prekršek - opomin - pravice in obveznosti delodajalca
Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 29/2016 z dne 21. 6. 2016 presodilo, da Vrhovno sodišče ne more presojati, ali so v izpodbijani sodbi navedene okoliščine pravilno ugotovljene in ali predstavljajo zadostno podlago za izrek sodnega opomina. Vprašanje, katere od ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin sodišče upošteva pri izbiri in odmeri sankcije in kako jih ovrednoti, je namreč dejansko in ne pravno vprašanje. Dejanskih vprašanj pa v postopkih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Ali izrečena sankcija ustreza vsem okoliščinam, ki lahko vplivajo na to, kakšna naj bo, je vprašanje primernosti izrečene sankcije. To vprašanje ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.
Le tedaj, če je del popravka žaljiv ali če nasprotuje zakonu, je s tem že po logiki ureditve obremenjen celoten popravek, kajti ne odgovorni urednik ne sodišče ga ne sme spreminjati ali dopolnjevati (prvi odstavek 27. člena ZMed), žaljive ali protizakonite vsebine pa ne objaviti. Iste logike ni mogoče prezrcaliti tudi v odklonilni razlog zveznosti med popravkom in obvestilom. Tako prezrcaljenje bi vodilo v iskanje majhnih delov besedila (npr. veznih povedi, kontekstualnih vidikov, prepričevalnih prijemov), ki se sami zase v resnici ne nanašajo na obvestilo, čeprav v še razumni meri gradijo sporočilnost besedila kot celote.
OZ člen 5, 101, 103, 239, 239/1, 300, 300/1. ZPP člen 378.
dopuščena revizija - upniška zamuda - depozit - položitev kupnine pri prodaji nepremičnine - neizpolnitev dvostranske pogodbe - dobra vera in poštenje - odstop od dvostransko neizpolnjene pogodbe - ugovor neizpolnjene pogodbe - načelo sočasnosti izpolnitve obveznosti - razveljavitev kupoprodajne pogodbe - zavrnitev revizije
Pravilna je presoja, da je s položitvijo kupnine pri notarki prenehala obveznost toženke. Takrat bi tožnik moral prostovoljno plačati davek in overiti podpis na prodajni pogodbi ter prevzeti kupnino pri notarki, da bi ga lahko šteli za pogodbi zvesto stranko. Zgolj tožnikovo prepričanje, da je bil prevaran glede vrednosti nepremičnine, ni utemeljen razlog za ne-nastanek upnikove zamude po prvem odstavku 300. člena OZ. Z neizpolnitvijo svojega dela obveznosti in nesodelovanjem pri prevzemu toženkine izpolnitve je tožnik je tožnik prišel v upniško zamudo in izgubil možnost, da pogodbo razdre. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in skrbnosti ravnanja v obligacijskih razmerjih (6. člen OZ) bi bilo stališče, da je s toženkinim umikom depozita popustil učinek upniške zamude in je oživela pravica do razdora pogodbe.
dopuščena revizija - razmerja med starši in otroki po razvezi zakonske zveze - sprememba zakona med postopkom - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - pravice in dolžnosti staršev - konfliktnost med starši - dodelitev otroka v vzgojo in varstvo materi - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - izvajanje starševske skrbi - določitev stikov med staršem in otrokom - potrebe otrok in zmožnosti staršev - določitev višine preživnine
(Slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, v konkretnih okoliščinah ne morejo nagniti tehtnice v prid odločitvi, da se otroci zaupajo v varstvo in vzgojo le enemu od staršev. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je ideal, ki v realnem življenju pogosto ali celo praviloma ni izpolnjne. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovno korist.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00085482
ZS člen 113a. ZVPot člen 23, 24, 24/1. OZ člen 87, 87/1, 87/2, 111, 190, 193, 198, 371. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b, 267/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
dopuščena revizija - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - prekinitev postopka do odločitve SEU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga prava EU - razlaga direktive - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov - kondikcijski zahtevek - posledice ničnosti - pravila vračanja - nadomestilo za uporabo - glavnica - obresti - obogatitev
Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za predhodno odločanje glede razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 23, 158. ZDavP-2 člen 88/2, 98/4.
dopuščena revizija - načelo pravnomočnosti - izredna pravna sredstva - odprava ali razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici - očitna kršitev materialnega prava - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Vrhovno sodišče je v pretekli sodni praksi večkrat izpostavilo, da je z uporabo izrednega pravnega sredstva iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 mogoč poseg v pravnomočno urejen položaj le zaradi hujših kršitev materialnega prava oziroma hudih napak pri razlagi materialnega prava. Poseg upraviči le očitna kršitev materialnega prava. Pri tem pa navedenega standarda ni opredelilo v pozitivnem smislu (na način, kdaj šteje, da je podan), ampak v negativnem z navedbo okoliščin, v primeru katerih je očitnost (in s tem upoštevna kršitev materialnega zakona) izključena. Nepravilnosti v ugotovljenem dejanskem stanju niso razlog za uporabo obravnavanega pravnega sredstva po nadzorstveni pravici.
Davčni zavezanec uspešno uveljavlja izredno pravno sredstvo iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 le v primeru kršitev materialnega zakona, to je takrat, ko gre za kršitev, ki je v izključni sferi materialnega prava in ki je očitno zadostne teže, da upraviči poseg v pravnomočno urejeno (davčno) pravno razmerje z odmerno odločbo. Za take kršitve gre med drugim v primeru, če se je o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes) in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), ne pa davčni organ druge stopnje ali Upravno sodišče v posamičnih zadevah.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00085820
ZS člen 113a. ZVPot člen 23, 24, 24/1. OZ člen 87, 87/1, 87/2, 111, 190, 193, 198, 371. URS člen 3a. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b, 267/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
dopuščena revizija - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - prekinitev postopka do odločitve SEU - razlaga prava EU - razlaga direktive - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov - posledice ničnosti - pravila vračanja - glavnica - obresti - obogatitev - kondikcijski zahtevek - nadomestilo za korist
Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.
dopuščena revizija - medicinska napaka - neustrezno zdravljenje - ravnanje contra legem artis - vzročna zveza - nadpolovična verjetnost - pretežna verjetnost - sepsa - nepremoženjska škoda - temelj - vmesna sodba - ugoditev reviziji
Po pravilih medicinske stroke bi izkušen specialist že med 7. in 7.30 uro zjutraj ponovil laboratorijske preiskave in po pridobitvi izvidov (praviloma v eni uri), torej že ob 8.30 uvedel tožniku (tedaj staremu 21 mesecev) zdravljenje z antibiotikom, kar je skoraj 4 ure prej, kot ga je v resnici prejel. Konkreten dejanski stan po prepričanju Vrhovnega sodišča utemeljuje sklep, da je bilo ravnanje tožnikovih zdravnic in zdravstvenega osebja zaradi opustitve laboratorijske preiskave ob bistvenem poslabšanju zdravstvenega stanja tožnika in posledične zapoznele/prepozne uvedbe antibiotika contra legem artis. Te ugotovitve zadoščajo za zaključek, da je prvi toženec storil zdravniško napako.
Po strokovnem stališču izvedenca je smrtnost zaradi bakterije streptococcus pyogenes 50 % tudi pri zdravljenih otrocih. Tožnik (tedaj star 21 mesecev) ni umrl, temveč je prav zaradi (sicer zapoznelega) antibiotičnega zdravljenja preživel. Antibiotik je pri njem torej učinkoval. S tem je po oceni Vrhovnega sodišča tožnik z zadostno (nadpolovično) stopnjo verjetnosti dokazal, da je prepozno ukrepanje prvega toženca pravno odločilno povečalo verjetnost nastanka septičnega šoka ali vsaj hujših trajnih posledic pri njem. Ali drugače: upoštevaje težo opustitve prvega toženca, skoraj 4-urno zapoznelo zdravljenje z antibiotikom, na katerega se je tožnik nato pozitivno odzval, je bolj verjetno, da je tožnikova škoda v vzročni zvezi s to opustitvijo, kot da ni. Tožnikova škoda je torej posledica zdravniške napake.
V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 morajo biti določno konkretizirani naslednji elementi: (i) pravica, ki so jo oseba vzame, (ii) imetje pravice ali prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in (iii) samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice. Res je, da v kolikor se posameznik zaveda, da mu pravica ne gre, že pojmovno ne more iti za kaznivo dejanje samovoljnosti, vendar slednje ni primer konkretne zadeve. V opisu je namreč jasno navedeno - in tudi ponazorjeno s konkretnimi okoliščinami - da je obsojenec mislil, da mu pridržna pravica nad osebnim avtomobilom v razmerju do zasebnega tožilca pripada (njegovo subjektivno prepričanje oziroma zavest), kar predstavlja eno izmed predvidenih alternativnih oblik, ki za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja zadostuje,
nenavzočnost obdolženca - sojenje v nenavzočnosti - odpoved pravici - zloraba pravice - zloraba (procesne) pravice - opravičilo izostanka - dokazilo
Vrhovno sodišče je, tako kot druga kazenska sodišča, dolžno onemogočiti vsakršno zlorabo procesnih pravic (15. člen ZKP). Pri tem pazi tudi, ali pomeni zatrjevanje kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti nadaljevanje zlorabe pravice v postopku pred pravnomočno sodbo, in torej le nadaljnje uresničevanje prvotnega namena obstruirati tek postopka.
Predložitev dokazil o razlogih za izostanek je odločilen pokazatelj, da obdolženec v dobri veri izvršuje pravico do sojenja v navzočnosti. In nasprotno, odsotnost (predhodnih ali naknadnih) dokazil je okoliščina, ki kaže, da je obsojenec z golim zatrjevanjem zdravstvenih razlogov, svojo pravico zlorabljal zato, da bi povzročil zastoj v postopku in preprečil razpravljanje v kazenski zadevi.
Ker je obsojenec na enak način ravnal večkrat v postopku, v daljšem časovnem obdobju, opustitve predložitve dokazil ni več mogoče pripisati njegovi nevednosti ali nezmožnosti pridobiti ustrezna dokazila. Nenazadnje je obsojenec ob prvih poskusih sodišča, da izvede narok za glavno obravnavo, pokazal, da razume zahtevo po izkazovanju opravičljivih razlogov za izostanek z glavne obravnave.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zahteva za varstvo zakonitosti - odločanje o pritožbi - odločitev o več pritožbah z eno odločbo
Na pogoj materialnopravnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti mora Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti paziti po uradni dolžnosti.
V obravnavanem primeru je preizkus tega temeljnega (pred)pogoja za vsebinsko odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti onemogočen, ker je pritožbeno sodišče odločilo le o pritožbi okrožnega državnega tožilca, ne pa tudi o pritožbi obsojenkinega zagovornika, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje.
Nastalo procesno situacijo, ki onemogoča odločanje o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in hkrati seveda pomeni kršitev obsojenkine pravice do pritožbe iz prvega odstavka 366. člena ZKP in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), je mogoče sanirati izključno z razveljavitvijo sodbe pritožbenega sodišča in vrnitvijo zadeve temu sodišču v ponovno odločanje.
dopuščena revizija - določitev višine občinske takse - plačilo občinske takse za oglaševanje - odmera občinske takse - načelo sorazmernosti - načelo ekvivalence - posebna raba javne površine - ekonomska korist
Upravno sodišče presoje ustavnoskladnosti predpisane takse v Odloku o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v Občini Izola ni opravilo v skladu z načelom ekvivalence, kot je začrtano v sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022. Presoje sorazmernosti višine sporne takse namreč ni napravilo glede na korist, ki izhaja iz narave pravice do posebne rabe javnih površin, ki jo je revidentka pridobila v zameno za plačilo takse. Upravno sodišče ni ugotavljalo niti ali je višina takse sorazmerna glede na ekonomsko korist, pridobljeno s posebno rabo, niti ali je ta sorazmerna s konkretnim posegom v javni prostor in njegovo obremenitvijo s posebno rabo.
ZUPJS člen 44, 44/1, 44/9. ZŠtip-1 člen 16, 102, 102-2.
dopuščena revizija - vračilo štipendije - državna štipendija - odpis dolga - socialna ogroženost
Določbe ZUPJS, ki se nanašajo na vračilo javnih sredstev zaradi neupravičeno priznane pravice, ne veljajo za državno štipendijo, ki je bila utemeljeno priznana in je upravičenec tudi kasneje izpolnjeval pogoje za njeno prejemanje, vrniti pa jo mora, ker mu je štipendijsko razmerje prenehalo.
ZUPJS člen 44, 44/1, 44/9. ZŠtip člen 16, 102, 102-2.
dopuščena revizija - vračilo štipendije - državna štipendija - odpis dolga - socialna ogroženost
Določbe ZUPJS, ki se nanašajo na vračilo javnih sredstev zaradi neupravičeno priznane pravice, ne veljajo za državno štipendijo, ki je bila utemeljeno priznana (in je upravičenec tudi kasneje izpolnjeval pogoje za njeno prejemanje, vrniti pa jo mora, ker mu je štipendijsko razmerje prenehalo).
CSD odločbe z dne 21. 11. 2017, s katero je bila tožniku priznana pravica do državne štipendije, ni razveljavil oziroma odpravil, ker bi bila tožniku pravica do državne štipendije neupravičeno priznana, temveč je na podlagi določil ZŠtip-1 17. 2. 2022 izdal odločbo, da tožniku preneha pravica do državne štipendije, priznana z odločbo z dne 21. 11. 2017, ker ni izpolnil obveznosti štipendista, pri čemer mu je bilo naloženo tudi vračilo štipendije.
Glede na določbo prvega odstavka 44. člena ZUPJS zneski prejetih državnih štipendij ne pomenijo neupravičeno prejetih javnih sredstev, v zvezi s katerimi bi prišla v poštev uporaba devetega odstavka 44. člena člena ZUPJS o odpisu dolga.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 8, 8-3, 25, 25-1. ZPP člen 22.
dopuščena revizija - pristojnost slovenskega sodišča - ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča - dogovor o pristojnosti - izključna pristojnost - posebna pristojnost - nasprotna tožba - pravica do izjave - zavrnitev revizije
Če pogodbene stranke sklenejo dogovor pristojnosti po 1. točki člena 25 Uredbe 1215/2012, je taka pristojnost izključna in izključuje tako pristojnost, določeno s splošnim načelom stalnega prebivališča tožene stranke iz člena 4 te uredbe, kot posebne pristojnosti iz njenih členov 7 do 9, med katere spada tudi v tem primeru presojana 3. točka člena 8. Pristojnosti slovenskega sodišča ne more utemeljiti dejstvo, da je tožeča stranka vložila nasprotno tožbo, ki ima podlago v pogodbenem razmerju s toženo stranko, v tem pogodbenem razmerju pa sta pogodbeni stranki določili pristojnost tujega sodišča.
Po 6. členu ZDSS-1 je delovno sodišče med drugim pristojno za odločanje v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe (točka a). Spor o veljavnosti kolektivne pogodbe se praviloma nanaša na obligacijski del kolektivne pogodbe, spor o izvrševanju kolektivne pogodbe pa na normativni del kolektivne pogodbe. Namen obligacijskih določb je urejanje razmerja med pogodbenima strankama (učinek inter partes), medtem ko pogodbeni stranki v normativnem delu uresničujeta normativno pristojnost glede urejanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja med delavci in delodajalci, za katere kolektivna pogodba velja (udeleženci kolektivne pogodbe). Te določbe kolektivne pogodbe imajo prisilnopravni in neposredni učinek na vse udeležence kolektivne pogodbe tako kot predpisi (učinek erga omnes). Zato ne sme biti nejasnosti glede tega, ali kolektivna pogodba velja; le z odpravo nejasnosti je namreč mogoče zagotoviti učinkovito uresničevanje pogodbeno dogovorjenih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, za kar se v imenu delavcev zavzema predlagatelj v tem sporu.
Posebnost tega spora je, da njegov neposredni predmet ni sama kolektivna pogodba, kot je to običajno v kolektivnih delovnih sporih o veljavnosti oziroma izvrševanju kolektivne pogodbe, temveč sklep ene od pogodbenih strank, ki je kolektivno pogodbo razglasila za nično (kar se nanaša na vprašanje veljavnosti in posredno tudi na vprašanje izvrševanja kolektivne pogodbe, kar je dodatna posebnost tega spora), to pa ne more utemeljevati zaključka, da predlagatelj nima pravnega interesa za vložitev predloga, s katerim zahteva od sodišča, da presodi zakonitost izpodbijanega sklepa oziroma ugotovi njegovo ničnost.
Stranki kolektivne pogodbe si morata prizadevati za pravilno izvajanje kolektivne pogodbe in spoštovanje njenih določb, hkrati pa se morata vzdržati ravnanj, ki bi lahko nasprotovala izvrševanju kolektivne pogodbe (t. i. pozitivni in negativni vidik izvedbene dolžnosti). Na to dolžnost nasprotnega udeleženca opozarja predlagatelj v predlogu, ki ga je sodišče druge stopnje napačno zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa z razlago, da bi moral oblikovati zahtevek ravno na ugotovitev veljavnosti kolektivne pogodbe.
Zahteva iz drugega odstavka 373. člena ZPP, da morata biti reviziji priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije, zasleduje namen zagotovitve kontradiktornosti in enakih orožij strank tudi v revizijskem postopku. Dopustnost revizije je pogojena s strogimi predpostavkami, ki jih zakon opredeljuje za predhoden postopek na podlagi predloga za dopustitev revizije (členi 367 do 367.č ZPP). Ta predhodni postopek je enostranski postopek na podlagi predloga predlagatelja, ki se vodi pred Vrhovnim sodiščem. O teku tega postopka ni seznanjeno niti sodišče prve stopnje, pri katerem mora revident vložiti revizijo (prvi odstavek 373. člena ZPP), niti nasprotna stranka. Kontradiktornost revizijskega postopka je v polnem obsegu lahko zagotovljena le tako, da je nasprotna stranka ob vročitvi revizije, na katero lahko v tridesetih dneh odgovori, seznanjena tudi z vsebino predloga, s katerim je revident v predhodnem postopku predlagal dopustitev revizije, in z vsebino ter razlogi odločitve v sklepu, s katerim je bila revizija dopuščena. To je zagotovljeno s predpisano formalno predpostavko v drugem odstavku 373. člena ZPP in vsebino, s katero mora biti seznanjena nasprotna stranka (prvi odstavek 375. člena ZPP).
Direktiva evropskega parlamenta in sveta 97/55/ES z dne 6. oktobra 1997 o spremembi Direktive 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju, tako da vključuje primerjalno oglaševanje člen 2. URS člen 74. ZVKSES člen 5, 5/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - oglaševanje - opredelitev oglaševanja - oglaševanje prodaje stanovanj - spodbujanje prodaje - obveščanje javnosti - pravica do svobodne gospodarske pobude
ZVPot sicer precej podrobno ureja oglaševanje, vendar tega pojma izrecno ne opredeljuje. Ker pa je bila s tem zakonom v slovenski pravni red med drugim prenesena Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/55/ES z dne 6. oktobra 1997 o spremembi Direktive 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju, tako da vključuje primerjalno oglaševanje (8. točka 1. a člena ZVPot), je treba pri razlagi pojma "oglaševanje prodaje" iz prvega odstavka 5. člena ZVKSES upoštevati opredelitev iz 2. člena te direktive. Po tej opredelitvi je oglaševanje kakršnakoli oblika predstavitve v zvezi s trgovsko, poslovno, obrtno dejavnostjo ali svobodno poklicno dejavnostjo, katere namen je spodbujanje prodaje blaga ali storitev, vključno z nepremičninami, pravicami in obveznostmi. V bistvenem enako opredelitev oglaševanja vsebujeta tudi zdaj veljavna ZVPot-1 in Direktiva 2006/114/ES.
Ta opredelitev vzpostavlja jasno razmejitev med oglaševanjem in golim obveščanjem javnosti, na kakršno se sklicuje revidentka: bistveni element oglaševanja je spodbujanje prodaje. Vrhovno sodišče se zato strinja s presojo Upravnega sodišča, da dejanske okoliščine, ki kažejo na usmerjenost v prodajni proces oziroma njegovo spodbujanje, pomenijo, da gre za oglaševanje. Prav tako se Vrhovno sodišče strinja s presojo, da take okoliščine vsekakor pomeni objava tlorisov z označbo rezerviranih stanovanj in pripis "veselimo se vašega povpraševanja", kar bistveno in očitno presega golo obvestilo javnosti o načrtih investitorja oziroma je značilno za prodajne, torej oglaševalske objave.
Po presoji Vrhovnega sodišča določbe ZVKSES, ki urejajo omejitve oglaševanja, nedopustno ne posegajo v pravico do svobodne gospodarske pobude. Če pravni subjekt prodajo oglašuje v nasprotju z ZVKSES, s tem zmanjšuje pričakovano varstvo potrošnika. Tveganje za kupca obstaja ves čas do izpolnitve zakonskih pogojev iz prvega odstavka 5. člena ZVKSES. Zaradi tega je nujno posredovanje inšpekcijskih organov. Določba prvega odstavka 5. člena ZVKSES tudi ne posega v pravico do svobodne gospodarske pobude v smislu nekonkurenčnosti, saj za vse gospodarske subjekte veljajo enaka pravila: oglaševanje prodaje je do izpolnitve zakonskih pogojev prepovedano.
ZSPJS člen 7, 20, 20/1. ZPP člen 380, 380/2. ZJU člen 23. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (2003) člen 51, 51/1, 51/2.
dopuščena revizija - javni uslužbenci - pravica do ohranitve plačnih razredov napredovanj - uradniško delovno mesto - javni uslužbenec na strokovno tehničnem delovnem mestu
Glede na ustavnoskladno razlago drugega stavka prvega odstavka 20. člena ZSPJS ta določba ne omejuje možnosti prenosa plačnih razredov napredovanja v primeru, če pride do premestitve (ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi) javnega uslužbenca iz ene plačne podskupine v drugo plačno podskupino v dveh različnih plačnih skupinah (ob izpolnjenem pogoju istovrstnosti ali sorodnosti del in nalog obeh delovnih mest).
Okoliščina, da je določeno delovno mesto, na katerem se opravljajo spremljajoča dela, uvrščeno v plačno skupino J, sama po sebi ni razlog za zaključek, da je to delovno mesto tako različno od uradniškega delovnega mesta, uvrščenega v plačno skupino C, da med njima ne obstaja vsaj sorodnost del in nalog, ki se na obeh delovnih mestih opravljajo.
ZUPJS člen 42, 42b, 43, 44. ZŠtip-1 člen 16, 90, 92, 95, 97, 99, 102, 103.
dopuščena revizija - vračilo štipendije - državna štipendija - odpis dolga - pravna podlaga
Določba devetega odstavka 44. člena ZUPJS se nanaša le na odpis neupravičeno pridobljenih javnih sredstev, ne pa na odpis sredstev, ki so bila pridobljena upravičeno. Uporaba te določbe je omejena na primere, v katerih pride do naknadne odprave oziroma razveljavitve odločbe zaradi pred tem neupravičeno priznane pravice iz javnih sredstev (tudi pravice do državne štipendije).