PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00065278
Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) člen 1F. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 12, 12/2, 12/2-a, 12/2-b, 12/2-c, 17, 17/1, 17/1-a, 17/1-b, 17/1-c, 17/1-d, 17/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 23, 23/1. ZMZ-1 člen 31, 31/2, 21/2-3, 33. ZUP-C člen 39. ZUP člen 82, 82/5. ZPP člen 332c, 332č,332d, 332d/2.
dopuščena revizija - subsidiarna zaščita - tajni podatki - uporaba tajnih podatkov v sodnih postopkih - vključitev tajnih podatkov v sodbo - dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov - mednarodni terorizem - odgovornost zaradi terorističnih dejanj - subjektivna odgovornost - ugoditev reviziji - seznanitev strank s tajnimi podatki - izključitveni razlog
Ureditev postopka, v katerem je stranki v taksativno določenih primerih iz člena 23(1), drugi pododstavek Direktive 2013/32/EU mogoče in dopustno omejiti obseg razkritja zaupnih informacij ter način izvedbe takega postopka ob tehtanju varstva navedenih splošnih interesov in zagotavljanja pravice do izjave, je v domeni države članice in je torej stvar njene procesne avtonomije.
Ker v ZMZ-1 ni posebnih določb glede vodenja upravnega postopka odločanja o prošnji za mednarodno zaščito oziroma o njenem podaljšanju, kadar se v tem postopku obravnavajo tajni podatki in na njih temelji odločitev organa, je treba uporabiti ZUP. Ta pa v drugem stavku petega odstavka 82. člena določa, da če so bili v postopku uporabljeni dokumenti, ki vsebujejo tajne podatke in so bili uporabljeni kot podlaga za odločitev, jih imajo stranke pravico vpogledati. ZUP torej ne omogoča opustitve seznanitve stranke z zaupnimi podatki, na katerih temelji odločitev upravnega organa. Zaradi nasprotnega ravnanja toženke je Upravno sodišče na glavni obravnavi revidenta in njegovega odvetnika seznanilo s celotno vsebino listin SOVE. Sodišče je v okviru postopka dokazovanja te listine dalo najprej na vpogled strankam (tako tudi revidentu ob zagotovljenem prevajanju in njegovemu odvetniku), nato jih je sodnica poročevalka prebrala, senat pa je na odvetnikovo zahtevo, naj se revident sam izjavi o očitkih, tega tudi zaslišal.
Ker pa navedena seznanitev še ni pomenila, da so s tem tajni podatki izgubili to lastnost in postali splošno javno dostopni, tudi ni bilo podlage, da bi jih sodišče navedlo v izdani sodbi za vročanje. Sodišče ja zato zakonito izdalo sodbo, ki vsebuje tajne podatke, vročilo pa le sodbo brez teh podatkov. Podlago za to je imelo v drugem odstavku 332. d člena ZPP, pod pogoji iz 332. c in 332. č člena ZPP. Te določbe se uporabljajo tudi v upravnem sporu, saj ZUS-1 ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1).
Izključitveni razlog iz tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ, ki določa, da se status subsidiarne zaščite ne prizna prosilcu, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli ter v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov, se lahko na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin uporabi zoper prosilca, ki je nevreden zaščite, ker je s svojimi dejanji zadostne teže pomembno prispeval k ogrožanju mednarodnega miru in je za to individualno odgovoren s tem, da v ravnanje ni bil prisiljen, ampak je bil zavestno vključen v izvajanje aktivnosti, ki so omogočile ekstremistično delovanje določene organizacije, in je s svojo vlogo k temu tudi dejansko pripomogel.
Sodba se lahko sklicuje na izključitveni razlog iz tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 samo, če sodišče v njej ugotovi in navede vse okoliščine (sploh kadar tega ni storil že upravni organ), ki jih zahteva pravilna razlaga navedene zakonske določbe in ki utemeljujejo sklepanje, da prosilčeva dejanja tako po teži (zaradi pomena za izvajanje terorističnih dejanj) kot individualni odgovornosti utemeljuje njegovo nevrednost za subsidiarno zaščito.
Stranski udeleženec v (tujem) postopku izdaje gradbenega dovoljenja mora svoje trditve glede smradu in hrupa konkretizirati do te mere, da uspe vzbuditi dvom v pravilnost projektne dokumentacije oziroma v rešitve v gradbeni dokumentaciji in s tem v skladnost predvidene gradnje s prostorskimi akti. To lahko naredi s predložitvijo strokovnega mnenja ali tudi na primer s predložitvijo podatkov na podlagi meritev ali izračunov, ki kažejo na drugačne rezultate, kot jih vsebuje investitorjeva dokumentacija. Ni pa tega moč doseči s posplošenim, pavšalnim in nekonkretiziranim nasprotovanjem gradnji oziroma spremembam v okolju, pa čeprav v neposredni bližini lastnih nepremičnin. Predvsem pa stranka ne more pričakovati, da bodo rezultati dokaznega postopka nadomestili njeno trditveno breme.
Stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tako ne more uveljavljati prekomernih emisij nasploh, temveč se mora sklicevati na neizpolnjevanje predpisov in standardov, ki se nanašajo na konkretno nameravano gradnjo oziroma na kršitve konkretnih določb prostorskega akta, ki naj bi negativno vplivale na njegovo nepremičnino.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - pomembno pravno vprašanje - druga odločba
Pogoj za preizkus zahteve za varstvo zakonitosti glede druge odločbe iz prvega odstavka 420. člena ZKP je ustrezna obrazložitev pomembnosti odločitve Vrhovnega sodišča o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko pravne prakse.
prilastitev - razpolaganje s stvarjo - kaznivo dejanje zatajitve
Kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 stori, kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je bila zaupana. Storilec si stvar prilasti, kadar jo obdrži kot svojo lastnino oziroma kadar z njo razpolaga na način, ki kaže na storilčevo voljo stvar rabiti kot svojo. Vrhovno sodišče je v preteklosti sicer res judiciralo, da mora opis poleg kršitve civilnopravne obveznosti – nevrnitve stvari – vsebovati še okoliščino prilastitve stvari. Vendar se sodna praksa, na katero se sklicuje vložnik, nanaša na primere, v katerih je bilo v opisu dejanja navedeno zgolj dejstvo, da storilec tuje premične stvari, ki mu je bila zaupana v uporabo, ni vrnil. V obravnavanem primeru pa iz opisa obsojenčevih ravnanj, kot povzeto zgoraj, izhaja ne samo, da obsojenec premičnih stvari, last oškodovane družbe, po pozivu ni vrnil, temveč tudi okoliščina, iz katere izhaja očitek o subjektivnem elementu tega kaznivega dejanja – da je z njimi brez soglasja sam razpolagal. Navedba okoliščine, da je obsojenec s tujimi premičnimi stvarmi, ki so mu bile zaupane in ki jih po pozivu ni vrnil, nato razpolagal, na ravni opisa zadošča za konkretizacijo navzven spoznavnega, objektivnega vidika prilastitve.
izraba položaja - opustitev dolžnosti - storilec kaznivega dejanja - predsednik nadzornega sveta - delictum proprium - udeležba pri kaznivem dejanju - kaznivo dejanje zloraba položaja ali pravic
Za izrabo položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti v smislu 244. člena KZ je ključno, da ravnanje storilca izvira iz gospodarske družbe, v kateri naj bi ta izrabil svoj položaj. V konkretni zadevi pa obsojenec inkriminiranega ravnanja, kot je opisano v izreku sodbe, ni storil pri razpolaganju s premoženjem družbe A. d.d., do katerega bi bil kot predsednik nadzornega sveta v tej družbi upravičen, temveč ga je storil kot direktor in edini družbenik družbe B. d.o.o. Vložnik zato utemeljeno trdi, da obsojenec, glede na opis dejanja, ni izrabil svojega položaja v družbi A. d.d., kot to v izpodbijani sodbi zmotno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje.
Funkcija predsednika nadzornega sveta v družbi A. d.d., ki jo je obsojeni A. A. zasedal v času storitve očitanih izvršitvenih ravnanj, v predmetni zadevi ne more biti pravno relevantna pri presoji oblike njegove udeležbe pri kaznivem dejanju zlorabe položaja soobsojenke B.B., saj mu ta lastnost (ali pravilneje: funkcija) ni omogočila izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja oziroma odločilnega prispevka k storitvi kaznivega dejanja v smislu, ki je za storilstvo zahtevana pri t.i. pravih delicta propria. Obsojenčevo izvršitveno ravnanje bi bilo zato mogoče presojati kvečjemu po merilih udeležbe v ožjem smislu, saj lahko posameznik, ki ne deluje v vlogi ali funkciji, ki jo kazenski zakon zahteva za storilca kaznivega dejanja, pri tovrstnih kaznivih dejanjih odgovarja samo kot pomagač ali napeljevalec.
Jezikovna razlaga prvega odstavka 240. člena KZ-1/08 pokaže, da so lahko storilci tega kaznivega dejanja vsi, ki zlorabijo svoj položaj ali zaupanje pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, ne glede na njihov formalni status v gospodarski družbi.
izvršilni naslov - načelo pravnomočnosti - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - obstoj dveh izvršilnih naslovov - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev) - posodobljen seznam terjatev - sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave - učinek potrjene prisilne poravnave na izvršilne naslove - ugovor prenehanja terjatve zaradi plačila - ugoditev reviziji
Iz določbe 215. člena ZFPPIPP izhaja, da v primeru prisilne poravnave upnik judikatne terjatve, ki je vključena v seznam ugotovljenih terjatev, pridobi izvršilni naslov, a ta, kasnejši, "jemlje" moč izvršilnega naslova prvemu, prej izdanemu, v obsegu iz 214. člena ZFPPIPP. Ni logično, da bi upnik s tem pridobil nov (dodaten) izvršilni naslov poleg obstoječega za isto terjatev, ampak nov izvršilni naslov (sklep o potrditvi prisilne poravnave) obstoječega omejuje glede deleža, rokov in drugih pogojev, ki so za dolžnika ugodnejši od pogojev za izpolnitev terjatve, določenih v prvem izvršilnem naslovu. Pravzaprav je sklep o potrditvi prisilne terjatve tisti, ki (namesto prej izdane sodbe) določa pogoje, pod katerimi lahko upnik doseže prisilno izterjavo svoje terjatve v izvršilnem postopku (drugi odstavek 215. člena ZFPPIPP). Del sklepa o potrditvi prisilne poravnave, v katerem se v postopku prisilne poravnave ugotavlja terjatev, torej v primeru, ko je bila o terjatvi, za katero učinkuje prisilna poravnava, predhodno že izdana dajatvena sodba, prekriva to, predhodno sodno odločitev o tej terjatvi, dajatveni del sklepa o potrditvi prisilne poravnave pa določa (nove) pogoje za njeno prisilno izterjavo v sodnem (ali drugem) postopku. Drugačna razlaga bi privedla do situacije, da bi upnik zaradi postopka prisilne poravnave dobil nov (dodaten) izvršilni naslov in tako zoper že tako insolventnega dolžnika razpolagal z dvema izvršilnima naslovoma za isto terjatev, kar pa gotovo ni bil namen določila tretjega odstavka 215. člena ZFPPIPP. Njegov namen je bil podreditev že obstoječih izvršilnih naslovov pogojem potrjene prisilne poravnave.
Upnik je predlagal izvršbo na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave (ki ima v obravnavanem primeru kljub drugačni zakonski ureditvi enako vsebino kot sicer sklep o potrditvi /redne/ prisilne poravnave) in izvršilno sodišče je predlagano izvršbo dovolilo. Dolžnik je v ugovoru navajal, da želi upnik izterjati dvakrat isto terjatev, enkrat na podlagi sodbe delovnega sodišča in drugič na podlagi sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, in da je to edino terjatev že plačal v izvršilnem postopku, ki je tekel po sodbi delovnega sodišča. Ugovor plačila terjatve, če je to izvršeno v pogojih iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, pomeni razlog, ki preprečuje izvršbo. V okviru tega ugovora je treba presoditi tudi, ali je bila res plačana tista terjatev, ki je navedena v izvršilnem naslovu, torej v sklepu o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave in posodobljenem seznamu terjatev. Načeli pravnomočnosti in formalne legalilitete za tako presojo v ugovornem postopku nista ovira. Izvršilno sodišče mora namreč na ugovor dolžnika presoditi, ali je terjatev (delno) prenehala in ali to (delno) preprečuje izvršbo (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00066648
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 14, 36, 36/1. OZ člen 131, 131/1, 169, 174, 174/1, 174/2. ZPP člen 216, 216/1.
povrnitev premoženjske škode - povrnitev premoženjske škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja - trajna invalidnost oškodovanca - strošek za nego in pomoč - odškodnina za nego in postrežbo - doživljenjska mesečna renta - stroški mesečne nege in oskrbe - plačilo domske oskrbe - pravica do popolne odškodnine - določitev višine odškodnine po prostem preudarku - pravica do spoštovanja doma - ugoditev reviziji
Nikakor ni mogoče materialnopravne odločitve o temelju, ali je tožnik upravičen do zahtevane odškodnine za po ugotovitvah sodišča dražjo oskrbo na svojem domu, sprejeti z uporabo procesnega instituta prostega preudarka; ta je omejena na ugotovitev pravno pomembnega dejstva višine škode.
Izhodišče za ugotavljanje višine škode je presoja o oskrbi, do katere je tožnik upravičen. Po presoji revizijskega sodišča je upravičen do oskrbe na svojem domu. Šele, če višine teh stroškov (ob uporabi dejanskih in pravnih parametrov, ki morajo biti taki, da bodo tožniku omogočili uresničitev pravice do oskrbe na domu) ne bo mogoče ugotoviti, pride v poštev pooblastilo iz 216. člena ZPP.
Na dopuščeno vprašanje Vrhovno sodišče odgovarja nikalno: odmera odškodnine za tujo pomoč, ki kot izhodišče za vrednotenje škode po prostem preudarku upošteva primerjavo s cenami domske oskrbe, v obravnavanem primeru ni ustrezna; prosti preudarek je bil napačno uporabljen.
OZ člen 33, 33/1, 33/5, 247, 247/1, 249, 251, 251/1.
pogodbena kazen - predpogodba - pogodbena kazen, dogovorjena v predpogodbi - akcesornost pogodbene kazni - zahteva za sklenitev glavne pogodbe na podlagi sklenjene predpogodbe - plačilo pogodbene kazni - pravočasnost izjave o uveljavljanju pogodbene kazni - prekluzivni rok - pasivnost stranke - upniško dolžniško razmerje - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Sporazum o pogodbeni kazni deli pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša oziroma pogodbena kazen obstoji le, če veljavno obstoji tudi glavna obveznost, katere izpolnitev naj zavaruje za primer strankine nezvestobe pogodbi.
Določitev pogodbene kazni, kot civilne sankcije za kršitev dogovorjenih obveznosti, v pravnem poslu, sklenjenem v obliki predpogodbe, terja tudi sočasno uporabo pravnih pravil, ki opredeljujejo to pravno razmerje. Akcesorna narava pogodbene kazni narekuje uveljavitev šest mesečnega roka, ki ga zakon predpisuje za sklenitev glavne pogodbe, tudi za zahtevo za plačilo pogodbene kazni. Le dokler ima stranka na voljo izpolnitveni zahtevek, lahko zahteva plačilo pogodbene kazni, po poteku roka pa se mu odreče oziroma s potekom prekluzivnega roka iz petega odstavka 33. člena OZ preneha upnikova pravica zahtevati sklenitev glavne pogodbe, s tem pa tudi pravica do izbire med izpolnitvjo (pred)pogodbe in plačilom pogodbene kazni.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku - kršitev pravice do sojenja v razumnem roku - odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - višina denarne odškodnine - ugoditev reviziji
Vrhovno sodišče se je ukvarjalo s presojo primerne višine odškodnine na podlagi kriterijev iz tretjega odstavka 16. člena v zvezi z merili iz 4. člena ZVPSBNO. Pri presoji je posebno težo dalo okoliščini, uzakonjeni tudi v merilih iz 4. člena ZVPSBNO, da tožnik ni ravnal protipravno s tem, ko ni plačal denarnega zneska in je upravičeno sprožil postopek z vložitvijo tožbe glede veljavnosti izvršilnega naslova, kjer je bilo z navedeno sodbo pravnomočno ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da posojilna pogodba s klavzulo izvršljivosti ni veljavna v delu, ki se nanaša nanj kot posojilojemalca. Prav tako ni (so)prispeval k podaljšanju navedenega postopka, ki je trajal nekaj več kot šest let, sodišča pa so na različnih stopnjah odločala kar petkrat. Vse to mu je nedvomno povzročalo duševno trpljenje, ki se je izražalo v negotovosti glede izida postopka, ki se je nato v izvršilnem postopku končal z izgubo njegovega za življenje izjemno pomembnega dela premoženja- družinske hiše, kljub temu da zneska posojila ni bil dolžan poravnati. Gre nedvomno za zelo zahtevne in zanj izjemno hude okoliščine, ki terjajo v okviru zakonsko dopustnega razpona zvišanje odškodnine od pravnomočno prisojene.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - določitev stikov - enakomerna porazdelitev stikov med oba starša - največja korist otroka - zavrnitev revizije
DZ v 138. členu omogoča, da lahko sodišče po razpadu družine otroka zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema skupaj tudi v primeru, ko se starša o tem ne sporazumeta, če oceni, da je to otroku v korist. S to določbo DZ je natančneje izražena ustavna pravica do starševstva iz 54. člena Ustave. Nova ureditev sledi načelu enake odgovornosti staršev do otrok iz 135. člena DZ. Iz tega načela izhaja, naj starša, če je le mogoče, tudi po razpadu družine ohranita skupno varstvo in vzgojo otroka. Le kadar sodišče ugotovi, da to otroku ne bi bilo v korist, lahko odloči drugače.
V primeru, ko se sodišče za skupno varstvo in vzgojo otroka odloči proti volji enega od staršev, mora ugotoviti tudi, ali se bosta starša zmogla sama sproti sporazumeti o načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje. Kadar sodišče ugotovi, da tega ne zmoreta, je v korist otroka, da v izreku sklepa način izvrševanja natančneje določi. Praviloma je za skupno varstvo in vzgojo pomembno, da imata oba starša tudi dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj. Nikakor pa določitev skupnega varstva in vzgoje ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enak del časa. Odločitev o načinu izvrševanja skupnega varstva in vzgoje namreč ni odvisna le od psiholoških dejavnikov, temveč tudi od finančnih in logističnih, ki pa so povezani z dnevnimi urniki staršev in otrok, možnostjo podpore drugih oseb, medsebojno oddaljenostjo prebivališč obeh staršev in drugih dejanskih okoliščin, pri čemer mora biti v ospredju korist otroka.
dopuščena revizija - glavna obravnava v upravnem sporu - neprimeren dokaz - sporno dejansko stanje - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena - ugoditev reviziji
Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišču namreč ni treba izvesti predlaganih dokazov, če za njihovo zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, vendar pa sama presoja, da pogoji za izvedbo predlaganega dokaza niso izpolnjeni, ne more biti razlog, zaradi katerega bi se v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, lahko odreklo izvedbo obravnave. Nadalje je sodišče dolžno zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti, z razumnimi razlogi, ki ne predstavljajo nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene.
Zavrnitev dokaza kot neprimernega je izjemoma sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri tem pa mora izhajati iz predpostavke, da bi ta dokaz uspel dokazati zatrjevano dejstvo, ne glede na to pa bi sodišče glede na ostala ugotovljena dejstva in prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako. Gre za situacijo, ko bi se kot resnično potrdilo tisto, kar je stranka s predlogom želela dokazovati, pa to kljub vsemu ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v sporu. V takem primeru gre v bistvu za nerelevanten dokaz, ki kljub uspešni izvedbi ne bi mogel vplivati na ugotovitev upoštevnih in odločilnih dejstev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00066684
ZPP člen 245, 245/1, 245/3, 254, 254/3, 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 131, 131/1.
medicinska napaka (zdravniška napaka) - izvedenstvo - izpodbijanje izvedenskega mnenja - predlog za postavitev novega izvedenca - postavitev novega izvedenca medicinske stroke - tuj izvedenec - razlog za postavitev drugega izvedenca - substanciranje dokaznega predloga - zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca - neobstoj vzročne zveze - kršitev pojasnilne dolžnosti - standard obrazloženosti drugostopenjske odločbe - zavrnitev revizije
Potreba po mnenju drugih izvedencev se pojavi šele, če/ko so v mnenju (enega ali več izvedencev) nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, z dopolnitvijo mnenja ali z dodatnimi raziskavami.
V obravnavnem primeru je tožnik predlagal angažma drugega in sicer tujega izvedenca, ta predlog pa utemeljil z golim dvomom v obstoječe mnenje, češ da domačim izvedencem medicinske stroke ne zaupa. S takim predlogom, ko svojega subjektivnega dvoma v izvedensko mnenje ni objektiviziral in pozunanjil, kar pomeni, obrazložil ter opremil s konkretnimi in strokovno podprtimi argumenti, ki bi vzbujali utemeljene pomisleke v izvedenčeve ugotovitve in njegove zaključke, tožnik ne more uspeti.
Kolektivna pogodba dejavnosti določa, da pripada delavcu pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način. Ker redna odpoved ni imela za posledico prenehanja delovnega razmerja tožnice, temveč nadaljevanje pod pogoji, ki so bili dogovorjeni v novi pogodbi o zaposlitvi, toženec tožnici na podlagi te sodbe ni dolžan plačati pogodbene kazni.
ZSDP-1 člen 79, 79/1, 79/2, 79/3. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2014) člen 7, 7/1, 7/2.
starševsko varstvo - dodatek za nego otroka - seznam hudih bolezni
V skladu z drugim odstavkom 7. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, se prizna pravico do dodatka za nego otroka v višjem znesku v primeru, če je vsaka od treh motenj ali diagnosticiranih bolezni pri otroku sama po sebi podlaga za priznanje pravice do dodatka za nego otroka v nižjem znesku.
ZPP člen 212. ZDSS-1 člen 19, 61, 62. ZZVZZ člen 44.a.
razpravno načelo - bistvena kršitev določb postopka - zdravljenje v tujini - povračilo stroškov zdravljenja - izčrpane možnosti zdravljenja - trditvena podlaga
Ob tem, da se je tožnica lahko odločala o operaciji rekonstrukcije zaklopke, ki je bila izvedena v njeni lastni režiji marca 2018 v Londonu, in ji je bila prav takšna operacija v letu 2017 ponujena tudi pri nas (tudi v letu 2018, na konziliju 15. 2. 2018), za presojo zaključenih možnosti zdravljenja ni pomembno vprašanje različnih možnih metod operacije, saj navedeno pomeni, da ji je bila enakovredna metoda zdravljenja v Sloveniji na voljo. Prav tako ni pomembno, če ji v našem zdravstvenem sistemu operacija ni bila zagotovljena prav s strani domače institucije ali domačega kirurga, temveč ob sodelovanju domačih institucij s pogodbenim partnerjem v tujini, torej še vedno v okviru javnega zdravstva.
V ponovnem sojenju sta na podlagi trditev, ki jih tožnica ni navajala, obe sodišči pravni standard "izčrpanih možnosti zdravljenja" napolnili z vsebino, ki se je nanašala na varno izvedbo operacije (oziroma varno obravnavo bolnika), tega pa tožnica ni zatrjevala. Na ta način sta postopali v nasprotju z 212. členom ZPP in 61. ter 62. členom ZDSS-1, kar je vplivalo na odločitev in predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
Druga toženka je v postopku podala tudi predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR. Ta predlog ne more vplivati na dolžnost druge toženke, da tožnika pozove na delo. Za odločanje o sodni razvezi v konkretnem primeru namreč niso izpolnjeni pogoji. Tožnik ima (še vedno) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko. Delovno razmerje pri drugi toženki s sodbo sodišča še ni bilo vzpostavljeno, saj je sodišče naložilo drugi toženki, da ga šele pozove na delo. To pomeni, da predlagana sodna razveza v konkretnem primeru sploh ni mogoča.
ZUPJS člen 9, 10, 12, 12/1, 12/1-1, 23. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-2, 44, 44/1, 44/1-3.
pravica do državne štipendije - regres za letni dopust - obdavčljiv dohodek
Regres za letni dopust je obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine, zato se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev.
uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - institucionalno varstvo - obnova postopka - odločba o oprostitvi plačila storitve za institucionalno varstvo
Le za primere iz tretjega do petega odstavka 65. člena ZUTD (med katerimi so navedeni tudi primeri, določeni v ZUP) je predvidena tudi odprava odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila.
Povzeto ni odločilno za sprejem odločitve v tej zadevi, ki se ne nanaša na uporabo določb ZUTD v zvezi z ZUP, ampak na uporabo določb ZUPJS, ki pa predstavljajo celovito podlago za poseg v pravnomočno odločbo o priznanju pravic iz javnih sredstev. V 43. členu ZUPJS je odprava takšne odločbe jasno predvidena, prav tako zakonsko besedilo ne omenja obnovitvenih razlogov oziroma primerov, določenih v ZUP, da bi utegnilo nastati vprašanje uporabe določb ZUP.
Iz najemne pogodbe z dne 30. 8. 2018 izhaja, da prenehajo veljati ostali dogovori med strankama, ki se nanašajo na isto stanovanje. Ker sodišče druge stopnje 153. b člena SZ-1 ni uporabilo v razmerju do tega pogodbenega določila, s tem da vsebina najemne pogodbe iz 2002, ki naj bi po izbrisu iz registra neprofitnih stanovanjskih organizacij ostala v veljavi, niti ni znana, je glede možnega vpliva kontinuitete te najemne pogodbe zmotno uporabilo materialno pravo.
Tudi glede pogoja vpisa v register neprofitnih stanovanjskih organizacij je zmotno uporabilo materialno pravo. Ne drži, da za odločitev v tem sporu ni relevantno, ali gre za oddajo neprofitnih stanovanj v najem pod določenimi pogoji ali pa za prosto oddajo stanovanj na trgu. Nenazadnje že vsebina določbe 153. b člena SZ-1 predpostavlja izbris iz registra neprofitnih stanovanjskih organizacij. Izbris stranskega intervenienta iz registra neprofitnih stanovanjskih organizacij pa je tudi ključna okoliščina za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o neupravičenosti do subvencije neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje, do česar se sodišče druge stopnje sploh še ni opredelilo.
ZUPJS člen 10, 12, 12/1, 12/1-1. ZDoh-2 člen 15, 18, 37.
uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - državna štipendija - materialni položaj - vlagatelj - obdavčljiv dohodek - oprostitev plačila dohodnine
Sodišči nižjih stopenj sta tožbenemu zahtevku ugodili, izpodbijani odločbi odpravili in tožniku priznali pravico do izplačevanja državne štipendije tudi v študijskem letu 2020/2021. Povprečni mesečni dohodek na družinskega člana za leto 2019 sta namreč ugotovili v višini 677,84 EUR, ker sta pri izračunu izvzeli regres za letni dopust v višini 756,65 EUR, češ da to ni obdavčljiv dohodek, ker ne dosega višine povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji.
O napačnosti tega stališča se je vrhovno sodišče že izreklo v sodbi VIII Ips 32/2022 z dne 20. 12. 2022, ki se je sicer nanašala na pravico do otroškega dodatka, enako razlogovanje pa velja tudi glede pravice do države štipendije, ki je odvisna od materialnega položaja vlagatelja in oseb iz 10. člena ZUPJS.
Regres za letni dopust je obdavčljiv dohodek, saj gre za dohodek iz zaposlitve (delovnega razmerja), ki je predmet obdavčitve (1. točka 18. člena v zvezi s 15. členom in 2. točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2).
Regres za letni dopust ni zajet v poglavju III/1 ZDoh-2. Samo zato, ker je do določene višine deležen posebne davčne obravnave (se ne všteva v davčno osnovo), ga ni mogoče šteti za dohodek, ki je oproščen plačila dohodnine, pač pa gre v smislu 1. točke prvega odstavka 12. člena ZUPJS za obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine. Tak dohodek pa je treba upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev.