitete je v tem, da je kaznivo dejanje iz pravnomočne kazenske sodbe hkrati škodno dejanje kot vzrok škode, o povrnitvi katere se odloča v pravdi. Zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki bi bile v nasprotju s tistimi ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne kazenske sodbe; pravdno sodišče lahko drugače ugotovi le dejstva, od katerih ni bila odvisna odločitev o kvalifikaciji in obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.
originarna pridobitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice z gradnjo - gradnja na tujem svetu - gradnja na tujem solastnem zemljišču - nedobroverni graditelj - pravica izbire lastnika zemljišča - prekluzivni rok - ugoditev reviziji
Nedobroverni graditelj je z iztekom roka iz petega odstavka 25. člena ZTLR originarno pridobil lastninsko pravico na zazidanem zemljišču in gradbenem objektu. Revidentka ima zato prav, ko graja pravno stališče nižjih sodišč, po katerem graditeljičina nedobrovernost izključuje pridobitev lastnine z gradnjo na tujem zemljišču.
ZPP člen 163, 163/4, 325, 325/1, 326, 326/4. ZIZ člen 19, 19/1.
predlog za izdajo dopolnilnega sklepa - sklep o stroških postopka - poseben sklep o višini stroškov - razveljavitev sklepa
Odločanje o stroških po četrtem odstavku 163. člena ZPP poteka v dveh fazah: Sodišče v končni odločbi odloči o stroških postopka zgolj po podlagi, o njihovi višini pa s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločbe. Slednji pomeni zgolj odmero stroškov oziroma njihov končni izračun. Ne pomeni samostojnega izvršilnega naslova, ampak je izvršilni naslov za izterjavo stroškovne obveznosti vezan na odločitev o podlagi stroškovne obveznosti v odločbi o glavni stvari. Zato mora sodišče izrek posebnega sklepa o višini stroškov oblikovati tako, da ne pomeni samostojnega izvršilnega naslova
JAVNA UPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS00067613
OZ člen 5, 39, 39/4, 86, 88, 88/1, 240, 247, 247/1, 249, 250. ZSDrP člen 2. ZPP člen 380/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 107, 107/1, 108, 108/3, 109. Uredba Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis člen 2.
pogodba o sofinanciranju mladega raziskovalca - državna pomoč - pogodbena kazen zaradi zamude z izpolnitvijo pogodbene obveznosti - izpolnitev z zamudo - kršitev pogodbene obveznosti - vračilo prejetih javnih sredstev - dolžnikova odgovornost za zamudo - upravna pogodba - pravna oseba javnega prava - javna agencija - razlaga pogodbenega določila - nično pogodbeno določilo - nepričakovan dogodek - načelo vestnosti in poštenja - ugoditev reviziji
1. Udeleženci življenjskega razmerja, iz katerega izvira spor za plačilo pogodbene kazni med tožnico in toženko, so trije. Tožnica je javna agencija, toženka je zasebno podjetje. Tu je še tretja oseba - mlada raziskovalka, zaposlena pri toženki. Ta v pogodbi med pravdnima strankama nastopa kot objekt (financiranja), v resnici pa je osrednji subjekt življenjskega primera.
Toženki je bilo s pravnomočno sodbo naloženo, naj plača pogodbeno kazen. Pravna podlaga izpodbijane odločitve je pogodbeno določilo, ki obveznost plačila pogodbene kazen navezuje na dejstvo, da namen in cilj programa (t. j., uspešen zagovor doktorske naloge in pridobitev naslova doktor znanosti) nista pravočasno dosežena. Mlada raziskovalka je doktorirala, a ne pravočasno.
Vrhovno sodišče je odločalo o naslednjem revizijskem vprašanju: Ali je v obravnavanem primeru materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je na podlagi pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva toženka dolžna vrniti tožnici del prejetih sredstev, ker je pri toženki zaposlena mlada raziskovalka zamujala pri pridobitvi doktorskega naslova?
2. Načelo vestnosti in poštenja ob hkratnem upoštevanju dejstva, da gre v obravnavanem primeru za posebno vrsto javnopravnega razmerja (ki temelji na upravni pogodbi), pri katerem je močno poudarjen javni interes, terja, da je treba dogovor o pogodbeni kazni v konkretnem primeru razlagati na način, da se dolžnost njenega plačila s strani toženke uresniči zgolj v primeru, ko slednja ne bi izpolnila svojih temeljnih pogodbenih obveznosti, ki so ji naložene v 6. in 7. členu Pogodbe ter bi bil to tudi razlog, da se je namen in cilj programa izjalovil. Toženka je pogodbeno prevzete obveznosti pravočasno in v celoti izpolnila, s čimer je bilo z njene strani storjeno vse, da bi prišlo do pravočasne izpolnitve obveznosti. Do zamude z izpolnitvijo je torej prišlo iz vzroka, za katerega toženka kot stranka upravne pogodbe ne more odgovarjati. Takšno razlago 250. člena OZ Vrhovno sodišče podaja upoštevaje dejstvo, da gre za pogodbeno klavzulo o pogodbeni kazni v upravni pogodbi.
3. V nadaljevanju je moralo Vrhovno sodišče presoditi še tožničino tezo, da ji mora toženka sredstva vrniti na podlagi nezakonito izplačane državne pomoči. Po predstavitvi instituta državne pomoči (kar je institut prava EU), zlasti v luči obveznosti vračanja nedovoljene državne pomoči, je Vrhovno sodišče presodilo, da trditvena podlaga tožnice ne omogoča sklepa, da bi bila državna pomoč nezakonita ali da bi jo toženka zlorabila. Ne glede na to pa znesek v obravnavani zadevi ne presega niti praga "de minimis" državnih pomoči ter že zato ne gre za nedovoljeno državno pomoč.
ZSPJS člen 32, 32/1, 32/1-1, 32/4, 32/5. ZODPol člen 70, 70/2, 70/2-2.. KPJS člen 40, 40/1, 40/2.. ZPP člen 378. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/8.
kolektivni delovni spor - dodatek za izmensko delo - policist
Ker je bil predmet tega kolektivnega delovnega spora le vprašanje kršitve 40. člena KPJS (ki pa določa le višino dodatka za izmensko delo in splošno upravičenost javnega uslužbenca do plačila za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni), sta se sodišči druge in prve stopnje z različnim tolmačenjem časovnih okvirjev izmenskega dela glede na določbi osmega odstavka 16. člena KPP oziroma drugega odstavka 26. člena Akta po nepotrebnem spustili v presojo, ali je nasprotna udeleženka policistom za delo v popoldanski izmeni izplačala dodatek za izmensko delo v celoti ali ne. To namreč ni vprašanje kršitve 40. člena KPJS, temveč zgoraj omenjenih določb KPP oziroma Akta.
ZPIZ-2G člen 121, 121/2. ZPIZ-2 člen 82. ZPIZ člen 116. ZPP člen 378.
pravica do delnega nadomestila - nadomestilo za invalidnost - pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo - pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega
Tožnici je bila potem, ko ji je bila v letu 1992 na podlagi 116. člena ZPIZ/92 priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu z določenimi dejanskimi omejitvami s polnim delovnim časom, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v letu 2019 na podlagi 82. člena ZPIZ-2 priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z še dodatnimi dejanskimi omejitvami in s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Ta časovna omejitev kljub temu, da je temeljila na 82. členu ZPIZ-2, ne pomeni popolnega pretrganja s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu iz leta 1992. Ti pravici sta res le delno enakovrstni, vendar ju je treba glede na namen drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2G in ob upoštevanju okoliščin primera vseeno obravnavati širše in ju šteti za enakovrstni v smislu citirane določbe ZPIZ-2G.
ZDR-1 člen 9, 31, 51.. Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (1991) člen 20.
sklenitev pogodbe o zaposlitvi - veljavnost kolektivne pogodbe - dodatek za delovno dobo - odmera letnega dopusta - avtonomija pogodbenih strank
V prvem odstavku 31. člena ZDR-1 so naštete sestavine, ki jih mora vsebovati pogodba o zaposlitvi. Drugi odstavek istega člena pa določa, da se lahko stranki v pogodbi o zaposlitvi glede vprašanj, ki so navedena v sedmi, deveti, deseti in enajsti alineji prejšnjega odstavka, sklicujeta na veljavne zakone, kolektivne pogodbe oziroma splošne akte delodajalca. Ravno takšen posebej dopusten način pogodbenega urejanja - s sklicevanjem na veljavno kolektivno pogodbo - je bil uporabljen v tožničini pogodbi o zaposlitvi glede dodatka za delovno dobo in glede določanja letnega dopusta.
V primeru takšnega pogodbenega urejanja postanejo določbe kolektivne pogodbe sestavni del pogodbe o zaposlitvi (t.i. inkorporirane delovnopravne norme). Tudi, če se kolektivna pogodba kasneje spremeni, veljajo po 51. členu ZDR-1 določbe kolektivne pogodbe, veljavne ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, še naprej. Pravilo iz 51. člena ZDR-1 o ohranitvi ugodnejših pravic je treba razlagati v zvezi z 9. členom ZDR-1, ki določa omejitev avtonomije pogodbenih strank. Gre za delovnopravno nadgradnjo enega temeljih načel obligacijskega prava, da sklenjena pogodba zavezuje in da je sprememba praviloma mogoča le na podlagi soglasja volj pogodbenih strank. Tudi na inkorporirano delovnopravno normo kasnejša sprememba delovnopravne norme nima vpliva in za stranki pogodbe o zaposlitvi ne velja, dokler je s soglasjem volj ne spremenita.
razlika v plači - napredovanje - dejansko delo na drugem delovnem mestu
V ZSPJS (niti v drugem predpisu) ni podlage za to, da se javnemu uslužbencu, ki dejansko opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta z višjo strokovno izobrazbo, prizna višji plačni razred iz naslova instituta napredovanja po dejanskem delovnem mestu.
Pri presoji, ali je obsojenec s svojim ravnanjem opisanim v obtožnem aktu, morda izpolnil zakonske znake katerega drugega kaznivega dejanja, je sodišče omejeno ne samo z načelom zakonitosti, torej tudi z zahtevo po konkretizaciji očitkov, temveč tudi z ostalimi načeli kazenskega procesnega prava, predvsem z domnevo nedolžnosti. Na domnevo nedolžnosti pa je treba biti še posebej pozoren tedaj, ko sodišče ne razpolaga z neposrednimi dokazi, torej pri indičnih sodbah.
Resna grožnja je nedoločen pravni pojem (pravni standard), ki ga je v vsakem posamičnem primeru potrebno vsebinsko napolniti z navedbo konkretnih okoliščin, iz katerih je mogoče ugotoviti, (i) na katero kazenskopravno dobrino se grožnja nanaša in (ii) ali je grožnja prikazana kot objektivno uresničljiva. Če je obdolženčeva izjava dvoumna in omogoča različne interpretacije, mora opis dejanja vsebovati navedbo nadaljnjih okoliščin, iz katerih izhaja, da gre za resno grožnjo zoper katero izmed taksativno določenih kazenskopravnih dobrin.
Vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenjuje, da je sodišče pri presoji objektivne resnosti grožnje pravilno upoštevalo okoliščine konkretnega primera, zlasti vsebino grožnje, kontekst, v katerem je bila podana, ter odnos med A. A. in oškodovancem. Vrhovno sodišče tem navedbam ni moglo slediti, saj z ugotavljanjem dejstev v okviru dokazne ocene ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti v izreku sodbe.
pogoji, pod katerimi se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti
Z omejitvijo izpodbojnega predmeta na kršitve materialnega in procesnega zakona iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, so odločilna dejstva že po samem zakonu (ex lege) pravnomočno ugotovljena ter posledično po prvem odstavku 129. člena ZKP neizpodbojna.
URS člen 53, 54, 56, 158. DZ člen 7, 141, 141/1, 141/2,. ZIZ člen 226, 238b, 238f.
izvršitev odločbe o stikih z otrokom - telefonski stiki z otrokom - izvršilni naslov za prisilno izvršitev stikov - sodna poravnava kot izvršilni naslov - vezanost sodišča na izvršilni naslov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - presoja materialnopravne pravilnosti izvršilnega naslova - največja korist otroka - zavračanje stikov - onemogočanje izvrševanja stikov z otrokom - obligacija prizadevanja - zavrnitev revizije
V obravnavanem primeru gre za posredno izvršbo delne sodne poravnave o osebnih stikih, s katero se dolžnico z denarnimi kaznimi sili k opravi dejanja – pripravi otrok na telefonski stik z očetom. Taka je vsebina izvršilnega naslova in samo to je za izvršilno sodišče bistveno. Ključnega pomena je tu, da zahtevano dejanje dolžnice (njeno prizadevanje za odziv otrok na telefonski klic njunega očeta) ne pomeni obligacije rezultata, ampak obligacijo prizadevanja. Dolžnica si mora prizadevati za otrokov (telefonski) stik z očetom (upnikom). Zato je v tem primeru lahko sporno le, ali je dolžnica izpolnila svojo obveznost prizadevanja. Vprašanje, ali bo z izvršilnim naslovom naloženo prizadevanje obrodilo sadove in bosta otroka z njunim očetom vzpostavila telefonske stike, pa je odvisno od otrok (ki sta bila takrat stara dvanajst in trinajst let).
Tožnica je kot zavarovančeva odgovornostna zavarovalnica namesto zavarovanca plačala odškodnino oškodovanki. V razmerju do toženke, ki z zavarovancem na podlagi četrtega odstavka 153. člena OZ solidarno odgovarja oškodovanki za škodo, je zavarovalnica s plačilom celotne odškodnine v skladu z 963. členom OZ vstopila v pravice svojega zavarovanca. Zato (lahko) v medsebojnem regresnem razmerju na podlagi prvega odstavka 188. člena OZ zahteva od solidarne dolžnice povrnitev tistega, kar je plačala zanjo, torej znesek, ki presega zavarovančevo odgovornost.
Ker je v obravnavani zadevi zavarovalnica vstopila v položaj zavarovanca kot enega od solidarnih dolžnikov v notranjem regresnem razmerju in ker ni posebne določbe o zastaranju regresnih terjatev, je treba za določitev dolžine zastaralnega roka njene regresne terjatve uporabiti določbo 346. člena OZ, ki ureja zastaranje v splošnem petletnem roku. Vrhovno sodišče soglaša z začetkom teka zastaralnega roka, ki sta ga sodišči nižjih stopenj vpeli na trenutek, ko je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovanki. Šele tedaj se je namreč njen izvedeni (in izvorni speči zavarovančev) regresni zahtevek rodil oziroma tedaj je zavarovalnica pridobila pravico od toženke uveljavljati plačilo regresa (prvi odstavek 336. člena OZ).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00066647
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 8. OZ člen 15, 86. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - alternativnost pogojev - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - objektivno merilo - razlaga ZVPot - evropsko pravo - Direktiva Sveta 93/13/EGS - zavrnitev revizije
Za nepoštenost pogodbenega pogoja je dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Merilo dobre vere je v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, tako v vsebinskem kot v postopkovnem pogledu. Dobra vera z vsebino, kot je opredeljena v Direktivi 93/13, je zato kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želel.
Ker je merilo dobro vere objektivno in je pojasnilna dolžnost, ki jo treba opraviti skladno s profesionalno skrbnostjo pri kreditih v tuji valuti neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, dobra vera v postopkovnem pogledu (v smislu vestnega ravnanja ponudnika do sopogodbenika pri vključitvi pogodbenih pogojev) ni zajeta samo v četrti alineji, ampak tudi v prvi, drugi in tretji alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostijo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - določitev pripadajočega zemljišča za območje greznic in malih čistilnih naprav ter površin, potrebnih za dostop do njih - funkcionalno zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe - obseg pripadajočega zemljišča - ugotovitev obsega - ugotovitev namembnosti zemljišča - pretekla raba zemljišča - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Pripadajoče zemljišče po kriteriju iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 se ugotovi z uporabo dveh pravil. Resnična ureditev zemljišča za nek namen (statično pravilo) utemeljuje dejanski vidik v trenutku izgradnje stavbe. Nato je treba utemeljiti še, da je bilo za ta namen tudi uporabljano (dinamično pravilo). To pomeni, da upoštevamo naknadne spremembe, in to ne le na normativni ravni (npr. spremembe prostorskih aktov), ampak tudi v naravi (npr. dejanska raba, sprememba rabe, novogradnje, rušenja ipd.), kar vse lahko vpliva na spremembo obsega (ali celo na njegov obstoj) funkcionalnega zemljišča stavbe. Pri uporabi dinamičnega pravila je odločilnega pomena tudi pretekla redna raba, kar kaže na povezanost kriterijev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 42. člena ZVEtL-1. Toda ker je postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-2 ugotavljanje stanja na presečni datum (tj. datum lastninjenja), ni pomembno, kako se je zemljišče uporabljalo kasneje (razen če trditve udeležencev terjajo presojo po tretjem odstavku 44. člena ZVEtL-1).
URS člen 22. ZUP člen 260, 260-9,. ZV-1 člen 199. ZUS-1 člen 51, 51/ 1, 59, 93, 93/1.
dopuščena revizija - obnovljeni postopek - voda iz istega izvira - koncesija - glavna obravnava po ZUS1 - izvedba dokazov - presežen obseg obnove upravnega postopka - ugotavljanje dejanskega stanja - pogoji za dodelitev koncesije - ugoditev reviziji
Zakonski pogoji za sojenje na seji niso izpolnjeni tedaj, ko je Upravno sodišče soočeno tako s pravnimi, kot dejanskimi očitki, usmerjenimi zoper izpodbijani akt. Tudi odločitve o tem, kaj je glede na razlago materialnega prava upoštevno dejansko stanje in katera dejstva so posledično (ne)sporna, Upravno sodišče ne sme sprejeti na seji.
Upravno sodišče je na seji izvajalo dokaze in ocenjevalo dejstva. S tem je poseglo v revidentovo pravico do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, se lahko na seji nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).
Upravni organ s tem, ko je družbi A. d. d. omogočil uresničevanje pravice do udeležbe v postopku, skladno z namenom dovoljene obnove upravnega postopka po določbi 9. točke 260. člena ZUP v zvezi z načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, pri tem pa v okviru razlogov sodbe o dovolitvi obnove z dne 25. 5. 2017 obrazložil, zakaj je za učinkovito uresničevanje te pravice v obnovljenem postopku treba ugotavljati, ali revident izpolnjuje pogoje za podelitev koncesije na podlagi 199. člena ZV-1, kot tudi kako in v čem izpodbijana odločba posega v pravne koristi družbe A. d. d., ni presegla okvira obsega po 9. točki 260. člena ZUP dovoljene obnove postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS00067372
ZD člen 173, 173/1. ZPP člen 270, 270/3, 377, 384, 384/1, 384/3. ZNP-1 člen 37.
zapuščinski postopek - dovoljenost revizije v zapuščinskem postopku - narava zapuščinskega postopka - nepravdni postopek - revizija v nepravdnem postopku - dovoljenost revizije zoper sklep sodišča druge stopnje - sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan - procesni sklepi - nedovoljena revizija - zavrženje revizije kot nedovoljene
Pritožbeno sodišče je z napadenim sklepom zavrglo pritožbo revidenta zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje preklicalo lasten sklep, da se zapuščinska obravnava ne opravi in s to odločitvijo nadaljevalo obravnavo zapuščinske zadeve. Ker pri sklepu pritožbenega sodišča ne gre za sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, revizija ni dovoljena.