pogoji, pod katerimi se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti
Z omejitvijo izpodbojnega predmeta na kršitve materialnega in procesnega zakona iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, so odločilna dejstva že po samem zakonu (ex lege) pravnomočno ugotovljena ter posledično po prvem odstavku 129. člena ZKP neizpodbojna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS00067372
ZD člen 173, 173/1. ZPP člen 270, 270/3, 377, 384, 384/1, 384/3. ZNP-1 člen 37.
zapuščinski postopek - dovoljenost revizije v zapuščinskem postopku - narava zapuščinskega postopka - nepravdni postopek - revizija v nepravdnem postopku - dovoljenost revizije zoper sklep sodišča druge stopnje - sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan - procesni sklepi - nedovoljena revizija - zavrženje revizije kot nedovoljene
Pritožbeno sodišče je z napadenim sklepom zavrglo pritožbo revidenta zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje preklicalo lasten sklep, da se zapuščinska obravnava ne opravi in s to odločitvijo nadaljevalo obravnavo zapuščinske zadeve. Ker pri sklepu pritožbenega sodišča ne gre za sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, revizija ni dovoljena.
URS člen 53, 54, 56, 158. DZ člen 7, 141, 141/1, 141/2,. ZIZ člen 226, 238b, 238f.
izvršitev odločbe o stikih z otrokom - telefonski stiki z otrokom - izvršilni naslov za prisilno izvršitev stikov - sodna poravnava kot izvršilni naslov - vezanost sodišča na izvršilni naslov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - presoja materialnopravne pravilnosti izvršilnega naslova - največja korist otroka - zavračanje stikov - onemogočanje izvrševanja stikov z otrokom - obligacija prizadevanja - zavrnitev revizije
V obravnavanem primeru gre za posredno izvršbo delne sodne poravnave o osebnih stikih, s katero se dolžnico z denarnimi kaznimi sili k opravi dejanja – pripravi otrok na telefonski stik z očetom. Taka je vsebina izvršilnega naslova in samo to je za izvršilno sodišče bistveno. Ključnega pomena je tu, da zahtevano dejanje dolžnice (njeno prizadevanje za odziv otrok na telefonski klic njunega očeta) ne pomeni obligacije rezultata, ampak obligacijo prizadevanja. Dolžnica si mora prizadevati za otrokov (telefonski) stik z očetom (upnikom). Zato je v tem primeru lahko sporno le, ali je dolžnica izpolnila svojo obveznost prizadevanja. Vprašanje, ali bo z izvršilnim naslovom naloženo prizadevanje obrodilo sadove in bosta otroka z njunim očetom vzpostavila telefonske stike, pa je odvisno od otrok (ki sta bila takrat stara dvanajst in trinajst let).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00066647
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 8. OZ člen 15, 86. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - alternativnost pogojev - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - objektivno merilo - razlaga ZVPot - evropsko pravo - Direktiva Sveta 93/13/EGS - zavrnitev revizije
Za nepoštenost pogodbenega pogoja je dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Merilo dobre vere je v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, tako v vsebinskem kot v postopkovnem pogledu. Dobra vera z vsebino, kot je opredeljena v Direktivi 93/13, je zato kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želel.
Ker je merilo dobro vere objektivno in je pojasnilna dolžnost, ki jo treba opraviti skladno s profesionalno skrbnostjo pri kreditih v tuji valuti neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, dobra vera v postopkovnem pogledu (v smislu vestnega ravnanja ponudnika do sopogodbenika pri vključitvi pogodbenih pogojev) ni zajeta samo v četrti alineji, ampak tudi v prvi, drugi in tretji alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostijo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.
URS člen 22. ZUP člen 260, 260-9,. ZV-1 člen 199. ZUS-1 člen 51, 51/ 1, 59, 93, 93/1.
dopuščena revizija - obnovljeni postopek - voda iz istega izvira - koncesija - glavna obravnava po ZUS1 - izvedba dokazov - presežen obseg obnove upravnega postopka - ugotavljanje dejanskega stanja - pogoji za dodelitev koncesije - ugoditev reviziji
Zakonski pogoji za sojenje na seji niso izpolnjeni tedaj, ko je Upravno sodišče soočeno tako s pravnimi, kot dejanskimi očitki, usmerjenimi zoper izpodbijani akt. Tudi odločitve o tem, kaj je glede na razlago materialnega prava upoštevno dejansko stanje in katera dejstva so posledično (ne)sporna, Upravno sodišče ne sme sprejeti na seji.
Upravno sodišče je na seji izvajalo dokaze in ocenjevalo dejstva. S tem je poseglo v revidentovo pravico do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, se lahko na seji nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).
Upravni organ s tem, ko je družbi A. d. d. omogočil uresničevanje pravice do udeležbe v postopku, skladno z namenom dovoljene obnove upravnega postopka po določbi 9. točke 260. člena ZUP v zvezi z načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, pri tem pa v okviru razlogov sodbe o dovolitvi obnove z dne 25. 5. 2017 obrazložil, zakaj je za učinkovito uresničevanje te pravice v obnovljenem postopku treba ugotavljati, ali revident izpolnjuje pogoje za podelitev koncesije na podlagi 199. člena ZV-1, kot tudi kako in v čem izpodbijana odločba posega v pravne koristi družbe A. d. d., ni presegla okvira obsega po 9. točki 260. člena ZUP dovoljene obnove postopka.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - določitev pripadajočega zemljišča za območje greznic in malih čistilnih naprav ter površin, potrebnih za dostop do njih - funkcionalno zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe - obseg pripadajočega zemljišča - ugotovitev obsega - ugotovitev namembnosti zemljišča - pretekla raba zemljišča - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Pripadajoče zemljišče po kriteriju iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 se ugotovi z uporabo dveh pravil. Resnična ureditev zemljišča za nek namen (statično pravilo) utemeljuje dejanski vidik v trenutku izgradnje stavbe. Nato je treba utemeljiti še, da je bilo za ta namen tudi uporabljano (dinamično pravilo). To pomeni, da upoštevamo naknadne spremembe, in to ne le na normativni ravni (npr. spremembe prostorskih aktov), ampak tudi v naravi (npr. dejanska raba, sprememba rabe, novogradnje, rušenja ipd.), kar vse lahko vpliva na spremembo obsega (ali celo na njegov obstoj) funkcionalnega zemljišča stavbe. Pri uporabi dinamičnega pravila je odločilnega pomena tudi pretekla redna raba, kar kaže na povezanost kriterijev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 42. člena ZVEtL-1. Toda ker je postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-2 ugotavljanje stanja na presečni datum (tj. datum lastninjenja), ni pomembno, kako se je zemljišče uporabljalo kasneje (razen če trditve udeležencev terjajo presojo po tretjem odstavku 44. člena ZVEtL-1).
Tožnica je kot zavarovančeva odgovornostna zavarovalnica namesto zavarovanca plačala odškodnino oškodovanki. V razmerju do toženke, ki z zavarovancem na podlagi četrtega odstavka 153. člena OZ solidarno odgovarja oškodovanki za škodo, je zavarovalnica s plačilom celotne odškodnine v skladu z 963. členom OZ vstopila v pravice svojega zavarovanca. Zato (lahko) v medsebojnem regresnem razmerju na podlagi prvega odstavka 188. člena OZ zahteva od solidarne dolžnice povrnitev tistega, kar je plačala zanjo, torej znesek, ki presega zavarovančevo odgovornost.
Ker je v obravnavani zadevi zavarovalnica vstopila v položaj zavarovanca kot enega od solidarnih dolžnikov v notranjem regresnem razmerju in ker ni posebne določbe o zastaranju regresnih terjatev, je treba za določitev dolžine zastaralnega roka njene regresne terjatve uporabiti določbo 346. člena OZ, ki ureja zastaranje v splošnem petletnem roku. Vrhovno sodišče soglaša z začetkom teka zastaralnega roka, ki sta ga sodišči nižjih stopenj vpeli na trenutek, ko je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovanki. Šele tedaj se je namreč njen izvedeni (in izvorni speči zavarovančev) regresni zahtevek rodil oziroma tedaj je zavarovalnica pridobila pravico od toženke uveljavljati plačilo regresa (prvi odstavek 336. člena OZ).
Zakon o delovnih razmerjih - prečiščeno besedilo (1983) člen 73, 77, 89. ZUTD člen 65, 140. ZPP člen 181.
poslovodna oseba - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - odpoklic - prenehanje delovnega razmerja - pogodbena zaveza - izrek sodbe - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti
Četudi 7. točka 9. člena pogodbe o zaposlitvi napotuje na splošno zakonsko ureditev prenehanja delovnega razmerja, to ne pomeni, da jo je možno uporabiti mimo pogodbenega dogovora iz 1. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi. Ravno to pogodbeno določilo je odraz posebne ureditve, ki jo za poslovodne osebe dopušča zakon in ki si jo je tožnik izgovoril ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi - da mu po odpoklicu s funkcije generalnega direktorja pred iztekom mandata delovno razmerje za določen čas ne preneha in se ga do 31. 3. 2023 razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim in za to delovno mesto sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 31. 3. 2023. Navedeno toženkino zavezo tožnik utemeljeno prikazuje kot poseben pogodbeni pogoj, ki mora biti izpolnjen, preden lahko pridejo v poštev tudi drugi zakonsko določeni načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi.
Toženka sporne zaveze iz 1. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi ni sprejela pod pogojem, da bo razpolagala z ustreznim delovnim mestom. Ker je sprejela nepogojno pogodbeno obveznost, naknadno določanje pogojev z njene strani ne more privesti do razbremenitve obveznosti. Zaradi neizpolnitve dogovorjene obveznosti tudi vsebinska presoja utemeljenosti poslovnega razloga ne pride v poštev. Zato so tudi nepomembne ugotovitve sodišč druge in prve stopnje o tem, glede katerih delovnih mest toženka ni imela potrebe po tožnikovem delu.
Po postopkovnih pravilih (181. člen ZPP - ugotovitev obstoja pravnega razmerja) bistvo ugodilnih odločitev (izrekov) v sporih iz naslova odpovedi ni v ugotovitvi nezakonitosti odpovedi v izreku sodne odločbe, ampak v ugotovitvi, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo, ampak še naprej traja oziroma obstoji. Ugotovitev o nezakonitosti odpovedi je torej podlaga za priznanje delovnega razmerja, ne pa predmet odločitve. Prav tako ni nobenega razloga za razveljavitev odpovedi. Gre za enostranski akt delodajalca (ne npr. za pogodbo ali odločbo delodajalca), zato njegova razveljavitev ne more imeti nobenega dejanskega ne pravnega učinka. Zadostuje ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi odpovedi ni prenehalo, ampak mu je trajalo tudi od 9. 1. 2021 do 31. 10. 2021. Za ta čas je upravičen do pravic iz delovnega razmerja, s plačo v višini 10.830,00 EUR mesečno, znižano za prejeta nadomestila za brezposelnost, upoštevaje zakonsko ureditev v ZUTD.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - druga sodna odločba - pravnomočno končan postopek - obnova kazenskega postopka
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da predlog ponovne izvedbe dokaza z istim dokaznim sredstvom o isti dokazni temi ne pomeni novega dokaza. V zvezi s presojo v zahtevi za obnovo predlaganih novih izvedenskih oziroma strokovnih mnenj iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja stališče, da v primeru izvedenstva ne zadostuje sklicevanje na drugega izvedenca in golo sklepanje o morebitni vsebini njegovega izvida in mnenja. Z vidika presoje, ali gre za nov dokaz, je odločilen prikaz novih dejstev in novih dokazov, ki direktno vplivajo na novo (izvedensko) mnenje, ki je drugačno od mnenja, danega v pravnomočno končanem kazenskem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066803
ZKP člen 372, 372/1, 372/4.
kršitev kazenskega zakona - določenost v zakonu
V razmerju do biti kaznivega dejanja in v razmerju do njene pravne opredelitve (kvalifikacije), je vzročna zveza stvar dejstev, po katerih bo sodišče ugotovilo, ali je storilec s posamezno izvršitvijo sploh izpolnil bit katerega od kaznivih dejanj iz Kazenskega zakonika ali drugega zakona s kazensko pravnimi določbami in v naslednjem koraku, katero od teh dejanj je bilo izvršeno. V primeru, ko sodišče zmotno presodi glede biti kaznivega dejanja, je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, zmota v drugem primeru pomeni kršitev kazenskega zakona iz 4. točke tega člena.
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 45. ZDoh-2 člen 114, 116. URS člen 3a.
dopuščena revizija - dohodnina - davčne olajšave - davčni zavezanec - državljan države članice Evropske unije - uveljavljanje davčne olajšave - razlaga prava EU
Davčni rezident druge države članice Evropske unije, ki ves svoj dohodek na podlagi zaposlitve ustvari v Sloveniji, ima v Sloveniji pravico uveljavljati olajšavo za vzdrževane družinske člane.
Po načelu primarnosti prava Evropske unije v obravnavani zadevi ni dopustno uporabiti določbe 116. člena Zakona o dohodnini, ker posega v 45. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki njenim državljanom zagotavlja prosto gibanje delavcev in privede do nedopustne diskriminacije na podlagi davčnega rezidentstva.
Ker je revident vse svoje obdavčljive dohodke dosegel v Sloveniji, je bil v bistveno enakem položaju kot rezidenti Slovenije, ki svoje dohodke prav tako ustvarjajo v tej državi, vendar pa je bil glede možnosti uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane nedopustno obravnavan drugače in je bila zato njegova davčna obveznost plačila dohodnine v Sloveniji posledično sorazmerno višja. Poleg tega je bil v slabšem položaju tudi v primerjavi z davčnimi zavezanci v Italiji, saj je v danih okoliščinah plačal več dohodnine, kot bi jo plačal, če bi svoj dohodek ustvaril v tej državi.
bančna garancija - bančna garancija kot jamstvo za odpravo stvarnih napak - neodvisna bančna garancija - neupravičeno unovčenje bančne garancije - vračilo prejetega - zahtevek za vračilo zneska iz unovčene bančne garancije - ugovori naročitelja - uveljavljanje ugovorov iz temeljnega posla - ugoditev reviziji
Zgolj prizadevanje tožeče stranke - podjemnika za odpravo napak, ki so se na izvršenem delu pokazale v garancijski dobi, ne izkazuje, da je tožena stranka – naročnik del neutemeljeno prejela garancijski znesek, do katerega iz temeljnega posla (Pogodbe) ni imela pravice. Upravičenje naročnika garancije do vračila zneska, plačanega iz unovčene garancije, na podlagi tretjega odstavka 1087. člena ZOR, je odvisno od utemeljenosti naročiteljevih ugovorov, ki se nanašajo na temeljni posel, v zvezi s katerim je bila dana garancija.
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 45. URS člen 3a. ZDoh-2 člen 114, 116.
dopuščena revizija - dohodnina - davčne olajšave - davčni zavezanec - državljan države članice Evropske unije - uveljavljanje davčne olajšave - razlaga prava EU
Davčni rezident druge države članice Evropske unije, ki ves svoj dohodek na podlagi zaposlitve ustvari v Sloveniji, ima v Sloveniji pravico uveljavljati olajšavo za vzdrževane družinske člane.
Po načelu primarnosti prava Evropske unije v obravnavani zadevi ni dopustno uporabiti določbe 116. člena Zakona o dohodnini, ker posega v 45. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki njenim državljanom zagotavlja prosto gibanje delavcev in privede do nedopustne diskriminacije na podlagi davčnega rezidentstva.
Ker je revident vse svoje obdavčljive dohodke dosegel v Sloveniji, je bil v bistveno enakem položaju kot rezidenti Slovenije, ki svoje dohodke prav tako ustvarjajo v tej državi, vendar pa je bil glede možnosti uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane nedopustno obravnavan drugače in je bila zato njegova davčna obveznost plačila dohodnine v Sloveniji posledično sorazmerno višja. Poleg tega je bil v slabšem položaju tudi v primerjavi z davčnimi zavezanci v Italiji, saj je v danih okoliščinah plačal več dohodnine, kot bi jo plačal, če bi svoj dohodek ustvaril v tej državi.
Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 1101/2014 z dne 16. oktobra 2014 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi tarifna številka 39, 63, 94. Uredba Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi tarifna številka 9401 90 80, 3926 90 97.
sodba SEU - kombinirana nomenklatura - dopuščena revizija - del sedeža motornega vozila - uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo carinske tarife - zavrnitev revizije
SEU je v sodbi C-725/21 z dne 9. 3. 2023 presodilo, da za pojem »deli« v smislu tarifne številke 9401 velja enako kot pri drugih poglavjih KN, in sicer ta pojem zahteva, da obstaja celota, za delovanje katere so ti deli nujno potrebni. Ne zadostuje, da se dokaže, da stroj ali aparat brez tega proizvoda ne more zadovoljiti potreb, za katere je namenjen. Dokazati je treba tudi, da je mehansko in elektronsko delovanje zadevnega stroja ali aparata odvisno od navedenega proizvoda. Blago je mogoče šteti za »dele« sedežev v smislu tarifne številke 9401 KN le, če je nujno potrebno za to, da bi sedeži lahko opravljali svojo funkcijo
Bistvo revidentkinih navedb je, da imata plastična zaščita in mrežica predvsem funkcijo varovanja oziroma varnosti, saj funkcija sedeža naj ne bi bila zgolj nosilna ampak tudi varovalna. Revidentka dodatnih vsebinskih navedb glede povečanja varnosti ne poda, tako ni jasno, katero nevarnost naj bi oba proizvoda zmanjševala oziroma varnost česa (samega sedeža, vozila, potnikov) se z njuno vgradnjo poveča. Vendar to niti ni bistveno, saj revidentka sama navede, da sporna proizvoda ne zagotavljata posebnega opravila v povezavi z glavno funkcijo sedeža, niti ne gre za neko dodatno funkcionalnost sedeža. Na tej podlagi Vrhovno sodišče, ob upoštevanju stališča SEU iz sodbe C-725/21 z dne 9. 3. 2023, sodi, da gre pri obeh primerih za dodatek k sedežu in ne za njegove bistvene dele, od katerih je odvisno, ali bo lahko sedež opravljal svojo funkcijo.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje avtomobilski sedež ohrani vso svojo funkcionalnost tudi v primeru, da se nanj ne pritrdi plastične zaščite za namene zaščite notranjosti oziroma mrežice za shranjevanje stvari. Dodatne revidentkine navedbe o tem, da plastične zaščite in mrežice ni mogoče uporabljati samostojno oziroma v povezavi z drugimi predmeti ter da ju tudi ni mogoče odstraniti po tem, ko sta vgrajeni v sedež, pa so ob upoštevanju stališča SEU, nerelevantne. Prav tako ni upoštevna revidentkina primerjava obeh proizvodov s prevleko sedeža. Sedeža brez prevleke ni mogoče dolgotrajno uporabljati in je tako neposredno povezana z glavno funkcijo sedeža (tudi po stališču SEU, 38. točka obrazložitve sodbe C-725/21 z dne 9. 3. 2023).
ZDavP-2 člen 140, 140/2. ZUP člen 9, 238. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 131, 138, 138-1.
načelo nevtralnosti - načelo učinkovitosti - sodba SEU - zapisnik v davčnem postopku - pripombe na zapisnik - pravica do izjave - novi dokazi - dokazna prekluzija - dopuščena revizija - davek na dodano vrednost (DDV) - oprostitev obdavčitve - predlog za predhodno odločanje SEU
Restriktivna uporaba dokazne prekluzije iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 mora omogočiti davčnim zavezancem, da pojasnijo razloge, zakaj dokazi niso bili predloženi prej. Pri tem je bistveno, da davčni organ ne presoja podrobne vsebinske presoje (ne)opravičljivosti podanih razlogov za zamudo, temveč zgolj to, ali so očitno neopravičljivi. Takšni bodo tisti razlogi pri katerih je mogoče zaključiti, da jih je davčni zavezanec podal z namenom zavlačevanja postopka in gre torej za zlorabo pravice do predlaganja novih dokazov. Taka razlaga drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je skladna tudi z načelom enakovrednosti. Navedena določba se uporablja v vseh davčno-inšpekcijskih postopkih.
Uporaba dokazne prekluzije iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je torej dovoljena le, če je bilo v postopku ugotovljeno, da je davčni zavezanec imel možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja stranke kot odraz 22. člena Ustave) in hkrati za svojo zamudo ne poda nobenih (dodatnih) razlogov oziroma da okoliščine kažejo na zlorabo te pravice (11. člen ZUP), ker je navajanje novih dejstev in dokazov očitno namenjeno le zavlačevanju postopka.
ZPP člen 347, 347/3, 355, 355/1, 358, 358-2, 358-3, 358-4.
pritožbena obravnava - dopolnitev postopka na drugi stopnji - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - sprememba prvostopenjske odločbe pred sodiščem druge stopnje izven obravnave - drugačna ugotovitev dejanskega stanja v postopku pred sodiščem druge stopnje brez obravnave - sprememba dejanskega stanja na seji senata sodišča druge stopnje - sprememba dokazne ocene pred sodiščem druge stopnje - pogoji - bistvena kršitev določb pravdnega postopka na pritožbeni stopnji - ugoditev reviziji
Kadar so kršene zahteve Zakona o pravdnem postopku, ki nalagajo razpis pritožbene obravnave, to pomeni, da niso bili konstituirani (procesni) pogoji za kabinetno uporabo reformatoričnih pooblastil, kar prizadeva konkretni pritožbeni postopek in s tem izpodbijano sodbo kot njegov neločljiv sestavni del.
Ob odločitvi za dopolnitev postopka pred sodiščem druge stopnje je treba imeti vselej pred očmi, da je ugotavljanje dejstev, če so med strankama sporna, lahko povezano z izvajanjem dokazov, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bili izvedeni, in/ali dokazno oceno na podlagi sicer že izvedenih dokazov, ki je v razlogih sodišča prve stopnje ni. Zato je bistvenega pomena, da sodišče druge stopnje, ko samo dopolni postopek zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja z ugotavljanjem dejstev, ki so med strankama sporna, pojasni, zakaj je to po njegovi oceni lahko storilo na seji senata. Na ta način opredeli, zakaj dopolnitev postopka na seji senata ni nedopustno omejujoča za pravico do izjavljanja v danem procesnem položaju, kar je ključnega pomena za poštenost postopka.
Zoper obdolženca tako neposredno po izvršitvi kaznivega dejanja, kot ob vložitvi obtožnega predloga odreditev pripora ni bila predlagana, temveč je tožilec predlog podal med tekom glavne obravnave. Poudariti je, da za presojo ni odločilno, ali so okoliščine, na katere sodišče opira odločitev o priporu, nove, temveč ali so te izkazane v trenutku podaje predloga za odreditev pripora. Sodišče, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZKP, pripor odredi na predlog državnega tožilca in takrat presoja, ali so glede na predlog podani pogoji za pripor.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066653
KZ-1 člen 99, 99/3-1, 257, 257/3. ZKP člen 359, 359/1-1, 420, 420/5.
uradna oseba - opis kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic
Po opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je obsojenka storila kaznivo dejanje kot uradna oseba iz 3. točke 99. člena KZ-1, ki ima po zakonskem opisu pri drugi osebi javnega prava uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Ta je potem v izreku konkretizirana z navedbo, da je bila obsojenka v času storitve kaznivega dejanja dekanja E., ki po pravilih te fakultete vodi, zastopa in predstavlja fakulteto, ki v skladu z Zakonom o visokem šolstvu izvaja nacionalni program visokega šolstva in nacionalni program znanstveno raziskovalnega in razvojnega dela, za katera zagotavlja sredstva država, s katerimi mora opravljati v skladu z namenom, za katerega so bila pridobljena, ter je odgovorna za zakonitost dela fakultete in odločanje v zadevah s področja delovnih razmerij delavcev fakultete, kot to določajo Statut Univerze v F. in Pravila E. ter s tem v zvezi zadolžena za zakonitost in namensko porabo sredstev.
Odločilno je, da je zakonski opis kaznivega dejanja s konkretnim opisom v izreku sodbe vsebinsko zapolnjen in s tem potrjen. Storilčeva kaznivost je tedaj pogojena z navedeno vsebino, ki je enaka, ne glede na njeno predhodno ali naknadno postavitev v ustrezne formalnopravne okvirje v smislu zgornje premise. Formalnopravni okvirji so tako kvečjemu dodatek, ki z izjemo večje določnosti, k že opisani vsebini ničesar ne prispevajo in posledično na obsojenkino kaznivost kot uradne osebe v ničemer ne vplivajo.
Vložnik kršitve kazenskega zakona iz 3. tč 372. člena ZKP, v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo niti posredno ni uveljavljal, eventualne nemožnosti uveljavljanja pa v zahtevi ni obrazložil. To je pomembno, kajti prvostopenjska sodba je bila odpravljena dne 30. 4. 2021, vložnik in obsojenka sta jo prejela 3. 5. oziroma 8. 5. 2021, vložnik pa je pritožbo poslal s priporočeno pošiljko dne 16. 6. 2021. Glede na zatrjevano dokončanje kaznivega dejanja v obrazložitvi zahteve, in ker je vložnik po ugotovljenih podatkih navedeno kršitev kazenskega zakona mogel uveljavljati že v pritožbi pa je ni, je sedaj z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more več uveljavljati.
pravica do izjave - materialna obramba - zaslišanje stranke - ustna obravnava - prekluzija navajanja dejstev in dokazov
Storilcu ni bila dana možnost podati izjavo o prekršku v roku petih dni od zaznave prekrška. Slednje predstavlja oviro za nastop prekluzije storilčeve pravice do izjave. Navedeno procesno pomanjkljivost v zvezi s storilčevo pravico izjaviti se o prekršku bi moralo prvostopenjsko sodišče sanirati tako, da bi storilcu omogočilo izjavo v sodnem postopku, skladno z devetim odstavkom 65. člena ZP-1.
Prav tako je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker je prvostopenjsko sodišče odločalo na podlagi listin in storilca ni zaslišalo. Prvostopenjsko sodišče bi lahko dokazno oceno v skladu z jamstvi poštenega postopka opravilo le, če bi izvedlo ustno, kontradiktorno glavno obravnavo, na kateri bi zaslišalo vsaj storilca in mu s tem omogočilo učinkovito, aktivno (materialno) obrambo zoper nanj naslovljene kaznovalne očitke.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - neprištevnost storilca - nevarnost storitve kaznivega dejanja - hudo kaznivo dejanje - vštevanje odvzema prostosti v čas trajanja varnostnega ukrepa
Presoja nevarnosti, da bi storilec na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, glede na zakonsko besedilo ni vezana na predpisano kazen za to dejanje (formalni kriterij), ampak bo vselej odvisna od vrste, teže oziroma narave kaznivega dejanja, ki bi ga storilec lahko storil (materialni kriterij), in je zato podvržena individualni presoji sodišča v vsakem posameznem primeru.
Nobena izmed zakonskih določb ne daje podlage za razlago, da bi se moral neprištevnemu storilcu čas odvzema prostosti vštevati v čas izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.