KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00077972
ZKP člen 12, 12/1, 67, 67/1. Direktiva 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti člen 2, 2/1, 2/3, 3, 3/2, 3/3, 3/3-c. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku člen 2, 2/1, 3, 3/1, 3/1-a, 3/1-c, 6, 6/1.
pravica do zagovornika - predkazenski postopek - pravo EU - seznanitev z očitki - preiskava elektronske naprave - soglasje obdolženca - osredotočeno policijsko preiskovanje
Pravici do zagovornika in do seznanitve z obdolžitvami (kot prvina pravice do primernih možnosti za pripravo obrambe) sta varovani tudi kot samostojni procesni jamstvi, neodvisno od privilegija zoper samoobtožbo.
ZKP pravice do obrambe s strokovno pomočjo zagovornika ali seznanitve z obdolžitvami v predkazenskem postopku ne zagotavlja na splošno, ampak le v okvirjih, ki se opirajo na položaje odvzema prostosti in položaje, ko je uporabljiv privilegij zoper samoobtožbo.
Obe jamstvi zagotavlja tudi Ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah. Zagotovljeni nista le obdolžencu (kot bi sledilo iz jezikovne razlage 12. člena ZKP) ali posamezniku, ki bi mu bila odvzeta prostost, ampak vsakomur, ki je "obdolžen kaznivega dejanja".
Podobna izhodišča je mogoče prepoznati tudi v Direktivi 2013/48/EU z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in Direktivi 2012/13/EU z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku.
Šele v besedilih navedenih Direktiv določno prepoznati ureditev pravice do zagovornika (in obveznost pouka) ter pravice do seznanitve z obdolžitvami, ki se uporablja ne glede na odvzem prostosti in neodvisno od privilegija zoper samoobtožbo, tudi za osumljenca.
preprečevanje zaposlovanja in dela na črno - izrek opomina
V prekrškovnem pravu je opomin, ki je sankcija opominjevalne narave oziroma nadomestna sankcija, ki se jo lahko izreče namesto globe, mogoče izreči v dveh vsebinsko različnih situacijah:
‒ v skladu z določbo prvega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega (teža prekrška se ocenjuje po objektivnih okoliščinah, na primer stopnji ogrožanja zavarovane dobrine in okoliščinah, v katerih je bil storjen prekršek ter subjektivnih okoliščinah na strani storilca, pri čimer se upošteva na primer storilčevo prejšnje življenje, stopnjo odgovornosti za prekršek in storilčeve nagibe);
‒ v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena ZP-1, če je prekršek v tem, da ni bila izpolnjena predpisana obveznost, ali je bila s prekrškom povzročena škoda, storilec pa je pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil škodo (v tem primeru je treba ločiti dve situaciji: (i) prekršek je šteti za takoimenovani formalni delikt, pri katerem škoda ni nastala, temveč je bila njegova bit le v neizpolnitvi predpisane obveznosti in (ii) če je storilec po storitvi prekrška in še pred izdajo odločbe izkazal dejavno kesanje, ki se odraža v tem, da je še pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo.
Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da se je sodišče podrobno opredelilo do objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki sta jih v zahtevi za sodno varstvo zatrjevali storilki prekrškov. Sodišče je presodilo, da te okoliščine niso takšne narave, da bi bil storjeni prekršek zaradi njih posebno lahek, kar bi bila lahko podlaga za izrek opomina. Izrecno je presodilo tudi, da ne obstajajo niti okoliščine, ki bi omogočale izrek opomina na podlagi določbe drugega odstavka 21. člena ZP-1, to je iz razlogov, da je storilec pred izdajo odločbe oziroma sodbe o prekršku izpolnil predpisano obveznost oziroma popravil ali povrnil povzročeno škodo. Sodišče je presodilo, da pravna oseba delavca v obvezna zavarovanja ni prijavila pred pričetkom del, temveč šele po ugotovljenem prekršku in da sta storilki s takšnim ravnanjem posegli v uresničevanje delavčeve pravice do ureditev razmerij, ki se nanašajo na socialna zavarovanja. Sodišče je presojo sklenilo z navedbo, da je podan utemeljen dvom, če bi delodajalec delavca sploh zavaroval, če ne bi bilo davčnega nadzora.
Tožnica nosi primarno trditveno in dokazno breme glede objektivnega elementa oderuštva, tj. očitnega nesorazmerja med obveznostima pogodbenih strank, konkretno obrestne mere, ki je več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti (377. člen OZ). Vendar je treba upoštevati tožničin specifičen dokazni položaj glede objektitvnega elementa oderuštva, ki ga zatrjuje. Tožnica namreč trdi, da je pogodba oderuška, ker so oderuške obresti, ki so vsebovane/prikrite v glavnici - obrestni delež zneska, navedenega v posojilni pogodbi, pomeni denar, ki ga ni nikoli prejela, Vrhovno sodišče je ob primerljivih okoliščinah že zavzelo stališče, da kadar tožnik zatrjuje negativno dejstvo, toženec pa istočasno izpolnitev lastne obveznosti (izročitev brezobrestnega posojila), on nosi dokazno breme za to dejstvo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00076369
URS člen 23. ZPP člen 7, 212, 318, 379, 389. OZ člen 131.
odškodnina za premoženjsko škodo - vmesna sodba - trditveno in dokazno breme - pravica do sodnega varstva - razpravno načelo - individualizacija - substanciranje - sklepčnost - sklepčnost tožbe po višini - temelj zahtevka - višina zahtevka - vzročna zveza - škoda - obseg škode - ugotavljanje vrednosti - dokazni standard - zahteva za varstvo zakonitosti - dopuščena revizija - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Višina odškodninskega tožbenega zahtevka z izrekom vmesne sodbe, ki je bila predmet pritožbenega preizkusa, ni bila zajeta. Pravna posledica vmesne sodbe je bila le ugotovitev, da so tožniku poplave, za katere odgovarja toženka, odnesle v tožbi naštete stvari, ne pa tudi, koliko so bile te stvari vredne. S tem, ko se je ob reševanju toženkine pritožbe proti vmesni sodbi višje sodišče ukvarjalo z vprašanjem sklepčnosti tožbenega zahtevka po višini, se je (prvič) ukvarjalo s sklopom dejstev, s katerimi se sodišče prve stopnje (še) ni. Tako ravnanje je v opreki z uveljavljenimi ustavnoprocesnimi jamstvi iz 23. člena Ustave.
URS člen 22. ZUS-1 člen 51, 51/2, 75, 75/2. ZPP člen 4, 8, 236a, 236a/6, 339, 339/2, 339/2-8.
dopuščena revizija - (ne)izvedba predlaganih dokazov - razlog za zavrnitev dokaza - vnaprejšnja dokazna ocena - pisne izjave prič - zaslišanje na naroku - ponovitev dokazov, že izvedenih v upravnem postopku - ugoditev reviziji
Sodišče ne more zavrniti izvedbe predlaganega dokaza izhajajoč iz stališča, da se je na podlagi že izvedenih dokazov v upravnem postopku, to je na podlagi podatkov iz upravnega spisa, prepričalo o nasprotnem, kot trdi predlagatelj dokaza. Taka zavrnitev bi namreč z vidika zahtev kontradiktornega postopka, ki se zagotavljajo tudi v upravnem sporu, pomenila nedopusten poseg v enako obravnavanje strank sodnega postopka, ne glede na to, da je upravni spor sodni postopek za preizkus zakonitosti upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).
Upravno sodišče je s tem, ko je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo vse tožničine nelistinske dokazne predloge kot nepotrebne, ker se je že na podlagi dokazov (med drugim pisnih izjav prič), izvedenih v upravnem (davčnem) postopku, prepričalo v nasprotno, ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.
Zahteva iz šestega odstavka 236.a člena ZPP, ki je odraz načela neposrednosti (4. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in terja, da mora sodišče zaslišanje priče izvesti (navkljub pisni izjavi), če tako zahteva katera od strank,predstavlja specialno ureditev v razmerju do drugega odstavka 51. člena ZUS-1.
ZPIZ-2 člen 14, 15, 19. ZDoh-2 člen 48, 48/3, 59, 59/1. ZSDP-1 člen 8, 8/1, 8/1-4, 14, 50, 50/6, 50/7.
dopuščena revizija - davek od dohodka iz dejavnosti - starševsko varstvo - pravica do dela s krajšim delovnim časom - polni delovni čas - normirani odhodki - revizija tožene stranke - zavrnitev revizije
Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.
ZDDPO-2 člen 12. Uredba Komisije (ES) št. 1126/2008 z dne 3. novembra 2008 o sprejetju nekaterih mednarodnih računovodskih standardov v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta standard 37, 37-16.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčno priznani odhodki - pogojne obveznosti - dolgoročne rezervacije - dopuščena revizija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - mednarodni računovodski standardi - ugoditev reviziji
Stroški, ki jih davčni zavezanci v svojih računovodskih izkazih oblikujejo za rezervacije, se lahko davčno upoštevajo kot njihov odhodek le, če so kot rezervacije oblikovani v zvezi z že obstoječimi obveznostmi davčnega zavezanca, torej obveznostmi glede katerih v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo (MRS 37) - negotova sta le še čas zapadlosti obveznosti oziroma njen točen znesek. Tudi slednji je za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv. Stroški, ki jih (sicer lahko tudi povsem in posebej skrbni) davčni zavezanec oblikuje za rezervacije glede obveznosti, ki mu do konca leta še niso nastale, niso davčno priznani kot njegov odhodek.
Ocena verjetnosti nastanka obveznosti je lahko na mestu šele, ko so zoper davčnega zavezanca že podani tožbeni zahtevki, ne pa že v fazi, ko se vložitev zahtevkov šele predvideva. Pri tej oceni - oceni verjetnosti uspeha že podanih tožbenih zahtevkov (za kar pa v obravnavani zadevi ne gre), pa si davčni zavezanec lahko pomaga tudi s takšnim specifičnim strokovnim znanjem strokovnjaka. V fazi ko tožbe še sploh niso vložene, pa bi bila takšna ocena v zvezi s vprašanjem oblikovanja stroškov za rezervacije vsekakor preuranjena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00077215
ZPP člen 204, 378, 379, 379/1. ZOZP člen 7. URS člen 22.
dopuščena revizija - povračilni zahtevek zavarovalnice - obvestilo o pravdi - intervencijski učinek - učinek pravnomočne sodbe - učinek sodne poravnave - subjektivne meje pravnomočnosti - pravica do poštenega postopka - pravica do sodelovanja v postopku - možnost sodelovanja v postopku - ugoditev reviziji - delna razveljavitev sodbe
Intervencijski učinek sodbe je omejen le na zahtevek, o katerem je bilo odločeno v postopku, v katerem je imel intervenient ali obveščenec po 204. členu ZPP možnost sodelovanja in vplivanja na njegov razplet.
obrazložitev sodbe - znova začeta glavna obravnava - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
S tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni opisovalo celotnega poteka dokaznega postopka na narokih pred ponovnim začetkom glavne obravnave, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zastaranje pregona - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti - pravnomočnost kazenske sodbe - pomoč - opis kaznivega dejanja - opis pomoči - kazenska odgovornost napeljevalca in pomagača - naklep - premoženjska korist - nepristranskost sodnika - poštenost postopka
Razlaga drugega odstavka 91. člena KZ-1 ne izključuje večkratnega ponovnega začetka njegovega teka. Do tega položaja bo prišlo, ko bo pravnomočna sodba razveljavljena večkrat.
Zahteva, da mora očitek pomagaču vsebovati opis povezave med dejanjem storilca in pomagačevim prispevkom, ne pomeni, da mora opis zatrjevati pomagačevo zavest o pojavni obliki, v kateri se realizira premoženjska korist.
Tudi za ugotovitev pomagačevega odnosa do storilčevega dejanja je dovolj, da je ugotovljena pomagačeva laična ocena prepovedanosti storilčevega ravnanja.
Okoliščina, da je odločanje o pritožbi zoper sodbo širše in da presega prvotno odločitev o zahtevi za razrešitev zagovornika, pomeni, da višje sodišče - seveda v mejah pritožbenih navedb - opravlja razširjeno, celovito presojo poštenosti postopka. To pa je položaj, v katerem ni mogoče prepoznati okoliščine, zaradi katere bi bili obdolženčevi dvomi v nepristranskost sodnikov, opravičeni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00076542
URS člen 31. ZKP člen 10, 10/1, 60, 60/2, 62, 62/1, 372, 372-3. KZ-1 člen 90, 91, 215.
zavrženje kazenske ovadbe - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - prepoved sojenja o isti stvari - zastaranje kazenskega pregona - čas storitve kaznivega dejanja - kaznivo dejanje Izneverjenja
Res je, da državni tožilec v kazenskem postopku po četrtem odstavku 45. člena ZKP ni samo stranka z enakimi pravicami kot obdolženec, ampak da nastopa tudi kot državni organ, in res je, da se prepoved sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave ter izpeljana prepoved preganjanja in kaznovanja iz prvega odstavka 10. člena ZKP nanašata na kazenske ter primerljive sodne in izvensodne postopke. Pa vendar, nobena od prepovedi zavrženja kazenske ovadbe v danem primeru ne zajema.
Izhodišče za presojo o zastaranju kazenskega pregona je vsakokratni opis kaznivega dejanja v izreku, praviloma prvostopenjske sodbe. Po opisu je bilo kaznivo dejanje storjeno v obdobju od 31. 7. 2013 do 13. 9. 2013, vložnik pa je kaznivo dejanje storil na način, da oškodovancu ni izročil pretežnega zneska denarja, ki mu je bil predhodno nakazan na fiduciarni račun njegove odvetniške pisarne. Glede na tako opisano opustitev izročitve je jasno, da kaznivo dejanje ni moglo biti storjeno že ob nakazilu denarja dne 30. 6. 2012, ampak ko je vložnik po nekaj izročenih zneskih z nadaljnjim izročanjem denarja oškodovancu prenehal.
kršitev materialnega zakona - pravna opredelitev kaznivega dejanja - bistveno zmanjšana prištevnost - popravni sklep
Sodišče prve stopnje je v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja in v razlogih sodbe ugotovilo, da je bil obsojenec v času storitve kaznivih dejanj bistveno zmanjšano prišteven, v izreku pa tega ni upoštevalo pri navedbi določb materialnega zakona. S tem je zagrešilo kršitev kazenskega zakona v obsojenčevo škodo, ki je s popravnim sklepom ni mogoče odpraviti.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. URS člen 18, 120. ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 527, 528, 530.
izročitev obdolženca tuji državi - sklep o ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za izročitev - dovolitev izročitve tujca tuji državi - dovoljenje ministra - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - ponovna presoja pogojev - prekluzija navajanja dejstev in dokazov - dopuščena revizija - zahteva za oceno ustavnosti - absolutna človekova pravica - ugoditev reviziji
V postopku odločanja o izročitvi tujca (obdolženca, obsojenca) je vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno, ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.
Ker po zaključku sodnega dela postopka izročitve ni zagotovljeno nobeno drugo pravno varstvo pravice iz 18. člena Ustave, je minister v okviru upravnega dela postopka izročitve neposredno na podlagi 18. člena Ustave dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. Zaradi absolutne narave pravice iz 18. člena Ustave zakonska konkretizacija te obveznosti ni potrebna oziroma bi bila lahko v primeru varovanja javnega interesa nedopustna (41. in 42. točka obrazložitve).
razmerja med etažnimi lastniki - upravljanje skupnih delov nepremičnine - obveznosti etažnega lastnika - oddajanje skupnih delov v najem - obveščanje etažnih lastnikov - zožujoča razlaga - zmotna uporaba materialnega prava - stopničasta tožba - ugoditev reviziji
Določbo šestega odstavka 121. člena SPZ je glede na obrazloženo treba razlagati tako, da obveznost informiranja glede vsebin, ki so potrebne za upravljanje skupnih delov, obstoji, ne glede ali se z zornega kota naslovnika te obveznosti (etažnega lastnika) navezuje na njegove dolžnosti, urejene v 121. in 122. členu SPZ, ali na obveznosti, ki izhajajo iz značilnosti zakonsko urejene vsebine etažne lastnine kot solastnine skupnih delov.
Kadar etažni lastnik odda del skupnega dela v najem brez soglasja ostalih etažnih lastnikov, čeprav je njihovo vnaprejšnje soglasje za pogodbo take vsebine obvezno, mora etažni lastnik, ki je sklenil najemno pogodbo, na podlagi šestega odstavka 121. člena SPZ omogočiti vpogled drugim etažnim lastnikom v to pogodbo.
pogodbena kazen - delovno razmerje - prenehanje opravljanja dela - odpovedni rok
Pri presoji o dopustitvi (smiselne) uporabe instituta pogodbene kazni je treba upoštevati podrejen in odvisen položaj delavca proti delodajalcu, tako ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, kot med obstojem delovnega razmerja. Eden od namenov delovnega prava je omilitev takšnega položaja. Ta namen se izraža preko kogentnih zakonskih določb delovnega prava (katerih uporaba ne more biti odvisna od volje strank), upoštevati pa ga je treba tudi pri presoji, ali se glede na že uveljavljena načela in zakonska pravila v zvezi s posameznimi instituti, ki jih vsaj delno ureja tudi delovno pravo, lahko uporabljajo nekateri drugi instituti civilnega prava.
Dopuščanje pogodbene kazni v času trajanja delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju bi poslabšalo položaj delavca oziroma bi še dodatno izboljšalo položaj delodajalca. Delodajalčev položaj bi bil lažji tudi na postopkovnem področju, saj bi za ugoditev zahtevku iz naslova pogodbene kazni zadoščala že delavčeva kršitev obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja, pri tem pa vzrok za kršitev izvira iz sfere delavca, ki bi moral izpolniti neko obveznost. Nepomembno pa bi bilo dejstvo nastale škode in njena višina - za razliko od odškodninske odgovornosti. Obstoj škode namreč ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.
slovenska vojska - pripravljenost za delo - vojaška operacija - varovanje državne meje - sodba Sodišča Evropske unije - Direktiva 2003/88/ES
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacije Odboj ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive iz druge alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve v tej zadevi, se to nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacije (75. in 76. točka obrazložitve).
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
slovenska vojska - delovni čas - pripravljenost za delo - varovanje državne meje - vojaška operacija - sodba Sodišča Evropske unije - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacije Odboj ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren.
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe Direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
Pritožbeno sodišče bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z nedopustno spremenjeno dokazno oceno ni storilo s tem, ker ni izvedlo pritožbene obravnave, pač pa že s tem, ker v pritožbenih navedbah sploh ni imelo podlage za poseg v dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje.
Sodišče druge stopnje na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne pazi po uradni dolžnosti in v ugotovljeno dejansko stanje ne posega mimo pritožbenih navedb, kot je to storilo sodišče druge stopnje v tem primeru, ko je samo, brez podlage v pritožbenih navedbah glede (okoliščin sklepanja) sporazuma z dne 11. 3. 2020 ugotovilo drugačna dejstva kot sodišče prve stopnje.
Ker toženec ugotovljenega dejanskega stanja glede sporazuma s pritožbo sploh ni izpodbijal, tožnica ni mogla pričakovati odločitve sodišča druge stopnje, ki bi temeljila na drugačnih dejstvih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato tožnica v reviziji utemeljeno uveljavlja kršeno pravico do kontradiktornega obravnavanja v postopku pred sodiščem druge stopnje (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).
ZUP člen 207, 207/1. ZSDP-1 člen 71. ZUPJS člen 34, 34/1. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2. ZDSS-1 člen 74.
socialni spor - družinski prejemek - otroški dodatek - uveljavljanje pravice - predsodni postopek - nova dejstva
Pravica do družinskih prejemkov, med katerimi je otroški dodatek, se po 87. členu ZSDP-1 uveljavlja v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. ZSDP-1 ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP. Glede vprašanj postopka uveljavljanja otroškega dodatka ZSDP-1 v 71. členu napotuje na uporabo določb ZUPJS. ZUPJS v prvem odstavku 34. člena določa, da center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po splošnem zakonu o upravnem postopku, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso urejena drugače. Tudi ZUPJS ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP.
V predsodnem postopku uveljavljanja otroškega dodatka torej ni pravila, ki bi dopuščalo upoštevanje dejstev, nastalih po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.
Tudi iz ZDSS-1 ne izhaja, da bi se lahko v socialnem sporu upoštevala dejstva, ki so nastala po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.
slovenska vojska - delovni čas - pripravljenost za delo - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive - sodba Sodišča Evropske unije - vojaška operacija
Možnost izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19 v konkretnem primeru ni podana, saj ni šlo za dejavnosti začetnega usposabljanja oziroma operativnega urjenja. Edina potencialna možnost po prvi alineji bi bila izključitev zaradi vojaške operacije v pravem pomenu besede, vendar to ne predstavlja možnosti izključitve vsake vojaške operacije. Operacija Odboj, v kateri je Slovenska vojska sodelovala s Policijo, se je ne glede na njeno poimenovanje nanašala na širše varovanje državne meje in varovanje določenih objektov. Naloge te operacije niso ustrezale pojmu vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Obenem tudi ni podan primer iz druge alineje prve točke izreka citirane sodbe, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primerih posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. To se lahko nanaša le na posebne dejavnosti, v tem primeru posebne vojaške dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacij (75. in 76. točka obrazložitve sodbe C-742/19). V operaciji Odboj ni šlo za takšen primer delovanja visoko usposobljenih vojakov, specialnih enot ali nalog izjemne občutljivosti.
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Ker tudi četrta alineja prve točke izreka sodbe C-742/19, ki določa možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa, to uvedbo veže le na primer izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, že iz razloga, ker ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, tudi možnost te izjeme odpade.