Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacije Odboj ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.

Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive iz druge alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve v tej zadevi, se to nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacije (75. in 76. točka obrazložitve).

Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).

Možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.

Pritožbeno sodišče bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z nedopustno spremenjeno dokazno oceno ni storilo s tem, ker ni izvedlo pritožbene obravnave, pač pa že s tem, ker v pritožbenih navedbah sploh ni imelo podlage za poseg v dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče druge stopnje na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne pazi po uradni dolžnosti in v ugotovljeno dejansko stanje ne posega mimo pritožbenih navedb, kot je to storilo sodišče druge stopnje v tem primeru, ko je samo, brez podlage v pritožbenih navedbah glede (okoliščin sklepanja) sporazuma z dne 11. 3. 2020 ugotovilo drugačna dejstva kot sodišče prve stopnje.

Ker toženec ugotovljenega dejanskega stanja glede sporazuma s pritožbo sploh ni izpodbijal, tožnica ni mogla pričakovati odločitve sodišča druge stopnje, ki bi temeljila na drugačnih dejstvih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato tožnica v reviziji utemeljeno uveljavlja kršeno pravico do kontradiktornega obravnavanja v postopku pred sodiščem druge stopnje (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

Možnost izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19 v konkretnem primeru ni podana, saj ni šlo za dejavnosti začetnega usposabljanja oziroma operativnega urjenja. Edina potencialna možnost po prvi alineji bi bila izključitev zaradi vojaške operacije v pravem pomenu besede, vendar to ne predstavlja možnosti izključitve vsake vojaške operacije. Operacija Odboj, v kateri je Slovenska vojska sodelovala s Policijo, se je ne glede na njeno poimenovanje nanašala na širše varovanje državne meje in varovanje določenih objektov. Naloge te operacije niso ustrezale pojmu vojaške operacije v pravem pomenu besede.

Obenem tudi ni podan primer iz druge alineje prve točke izreka citirane sodbe, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primerih posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. To se lahko nanaša le na posebne dejavnosti, v tem primeru posebne vojaške dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacij (75. in 76. točka obrazložitve sodbe C-742/19). V operaciji Odboj ni šlo za takšen primer delovanja visoko usposobljenih vojakov, specialnih enot ali nalog izjemne občutljivosti.

Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).

Ker tudi četrta alineja prve točke izreka sodbe C-742/19, ki določa možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa, to uvedbo veže le na primer izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, že iz razloga, ker ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, tudi možnost te izjeme odpade.

Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.

Da bi nastala obveznost toženke tožniku povrniti škodo, bi morale biti izpolnjene vse predpostavke njene odškodninske odgovornosti. Pravnomočnost odločbe o izrednih ukrepih ugotavljanja te odgovornosti ne preprečuje. Že zato ne, ker predmet obravnavanja v postopku, v katerem je Banka Slovenije odredila izredne ukrepe, ni bilo protipravno ravnanje toženke. Učinki pravnomočnosti sporne odločbe se torej ne raztezajo na skupek predpostavk, ki sestavljajo pravni temelj odškodninske odgovornosti toženke.

V konkretnem primeru je tožnik zoper toženko v zvezi z izdajo sporne odločbe konkretizirano naslovil le očitek opustitve vložitve pravnega sredstva. Tudi če bi bila tožnikova teza pravilna in bi bila odločba Banke Slovenije nezakonita, očitana opustitev vložitve tožbe zoper sporno odločbo ne bi preprečila škode. Do škode bi prišlo tudi, če bi toženka vložila tožbo skladno s prvim odstavkom 347. člena ZBan-1 in z njo uspela. Odločitev v upravnem sporu bi bila namreč zgolj deklaratorna. Sodišče skladno s 350. členom ZBan-1 ne bi odpravilo sporne odločbe, temveč bi le ugotovilo, da je odločba nezakonita in da niso bili podani pogoji za prenehanje ali za izredni ukrep.

Očitana opustitev vložitve pravnega sredstva zoper sporno odločbo zaradi normativne ureditve 350. člena ZBan-1 ni v pravno relevantni vzročni zvezi s škodo, nastalo tožniku. Iz istega razloga morebiten uspeh toženke v upravnem sporu ne bi mogel povzročiti, da bi odpadel pravni temelj obogatitve toženke. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje je zato lahko le pritrdilen: stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice NLB26, je pravilno.

Toženka ni bila dolžna seznaniti tožnika z možnostjo sprejetja reorganizacijskih ukrepov, saj slovenska zakonodaja v času sklenitve sporne pogodbe o prodaji podrejenih obveznic ni omogočala sprejetja takšnih ukrepov, prav tako tudi evropska ureditev državam ni nalagala sprejetja zakonske podlage za takšne ukrepe. S tem, ko ga je seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnem primeru izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.