Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo, ker je bila prvostopenjska sodba razveljavljena v delu glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ki je bilo po izpolnjenem pogoju iz šestega odstavka 392. člena ZKP izločeno ali ločeno od dela sodbe za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Glede tega obsojenec s pritožbo ni uspel in je prvostopenjska sodba v nerazveljavljenem delu postala formalno pravnomočna. Postala pa je tudi materialno pravnomočna, saj je bila obsojencu za navedeno kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena ZKP izrečena pogojna obsodba, ki je kot samostojna kazenska sankcija neodvisna od odločbe o enotni kazni, ki je bila skupaj s prvim delom sodbe razveljavljena. Za ta del torej kazenski postopek še ni pravnomočno končan, ker je bila zadeva po razveljavitvi vrnjena v novo sojenje medtem ko za drugi del sodbe ni zakonskih ovir, da ga ne bi bilo mogoče izvršiti (drugi odstavek 129. člena ZKP).
Vložnik se moti, ko v obrazložitvi zahteve datum pravnomočnosti sodne odločbe veže na dan, ko je sodno odločbo sodišča druge stopnje, v tem primeru višjega sodišča, prejela katera od strank iz 144. člena ZKP. V prvem odstavku 129. člena ZKP je namreč jasno določeno, da če je bila zoper sodbo vložena pritožba, nastopi pravnomočnost z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00066685
OZ člen 299, 299/2, 378. ZPP člen 184, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninski zahtevek - opomin na izpolnitev obveznosti - zamuda dolžnika - nastop dolžnikove zamude - začetek teka zamudnih obresti - sprememba tožbe - zvišanje tožbenega zahtevka - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - pravica do izjave stranke - zavrnitev revizije
Dejstvo, da je s tožbo sprva zahtevala le 10.900,00 EUR, nato pa zahtevek zvišala na 48.900,00 EUR, njenemu izvensodnemu zahtevku ne odvzema pravnih učinkov izvensodnega opomina, na katerega drugi odstavek 299. člena OZ veže nastop zamude in tek zamudnih obresti. Stvar strankine presoje je, ali bo odškodninski zahtevek, kot ga je opredelila v izvensodnem opominu, uveljavljala z enim ali z več zahtevki, ter ali bo sprva zahtevala manj, nato pa v teku pravde prvotni zahtevek zvišala v okviru tistega, ki ga je zahtevala izvensodno.
Ustaljeno stališče (ustavno)sodne prakse in doktrine je, da je standard obrazloženosti odločb pritožbenega sodišča nižji kot za sodišča prve stopnje. Ni ustavna zahteva, da bi višje sodišče v primeru, ko se strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih pravnih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev. Zadošča, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. Vendar dolžnost do opredelitve obstaja samo kot odgovor na strankino aktivnost, kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag. Zahteve po obrazloženosti pritožbene odločbe so torej milejše le, kadar in kolikor so razlogi prvostopenjske sodbe razumni, izčrpni, prepričljivi in pravilni ter je v njih vsebovan odgovor na pritožbena naziranja pravdnih strank.
SPZ člen 39, 42. ZEN člen 86,86-5, 92, 92/2. ZZK-1 člen 28, 114, 114/1, 114/1-2, 115. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-3. ZUS-1 člen 37, 37/2.
dopuščena revizija - kataster stavb - obnovljen postopek - delitev skupnega dela stavbe - sprememba lastništva posameznega dela - izvajanje katastrih vpisov - izvršitev vpisa v zemljiški knjigi - nezmožnost izvršitve odločbe - ničnost - ugoditev reviziji - izrek ničnosti odločbe - odločba Geodetske uprave
Odločba Geodetske uprave o združitvi več delov stavbe ali delitvi stavbe ali dela stavbe ni odločba državnega organa iz 39. člena SPZ, s katero se pridobi lastninska pravica. Ta odločba je podlaga (le) za pomožni vpis v zemljiško knjigo (poočitev, 28. člen ZZK-1), s katerim se podatki v zemljiški knjigi uskladijo s podatki v matičnih evidencah (npr. s podatki katastra na podlagi obvestila Geodetske uprave), pri čemer pa se lastnosti lastninske pravice ne spremenijo (114. člen ZZK-1). Tak vpis nima pravnih posledic - nima učinkov na pravice oziroma pravna razmerja.
V obnovljenem postopku izdane odločbe, s katero je bila zahteva za delitev dela stavbe zavrnjena, ni mogoče pravno izvršiti, saj bi bila taka izvršitev zato, ker na pdolagi prvotne odločbe nova nastala dela nista več v lasti ene osebe, v nasprotju s 115. členom ZZK-1. Taka odločba je zato nična. Dejstvo, da je izpodbijana odločba realizirana v katastru (ki je izvorna evidenca za podatke, s katerimi se označujejo nepremičnine) na odločitev ne vpliva, saj odločbe v zemljiški knjigi, ki pa je izvorna evidenca za pravice in pravna dejstva in ki je neločljivo povezana s katastrom stavb, še vedno ni mogoče poočititi, torej je pravno neizvršljiva in zato, kot že pojasnjeno, nična.
dopuščena revizija - lekarniška dejavnost - koncesija - podružnica - območje koncesije - pristojnosti občine - podelitev koncesij - pravo EU - acte claire - sodba presenečenja - zavrnitev revizije
Tretji odstavek 10. člena ZLD-1 je treba razlagati tako, da dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije (saj ima le ta pravico do izvajanja javne službe lekarniške dejavnosti v tej občini).
dovoljena revizija - lekarniška dejavnost - koncesija - podružnica - območje koncesije - pristojnosti občine - podelitev koncesij - pravo EU - acte claire - sodba presenečenja - zavrnitev revizije
Tretji odstavek 10. člena ZLD-1 je treba razlagati tako, da dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije (saj ima le ta pravico do izvajanja javne službe lekarniške dejavnosti v tej občini).
nepremičninsko posredovanje - poslovna odškodninska odgovornost - neskrbno ravnanje - opustitev dolžne skrbnosti - plaz za hišo - zahtevek za povrnitev premoženjske škode - pravno priznana premoženjska škoda - načelo popolne odškodnine - škoda zaradi zaupanja - stroški kredita - povračilo stroškov najema kredita - predvidljivost škode - ugoditev reviziji
Obravnavano razmerje je treba presojati skozi prizmo normativne vzročnosti. Konkretna kršitev pogodbe v obliki opustitve skrbnega ravnanja namreč ni v naravno-vzročni povezavi z zatrjevano škodo v obliki stroškov najetja kredita. Glede na posebno naravo razmerja je vez med vzrokom in posledico zatorej lahko le pravna. Ob presoji je treba rekonstruirati hipotetično stanje, kakršno bi bilo, če prva toženka ne bi kršila pogodbe, in se vprašati, ali bi tožnici ob ustrezni pojasnilni dolžnosti prve toženke nastali stroški kredita. Odgovor je nikalen. Če bi prva toženka tožnico opozorila na plazovitost zemljišča, slednja, kot sta ugotovili nižji sodišči, ne bi sklenila prodajne pogodbe za sporno nepremičnino, in če ne bi sklenila pogodbe, ne bi najela kredita in imela z njim stroškov.
Iz načela popolne odškodnine tako izhaja tudi, da ima upnik pravico do odprave vseh negativnih posledic dolžnikove kršitve pogodbe. To vključuje tudi pravico do varstva njegovega interesa zaupanja (negativni pogodbeni interes). Tu ne gre za škodo, ki jo je neposredno povzročila kršitev pogodbe, ampak za izdatke, ki se zaradi kršitve pogodbe izjalovijo, postanejo nekoristni. Gre za škodo, ki je nastala, ker je ena stranka zaupala v pošteno in skrbno ravnanje nasprotne stranke. Povrnitev škode zaradi zaupanja ni omejena le na motnje v sklenitveni fazi, ampak zajema tudi izpolnitvene motnje (kršitev pogodbe).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - SODNI REGISTER
VS00065679
ZSReg člen 8, 8/3, 17, 17/1, 19, 36. ZNP-1 člen 32, 32/1, 37, 42. ZGD-1 člen 47, 47/3, 48. ZPP člen 367, 367/1, 367b, 367b/1, 371, 384, 384/3.
vpis spremembe družbenika zaradi izključitve - sklep o vpisu v sodni register - pritožba zoper sklep - aktivna legitimacija za vložitev pritožbe - pravni interes za pritožbo - direktna revizija - pravočasnost revizije - obseg revizijskega preizkusa - zavrnitev revizije
Ne glede na pomanjkljivo ureditev neposredno dovoljene revizije po uveljavitvi novele ZPP-E (tretji odstavek 384. člena v zvezi s 371. členom ZPP), meje preizkusa revizijskega sodišča tudi v tem primeru ni mogoče širiti preko ureditve v prvem odstavku 371. člena ZPP pred navedeno zakonsko spremembo. To pa pomeni, da je revizijski preizkus zamejen z razlogi, ki so navedeni v reviziji, glede dejanske podlage pa v okviru, ki ga je imelo na razpolago sodišče druge stopnje ob izdaji izpodbijane odločbe.
Navedena omejitev revizijskega preizkusa nalaga vlagatelju revizije, da se v njej sooči z nosilnimi razlogi odločitve sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da revidentka temu bremenu v okviru vložene revizije ni zadostila. Njeno obširno sklicevanje na učinek zatrjevane sklenjene pogodbe o prenosu deleža nanjo v letu 2007 pomeni zgolj ponavljanje argumentov, ki jih je (kot pritožbeni razlog) uveljavljala v pritožbi zoper sklep o vpisu spremembe v sodni register. S temi ponovljenimi stališči pa se ne sooči z razlogi sodišča druge stopnje v 14. do 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerimi je utemeljilo neobstoj njenega pravnega interesa za pritožbo. Gre predvsem za upoštevano neskladje med zatrjevanim pogodbenim prenosom deleža in opustitvijo dolžnega ravnanja same revidentke v nasprotju z 48. členom v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZGD-1, česar revidentka niti ne izpodbija. Razlogom sodišča druge stopnje Vrhovno sodišče dodaja, da bi nudenje pravnega varstva sklicevanju na zgolj deklaratornost narave vpisa podatka v sodni register, ki naj bi odstopal od pravilnega podatka zaradi nezakonite opustitve same revidentke izvotlilo načelo zaupanja v podatke sodnega registra.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV - USTAVNO PRAVO
VS00065683
ZUreP-1 člen 106, 106/1, 106/6. OZ člen 198, 336, 336/1, 347, 347/1. URS člen 69. ZOR člen 219.
razlastitev nepremičnine - dejanska razlastitev - pravna razlastitev - odškodnina zaradi razlastitve - odmena zaradi nemožnosti uporabe - zakonske zamudne obresti - zastaranje zamudnih obresti - začetek teka zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - ugoditev reviziji
Stališče sodišča druge stopnje o zastaranju zamudnih obresti, ki so dospele v obdobju do treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je upoštevaje zakonski dejanski stan 106. člena ZureP-1 v nasprotju s prej izraženim stališčem v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da do zastaranja ne more priti preden bi predlagateljica lahko to odmeno uveljavljala. Nujna predpostavka za sklepanje o nastopu učinka zastaranja, do katerega pride z iztekom zastaralnega roka, je opredelitev pričetka teka zastaralnega roka, kot to nedvoumno določa prvi odstavek 336. člena OZ. Z vidika zakonske ureditve je treba torej najprej odgovoriti na vprašanje, kdaj pridobi upnik pravico terjati dolžnikovo obveznost (prim. prvi odstavek 336. člena OZ). Utemeljitev sodišča druge stopnje o nastopu učinka zastaranja spornega dela terjatve to spregleda. Materialnopravni zaključek o zastaranju zato pomeni zmotno uporabo prvega odstavka 336. in prvega odstavka 347. člena OZ.
obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - vojno zločinstvo - poziv na nasilno rušenje državne ureditve - žaljenje organov ljudske oblasti - Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo
V očitanih krajevnih in časovnih okoliščinah obdolženec z očitanim ravnanjem, ko je zoper štiri posameznike podal ovadbo italijanskim orožnikom, ni mogel izvršiti kaznivega dejanja iz 3. točke 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo. V avgustu leta 1941 je Primorsko ozemlje skladno z mednarodnimi sporazumi iz časa po prvi svetovni vojni še vedno pripadalo Italiji, zato o zakonskem znaku rušenja državne ureditve FLRJ ni mogoče govoriti.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo je izključeval uporabo vseh drugih kazenskopravnih predpisov s tem objektom varstva.
Poskus je pri kaznivemu dejanju izsiljevanja izjave pojmovno izključen, dejanje pa je dokončano že z uporabo sile, grožnje ali drugega nedovoljenega sredstva ali načina, zato ni treba, da bi zaradi navedenih izvršitvenih ravnanj oškodovanec tudi dejansko podal izpovedbo oziroma izjavo. Navedeno je določno razvidno iz zakonskega besedila, ki uporablja nedovršni glagolski način („da bi izsilila izpovedbo ali kakšno drugo izjavo“).
Osebna preiskava je preiskovalno dejanje, s katerim se občutno posega v ustavno zavarovane pravice posameznika do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave Republike Slovenije). Osebna preiskava obsega pregled osebne prtljage, oblačil in telesa posameznika. Zakonodajalec s pojmom osebne preiskave za potrebe materialnega kazenskega prava to razume široko, kar kaže na ambicijo širokega pojmovanja zasebnosti osebe za potrebe represivnega varstva zasebnosti, po potrebi tudi neodvisno od blanketnih vsebin oziroma teoretskih okvirov iz kazenskega postopkovnega prava.
V obravnavanem primeru se obsojencu očita, da je od mladoletnika zahteval, da si sleče hlače in spodnje hlače, očitno z namenom, da ugotovi, ali pri sebi skriva prepovedano drogo. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče za obstoj kaznivega dejanja neupravičene osebne preiskave ni pomembno, ali je obsojenec oškodovanca tudi fizično pregledal, torej se ga dotikal po oblačilih ali telesu, temveč je v njegovo zasebnost, ki je, kot že rečeno, pravno zavarovana dobrina tega kaznivega dejanja, posegel že z neupravičeno zahtevo, da se mora pred njim do golega sleči. Obsojenec je očitno, upoštevaje njegove izkušnje pri preiskovanju kaznivih dejanj, povezanih z mamili, ocenil, da se bo lahko prepričal, ali ima mladoletnik pri sebi drogo že s tem, da je od njega zahteval, da sleče hlače in spodnje hlače. Zahteva uradne osebe, ki nima ustavne oziroma zakonske podlage, da se posameznik do golega sleče in s tem pred njim razgali najintimnejše dele svojega telesa, ki jo naslovljenec tudi izvrši, pomeni enega najbolj grobih posegov v pravico do zasebnosti oziroma lastne podobe posameznika. S takšnim ravnanjem uradne osebe so izpolnjeni tudi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi prvem odstavku 136. člena KZ-1. Zakonski znak „neupravičeno preišče drugega" namreč ne pomeni le fizičnega pregleda preiskovanca v smislu dotikanja njegovega telesa oziroma poseganja v njegove telesne odprtine, temveč tudi vizualni pregled njegovega golega telesa in oblačil, ki jih je pred tem slekel.
Zadošča, da dejanski opis kaznivega dejanja vsebuje navedbo o tem, katerim delavcem v določenem obdobju plača in drugi prejemki iz delovnega razmerja niso bili plačani, zato z izrekom sodbe, ki ne vsebuje posameznih mesečnih zneskov neplačanih delovnopravnih obveznosti, sodišče ne krši določb materialnega zakona.
Ker sodišču kot odločilnega dejstva ni treba ugotavljati točne višine prikrajšanja pri izplačilu bruto plače in ostalih prejemkov, ki pripadajo delavcu, teh podatkov tudi ne navaja v obrazložitvi sodbe. Inkriminacija očitanega kaznivega dejanja pa varuje pravico do celotne plače in nadomestila plače.
Med položajema neizplačila plače in nadomestila plače za čas bolniške odsotnosti z vsebinskega pogleda ni relevantne razlike, saj je oba zneska dolžan delavcu izplačati delodajalec, tudi po obdobju tridesetih dni od nastopa bolniškega staleža, ko delodajalec nadomestilo plače preneha izplačevati iz lastnih sredstev in ga v primeru daljše odsotnosti z dela delavca izplačuje v breme zdravstvenega zavarovanja.
Izvedenec je le pomočnik sodišča glede okoliščin, za ugotavljanje ali presojo katerih sámo nima ustreznega strokovnega znanja in sodišče na njegovo izvedensko mnenje ni vezano ter ga kot vsak drug dokaz v okviru dokazne ocene izvede in po načelu proste presoje dokazov oceni ter pri tem tudi presodi, ali so dejstva, ki jih je izvedenec vzel kot izhodiščno podlago za svoje zaključke, objektivno ugotovljena in, ali so podana tudi druga pomembna dejstva, ki jih ni upošteval. Kontradiktorna ocena dokazov je vedno pridržana sodišču.
Obsojencu se očita enovito (kolektivno) kaznivo dejanje, izvršeno v kvalificirani obliki in čeprav posamezna ravnanja izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri vseh obsojenčevih ravnanjih skupaj le za kvalitativno povečanje znotraj istega neprava in življenjsko gledano za del enotne kriminalne dejavnosti in eno kaznivo dejanje, kot takšno pa ga je treba presojati tudi glede zastaranja kazenskega pregona, ki teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne dejavnosti.
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 168, 178, 226, 226-6. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 63/1-a, 67, 67/1, 67/1-a82, 82/1, 82/1-6.
dopuščena revizija - davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - davčna goljufija - objektivne okoliščine o vedenju - pravica do odbitka vstopnega DDV - breme dokazovanja - pravno odločilna dejstva - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - pisna izjava prič - ugoditev reviziji
Davčni organ, ki namerava zavrniti pravico do odbitka, mora pravno zadostno dokazati tako objektivne elemente, ki izkazujejo obstoj goljufije na področju DDV, kot tudi tiste, ki izkazujejo, da je davčni zavezanec storil to goljufijo ali da je vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje za utemeljitev te pravice, povezana z navedeno goljufijo.
Pravico do odbitka je mogoče zavrniti le, če so bila ta dejstva pravno zadostno dokazana, in ne zaključena na podlagi domnev ali predpostavk, ki bi z obrnitvijo dokaznega bremena povzročile poseg v temeljno načelo skupnega DDV, ki je pravica do odbitka. V zvezi s tem davčni organ zavezancu za davek ne more naložiti opravljanja zapletenih in daljnosežnih preverjanj glede njegovega dobavitelja ter tako s tem nanj dejansko prenesti svoje naloge nadzora.
Ko je obstoj dobave blaga dokazan, dejstvo, da blago ni bilo prejeto neposredno od izdajatelja računa, ne izvira nujno iz goljufivega prikrivanja pravega dobavitelja in ni nujno zloraba, ampak ima lahko druge razloge, kakor so med drugim obstoj dveh zaporednih dobav, ki se nanašata na isto blago, ki se od prvega dobavitelja neposredno prenese drugemu dobavitelju.
Zgolj vprašanje (ne)racionalnosti in (ne)utemeljenosti določene organizacije dobav oziroma storitev samo po sebi ni odločilno dejstvo, ki lahko samo po sebi utemeljuje obstoj goljufije v sistemu DDV in to kljub dejstvu, da nekdo v tej verigi ni izpolnil svojih davčnih obveznosti.
Obstoja take goljufije oziroma védenja o njej samo po sebi tudi ne more utemeljevati zgolj nespoštovanje drugih zakonskih obveznosti.
Zavrnitev dokaznega predloga z utemeljitvijo, ki vsebuje zahtevo, da bi morala stranka v tožbi navesti okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo z zaslišanjem prič, ki so v davčnem postopku dale pisno izjavo, mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, pomembnimi za odločitev, pomeni najmanj nedopusten poseg v strankino pravico do neposredne izvedbe dokaza pred sodiščem.
dopuščena revizija - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - oprava pravdnih dejanj in obravnavanje spornih vprašanj - ugoditev reviziji
Dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj (drugi odstavek 207. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). To med drugim pomeni, da sodišče v tem času ne sme odločiti o tistem delu tožbe, v zvezi s katerim je bil postopek prekinjen. Navedeno pravilo velja v vseh primerih prekinitve postopka, torej tudi kadar sodišče prekine postopek zaradi vložene zahteve za presojo ustavnosti zakona do končne odločitve Ustavnega sodišča na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUstS v zvezi s 6. točko prvega odstavka 205. člena ZPP.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00065278
Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) člen 1F. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 12, 12/2, 12/2-a, 12/2-b, 12/2-c, 17, 17/1, 17/1-a, 17/1-b, 17/1-c, 17/1-d, 17/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 23, 23/1. ZMZ-1 člen 31, 31/2, 21/2-3, 33. ZUP-C člen 39. ZUP člen 82, 82/5. ZPP člen 332c, 332č,332d, 332d/2.
dopuščena revizija - subsidiarna zaščita - tajni podatki - uporaba tajnih podatkov v sodnih postopkih - vključitev tajnih podatkov v sodbo - dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov - mednarodni terorizem - odgovornost zaradi terorističnih dejanj - subjektivna odgovornost - ugoditev reviziji - seznanitev strank s tajnimi podatki - izključitveni razlog
Ureditev postopka, v katerem je stranki v taksativno določenih primerih iz člena 23(1), drugi pododstavek Direktive 2013/32/EU mogoče in dopustno omejiti obseg razkritja zaupnih informacij ter način izvedbe takega postopka ob tehtanju varstva navedenih splošnih interesov in zagotavljanja pravice do izjave, je v domeni države članice in je torej stvar njene procesne avtonomije.
Ker v ZMZ-1 ni posebnih določb glede vodenja upravnega postopka odločanja o prošnji za mednarodno zaščito oziroma o njenem podaljšanju, kadar se v tem postopku obravnavajo tajni podatki in na njih temelji odločitev organa, je treba uporabiti ZUP. Ta pa v drugem stavku petega odstavka 82. člena določa, da če so bili v postopku uporabljeni dokumenti, ki vsebujejo tajne podatke in so bili uporabljeni kot podlaga za odločitev, jih imajo stranke pravico vpogledati. ZUP torej ne omogoča opustitve seznanitve stranke z zaupnimi podatki, na katerih temelji odločitev upravnega organa. Zaradi nasprotnega ravnanja toženke je Upravno sodišče na glavni obravnavi revidenta in njegovega odvetnika seznanilo s celotno vsebino listin SOVE. Sodišče je v okviru postopka dokazovanja te listine dalo najprej na vpogled strankam (tako tudi revidentu ob zagotovljenem prevajanju in njegovemu odvetniku), nato jih je sodnica poročevalka prebrala, senat pa je na odvetnikovo zahtevo, naj se revident sam izjavi o očitkih, tega tudi zaslišal.
Ker pa navedena seznanitev še ni pomenila, da so s tem tajni podatki izgubili to lastnost in postali splošno javno dostopni, tudi ni bilo podlage, da bi jih sodišče navedlo v izdani sodbi za vročanje. Sodišče ja zato zakonito izdalo sodbo, ki vsebuje tajne podatke, vročilo pa le sodbo brez teh podatkov. Podlago za to je imelo v drugem odstavku 332. d člena ZPP, pod pogoji iz 332. c in 332. č člena ZPP. Te določbe se uporabljajo tudi v upravnem sporu, saj ZUS-1 ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1).
Izključitveni razlog iz tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ, ki določa, da se status subsidiarne zaščite ne prizna prosilcu, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli ter v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov, se lahko na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin uporabi zoper prosilca, ki je nevreden zaščite, ker je s svojimi dejanji zadostne teže pomembno prispeval k ogrožanju mednarodnega miru in je za to individualno odgovoren s tem, da v ravnanje ni bil prisiljen, ampak je bil zavestno vključen v izvajanje aktivnosti, ki so omogočile ekstremistično delovanje določene organizacije, in je s svojo vlogo k temu tudi dejansko pripomogel.
Sodba se lahko sklicuje na izključitveni razlog iz tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 samo, če sodišče v njej ugotovi in navede vse okoliščine (sploh kadar tega ni storil že upravni organ), ki jih zahteva pravilna razlaga navedene zakonske določbe in ki utemeljujejo sklepanje, da prosilčeva dejanja tako po teži (zaradi pomena za izvajanje terorističnih dejanj) kot individualni odgovornosti utemeljuje njegovo nevrednost za subsidiarno zaščito.
Stranski udeleženec v (tujem) postopku izdaje gradbenega dovoljenja mora svoje trditve glede smradu in hrupa konkretizirati do te mere, da uspe vzbuditi dvom v pravilnost projektne dokumentacije oziroma v rešitve v gradbeni dokumentaciji in s tem v skladnost predvidene gradnje s prostorskimi akti. To lahko naredi s predložitvijo strokovnega mnenja ali tudi na primer s predložitvijo podatkov na podlagi meritev ali izračunov, ki kažejo na drugačne rezultate, kot jih vsebuje investitorjeva dokumentacija. Ni pa tega moč doseči s posplošenim, pavšalnim in nekonkretiziranim nasprotovanjem gradnji oziroma spremembam v okolju, pa čeprav v neposredni bližini lastnih nepremičnin. Predvsem pa stranka ne more pričakovati, da bodo rezultati dokaznega postopka nadomestili njeno trditveno breme.
Stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tako ne more uveljavljati prekomernih emisij nasploh, temveč se mora sklicevati na neizpolnjevanje predpisov in standardov, ki se nanašajo na konkretno nameravano gradnjo oziroma na kršitve konkretnih določb prostorskega akta, ki naj bi negativno vplivale na njegovo nepremičnino.
izraba položaja - opustitev dolžnosti - storilec kaznivega dejanja - predsednik nadzornega sveta - delictum proprium - udeležba pri kaznivem dejanju - kaznivo dejanje zloraba položaja ali pravic
Za izrabo položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti v smislu 244. člena KZ je ključno, da ravnanje storilca izvira iz gospodarske družbe, v kateri naj bi ta izrabil svoj položaj. V konkretni zadevi pa obsojenec inkriminiranega ravnanja, kot je opisano v izreku sodbe, ni storil pri razpolaganju s premoženjem družbe A. d.d., do katerega bi bil kot predsednik nadzornega sveta v tej družbi upravičen, temveč ga je storil kot direktor in edini družbenik družbe B. d.o.o. Vložnik zato utemeljeno trdi, da obsojenec, glede na opis dejanja, ni izrabil svojega položaja v družbi A. d.d., kot to v izpodbijani sodbi zmotno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje.
Funkcija predsednika nadzornega sveta v družbi A. d.d., ki jo je obsojeni A. A. zasedal v času storitve očitanih izvršitvenih ravnanj, v predmetni zadevi ne more biti pravno relevantna pri presoji oblike njegove udeležbe pri kaznivem dejanju zlorabe položaja soobsojenke B.B., saj mu ta lastnost (ali pravilneje: funkcija) ni omogočila izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja oziroma odločilnega prispevka k storitvi kaznivega dejanja v smislu, ki je za storilstvo zahtevana pri t.i. pravih delicta propria. Obsojenčevo izvršitveno ravnanje bi bilo zato mogoče presojati kvečjemu po merilih udeležbe v ožjem smislu, saj lahko posameznik, ki ne deluje v vlogi ali funkciji, ki jo kazenski zakon zahteva za storilca kaznivega dejanja, pri tovrstnih kaznivih dejanjih odgovarja samo kot pomagač ali napeljevalec.
Jezikovna razlaga prvega odstavka 240. člena KZ-1/08 pokaže, da so lahko storilci tega kaznivega dejanja vsi, ki zlorabijo svoj položaj ali zaupanje pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, ne glede na njihov formalni status v gospodarski družbi.
prilastitev - razpolaganje s stvarjo - kaznivo dejanje zatajitve
Kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 stori, kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je bila zaupana. Storilec si stvar prilasti, kadar jo obdrži kot svojo lastnino oziroma kadar z njo razpolaga na način, ki kaže na storilčevo voljo stvar rabiti kot svojo. Vrhovno sodišče je v preteklosti sicer res judiciralo, da mora opis poleg kršitve civilnopravne obveznosti – nevrnitve stvari – vsebovati še okoliščino prilastitve stvari. Vendar se sodna praksa, na katero se sklicuje vložnik, nanaša na primere, v katerih je bilo v opisu dejanja navedeno zgolj dejstvo, da storilec tuje premične stvari, ki mu je bila zaupana v uporabo, ni vrnil. V obravnavanem primeru pa iz opisa obsojenčevih ravnanj, kot povzeto zgoraj, izhaja ne samo, da obsojenec premičnih stvari, last oškodovane družbe, po pozivu ni vrnil, temveč tudi okoliščina, iz katere izhaja očitek o subjektivnem elementu tega kaznivega dejanja – da je z njimi brez soglasja sam razpolagal. Navedba okoliščine, da je obsojenec s tujimi premičnimi stvarmi, ki so mu bile zaupane in ki jih po pozivu ni vrnil, nato razpolagal, na ravni opisa zadošča za konkretizacijo navzven spoznavnega, objektivnega vidika prilastitve.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - pomembno pravno vprašanje - druga odločba
Pogoj za preizkus zahteve za varstvo zakonitosti glede druge odločbe iz prvega odstavka 420. člena ZKP je ustrezna obrazložitev pomembnosti odločitve Vrhovnega sodišča o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko pravne prakse.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - določitev stikov - enakomerna porazdelitev stikov med oba starša - največja korist otroka - zavrnitev revizije
DZ v 138. členu omogoča, da lahko sodišče po razpadu družine otroka zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema skupaj tudi v primeru, ko se starša o tem ne sporazumeta, če oceni, da je to otroku v korist. S to določbo DZ je natančneje izražena ustavna pravica do starševstva iz 54. člena Ustave. Nova ureditev sledi načelu enake odgovornosti staršev do otrok iz 135. člena DZ. Iz tega načela izhaja, naj starša, če je le mogoče, tudi po razpadu družine ohranita skupno varstvo in vzgojo otroka. Le kadar sodišče ugotovi, da to otroku ne bi bilo v korist, lahko odloči drugače.
V primeru, ko se sodišče za skupno varstvo in vzgojo otroka odloči proti volji enega od staršev, mora ugotoviti tudi, ali se bosta starša zmogla sama sproti sporazumeti o načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje. Kadar sodišče ugotovi, da tega ne zmoreta, je v korist otroka, da v izreku sklepa način izvrševanja natančneje določi. Praviloma je za skupno varstvo in vzgojo pomembno, da imata oba starša tudi dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj. Nikakor pa določitev skupnega varstva in vzgoje ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enak del časa. Odločitev o načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje namreč ni odvisna le od psiholoških dejavnikov, temveč tudi od finančnih in logističnih, ki pa so povezani z dnevnimi urniki staršev in otrok, možnostjo podpore drugih oseb, medsebojno oddaljenostjo prebivališč obeh staršev in drugih dejanskih okoliščin, pri čemer mora biti v ospredju korist otroka.
OZ člen 33, 33/1, 33/5, 247, 247/1, 249, 251, 251/1.
pogodbena kazen - predpogodba - pogodbena kazen, dogovorjena v predpogodbi - akcesornost pogodbene kazni - zahteva za sklenitev glavne pogodbe na podlagi sklenjene predpogodbe - plačilo pogodbene kazni - pravočasnost izjave o uveljavljanju pogodbene kazni - prekluzivni rok - pasivnost stranke - upniško dolžniško razmerje - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Sporazum o pogodbeni kazni deli pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša oziroma pogodbena kazen obstoji le, če veljavno obstoji tudi glavna obveznost, katere izpolnitev naj zavaruje za primer strankine nezvestobe pogodbi.
Določitev pogodbene kazni, kot civilne sankcije za kršitev dogovorjenih obveznosti, v pravnem poslu, sklenjenem v obliki predpogodbe, terja tudi sočasno uporabo pravnih pravil, ki opredeljujejo to pravno razmerje. Akcesorna narava pogodbene kazni narekuje uveljavitev šest mesečnega roka, ki ga zakon predpisuje za sklenitev glavne pogodbe, tudi za zahtevo za plačilo pogodbene kazni. Le dokler ima stranka na voljo izpolnitveni zahtevek, lahko zahteva plačilo pogodbene kazni, po poteku roka pa se mu odreče oziroma s potekom prekluzivnega roka iz petega odstavka 33. člena OZ preneha upnikova pravica zahtevati sklenitev glavne pogodbe, s tem pa tudi pravica do izbire med izpolnitvjo (pred)pogodbe in plačilom pogodbene kazni.