Po 6. točki četrtega odstavka 13. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti 0-01/14 obsega zavarovanje tudi odgovornost za škode, ki jo utrpijo člani društva pri izvajanju ali v zvezi z izvajanjem dejavnosti društva samo, če je to v zavarovalni pogodbi posebej dogovorjeno in obračunana dodatna premija. Tožnik, ki mu je kot članu prostovoljnega gasilskega društva nastala škoda med gasilsko intervencijo, ni niti zatrjeval (in še manj dokazal), da bi bila posebej zavarovana tudi odgovornost za tako škodo in obračunana dodatna premija. Njegova tožba je zato nesklepčna.
V tej zadevi se odpira vprašanje preživninskih zmožnosti. Poudarjeno je, da je treba najprej ugotoviti (obstoječe) materialne zmožnosti. Četudi je ugotovitev posredna, mora biti jasno, da gre za dejansko ugotovitev, ne pa zgolj nakazovati, da se preživninski zavezanec očitno že znajde. Drugi poudarek je, da je treba pri presoji o (potencialnih) pridobitnih zmožnosti upoštevati, da načelo najvišje koristi otroka ni nadustavno ali celo zunajpravno načelo. Nasprotno, izhaja iz Ustave (zlasti iz 54. in 56. člena), se nahaja znotraj prava ter je zato tudi predmet pravnega vrednotenja. Ker je tako, ima svoje vsebinske meje. Te meje so začrtane z ustavnim položajem preživninskega zavezanca.
Delodajalec je delavcu odklanjal vključitev v poklicno zavarovanje, zato je ta pravilno vložil tožbo zoper delodajalca v delovnem sporu na podlagi b točke drugega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Zakonodaja za zavarovance poklicnega zavarovanja ne ureja določno (predhodnega) upravnega postopka uveljavljanja pravic glede vključitve v poklicno zavarovanje, kot je na primer predpisan za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja pri zavodu. Glede na stranke spora in zakonsko ureditev poklicnega zavarovanja, ki ne predvideva predhodnega upravnega postopka, ne gre za socialni spor iz drugega odstavka 58. člena ZDSS-1.
Delodajalec je delavcu odklanjal vključitev v poklicno zavarovanje, zato je ta pravilno vložil tožbo zoper delodajalca v delovnem sporu na podlagi b točke drugega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Zakonodaja za zavarovance poklicnega zavarovanja ne ureja določno (predhodnega) upravnega postopka uveljavljanja pravic glede vključitve v poklicno zavarovanje, kot je na primer predpisan za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja pri zavodu. Glede na stranke spora in zakonsko ureditev poklicnega zavarovanja, ki ne predvideva predhodnega upravnega postopka, ne gre za socialni spor iz drugega odstavka 58. člena ZDSS-1.
Neopravljena avdicija, ki je zakonski pogoj za zasedbo delovnega mesta, predstavlja oviro za ugotovitev trajanja delovnega razmerja po datumu nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožeča stranka sicer res izključevala obstoj pogodbene podlage za opravljeno plačilo, a je hkrati zatrjevala drugačen zasledovan namen samega plačila (zavarovanje nasprotne ponudbe), zgolj na podlagi trditvenih navedb tožeče stranke ni mogoče sklepati, da je s plačilom denarnega zneska privolila v svoje prikrajšanje. Zato je materialnopravno zmotno sklepanje sodišča druge stopnje, da že bistvene trditve tožeče stranke ovržejo domnevo zmote in je že s tem podan dejanski stan iz 191. člena OZ.
Tožeča stranka je v okviru trditvenih navedb sicer zanikala, da je s svojo izjavo z dne 24. 5. 2019 sklenila pogodbo s toženo stranko, a se je hkrati sklicevala, da je z nasprotno ponudbo zasledovala namen sklenitve pogodbe pod deloma drugačnimi pogoji, ki pa se niso nanašali na izpolnitev tožeče stranke kot kupca nepremičnine (višina in pogoji za plačilo kupnine). Ob tako podanih trditvah tožeče stranke zato ni mogoče izključiti podlage vrnitvenega zahtevka iz tretjega odstavka 190. člena OZ.
V (ustavno)sodni praksi se je utrdilo stališče, da je vprašanje pravne podlage zahtevkov za vračanje podržavljenega premoženja odvisno od ugotovitve, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno: Če je bilo premoženje odvzeto po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, je premoženje postalo državno po samem Odloku (z njegovo objavo 6. 2. 1945) in so lahko predlagatelji zahtevali vračilo premoženja v upravnem postopku ob pogojih ZDen; če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, je po razveljavitvi kazenske sodbe predviden sodni postopek vrnitve zaplenjenega premoženja po ZIKS. Kadar je bilo premoženje zaplenjeno že na podlagi Odloka AVNOJ, kasneje pa je bila izrečena zaplemba premoženja tudi s kazensko sodbo, ta sodba pravno ni relevantna, saj je premoženje že pred tem prešlo v državno last in ga obsojenec v času obsodbe ni več imel.
Ker gre pri ugotavljanju podlage podržavljenja lahko tudi za kompleksnejša dejanska in pravna vprašanja, je bistveno, da jih sodišče reši tako, da upravičencem pravica do vrnitve krivično podržavljenega premoženja ni odvzeta. V obravnavani situaciji bi bila predlagateljem odvzeta možnost do učinkovitega uveljavljanja pravice do vrnitve premoženja, če bi sodišče potem, ko je ugotovilo, da dejanska podlaga podržavljenja ne upravičuje postopka vračanja po ZIKS, njihov predlog zavrnilo. Zaradi poteka roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen bi bil namreč njihov, pred pristojnim upravnim organom vložen predlog prepozen. Upravni organ bi ga zato zavrgel in do vsebinskega obravnavanja zahteve predlagateljev sploh ne bi prišlo, s čimer bi bilo poseženo v pravice iz 33. člena Ustave. Takega posega pa ne pomeni odstop predloga pristojnemu upravnemu organu, saj bo moral upravni organ odstopljeno zadevo obravnavati kot pravočasno, torej šteti, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen. Postopek se pred upravnim organom tudi ne bo začel na novo (z novim zahtevkom), ampak nadaljeval.
V okoliščinah konkretnega primera bo smoter, ki bi ga upnik zasledoval s tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ (tj. pridobiti listino, primerno za vknjižbo lastninske pravice) izpolnjen v okviru odprtega zapuščinskega postopka. V njem bo namreč zapuščinsko sodišče izdalo sklep o dedovanju, ki bo po pravnomočnosti v skladu s 6. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice dedinje in dolžnice. Prav zaradi istega končnega rezultata – možnosti vknjižbe dolžničine lastninske pravice – je treba po presoji Vrhovnega sodišča zapuščinski postopek šteti kot postopek v smislu petega odstavka 168. člena ZIZ, z istim učinkom na obravnavani izvršilni postopek iz šestega odstavka 168. člena ZIZ, tj. njegovo prekinitvijo. Takšna razlaga je ustavnoskladna, saj varuje upnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave, katere sestavni del je tudi varstvo upnikove pravice do učinkovite izvršbe oziroma varstvo upnikovega položaja v izvršilnem postopku (v konkretnem primeru pred zavrženjem predloga).
Parlamentarna preiskava ni nadzorni postopek v smislu prvega in drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ.
Parlamentarna preiskava tudi ni (drug) sodni postopek v smislu 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Vrhovno sodišče je presojalo pravilnost odločitve glede višine nepremoženjske škode, ki je nastala tožniku, ker je bil 396 dni v priporu. Presoja izhodiščno temelji na času, ko je bila oškodovancu okrnjena svoboda. Število prebitih dni v priporu zadevo primerjalno torej uokvirja. Od tu dalje pa je treba ta čas še dodatno napolniti z individualnimi okoliščinami konkretnega življenjskega primera. Posebnost primera je zlasti tožnikov strah pred brezpravjem, ki ga je preveval več kot eno leto. Oškodovancu je namreč grozilo, da bo izročen Belorusiji. To je okoliščina, ki je pritožbeno sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Enako velja glede kršitve tožnikovega dostojanstva ob samem prijemu. Tožnik je bil aretiran na mejnem prehodu v pričo žene in otrok, ko mu je policist brez izzvanega razloga meril s pištolo v glavo. Vrhovno sodišče je upoštevaje celovite dejanske ugotovitve opravilo materialnopravni preizkus višine prisojene odškodnine ter naposled prisojeno odškodnino v izpodbijani sodbi znatno zvišalo.
Pri zapolnitvi vsebine pojma dejanskega življenja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ni mogoče spregledati (zanemariti) zahteve po prosilčevi fizični prisotnosti na ozemlju Republike Slovenije, niti zahteve, da je tu njegovo središče interesov, in to ne le v obdobju zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo, ampak tudi v obdobju predhodnih pet let, v katerem lahko prekinitve vplivajo na časovni potek zahtevanega desetletnega obdobja dejanskega življenja v Sloveniji.
Prosilec mora pred vložitvijo prošnje za državljantsvo v Sloveniji dejansko živeti neprekinjeno pet let, medtem ko lahko obdobje preostalih (vsaj) pet let dejanskega življenja doseže tudi s seštevanjem posameznih različno dolgih obdobij dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, med katerimi so nastale prekinitve iz razlogov, ki jih upoštevaje določbe Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije ni mogoče spregledati.