V skladu z določbo 169. člena ZP-1 lahko vrhovni državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva po ZP-1, vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vsako prekrškovno odločbo izdano na drugi stopnji, oziroma zoper vsako pravnomočno odločbo, če je kršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. V tretjem odstavku 169. člena ZP-1 so določena merila, ki jih mora upoštevati vrhovni državni tožilec pri odločitvi, ali bo v določeni zadevi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovni državi tožilec tako upošteva zlasti naravo in težo domnevne kršitve, pomen zadeve in posledice odločitve za pobudnika in druge udeležence v postopku ter potrebo po zagotavljanju pravne varnosti, enotne uporabe prava, ali pomen za razvoj prava preko sodne prakse. Navedena določba ne pomeni le smernic vrhovnemu državnemu tožilcu pri presoji, kdaj naj vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč po vsebini vsebuje tudi procesne predpostavke, ki jih mora izpolnjevati zahteva za varstvo zakonitosti, da jo bo Vrhovno sodišče vsebinsko obravnavalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00070065
ZKP člen 304a. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje - seja pritožbenega sodišča - videokonferenca
Po presoji Vrhovnega sodišča je kvalifikatorni znak iz šestega odstavka 308. člena KZ-1 podan tudi v obravnavanem primeru, saj je obsojenec po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe 15 od 20 tujcev prevažal v premajhnem in temnem delu tovornega vozila, brez sedežev in varnostnih pasov, s katerimi bi se lahko tujci pripeli, s pomanjkanjem prezračenja in zato zadostnega svežega zraka, zaradi česar je bilo nekaterim od tujcev slabo. Temu v nadaljevanju sledi še opisana možnost trka oz. nenadnega zaviranja vozila, ko je tujcem grozilo, da bi se zaradi tega in dejstva, da niso bili privezani z varnostnim pasom poškodovali ali celo izgubili življenje. Ključno pri presoji nevarnosti za poškodbo zdravja ali življenja prevažanih oseb je tedaj tveganje, ki je v povzetem dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe neprimerno večje od tveganja, ko bi prevoz tujcev denimo potekal v običajnih razmerah, z ustrezno velikim potniškim vozilom, v katerem bi sedel vsak na svojem sedežu ter pripet z varnostnim pasom.
Možnost izvedbe procesnega dejanja z videokonferenco po 304.a členu ZKP je izjema od pravice do neposredne ali fizične navzočnosti strank in drugih pri izvedbi tega dejanja. V obravnavani zadevi izjemnost videokonference seje višjega sodišča ni bila utemeljena z razdaljo, ki bi jo stranke in drugi udeleženci morali premagati, da bi se lahko seje udeležili, ampak z nemožnostjo obsojenčeve privedbe na sejo s strani pravosodnih policistov ZPKZ Koper, potem ko si je višje sodišče to že neuspešno prizadevalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00074383
KZ-1 člen 49, 49/2, 51, 51/2. ZKP člen 258, 265, 265/1.
izpodbijanje prištevnosti - dvom v prištevnost - izvedenec psihiatrične stroke - zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca - pravica do obrambe - odmera kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine
Vložnica ima prav, ko navaja, da v postopku ni bila opravljena toksikološka analiza, ki bi ugotovila prisotnost psihoaktivnih snovi pri obdolžencu v času storitve kaznivega dejanja. Vendar pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ne glede na takšno pomanjkljivost v postopanju organov pregona v konkretnem primeru sodišče v zadostni meri uravnotežilo obsojenčevo pravico do obrambe. Tako je izvedenec zaradi pomanjkanja objektivnih podatkov o stopnji obsojenčeve alkoholiziranosti in drugih psihoaktivnih snovi, ker ni bila opravljena toksikološka analiza, glede količine zaužitih psihoaktivnih snovi sledil obsojenčevemu zagovoru.
T. i. omilitvena določila sodišču omogočajo, da kazen zapora odmeri pod zakonsko predpisano mejo ali pa uporabi milejšo vrsto kazni, če storilec prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem (50. člen in drugi odstavek 51. člena KZ-1). V tem primeru zakon priznanje šteje za posebno olajševalno okoliščino, katere uporaba pa je vedno samo fakultativna.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-2, 201/1-3. URS člen 22.
utemeljen sum - odreditev pripora
Drži vložnikovo stališče, da načelo enakega varstva pravic (22. člen URS) od sodišča zahteva, da v oceno utemeljenosti suma vključi tudi osumljenčev zagovor. Ugotavljanje utemeljenosti suma ni mehanicistično opravilo, saj mora sodišče na podlagi osumljenčevega zagovora in vsebine do tedaj zbranih dokazov oceniti, ali je podana več kot polovična verjetnost, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, to svojo oceno pa mora tudi razumno obrazložiti. Presoja utemeljenosti suma pa ne vključuje presoje verodostojnosti zagovora in spoznavne vrednosti izvedenih dokazov (vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi), saj je takšna dokazna ocena pridržana razpravljajočemu senatu po izvedenem dokaznem postopku. Navedena atomistična in holistična dokazna ocena temelji na kvalitetnejši spoznavni metodi, ki zahteva predhodno izvedbo formalnih dokazov v okviru kontradiktornega dokaznega postopka in se torej kvalitativno razlikuje od presoje utemeljenosti suma v zgodnejših fazah kazenskega postopka, v katerih sodišče sklepa na podlagi neformalnih dokazov (dokaznih virov).
Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da pri osebnih kaznivih dejanjih uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja konceptualno ni sprejemljiva. To velja tudi v primeru sestavljenih kaznivih dejanj in dobrinsko mešanih inkriminacij, zato konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja pri kaznivem dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 kot specialni obliki kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 ni mogoča.
Podatki kazenskega postopka dajejo zanesljivo podlago za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ko sodišče na podlagi uspeha dokazovanja lahko presodi, da je oškodovančev zahtevek po civilnem materialnem pravu utemeljen. Zanesljiva podlaga za odločitev je nedvomno podana v primeru, ko se dejstvena podlaga premoženjskopravnega zahtevka prekriva z opisom dejanja v izreku sodbe. Sodišče mora ugotoviti elemente civilnega delikta in navesti materialnopravno podlago za svojo odločitev. Če se elementi civilnega delikta prepletajo s predpostavkami kazenske odgovornosti, se tudi obrazložitev predpostavk odškodninske odgovornosti lahko prepleta z obrazložitvijo kazenske odgovornosti storilca.
Vsebinski pogoji za dopustnost najdbe (odkritja) predmetov po 217. členu ZKP v zakonu niso določeni, temveč so odvisni od dejanskih okoliščin posameznega primera glede na izoblikovana vodila v sodni praksi, pravni teoriji ter v ostali znanstveni in strokovni literaturi. O očitno nepričakovano najdenih predmetih (angleško: plain view) med hišno preiskavo sta se Ustavno in Vrhovno sodišče že izrekli, pravna teorija pa glede tega praviloma povzema sodno prakso Vrhovnega sodišča ZDA. Ob pogoju, da je ravnanje izvajalcev znotraj odredbe za hišno preiskavo, je za dopustnost najdbe predmetov ključnega pomena, da je bila ta nepričakovana in nenamerna.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - zakonski znaki - tujec - dovoljenje za vstop ali bivanje v RS - kršitev materialnega prava - kršitev kazenskega zakona - pripor
Po 35. členu Zakona o mednarodni zaščiti se vstop osebe, ki izrazi namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, in je v Republiko Slovenijo vstopila nezakonito, ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje. Učinek določbe je omejen na to, da oseba, ki je na tak način vstopila v Slovenijo, ne odgovarja za prekršek po Zakonu o tujcih, ne pomeni pa, da s prevažanjem take osebe ni mogoče izvršiti kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 308. člena Kazenskega zakonika.
zastarana terjatev - izpolnitev naturalne obligacije - plačilo na podlagi pravnomočne sodbe - zahtevek za vračilo - kondikcijski zahtevek za vračilo že plačanega - obstoj dolga - nepopolno dejansko stanje - condictio ob causam finitam - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Določbe 191. člena OZ, ki vsebuje pravilo, kdaj se ne more zahtevati vrnitve, in izjemi od tega pravila, ni mogoče uporabiti, če gre za zastarano terjatev (192. člen OZ). Vrnitev plačanega zastaranega dolga je mogoča le, če stopnja (pri)sile ustreza pravnemu standardu iz 45. člena OZ.
CARINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00069954
OZ člen 131, 964, 965.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - zavarovalna pogodba - splošni pogoji - zavarovanje pred odgovornostjo (premoženjsko zavarovanje) - direktna tožba oškodovanca - prostovoljno zavarovanje - neobstoj protipravnega ravnanja - splošni pogoji kot del zavarovalne pogodbe - kogentne zakonske določbe - nenadni in presenetljivi dogodek - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku predstavlja (tudi) določilo 54. člena Splošnih pogojev, ne glede na to da tožnik kot tretji ni bil pogodbena stranka zavarovalne pogodbe. To določilo je po vsebini zavarovanje pred odgovornostjo (964. in 965. člen OZ). Tretji kot oškodovanec vstopi v zavarovalno razmerje v trenutku nastanka zavarovalnega primera in ima kot upravičenec lastno pravico in direktno tožbo do zavarovalnice, vendar le v obsegu, ki ga določa zavarovalna pogodba. Vsebina zavarovalne pogodbe in splošni pogoji kot njen sestavni del so torej (primarno) materialno pravo, ki v razmerju med oškodovancem in zavarovalnico narekuje presojo, ali je zavarovalni primer nastal in kakšna oziroma kolikšna škoda je krita.
Vendar pa so Splošni pogoji (le) del materialnega prava, drugi del materialnega prava, ki ga je treba pri zavarovanju proti odgovornosti uporabiti, pa so določila OZ o odškodninski odgovornosti. Z zavarovanjem proti odgovornosti je zavarovanec varovan pred odškodninskimi zahtevki tretjih in v tem je tudi primarni pomen tovrstnega prostovoljnega zavarovanja ne glede na to, da ima pomembno vlogo tudi v zaščiti oškodovanca. V naslednjem koraku je zato treba presoditi, ali bi imel oškodovanec utemeljen odškodninski zahtevek zoper zavarovanca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00069761
OZ člen 416, 921, 929, 948. SPZ člen 66, 66/2, 72. ZPP člen 318, 318/1, 351, 380, 380/2, 383.
premoženjsko zavarovanje - požarno zavarovanje - zavarovalna pogodba - zavarovalni interes - zavarovanje na tuj račun - razlaga splošnih pogojev - upravičenec po zavarovalni polici - skupna lastnina - kolektivna terjatev - nedeljiva terjatev - zavarovanje na tuj račun ali na račun tistega, katerega se tiče - nesklepčnost tožbenega zahtevka - sodba presenečenja - pravica do sodnega varstva - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Ker je terjatev, katere plačilo zahteva v obravnavani zadevi tožnica od toženke, nedeljiva kolektivna terjatev, tožnica kot skupna lastnica zavarovalnega interesa, ne glede na to, da je premijo iz zavarovalne pogodbe plačala sama, ne more uresničevati samostojno, torej v svojem imenu in za svoj račun in posledično ne more samostojno izvrševati (črpati) pravic iz zavarovanja. Sodišči nižjih stopenj sta spregledali ureditev nedeljivih terjatev iz drugega odstavka 416. člena OZ in (posledično) nista pravilno uporabili določila prvega odstavka 929. člena OZ in 20. člena Splošnih pogojev poslovanja. Tožnica bi morala tožbeni zahtevek v skladu z drugim odstavkom 416. člena OZ oblikovati tako, da bi od toženke zahtevala izpolnitev obveznosti za račun vseh skupnih lastnikov oziroma polog zavarovalnine pri sodišču.
povrnitev nepremoženjske škode - zastaranje odškodninske terjatve - oblike nepremoženjske škode - zastaranje zahtevka - začetek teka zastaralnega roka - pretrganje zastaranja - načelo pravne varnosti - negotovost pravnega položaja - ugoditev reviziji
(Praktični) razlogi, ki bi utemeljevali opisano umet(el)no cepitev človekovega trpljenja med različnimi oblikami nepremoženjske škode pri odmeri višine denarne odškodnine, pri opredelitvi začetka teka zastaranja škode ne vzdržijo presoje.
Odločilno težo pri tem igra dejstvo, da pravo oškodovancu nalaga posebno skrbnost glede zastaranja. Oškodovanec (brez pomoči izvedencev ali sodišča) je namreč tisti, ki mora spremljati in oceniti, kdaj so podani elementi, ki mu omogočajo uveljavitev odškodninskega zahtevka. Pričakovanje, da bi prava nevešči posameznik razločeval različne pojavne oblike (lastnega) duševnega trpljenja (po možnosti še v času zdravljenja po zanj travmatičnem dogodku), kot to s pomočjo medicinske znanosti počne pravo, je neživljenjsko, nerazumno in pretirano.
S cepitvijo začetka zastaralnega roka, tako da bi zastaranje za posamezne oblike nepremoženjske škode nastopilo ločeno, bi se v nasprotju z načelom pravne varnosti nesorazmerno povečala negotovost pravnega položaja oškodovanca.
OZ člen 190, 190/1, 198. SPZ člen 37, 37/1, 38, 38/1, 95, 95/2. URS člen 33. ZKL-1 člen 30, 30/2. ZIN člen 32, 32/1, 32/1-1.
neupravičena obogatitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - predpostavke za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve - prikrajšanje - poseg v lastninsko pravico - prepoved uporabe, izrečena z inšpekcijsko odločbo - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Kljub tehtnim argumentom v prid zožujoče razlage pojmov prikrajšanja in vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem, Vrhovno sodišče odklanja načelno stališče, da prikrajšanje ni predpostavka verzijskega zahtevka zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist. Kot že poudarjeno, je razlog za to v umeščenosti instituta uporabe tuje stvari v 3. oddelek OZ: "Neupravičena pridobitev". Splošno pravilo (190. člen OZ), ki velja za vse oblike neupravičenih obogatitev (vse oblike kondikcij in verzij), torej tudi za uporabo tuje stvari v svojo korist, je uvrščeno v 1. odsek 3. oddelka OZ. Določba 198. člena OZ je umeščena v 2. odsek z naslovom "Pravila vračanja", kar napotuje na sklep, da ureja le pravilo, kaj se pri tej obliki verzije vrača.
Zožujoča razlaga zahteva, da je prikrajšanje, enako kot obogatitev, vsaj potencialno oziroma hipotetično. Da bi lastnik stvari lahko zahteval uporabnino za neupravičeno uporabo njegove stvari, bi moral imeti vsaj hipotetično možnost, da bi to stvar lahko tudi sam uporabljal (ali na njej kako drugače izvrševal svoja lastninska upravičenja). To pa je tudi izhodišče za opredelitev pravne vzročnosti kot predpostavke neupravičene obogatitve. Vzrok prikrajšanja je lahko le tista obogatitev (korist), ki je dostopna tudi lastniku (oziroma imetniku druge pravice, da stvar uporablja sam).
Vsaka neutemeljena uporaba tuje stvari v svojo korist pomeni poseg v lastninsko pravico (in hkrati tudi v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS). To pa praviloma pomeni tudi prikrajšanje lastnika, saj se domneva, da ima ta vselej hipotetično možnost stvar uporabiti tudi sam (ali na njej kako drugače izvrševati svoja lastninska upravičenja). Navedena domneva pa vendarle ni absolutna. Obstajajo namreč primeri, ko je lastniku zaradi posebnih okoliščin (začasno) onemogočena uporaba stvari, pa tudi druga upravičenja iz lastninske pravice. V primeru, ko je lastnikova lastninska pravica izvotljena vseh lastninskih upravičenj ("gola" lastninska pravica), ne more biti niti hipotetičnega prikrajšanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00068912
ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2. URS člen 22, 26. OZ člen 133, 133/3.
odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - imisije - hrup zaradi prometa - javnopravna odškodninska odgovornost države - spremenjena pravna podlaga - bistvena kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje - sodba presenečenja - pravica do izjave - ugoditev reviziji
Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na spremenjeno pravno podlago. Ni je več utemeljilo na podlagi 133. člena OZ, temveč na podlagi 26. člena Ustave RS. Ta zahteva predvsem odgovor na vprašanje ali je država ravnala protipravno in je pri tem treba imeti pred očmi tehtanje nasprotujočih interesov pravdnih strank. Tožnikoma pa ni omogočilo, da se izjavita o novi drugačni materialnopravni podlagi, katere do sedaj nista zatrjevali, niti je prej ni zatrjevala katera od drugih pravdnih strank, na možnost uporabe te pravdne podlage, pa kot izhaja iz podatkov spisa - ob neizkazanosti lastne nezadostne neskrbnosti, nista mogli in morali računati. Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča se je namreč spremenila šele potem, ko je postala odločitev v obravnavani zadevi že pravnomočna. Soočena sta bila torej s sodbo presenečenja pred sodiščem druge stopnje.
V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča je iz niza odločb v zvezi z razlago zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe prostitucije razvidno utrjeno stališče, da je za presojo zakonskega znaka izkoriščanja pri tem kaznivem dejanju bistveno, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. Vprašanje, ali je podano izkoriščanje prostitucije, je dejansko vprašanje, ki ga je potrebno presojati na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin. Kot prepovedano se šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih in poseg v pravico do spolne samoodločbe. Višina protipravne pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Izkoriščanje prostitucije ni dopustno, zato tudi ni mogoče sprejeti stališča, da se organizacija in vodenje prostitucije drugih obravnava kot običajna, dopustna gospodarska dejavnost. Zaradi tega zaslužka organizatorjev prostitucije ni mogoče presojati s podjetniškega vidika. Če bi bila dejavnost organiziranja prostitucije v Sloveniji dopustna in pravno urejena, bi izvajalke te dejavnosti (prostitutke) bile pred izkoriščenjem s strani delodajalca zaščitene s področno zakonodajo. Ob izostanku pravne ureditve, ki bi urejala razmerje med prostitutko in osebo, ki skrbi za njeno prostituiranje, pri nas dejavnosti prostitucije ni mogoče primerjati z ostalimi gospodarskimi dejavnostmi.
pripor - priporni razlog - koluzijska nevarnost - koluzijska nevarnost (vplivanje na priče)
Samo okoliščina, da naj bi določene osebe skupaj z obdolžencem sodelovale pri izvrševanju kaznivega dejanja in da zato obstaja (teoretična) možnost, da bi obdolženec vplival nanje, sama po sebi ne zadošča za obstoj koluzijske nevarnosti. Prav tako pa je v sodni praksi sprejeto tudi stališče, da okoliščina, da določena oseba s svojimi izjavami obdolženca obremenjuje, še ne predstavlja razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati na konkretno nevarnost, da bo obdolženec nanjo na prostosti vplival.
Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja, saj se s formalno obrambo obdolžencu zagotavlja enakopravnost z nasprotno stranko – državnim tožilcem. Vendar zgolj postavitev zagovornika še ne pomeni avtomatsko, da je izpolnjena zahteva po učinkoviti obrambi. Formalno obrambo lahko ovirajo različne okoliščine, med drugim tudi zagovornikovo izmikanje obveznostim. Kadar postavi zagovornika, je sodišče je dolžno reagirati na njegovo neučinkovitost oziroma nestrokovnost takrat, kadar je ta očitna (primeroma, če zagovornik v postopku sploh ni aktiven ali opusti ključno procesno dejanje, pa tega ni mogoče pripisati taktiki obrambe ali (nenamerno) šibki argumentaciji) oziroma kadar je na neučinkovitost utemeljeno opozorjeno. Nestrinjanje z načinom formalne obrambe, ki jo je sodišče v celoti zagotovilo, ne more pomeniti kršitve pravice do učinkovite obrambe v kazenskem postopku.
zahteva za varstvo zakonitosti - procesne predpostavke - pravni interes - zavrženje
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena tudi v primeru odreditve pripora na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP zaradi očitnega izmikanja glavni obravnavi. Po drugi strani pa opozarja na obstoj pravnega interesa, ki je nujna predpostavka za dopustnost vsakega pravnega sredstva, vključno z zahtevo za varstvo zakonitosti. Podmena pri tem je, da bi vlagatelj s pravnim sredstvom uspel in abstracto, ko bi torej obtoženec po utemeljenem pravnem sredstvu prišel v ugodnejši pravni položaj od položaja, ko pravnega sredstva ne bi vložil.
OZ člen 59, 59/1, 616, 616/1. ZPSPP člen 24, 24/1, 27, 27/1.
rok - razvezni pogoj - najemna pogodba za določen čas
Pri najemni pogodbi, sklenjeni za določen čas, mora biti trajanje opredeljeno in s tem omejeno, saj sicer ne gre za ta tip najemnega razmerja.
Zaključek najemnega razmerja tega tipa se lahko navezuje na nastop določenega dejstva. Vendar mora iti za dejstvo, katerega nastop je za (obe) pogodbeni stranki gotov, nedvomen; zanju je negotovo le, kdaj bo to dejstvo nastopilo.
Kadar pogodbeni stranki ne izhajata iz gotovosti, da bo po njuni volji določeno dejstvo nastopilo, in torej zanju ni negotovo le, kdaj bo to dejstvo nastopilo, temveč je negotovo tudi, ali bo sploh nastopilo, gre za najemno pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas.
Če je ostal nedokazan dogovor o končnem roku, je treba predpostaviti, da je bila sklenjena najemna pogodba za nedoločen čas.
direktna revizija - dovoljenost direktne revizije - nedovoljena revizija - predlog za dopustitev revizije - pravočasnost predloga za dopustitev revizije - naslovitev vloge na napačno sodišče - prepozna vloga - zavrženje revizije
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča v primeru, ko je predlog naslovljen na napačno (nepristojno) sodišče in temu sodišču tudi poslan, o očitni pomoti v smislu desetega odstavka 112. člena ZPP ni mogoče govoriti. Ker je vloga tožeče stranke vložena na prvostopenjsko sodišče in je tudi naslovljena kot revizija, kriterij očitne pomote ni izpolnjen.
opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - navedbe stranke v postopku
V sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 34829/2022 z dne 14. 7. 2022 ni bilo odločeno in ne drugače povedano, da ima kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil zoper obdolženca odrejen pripor, vse znake zakonsko opisanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1. Na drugi strani je bilo v izpodbijanem sklepu senata Vrhovnega sodišča pravilno odločeno, da v konkretnem opisu dejanja, zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 314. člena KZ-1 niso podani, spet pa ni bilo povedano, da v izreku sklepa o preiskavi niso zajeti zakonski znaki kakšnega drugega zakonsko opisanega kaznivega dejanja ter je v zahtevi zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP dejansko izključena.