dopuščena revizija - glavna obravnava v upravnem sporu - neprimeren dokaz - sporno dejansko stanje - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena - ugoditev reviziji
Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišču namreč ni treba izvesti predlaganih dokazov, če za njihovo zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, vendar pa sama presoja, da pogoji za izvedbo predlaganega dokaza niso izpolnjeni, ne more biti razlog, zaradi katerega bi se v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, lahko odreklo izvedbo obravnave. Nadalje je sodišče dolžno zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti, z razumnimi razlogi, ki ne predstavljajo nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene.
Zavrnitev dokaza kot neprimernega je izjemoma sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri tem pa mora izhajati iz predpostavke, da bi ta dokaz uspel dokazati zatrjevano dejstvo, ne glede na to pa bi sodišče glede na ostala ugotovljena dejstva in prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako. Gre za situacijo, ko bi se kot resnično potrdilo tisto, kar je stranka s predlogom želela dokazovati, pa to kljub vsemu ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v sporu. V takem primeru gre v bistvu za nerelevanten dokaz, ki kljub uspešni izvedbi ne bi mogel vplivati na ugotovitev upoštevnih in odločilnih dejstev.
izvršilni naslov - načelo pravnomočnosti - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - obstoj dveh izvršilnih naslovov - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev) - posodobljen seznam terjatev - sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave - učinek potrjene prisilne poravnave na izvršilne naslove - ugovor prenehanja terjatve zaradi plačila - ugoditev reviziji
Iz določbe 215. člena ZFPPIPP izhaja, da v primeru prisilne poravnave upnik judikatne terjatve, ki je vključena v seznam ugotovljenih terjatev, pridobi izvršilni naslov, a ta, kasnejši, "jemlje" moč izvršilnega naslova prvemu, prej izdanemu, v obsegu iz 214. člena ZFPPIPP. Ni logično, da bi upnik s tem pridobil nov (dodaten) izvršilni naslov poleg obstoječega za isto terjatev, ampak nov izvršilni naslov (sklep o potrditvi prisilne poravnave) obstoječega omejuje glede deleža, rokov in drugih pogojev, ki so za dolžnika ugodnejši od pogojev za izpolnitev terjatve, določenih v prvem izvršilnem naslovu. Pravzaprav je sklep o potrditvi prisilne terjatve tisti, ki (namesto prej izdane sodbe) določa pogoje, pod katerimi lahko upnik doseže prisilno izterjavo svoje terjatve v izvršilnem postopku (drugi odstavek 215. člena ZFPPIPP). Del sklepa o potrditvi prisilne poravnave, v katerem se v postopku prisilne poravnave ugotavlja terjatev, torej v primeru, ko je bila o terjatvi, za katero učinkuje prisilna poravnava, predhodno že izdana dajatvena sodba, prekriva to, predhodno sodno odločitev o tej terjatvi, dajatveni del sklepa o potrditvi prisilne poravnave pa določa (nove) pogoje za njeno prisilno izterjavo v sodnem (ali drugem) postopku. Drugačna razlaga bi privedla do situacije, da bi upnik zaradi postopka prisilne poravnave dobil nov (dodaten) izvršilni naslov in tako zoper že tako insolventnega dolžnika razpolagal z dvema izvršilnima naslovoma za isto terjatev, kar pa gotovo ni bil namen določila tretjega odstavka 215. člena ZFPPIPP. Njegov namen je bil podreditev že obstoječih izvršilnih naslovov pogojem potrjene prisilne poravnave.
Upnik je predlagal izvršbo na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave (ki ima v obravnavanem primeru kljub drugačni zakonski ureditvi enako vsebino kot sicer sklep o potrditvi /redne/ prisilne poravnave) in izvršilno sodišče je predlagano izvršbo dovolilo. Dolžnik je v ugovoru navajal, da želi upnik izterjati dvakrat isto terjatev, enkrat na podlagi sodbe delovnega sodišča in drugič na podlagi sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, in da je to edino terjatev že plačal v izvršilnem postopku, ki je tekel po sodbi delovnega sodišča. Ugovor plačila terjatve, če je to izvršeno v pogojih iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, pomeni razlog, ki preprečuje izvršbo. V okviru tega ugovora je treba presoditi tudi, ali je bila res plačana tista terjatev, ki je navedena v izvršilnem naslovu, torej v sklepu o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave in posodobljenem seznamu terjatev. Načeli pravnomočnosti in formalne legalilitete za tako presojo v ugovornem postopku nista ovira. Izvršilno sodišče mora namreč na ugovor dolžnika presoditi, ali je terjatev (delno) prenehala in ali to (delno) preprečuje izvršbo (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00066648
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 14, 36, 36/1. OZ člen 131, 131/1, 169, 174, 174/1, 174/2. ZPP člen 216, 216/1.
povrnitev premoženjske škode - povrnitev premoženjske škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja - trajna invalidnost oškodovanca - strošek za nego in pomoč - odškodnina za nego in postrežbo - doživljenjska mesečna renta - stroški mesečne nege in oskrbe - plačilo domske oskrbe - pravica do popolne odškodnine - določitev višine odškodnine po prostem preudarku - pravica do spoštovanja doma - ugoditev reviziji
Nikakor ni mogoče materialnopravne odločitve o temelju, ali je tožnik upravičen do zahtevane odškodnine za po ugotovitvah sodišča dražjo oskrbo na svojem domu, sprejeti z uporabo procesnega instituta prostega preudarka; ta je omejena na ugotovitev pravno pomembnega dejstva višine škode.
Izhodišče za ugotavljanje višine škode je presoja o oskrbi, do katere je tožnik upravičen. Po presoji revizijskega sodišča je upravičen do oskrbe na svojem domu. Šele, če višine teh stroškov (ob uporabi dejanskih in pravnih parametrov, ki morajo biti taki, da bodo tožniku omogočili uresničitev pravice do oskrbe na domu) ne bo mogoče ugotoviti, pride v poštev pooblastilo iz 216. člena ZPP.
Na dopuščeno vprašanje Vrhovno sodišče odgovarja nikalno: odmera odškodnine za tujo pomoč, ki kot izhodišče za vrednotenje škode po prostem preudarku upošteva primerjavo s cenami domske oskrbe, v obravnavanem primeru ni ustrezna; prosti preudarek je bil napačno uporabljen.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku - kršitev pravice do sojenja v razumnem roku - odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - višina denarne odškodnine - ugoditev reviziji
Vrhovno sodišče se je ukvarjalo s presojo primerne višine odškodnine na podlagi kriterijev iz tretjega odstavka 16. člena v zvezi z merili iz 4. člena ZVPSBNO. Pri presoji je posebno težo dalo okoliščini, uzakonjeni tudi v merilih iz 4. člena ZVPSBNO, da tožnik ni ravnal protipravno s tem, ko ni plačal denarnega zneska in je upravičeno sprožil postopek z vložitvijo tožbe glede veljavnosti izvršilnega naslova, kjer je bilo z navedeno sodbo pravnomočno ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da posojilna pogodba s klavzulo izvršljivosti ni veljavna v delu, ki se nanaša nanj kot posojilojemalca. Prav tako ni (so)prispeval k podaljšanju navedenega postopka, ki je trajal nekaj več kot šest let, sodišča pa so na različnih stopnjah odločala kar petkrat. Vse to mu je nedvomno povzročalo duševno trpljenje, ki se je izražalo v negotovosti glede izida postopka, ki se je nato v izvršilnem postopku končal z izgubo njegovega za življenje izjemno pomembnega dela premoženja- družinske hiše, kljub temu da zneska posojila ni bil dolžan poravnati. Gre nedvomno za zelo zahtevne in zanj izjemno hude okoliščine, ki terjajo v okviru zakonsko dopustnega razpona zvišanje odškodnine od pravnomočno prisojene.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00066684
ZPP člen 245, 245/1, 245/3, 254, 254/3, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 131, 131/1.
medicinska napaka (zdravniška napaka) - izvedenstvo - izpodbijanje izvedenskega mnenja - predlog za postavitev novega izvedenca - postavitev novega izvedenca medicinske stroke - tuj izvedenec - razlog za postavitev drugega izvedenca - substanciranje dokaznega predloga - zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca - neobstoj vzročne zveze - kršitev pojasnilne dolžnosti - standard obrazloženosti drugostopenjske odločbe - zavrnitev revizije
Potreba po mnenju drugih izvedencev se pojavi šele, če/ko so v mnenju (enega ali več izvedencev) nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, z dopolnitvijo mnenja ali z dodatnimi raziskavami.
V obravnavnem primeru je tožnik predlagal angažma drugega in sicer tujega izvedenca, ta predlog pa utemeljil z golim dvomom v obstoječe mnenje, češ da domačim izvedencem medicinske stroke ne zaupa. S takim predlogom, ko svojega subjektivnega dvoma v izvedensko mnenje ni objektiviziral in pozunanjil, kar pomeni, obrazložil ter opremil s konkretnimi in strokovno podprtimi argumenti, ki bi vzbujali utemeljene pomisleke v izvedenčeve ugotovitve in njegove zaključke, tožnik ne more uspeti.
Iz najemne pogodbe z dne 30. 8. 2018 izhaja, da prenehajo veljati ostali dogovori med strankama, ki se nanašajo na isto stanovanje. Ker sodišče druge stopnje 153. b člena SZ-1 ni uporabilo v razmerju do tega pogodbenega določila, s tem da vsebina najemne pogodbe iz 2002, ki naj bi po izbrisu iz registra neprofitnih stanovanjskih organizacij ostala v veljavi, niti ni znana, je glede možnega vpliva kontinuitete te najemne pogodbe zmotno uporabilo materialno pravo.
Tudi glede pogoja vpisa v register neprofitnih stanovanjskih organizacij je zmotno uporabilo materialno pravo. Ne drži, da za odločitev v tem sporu ni relevantno, ali gre za oddajo neprofitnih stanovanj v najem pod določenimi pogoji ali pa za prosto oddajo stanovanj na trgu. Nenazadnje že vsebina določbe 153. b člena SZ-1 predpostavlja izbris iz registra neprofitnih stanovanjskih organizacij. Izbris stranskega intervenienta iz registra neprofitnih stanovanjskih organizacij pa je tudi ključna okoliščina za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o neupravičenosti do subvencije neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje, do česar se sodišče druge stopnje sploh še ni opredelilo.
ZSDP-1 člen 79, 79/1, 79/2, 79/3. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2014) člen 7, 7/1, 7/2.
starševsko varstvo - dodatek za nego otroka - seznam hudih bolezni
V skladu z drugim odstavkom 7. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, se prizna pravico do dodatka za nego otroka v višjem znesku v primeru, če je vsaka od treh motenj ali diagnosticiranih bolezni pri otroku sama po sebi podlaga za priznanje pravice do dodatka za nego otroka v nižjem znesku.
Kolektivna pogodba dejavnosti določa, da pripada delavcu pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način. Ker redna odpoved ni imela za posledico prenehanja delovnega razmerja tožnice, temveč nadaljevanje pod pogoji, ki so bili dogovorjeni v novi pogodbi o zaposlitvi, toženec tožnici na podlagi te sodbe ni dolžan plačati pogodbene kazni.
uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - institucionalno varstvo - obnova postopka - odločba o oprostitvi plačila storitve za institucionalno varstvo
Le za primere iz tretjega do petega odstavka 65. člena ZUTD (med katerimi so navedeni tudi primeri, določeni v ZUP) je predvidena tudi odprava odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila.
Povzeto ni odločilno za sprejem odločitve v tej zadevi, ki se ne nanaša na uporabo določb ZUTD v zvezi z ZUP, ampak na uporabo določb ZUPJS, ki pa predstavljajo celovito podlago za poseg v pravnomočno odločbo o priznanju pravic iz javnih sredstev. V 43. členu ZUPJS je odprava takšne odločbe jasno predvidena, prav tako zakonsko besedilo ne omenja obnovitvenih razlogov oziroma primerov, določenih v ZUP, da bi utegnilo nastati vprašanje uporabe določb ZUP.
ZUPJS člen 9, 10, 12, 12/1, 12/1-1, 23. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-2, 44, 44/1, 44/1-3.
pravica do državne štipendije - regres za letni dopust - obdavčljiv dohodek
Regres za letni dopust je obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine, zato se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev.
ZUPJS člen 10, 12, 12/1, 12/1-1. ZDoh-2 člen 15, 18, 37.
uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - državna štipendija - materialni položaj - vlagatelj - obdavčljiv dohodek - oprostitev plačila dohodnine
Sodišči nižjih stopenj sta tožbenemu zahtevku ugodili, izpodbijani odločbi odpravili in tožniku priznali pravico do izplačevanja državne štipendije tudi v študijskem letu 2020/2021. Povprečni mesečni dohodek na družinskega člana za leto 2019 sta namreč ugotovili v višini 677,84 EUR, ker sta pri izračunu izvzeli regres za letni dopust v višini 756,65 EUR, češ da to ni obdavčljiv dohodek, ker ne dosega višine povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji.
O napačnosti tega stališča se je vrhovno sodišče že izreklo v sodbi VIII Ips 32/2022 z dne 20. 12. 2022, ki se je sicer nanašala na pravico do otroškega dodatka, enako razlogovanje pa velja tudi glede pravice do države štipendije, ki je odvisna od materialnega položaja vlagatelja in oseb iz 10. člena ZUPJS.
Regres za letni dopust je obdavčljiv dohodek, saj gre za dohodek iz zaposlitve (delovnega razmerja), ki je predmet obdavčitve (1. točka 18. člena v zvezi s 15. členom in 2. točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2).
Regres za letni dopust ni zajet v poglavju III/1 ZDoh-2. Samo zato, ker je do določene višine deležen posebne davčne obravnave (se ne všteva v davčno osnovo), ga ni mogoče šteti za dohodek, ki je oproščen plačila dohodnine, pač pa gre v smislu 1. točke prvega odstavka 12. člena ZUPJS za obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine. Tak dohodek pa je treba upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev.
Druga toženka je v postopku podala tudi predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR. Ta predlog ne more vplivati na dolžnost druge toženke, da tožnika pozove na delo. Za odločanje o sodni razvezi v konkretnem primeru namreč niso izpolnjeni pogoji. Tožnik ima (še vedno) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko. Delovno razmerje pri drugi toženki s sodbo sodišča še ni bilo vzpostavljeno, saj je sodišče naložilo drugi toženki, da ga šele pozove na delo. To pomeni, da predlagana sodna razveza v konkretnem primeru sploh ni mogoča.
ZPP člen 212. ZDSS-1 člen 19, 61, 62. ZZVZZ člen 44.a.
razpravno načelo - bistvena kršitev določb postopka - zdravljenje v tujini - povračilo stroškov zdravljenja - izčrpane možnosti zdravljenja - trditvena podlaga
Ob tem, da se je tožnica lahko odločala o operaciji rekonstrukcije zaklopke, ki je bila izvedena v njeni lastni režiji marca 2018 v Londonu, in ji je bila prav takšna operacija v letu 2017 ponujena tudi pri nas (tudi v letu 2018, na konziliju 15. 2. 2018), za presojo zaključenih možnosti zdravljenja ni pomembno vprašanje različnih možnih metod operacije, saj navedeno pomeni, da ji je bila enakovredna metoda zdravljenja v Sloveniji na voljo. Prav tako ni pomembno, če ji v našem zdravstvenem sistemu operacija ni bila zagotovljena prav s strani domače institucije ali domačega kirurga, temveč ob sodelovanju domačih institucij s pogodbenim partnerjem v tujini, torej še vedno v okviru javnega zdravstva.
V ponovnem sojenju sta na podlagi trditev, ki jih tožnica ni navajala, obe sodišči pravni standard "izčrpanih možnosti zdravljenja" napolnili z vsebino, ki se je nanašala na varno izvedbo operacije (oziroma varno obravnavo bolnika), tega pa tožnica ni zatrjevala. Na ta način sta postopali v nasprotju z 212. členom ZPP in 61. ter 62. členom ZDSS-1, kar je vplivalo na odločitev in predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
nadomestilo plače - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - trditveno in dokazno breme - utemeljenost zahtevka - bistvena kršitev določb postopka
Sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu nima razlogov, sodišče druge stopnje pa je napačno uporabilo določbo 212. člena ZPP, saj prvenstveno ne gre za vprašanje povezanosti trditvenega in dokaznega bremena s posledicami, temveč za vprašanje utemeljenosti zahtevka, ob tem da izpoved tožnice ni bila dokazno ocenjena.
Pravnomočni sklep izhaja iz pravno pravilnega stališča, da za obstoj kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ni bistven način, na katerega so bile grožnje izrečene (posredno ali neposredno), temveč njihov učinek.
Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1 je v obeh izvršitvenih oblikah kaznivo dejanje z jasno opisano premoženjskopravno posledico. Pogoj za njegov nastanek je nastop premoženjske škode, ki se kaže v tem, da se je na goljufiv način zmanjšalo premoženje, iz katerega bi se lahko poplačali vsi upniki. To kaznivo dejanje je dokončano, ko storilec upnikom s svojim ravnanjem povzroči premoženjsko škodo, ko torej dejansko oškoduje upnike.
Kaznivost tega delikta torej nastopi z nastankom premoženjske škode kot prepovedane končne posledice. Nastanek premoženjske škode je pri obeh izvršitvenih oblikah kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, ki sta v praksi praviloma prepleteni in predstavljata celoto, prepovedana posledica in ne objektivni pogoj kaznivosti, zato mora biti obsežena z naklepom storilca. Za kaznivost ravnanja storilca zadošča ugotovljena višina oškodovanja z vidika vrednosti, izkazane v storjenem dejanju, ob pogoju, da je do oškodovanja upnikov tudi dejansko prišlo, ker niso bili poplačani. Premoženjska škoda se meri zlasti po tržni vrednosti priznane neresnične terjatve, lažne pogodbe ali drugega goljufivega dejanja, s katerim je bilo prikrajšano premoženje, ki bi moralo zagotavljati poplačilo upnikom, ne pa po končnem izidu postopka razdelitve stečajne mase, ki je lahko odvisen od številnih drugih okoliščin, na katere storilec, pa tudi dolžnik, upniki in sodišče nimajo vedno odločilnega vpliva.
Premoženjsko škodo je pri tem kaznivem dejanju treba razumeti kot neposredno posledico (matematični, objektivni, takojšnji izid) dejanja na dolžnikov pravni in finančni položaj, v katerega je glede na tak ali drugačen tek poslovnih dogodkov dejanje že poseglo z učinki, ki so takojšnji, neposredni in nepreklicni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00065205
KZ-1 člen 251, 251/1. ZKP člen 258.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - kaznivo dejanje ponarejanja listin - časovna opredelitev kaznivega dejanja - kraj in čas storitve kaznivega dejanja - uporaba ponarejene listine - izvedenstvo - strokovno mnenje - predlog za postavitev izvedenca - primernost dokaza - ugotavljanje prištevnosti
V obeh točkah izreka je res naveden le konec časovnega obdobja, torej da je obsojena kaznivo dejanje storila »do sredine leta 2012«, pri čemer bi po stališču Vrhovnega sodišča natančnejši in doslednejši opis moral vsebovati tudi navedbo o začetku obdobja, ko je bilo dejanje storjeno, da bi torej v opisu bil zajet določen časovni okvir storitve kaznivega dejanja. Ne glede na navedeno pa je Vrhovno sodišče konkretizacijo te okoliščine presodilo skupaj z obrazložitvijo sodbe, saj sta skladno z ustaljeno sodno prakso opis kaznivega dejanja glede okoliščin, ki ne predstavljajo elementov tega kaznivega dejanja in obrazložitev sodbe celota in se dopolnjujeta. Če v izreku sodbe, kateri od takih sestavin opisa dejanja ni določno opredeljen, je pa ta zanesljivo obrazložena v obrazložitvi, to skladno z navedenim ne pomeni, da dejanje, opisano v izreku sodbe, ne predstavlja kaznivega dejanja; zato tudi ne gre za kršitev načela zakonitosti.
Skupno trije primeri sodne prakse, ki sta jih v pritožbah navajala zagovornika obeh obsojencev (eno izmed njih v utemeljitev svojih navedb navaja zagovornik tudi v vloženi zahtevi; VSK sodba in sklep IV Kp 70188/2010 z dne 06.02.2014), še ne predstavljajo utečene sodne prakse. Kazenska sankcija se skladno z načelom individualizacije presoja glede na okoliščine vsakega konkretnega primera in za vsakega (so)storilca posebej. Tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče sta v obrazložitvi svojih odločb navedli razumne razloge, da so okoliščine konkretnega primera takšne, da kljub manjšemu znesku protipravno pridobljene premoženjske koristi (50,00 EUR) te narekujejo izrek zaporne kazni kot glavne kazni in ne opozorilne sankcije. To sta obe sodišči utemeljili z razlogi, da je obsojenec skupaj s soobsojencem ravnal s poudarjeno koristoljubnostjo, da je znesek nagrade od oškodovanca, ki je globo za prekršek želel poravnati, s svojo vztrajnostjo izterjal, pri tem pa je deloval tudi agresivno. Prav tako sta obrazložili, da je šlo za izrabo situacije družine iz tujine, pri čemer je glede na delovanje obsojenca kot cestninskega nadzornika DARS-a, v okviru državne uradniške službe, okrnjen tudi ugled države. Glede na izkazano vztrajnost obsojenca pa ne vidita niti pozitivne prognoze, da ta istovrstnih kaznivih dejanj, kljub menjavi službe, ne bo izvrševal tudi pri drugem delodajalcu.
IOP pomeni usklajevanje stanja upnikove terjatve na eni strani in dolžnikovega dolga na drugi strani, ki se običajno izvaja med računovodskima službama upnika in dolžnika, v zvezi z letnim popisom sredstev. Potrditev IOP na strani dolžnika vsebinsko pomeni potrditev prepisa iz poslovnih knjig upnika o stanju upnikovih terjatev do dolžnika. Zgolj potrditev prepisa o dejstvih, ki izhajajo iz poslovne knjige, pa ne pomeni podlage, ki bi sama po sebi izražala jasno in nedvomno izjavo dolžnika, da priznava obstoj svojega dolga do upnika. S potrditvijo IOP se zato zastaranje ne pretrga.
Tudi evidentiranje terjatev v računovodskih izkazih in zaključnem računu subjekta, ki je zavezan k sestavi zaključnega računa, ne pomeni ravnanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o nedvomni izjavi dolžnika o obstoju dolga. Zaključni račun je sestavljen na podlagi knjigovodskih razvidov in bilanc. Terjatve se v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja lahko pripoznavajo in odpravljajo. Postavke bilance stanja ne predstavljajo gotovosti, da posamezna terjatev obstoji, ampak temeljijo na verjetnosti, da terjatev obstoji. Umestitev terjatve v računovodske izkaze, podaja predloga zaključnega računa in njegov sprejem, glede na navedeno ne pomenijo ravnanja dolžnika, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da dolžnik priznava obstoj dolga. Iz navedenih ravnanj je mogoče sklepati le, da so podatki, na podlagi katerih so sestavljeni računovodski izkazi, usklajeni s stanjem v poslovnih knjigah subjekta. O namenu dolžnika, da svoj dolg brez dvoma prizna, v zvezi z obveznostjo sprejema zaključnega računa ni mogoče sklepati.
Izjava o pogojnih okoliščinah, ki lahko pomenijo, da dolg obstoji, ali pa da dolg ne obstoji, že sama po sebi pomeni dvom o obstoju dolga. Če dolžnik izjavi, da ima proti dolgu ugovor, v posledici katerega dolg morebiti ne obstoji, se upnik ne more zanesti, da bo dolžnik obveznost izpolnil. Postavljanje pogoja izjavi, ki se nanaša na obstoj dolga, je okoliščina, ki pripelje do dvoma o obstoju dolga in do dvoma o njegovi izpolnitvi. Izjava s takšno vsebino zato ne more imeti učinka pripoznave dolga iz 364. člena OZ. Pisnih izjav tožene stranke, da bo sicer sporna terjatev postala nesporna pod odložnim pogojem, zato ni mogoče šteti kot pisne pripoznave zastarane obveznosti, ki bi lahko imela pomen odpovedi zastaranju po 341. členu OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNIŠTVO
VS00065409
ZZavar-1 člen 448. ZUstS člen 23. URS člen 22, 156.
prepoved uresničevanja pravic iz delnic - izvedba glavne obravnave - prekinitev postopka - zahteva za oceno ustavnosti
Vrhovno sodišče je v skladu s 156. členom Ustave in prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) revizijski postopek prekinilo zaradi začetka postopka za oceno ustavnosti 448. člena ZZavar-1.