Zakon o delovnih razmerjih - prečiščeno besedilo (1983) člen 73, 77, 89. ZUTD člen 65, 140. ZPP člen 181.
poslovodna oseba - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - odpoklic - prenehanje delovnega razmerja - pogodbena zaveza - izrek sodbe - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti
Četudi 7. točka 9. člena pogodbe o zaposlitvi napotuje na splošno zakonsko ureditev prenehanja delovnega razmerja, to ne pomeni, da jo je možno uporabiti mimo pogodbenega dogovora iz 1. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi. Ravno to pogodbeno določilo je odraz posebne ureditve, ki jo za poslovodne osebe dopušča zakon in ki si jo je tožnik izgovoril ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi - da mu po odpoklicu s funkcije generalnega direktorja pred iztekom mandata delovno razmerje za določen čas ne preneha in se ga do 31. 3. 2023 razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim in za to delovno mesto sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31. 3. 2023. Navedeno toženkino zavezo tožnik utemeljeno prikazuje kot poseben pogodbeni pogoj, ki mora biti izpolnjen, preden lahko pridejo v poštev tudi drugi zakonsko določeni načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi.
Toženka sporne zaveze iz 1. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi ni sprejela pod pogojem, da bo razpolagala z ustreznim delovnim mestom. Ker je sprejela nepogojno pogodbeno obveznost, naknadno določanje pogojev z njene strani ne more privesti do razbremenitve obveznosti. Zaradi neizpolnitve dogovorjene obveznosti tudi vsebinska presoja utemeljenosti poslovnega razloga ne pride v poštev. Zato so tudi nepomembne ugotovitve sodišč druge in prve stopnje o tem, glede katerih delovnih mest toženka ni imela potrebe po tožnikovem delu.
Po postopkovnih pravilih (181. člen ZPP - ugotovitev obstoja pravnega razmerja) bistvo ugodilnih odločitev (izrekov) v sporih iz naslova odpovedi ni v ugotovitvi nezakonitosti odpovedi v izreku sodne odločbe, ampak v ugotovitvi, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo, ampak še naprej traja oziroma obstoji. Ugotovitev o nezakonitosti odpovedi je torej podlaga za priznanje delovnega razmerja, ne pa predmet odločitve. Prav tako ni nobenega razloga za razveljavitev odpovedi. Gre za enostranski akt delodajalca (ne npr. za pogodbo ali odločbo delodajalca), zato njegova razveljavitev ne more imeti nobenega dejanskega ne pravnega učinka. Zadostuje ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi odpovedi ni prenehalo, ampak mu je trajalo tudi od 9. 1. 2021 do 31. 10. 2021. Za ta čas je upravičen do pravic iz delovnega razmerja, s plačo v višini 10.830,00 EUR mesečno, znižano za prejeta nadomestila za brezposelnost, upoštevaje zakonsko ureditev v ZUTD.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066803
ZKP člen 372, 372/1, 372/4.
kršitev kazenskega zakona - določenost v zakonu
V razmerju do biti kaznivega dejanja in v razmerju do njene pravne opredelitve (kvalifikacije), je vzročna zveza stvar dejstev, po katerih bo sodišče ugotovilo, ali je storilec s posamezno izvršitvijo sploh izpolnil bit katerega od kaznivih dejanj iz Kazenskega zakonika ali drugega zakona s kazensko pravnimi določbami in v naslednjem koraku, katero od teh dejanj je bilo izvršeno. V primeru, ko sodišče zmotno presodi glede biti kaznivega dejanja, je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, zmota v drugem primeru pomeni kršitev kazenskega zakona iz 4. točke tega člena.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - druga sodna odločba - pravnomočno končan postopek - obnova kazenskega postopka
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da predlog ponovne izvedbe dokaza z istim dokaznim sredstvom o isti dokazni temi ne pomeni novega dokaza. V zvezi s presojo v zahtevi za obnovo predlaganih novih izvedenskih oziroma strokovnih mnenj iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja stališče, da v primeru izvedenstva ne zadostuje sklicevanje na drugega izvedenca in golo sklepanje o morebitni vsebini njegovega izvida in mnenja. Z vidika presoje, ali gre za nov dokaz, je odločilen prikaz novih dejstev in novih dokazov, ki direktno vplivajo na novo (izvedensko) mnenje, ki je drugačno od mnenja, danega v pravnomočno končanem kazenskem postopku.
bančna garancija - bančna garancija kot jamstvo za odpravo stvarnih napak - neodvisna bančna garancija - neupravičeno unovčenje bančne garancije - vračilo prejetega - zahtevek za vračilo zneska iz unovčene bančne garancije - ugovori naročitelja - uveljavljanje ugovorov iz temeljnega posla - ugoditev reviziji
Zgolj prizadevanje tožeče stranke - podjemnika za odpravo napak, ki so se na izvršenem delu pokazale v garancijski dobi, ne izkazuje, da je tožena stranka – naročnik del neutemeljeno prejela garancijski znesek, do katerega iz temeljnega posla (Pogodbe) ni imela pravice. Upravičenje naročnika garancije do vračila zneska, plačanega iz unovčene garancije, na podlagi tretjega odstavka 1087. člena ZOR, je odvisno od utemeljenosti naročiteljevih ugovorov, ki se nanašajo na temeljni posel, v zvezi s katerim je bila dana garancija.
ZDavP-2 člen 140, 140/2. ZUP člen 9, 238. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 131, 138, 138-1.
načelo nevtralnosti - načelo učinkovitosti - sodba SEU - zapisnik v davčnem postopku - pripombe na zapisnik - pravica do izjave - novi dokazi - dokazna prekluzija - dopuščena revizija - davek na dodano vrednost (DDV) - oprostitev obdavčitve - predlog za predhodno odločanje SEU
Restriktivna uporaba dokazne prekluzije iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 mora omogočiti davčnim zavezancem, da pojasnijo razloge, zakaj dokazi niso bili predloženi prej. Pri tem je bistveno, da davčni organ ne presoja podrobne vsebinske presoje (ne)opravičljivosti podanih razlogov za zamudo, temveč zgolj to, ali so očitno neopravičljivi. Takšni bodo tisti razlogi pri katerih je mogoče zaključiti, da jih je davčni zavezanec podal z namenom zavlačevanja postopka in gre torej za zlorabo pravice do predlaganja novih dokazov. Taka razlaga drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je skladna tudi z načelom enakovrednosti. Navedena določba se uporablja v vseh davčno-inšpekcijskih postopkih.
Uporaba dokazne prekluzije iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je torej dovoljena le, če je bilo v postopku ugotovljeno, da je davčni zavezanec imel možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja stranke kot odraz 22. člena Ustave) in hkrati za svojo zamudo ne poda nobenih (dodatnih) razlogov oziroma da okoliščine kažejo na zlorabo te pravice (11. člen ZUP), ker je navajanje novih dejstev in dokazov očitno namenjeno le zavlačevanju postopka.
Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 1101/2014 z dne 16. oktobra 2014 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi tarifna številka 39, 63, 94. Uredba Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi tarifna številka 9401 90 80, 3926 90 97.
sodba SEU - kombinirana nomenklatura - dopuščena revizija - del sedeža motornega vozila - uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo carinske tarife - zavrnitev revizije
SEU je v sodbi C-725/21 z dne 9. 3. 2023 presodilo, da za pojem »deli« v smislu tarifne številke 9401 velja enako kot pri drugih poglavjih KN, in sicer ta pojem zahteva, da obstaja celota, za delovanje katere so ti deli nujno potrebni. Ne zadostuje, da se dokaže, da stroj ali aparat brez tega proizvoda ne more zadovoljiti potreb, za katere je namenjen. Dokazati je treba tudi, da je mehansko in elektronsko delovanje zadevnega stroja ali aparata odvisno od navedenega proizvoda. Blago je mogoče šteti za »dele« sedežev v smislu tarifne številke 9401 KN le, če je nujno potrebno za to, da bi sedeži lahko opravljali svojo funkcijo
Bistvo revidentkinih navedb je, da imata plastična zaščita in mrežica predvsem funkcijo varovanja oziroma varnosti, saj funkcija sedeža naj ne bi bila zgolj nosilna ampak tudi varovalna. Revidentka dodatnih vsebinskih navedb glede povečanja varnosti ne poda, tako ni jasno, katero nevarnost naj bi oba proizvoda zmanjševala oziroma varnost česa (samega sedeža, vozila, potnikov) se z njuno vgradnjo poveča. Vendar to niti ni bistveno, saj revidentka sama navede, da sporna proizvoda ne zagotavljata posebnega opravila v povezavi z glavno funkcijo sedeža, niti ne gre za neko dodatno funkcionalnost sedeža. Na tej podlagi Vrhovno sodišče, ob upoštevanju stališča SEU iz sodbe C-725/21 z dne 9. 3. 2023, sodi, da gre pri obeh primerih za dodatek k sedežu in ne za njegove bistvene dele, od katerih je odvisno, ali bo lahko sedež opravljal svojo funkcijo.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje avtomobilski sedež ohrani vso svojo funkcionalnost tudi v primeru, da se nanj ne pritrdi plastične zaščite za namene zaščite notranjosti oziroma mrežice za shranjevanje stvari. Dodatne revidentkine navedbe o tem, da plastične zaščite in mrežice ni mogoče uporabljati samostojno oziroma v povezavi z drugimi predmeti ter da ju tudi ni mogoče odstraniti po tem, ko sta vgrajeni v sedež, pa so ob upoštevanju stališča SEU, nerelevantne. Prav tako ni upoštevna revidentkina primerjava obeh proizvodov s prevleko sedeža. Sedeža brez prevleke ni mogoče dolgotrajno uporabljati in je tako neposredno povezana z glavno funkcijo sedeža (tudi po stališču SEU, 38. točka obrazložitve sodbe C-725/21 z dne 9. 3. 2023).
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 45. URS člen 3a. ZDoh-2 člen 114, 116.
dopuščena revizija - dohodnina - davčne olajšave - davčni zavezanec - državljan države članice Evropske unije - uveljavljanje davčne olajšave - razlaga prava EU
Davčni rezident druge države članice Evropske unije, ki ves svoj dohodek na podlagi zaposlitve ustvari v Sloveniji, ima v Sloveniji pravico uveljavljati olajšavo za vzdrževane družinske člane.
Po načelu primarnosti prava Evropske unije v obravnavani zadevi ni dopustno uporabiti določbe 116. člena Zakona o dohodnini, ker posega v 45. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki njenim državljanom zagotavlja prosto gibanje delavcev in privede do nedopustne diskriminacije na podlagi davčnega rezidentstva.
Ker je revident vse svoje obdavčljive dohodke dosegel v Sloveniji, je bil v bistveno enakem položaju kot rezidenti Slovenije, ki svoje dohodke prav tako ustvarjajo v tej državi, vendar pa je bil glede možnosti uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane nedopustno obravnavan drugače in je bila zato njegova davčna obveznost plačila dohodnine v Sloveniji posledično sorazmerno višja. Poleg tega je bil v slabšem položaju tudi v primerjavi z davčnimi zavezanci v Italiji, saj je v danih okoliščinah plačal več dohodnine, kot bi jo plačal, če bi svoj dohodek ustvaril v tej državi.
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 45. ZDoh-2 člen 114, 116. URS člen 3a.
dopuščena revizija - dohodnina - davčne olajšave - davčni zavezanec - državljan države članice Evropske unije - uveljavljanje davčne olajšave - razlaga prava EU
Davčni rezident druge države članice Evropske unije, ki ves svoj dohodek na podlagi zaposlitve ustvari v Sloveniji, ima v Sloveniji pravico uveljavljati olajšavo za vzdrževane družinske člane.
Po načelu primarnosti prava Evropske unije v obravnavani zadevi ni dopustno uporabiti določbe 116. člena Zakona o dohodnini, ker posega v 45. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki njenim državljanom zagotavlja prosto gibanje delavcev in privede do nedopustne diskriminacije na podlagi davčnega rezidentstva.
Ker je revident vse svoje obdavčljive dohodke dosegel v Sloveniji, je bil v bistveno enakem položaju kot rezidenti Slovenije, ki svoje dohodke prav tako ustvarjajo v tej državi, vendar pa je bil glede možnosti uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane nedopustno obravnavan drugače in je bila zato njegova davčna obveznost plačila dohodnine v Sloveniji posledično sorazmerno višja. Poleg tega je bil v slabšem položaju tudi v primerjavi z davčnimi zavezanci v Italiji, saj je v danih okoliščinah plačal več dohodnine, kot bi jo plačal, če bi svoj dohodek ustvaril v tej državi.
ZPP člen 347, 347/3, 355, 355/1, 358, 358-2, 358-3, 358-4.
pritožbena obravnava - dopolnitev postopka na drugi stopnji - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - sprememba prvostopenjske odločbe pred sodiščem druge stopnje izven obravnave - drugačna ugotovitev dejanskega stanja v postopku pred sodiščem druge stopnje brez obravnave - sprememba dejanskega stanja na seji senata sodišča druge stopnje - sprememba dokazne ocene pred sodiščem druge stopnje - pogoji - bistvena kršitev določb pravdnega postopka na pritožbeni stopnji - ugoditev reviziji
Kadar so kršene zahteve Zakona o pravdnem postopku, ki nalagajo razpis pritožbene obravnave, to pomeni, da niso bili konstituirani (procesni) pogoji za kabinetno uporabo reformatoričnih pooblastil, kar prizadeva konkretni pritožbeni postopek in s tem izpodbijano sodbo kot njegov neločljiv sestavni del.
Ob odločitvi za dopolnitev postopka pred sodiščem druge stopnje je treba imeti vselej pred očmi, da je ugotavljanje dejstev, če so med strankama sporna, lahko povezano z izvajanjem dokazov, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bili izvedeni, in/ali dokazno oceno na podlagi sicer že izvedenih dokazov, ki je v razlogih sodišča prve stopnje ni. Zato je bistvenega pomena, da sodišče druge stopnje, ko samo dopolni postopek zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja z ugotavljanjem dejstev, ki so med strankama sporna, pojasni, zakaj je to po njegovi oceni lahko storilo na seji senata. Na ta način opredeli, zakaj dopolnitev postopka na seji senata ni nedopustno omejujoča za pravico do izjavljanja v danem procesnem položaju, kar je ključnega pomena za poštenost postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066806
KZ člen 199, 199/1.
zaposlovanje na črno - dokazni predlog - zaslišanje obremenilne priče
Že z jezikovno razlago prvega odstavka 199. člena KZ-1 je mogoče prepoznati, da za razumevanje izraza „tujec“ ne zadošča zgolj razlikovanje med slovenskimi državljani in osebami brez slovenskega državljanstva. Pravi pomen se razkrije šele, če ga povežemo s preostalim relevantnim delom inkriminacije. Ta nam sporoča, da je kaznivo zaposlovanje na črno tujcev „brez ustreznih dovoljenj za delo.“ Zaposlovanja na črno v tej obliki prav gotovo ni mogoče izvršiti z zaposlitvijo katere koli osebe brez slovenskega državljanstva, ampak le z zaposlitvijo tistih, za katere se zahteva ustrezno dovoljenje za delo.
Ni mogoče slediti vložnikovi tezi, da bi bilo obsojenki glede zaposlovanja na črno treh državljank držav članic EU mogoče očitati le drugo izvršitveno obliko dejanja iz prvega odstavka 199. člena KZ-1. Zanje je, kot rečeno, izključeno pogojevanje zaposlitve z izdajo dovoljenj. Pravilno je stališče obeh sodišč, da jih je treba – v kontekstu prvega odstavka 199. člena KZ-1 - obravnavati enako kot slovenske državljane.
Za presojo, ali gre za obremenilni ali razbremenilni dokaz, ni pomembno zatrjevanje stranke, ampak pomen, ki ga izjavi pripiše sodišče.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - neprištevnost storilca - nevarnost storitve kaznivega dejanja - hudo kaznivo dejanje - vštevanje odvzema prostosti v čas trajanja varnostnega ukrepa
Presoja nevarnosti, da bi storilec na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, glede na zakonsko besedilo ni vezana na predpisano kazen za to dejanje (formalni kriterij), ampak bo vselej odvisna od vrste, teže oziroma narave kaznivega dejanja, ki bi ga storilec lahko storil (materialni kriterij), in je zato podvržena individualni presoji sodišča v vsakem posameznem primeru.
Nobena izmed zakonskih določb ne daje podlage za razlago, da bi se moral neprištevnemu storilcu čas odvzema prostosti vštevati v čas izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.
pravica do izjave - materialna obramba - zaslišanje stranke - ustna obravnava - prekluzija navajanja dejstev in dokazov
Storilcu ni bila dana možnost podati izjavo o prekršku v roku petih dni od zaznave prekrška. Slednje predstavlja oviro za nastop prekluzije storilčeve pravice do izjave. Navedeno procesno pomanjkljivost v zvezi s storilčevo pravico izjaviti se o prekršku bi moralo prvostopenjsko sodišče sanirati tako, da bi storilcu omogočilo izjavo v sodnem postopku, skladno z devetim odstavkom 65. člena ZP-1.
Prav tako je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker je prvostopenjsko sodišče odločalo na podlagi listin in storilca ni zaslišalo. Prvostopenjsko sodišče bi lahko dokazno oceno v skladu z jamstvi poštenega postopka opravilo le, če bi izvedlo ustno, kontradiktorno glavno obravnavo, na kateri bi zaslišalo vsaj storilca in mu s tem omogočilo učinkovito, aktivno (materialno) obrambo zoper nanj naslovljene kaznovalne očitke.
Zoper obdolženca tako neposredno po izvršitvi kaznivega dejanja, kot ob vložitvi obtožnega predloga odreditev pripora ni bila predlagana, temveč je tožilec predlog podal med tekom glavne obravnave. Poudariti je, da za presojo ni odločilno, ali so okoliščine, na katere sodišče opira odločitev o priporu, nove, temveč ali so te izkazane v trenutku podaje predloga za odreditev pripora. Sodišče, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZKP, pripor odredi na predlog državnega tožilca in takrat presoja, ali so glede na predlog podani pogoji za pripor.
zakonski znaki kaznivega dejanja - zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje
Kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 je ogrozitveno kaznivo dejanje, pri katerem zakonodajalec ni določil, da mora škoditi otrokovemu razvoju, povzročiti poškodbeno posledico ali konkretno ogroziti otrokov razvoj, saj zadošča nastanek abstraktne ogrozitve oziroma ugotovitev, da bi storilčevo ravnanje lahko vplivalo na otrokov razvoj. Kršitev dolžnosti mora biti za izpolnitev izvršitvenega ravnanja huda, sodišče pa intenzivnost kršitve presoja kot dejansko vprašanje glede na okoliščine konkretne zadeve.
Izvršitveno ravnanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1 se kaže v zanemarjanju mladoletne osebe s hudim kršenjem dolžnosti skrbi in vzgoje, kar je praviloma podano takrat, ko je s storilčevim ravnanjem ogrožena vzgoja, razvoj ali zdravje mladoletne osebe. Ne zadošča zgolj uporaba strožjih disciplinskih ali vzgojnih ukrepov.
Ravnanje mora očitno presegati meje običajnih vzgojnih ukrepov proti mladoletni osebi, s tem, da ogrozi zdrav oziroma skladen osebnostni razvoj otroka, zato ga je treba presojati glede na vse okoliščine primera, in sicer mladoletnikovo starost, kraj izvršitve ravnanja, način izvršitve in intenziteto storilčevega ravnanja ter s tem prizadejane telesne ali duševne bolečine in podobno.
dokazni predlog - izvedenstvo - uporaba omilitvenih določil - dokazni predlog z novim izvedencem
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da je vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje, kako mora sodišče ravnati takrat, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem. Kdaj so te vrzeli ali nejasnosti podane, pa je dejansko vprašanje. Sodišče mora strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca obravnavati, in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovoriti. To je pravna dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka. Ali kritiko izvedenskega mnenja sprejme ali zavrne, pa je v sferi dejanskega, torej tistega, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.
Glede na podrobno in razumno obrazloženo odločitev o kazni, sodišču tudi ni bilo treba posebej pojasnjevati, zakaj obsojencu ni izreklo kazenske sankcije pod predpisanim zakonskim minimumom. Uporaba omilitvenih določil iz 50. in 51. člena KZ-1 je namreč fakultativne narave.
odvzem premoženjske koristi - pogojna obsodba - posebni pogoj - napotitev oškodovanca na pravdo - osebni stečaj - kršitev določb kazenskega zakona
Enak učinek kot sodba iz pravdnega postopka ima na odvzem premoženjske koristi sklep o končanju, v katerem je odločeno o terjatvi, ki predstavlja protipravno pridobljeno premoženjsko korist.
Dejstvo, da je sodišče oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, samo po sebi ne pomeni, da posebnega pogoja ni mogoče določiti, saj lahko izpolnitev pogoja temelji na drugem pravnem naslovu, ki je lahko tudi priznanje terjatve v stečajnem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066653
KZ-1 člen 99, 99/3-1, 257, 257/3. ZKP člen 359, 359/1-1, 420, 420/5.
uradna oseba - opis kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic
Po opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je obsojenka storila kaznivo dejanje kot uradna oseba iz 3. točke 99. člena KZ-1, ki ima po zakonskem opisu pri drugi osebi javnega prava uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Ta je potem v izreku konkretizirana z navedbo, da je bila obsojenka v času storitve kaznivega dejanja dekanja E., ki po pravilih te fakultete vodi, zastopa in predstavlja fakulteto, ki v skladu z Zakonom o visokem šolstvu izvaja nacionalni program visokega šolstva in nacionalni program znanstveno raziskovalnega in razvojnega dela, za katera zagotavlja sredstva država, s katerimi mora opravljati v skladu z namenom, za katerega so bila pridobljena, ter je odgovorna za zakonitost dela fakultete in odločanje v zadevah s področja delovnih razmerij delavcev fakultete, kot to določajo Statut Univerze v F. in Pravila E. ter s tem v zvezi zadolžena za zakonitost in namensko porabo sredstev.
Odločilno je, da je zakonski opis kaznivega dejanja s konkretnim opisom v izreku sodbe vsebinsko zapolnjen in s tem potrjen. Storilčeva kaznivost je tedaj pogojena z navedeno vsebino, ki je enaka, ne glede na njeno predhodno ali naknadno postavitev v ustrezne formalnopravne okvirje v smislu zgornje premise. Formalnopravni okvirji so tako kvečjemu dodatek, ki z izjemo večje določnosti, k že opisani vsebini ničesar ne prispevajo in posledično na obsojenkino kaznivost kot uradne osebe v ničemer ne vplivajo.
Vložnik kršitve kazenskega zakona iz 3. tč 372. člena ZKP, v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo niti posredno ni uveljavljal, eventualne nemožnosti uveljavljanja pa v zahtevi ni obrazložil. To je pomembno, kajti prvostopenjska sodba je bila odpravljena dne 30. 4. 2021, vložnik in obsojenka sta jo prejela 3. 5. oziroma 8. 5. 2021, vložnik pa je pritožbo poslal s priporočeno pošiljko dne 16. 6. 2021. Glede na zatrjevano dokončanje kaznivega dejanja v obrazložitvi zahteve, in ker je vložnik po ugotovljenih podatkih navedeno kršitev kazenskega zakona mogel uveljavljati že v pritožbi pa je ni, je sedaj z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more več uveljavljati.
odškodnina za izgubljeni dobiček - izračun izgubljenega dobička - načelo popolne odškodnine - normalen tek stvari - dolžnost zmanjševanja škode - smotrnost investicije - ugoditev reviziji
O povrnitvi izgubljenega dobička se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Normalni tek stvari zahteva presojo ex ante, izhajajoč iz stanja v času nastanka škodnega dogodka, in ne ex post, za nazaj, izhajajoč iz stanja v času, ko je škoda že nastala, torej v luči poznejšega razvoja dogodkov in poznavanja dejanskega vpliva in učinkov škodnega dogodka, ki (za nazaj) omogočajo presojo najbolj ustreznega (optimalnega) ravnanja prizadetih subjektov ali, kot poudarja tožnik, celo sprotnega prilagajanja nameravanega ravnanja konkretnim, tekom postopka spreminjajočim se okoliščinam.
GRADBENIŠTVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00066659
URS člen 22, 26. ZUreP člen 12. ZVNDN člen 37, 37/1, 37/2, 37/2-4. ZGO-1 člen 14, 14/1, 54.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje upravnega organa - protipravno ravnanje upravne enote v postopku izdaje uporabnega dovoljenja - izdaja gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - občinski prostorski akti - občinski odlok - kota pritličja - poplavno območje - vzročna zveza - zavrnitev revizije
Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve. Ker Vrhovno sodišče ne vidi razlogov za drugačno odločitev, zadevi pa sta v vseh bistvenih okoliščinah identični, se sklicuje na že obširno podane razloge v sodbi II Ips 47/2022.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev - zagotovitev ustrezne delovne opreme - zaščitna oprema - dolžnost zagotavljanja osebne varovalne opreme - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava - dokazna ocena - ugoditev reviziji
ZVZD-1 res v 12. členu tudi delavca zavezuje k spoštovanju in izvajanju ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Vendar to ne pomeni, da si je delavec dolžan sam zagotavljati varovalno opremo. Po tretjem odstavku 12. člena ZVZD-1 je dolžnost delavca v tem, da uporablja sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, da z njimi pazljivo ravna in skrbi, da so v brezhibnem stanju. Varovalno opremo pa je po 5. in 9. členu ZVZD-1 dolžan zagotoviti delodajalec.
Tožnik tudi utemeljeno opozarja, da dolžnost delodajalca, da delavcu zagotovi varovalno opremo, ni odvisna od tega ali gre za enostavno delovno opravilo ali ne. Tudi enostavna opravila lahko brez uporabe varovalne opreme postanejo nevarna. In prav za tak primer gre v obravnavani zadevi. Za pritrjevanje tovora mora delodajalec vozniku tovornjaka zagotoviti zaščitne rokavice in ga seznaniti z njegovo obveznostjo, da zaščitne rokavice uporablja. Šele potem, ko delodajalec to obveznost izpolni, lahko nastopi dolžnost delavca, da izpolni svoje obveznosti iz 12. člena ZVZD-1.