Kolektivna pogodba dejavnosti določa, da pripada delavcu pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način. Ker redna odpoved ni imela za posledico prenehanja delovnega razmerja tožnice, temveč nadaljevanje pod pogoji, ki so bili dogovorjeni v novi pogodbi o zaposlitvi, toženec tožnici na podlagi te sodbe ni dolžan plačati pogodbene kazni.
Skupno trije primeri sodne prakse, ki sta jih v pritožbah navajala zagovornika obeh obsojencev (eno izmed njih v utemeljitev svojih navedb navaja zagovornik tudi v vloženi zahtevi; VSK sodba in sklep IV Kp 70188/2010 z dne 06.02.2014), še ne predstavljajo utečene sodne prakse. Kazenska sankcija se skladno z načelom individualizacije presoja glede na okoliščine vsakega konkretnega primera in za vsakega (so)storilca posebej. Tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče sta v obrazložitvi svojih odločb navedli razumne razloge, da so okoliščine konkretnega primera takšne, da kljub manjšemu znesku protipravno pridobljene premoženjske koristi (50,00 EUR) te narekujejo izrek zaporne kazni kot glavne kazni in ne opozorilne sankcije. To sta obe sodišči utemeljili z razlogi, da je obsojenec skupaj s soobsojencem ravnal s poudarjeno koristoljubnostjo, da je znesek nagrade od oškodovanca, ki je globo za prekršek želel poravnati, s svojo vztrajnostjo izterjal, pri tem pa je deloval tudi agresivno. Prav tako sta obrazložili, da je šlo za izrabo situacije družine iz tujine, pri čemer je glede na delovanje obsojenca kot cestninskega nadzornika DARS-a, v okviru državne uradniške službe, okrnjen tudi ugled države. Glede na izkazano vztrajnost obsojenca pa ne vidita niti pozitivne prognoze, da ta istovrstnih kaznivih dejanj, kljub menjavi službe, ne bo izvrševal tudi pri drugem delodajalcu.
Pravnomočni sklep izhaja iz pravno pravilnega stališča, da za obstoj kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ni bistven način, na katerega so bile grožnje izrečene (posredno ali neposredno), temveč njihov učinek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00065205
KZ-1 člen 251, 251/1. ZKP člen 258.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - kaznivo dejanje ponarejanja listin - časovna opredelitev kaznivega dejanja - kraj in čas storitve kaznivega dejanja - uporaba ponarejene listine - izvedenstvo - strokovno mnenje - predlog za postavitev izvedenca - primernost dokaza - ugotavljanje prištevnosti
V obeh točkah izreka je res naveden le konec časovnega obdobja, torej da je obsojena kaznivo dejanje storila »do sredine leta 2012«, pri čemer bi po stališču Vrhovnega sodišča natančnejši in doslednejši opis moral vsebovati tudi navedbo o začetku obdobja, ko je bilo dejanje storjeno, da bi torej v opisu bil zajet določen časovni okvir storitve kaznivega dejanja. Ne glede na navedeno pa je Vrhovno sodišče konkretizacijo te okoliščine presodilo skupaj z obrazložitvijo sodbe, saj sta skladno z ustaljeno sodno prakso opis kaznivega dejanja glede okoliščin, ki ne predstavljajo elementov tega kaznivega dejanja in obrazložitev sodbe celota in se dopolnjujeta. Če v izreku sodbe, kateri od takih sestavin opisa dejanja ni določno opredeljen, je pa ta zanesljivo obrazložena v obrazložitvi, to skladno z navedenim ne pomeni, da dejanje, opisano v izreku sodbe, ne predstavlja kaznivega dejanja; zato tudi ne gre za kršitev načela zakonitosti.
Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1 je v obeh izvršitvenih oblikah kaznivo dejanje z jasno opisano premoženjskopravno posledico. Pogoj za njegov nastanek je nastop premoženjske škode, ki se kaže v tem, da se je na goljufiv način zmanjšalo premoženje, iz katerega bi se lahko poplačali vsi upniki. To kaznivo dejanje je dokončano, ko storilec upnikom s svojim ravnanjem povzroči premoženjsko škodo, ko torej dejansko oškoduje upnike.
Kaznivost tega delikta torej nastopi z nastankom premoženjske škode kot prepovedane končne posledice. Nastanek premoženjske škode je pri obeh izvršitvenih oblikah kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, ki sta v praksi praviloma prepleteni in predstavljata celoto, prepovedana posledica in ne objektivni pogoj kaznivosti, zato mora biti obsežena z naklepom storilca. Za kaznivost ravnanja storilca zadošča ugotovljena višina oškodovanja z vidika vrednosti, izkazane v storjenem dejanju, ob pogoju, da je do oškodovanja upnikov tudi dejansko prišlo, ker niso bili poplačani. Premoženjska škoda se meri zlasti po tržni vrednosti priznane neresnične terjatve, lažne pogodbe ali drugega goljufivega dejanja, s katerim je bilo prikrajšano premoženje, ki bi moralo zagotavljati poplačilo upnikom, ne pa po končnem izidu postopka razdelitve stečajne mase, ki je lahko odvisen od številnih drugih okoliščin, na katere storilec, pa tudi dolžnik, upniki in sodišče nimajo vedno odločilnega vpliva.
Premoženjsko škodo je pri tem kaznivem dejanju treba razumeti kot neposredno posledico (matematični, objektivni, takojšnji izid) dejanja na dolžnikov pravni in finančni položaj, v katerega je glede na tak ali drugačen tek poslovnih dogodkov dejanje že poseglo z učinki, ki so takojšnji, neposredni in nepreklicni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNIŠTVO
VS00065409
ZZavar-1 člen 448. ZUstS člen 23. URS člen 22, 156.
prepoved uresničevanja pravic iz delnic - izvedba glavne obravnave - prekinitev postopka - zahteva za oceno ustavnosti
Vrhovno sodišče je v skladu s 156. členom Ustave in prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) revizijski postopek prekinilo zaradi začetka postopka za oceno ustavnosti 448. člena ZZavar-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNIŠTVO
VS00065408
ZZavar-1 člen 448. ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 22, 156.
dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici - izvedba glavne obravnave - prekinitev postopka - zahteva za oceno ustavnosti
Vrhovno sodišče je v skladu s 156. členom Ustave in prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) revizijski postopek prekinilo zaradi začetka postopka za oceno ustavnosti 448. člena ZZavar-1.
IOP pomeni usklajevanje stanja upnikove terjatve na eni strani in dolžnikovega dolga na drugi strani, ki se običajno izvaja med računovodskima službama upnika in dolžnika, v zvezi z letnim popisom sredstev. Potrditev IOP na strani dolžnika vsebinsko pomeni potrditev prepisa iz poslovnih knjig upnika o stanju upnikovih terjatev do dolžnika. Zgolj potrditev prepisa o dejstvih, ki izhajajo iz poslovne knjige, pa ne pomeni podlage, ki bi sama po sebi izražala jasno in nedvomno izjavo dolžnika, da priznava obstoj svojega dolga do upnika. S potrditvijo IOP se zato zastaranje ne pretrga.
Tudi evidentiranje terjatev v računovodskih izkazih in zaključnem računu subjekta, ki je zavezan k sestavi zaključnega računa, ne pomeni ravnanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o nedvomni izjavi dolžnika o obstoju dolga. Zaključni račun je sestavljen na podlagi knjigovodskih razvidov in bilanc. Terjatve se v knjigovodskih razvidih in bilanci stanja lahko pripoznavajo in odpravljajo. Postavke bilance stanja ne predstavljajo gotovosti, da posamezna terjatev obstoji, ampak temeljijo na verjetnosti, da terjatev obstoji. Umestitev terjatve v računovodske izkaze, podaja predloga zaključnega računa in njegov sprejem, glede na navedeno ne pomenijo ravnanja dolžnika, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da dolžnik priznava obstoj dolga. Iz navedenih ravnanj je mogoče sklepati le, da so podatki, na podlagi katerih so sestavljeni računovodski izkazi, usklajeni s stanjem v poslovnih knjigah subjekta. O namenu dolžnika, da svoj dolg brez dvoma prizna, v zvezi z obveznostjo sprejema zaključnega računa ni mogoče sklepati.
Izjava o pogojnih okoliščinah, ki lahko pomenijo, da dolg obstoji, ali pa da dolg ne obstoji, že sama po sebi pomeni dvom o obstoju dolga. Če dolžnik izjavi, da ima proti dolgu ugovor, v posledici katerega dolg morebiti ne obstoji, se upnik ne more zanesti, da bo dolžnik obveznost izpolnil. Postavljanje pogoja izjavi, ki se nanaša na obstoj dolga, je okoliščina, ki pripelje do dvoma o obstoju dolga in do dvoma o njegovi izpolnitvi. Izjava s takšno vsebino zato ne more imeti učinka pripoznave dolga iz 364. člena OZ. Pisnih izjav tožene stranke, da bo sicer sporna terjatev postala nesporna pod odložnim pogojem, zato ni mogoče šteti kot pisne pripoznave zastarane obveznosti, ki bi lahko imela pomen odpovedi zastaranju po 341. členu OZ.
URS člen 14, 14/2, 33. OZ člen 3, 5. ZZK-1 člen 13a, 13a/8. ZFPPIPP-C člen 19, 19/2, 227, 227/1, 298, 298/1, 371, 371/5. SPZ člen 6, 147, 147/3.
argument teleološke redukcije - načelo enakosti - pravica do zasebne lastnine - prosto urejanje obligacijskih razmerij - svoboda razpolaganja - pridobitev hipoteke - poplačilo iz posebne razdelitvene mase - vrstni red poplačila terjatev - podreditev poplačilnega upravičenja v korist kasnejše hipoteke - razdelitev posebne razdelitvene mase - kriterij za razdelitev posebne razdelitvene mase v stečajnem postopku - zavrnitev revizije
Že pridobljeni prednostni položaj s hipoteko zavarovane terjatve, opredeljen s trenutkom pridobitve hipoteke, je lahko predmet razpolaganja. To pomeni, da se poplačilno upravičenje, opredeljeno s trenutkom pridobitve hipoteke, lahko tudi omeji na način, da se podredi v korist poplačilnega upravičenja kasnejše hipoteke.
Upoštevaje argument teleološke redukcije, določba petega odstavka 371. člena ZFPPIPP le navidez s kriterijem trenutka pridobitve hipoteke ureja vse v stečajnem postopku upoštevne kriterije za razdelitev posamezne posebne razdelitvene stečajne mase v položaju več hipotek.
Ko je tako, kriterij pridobitve hipoteke ni edini kriterij, ki je v stečajnem postopku upošteven ob razdelitvi posamezne posebne razdelitvene mase med konkurenčne terjatve.
V luči zagotavljanja učinkovitega uresničevanja vsake s hipoteko zavarovane terjatve mora stečajno sodišče vsebinsko obravnavati tudi trditve ločitvenega upnika o poplačilnem upravičenju, ki izhaja iz domnevne podreditve poplačilnega upravičenja prej pridobljene hipoteke, katere imetnik je drug ločitveni upnik.
JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00064500
ZZVZZ člen 63, 66, 66-1. OZ člen 299, 299/1, 299/2, 378, 378/1. Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (2017) člen 37, 37/6, 39, 39/1, 40.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - zdravstvena dejavnost - cena zdravstvenih storitev - kalkulacija cen - plače javnih uslužbencev - aneks h kolektivni pogodbi - kršitev dogovora - zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - določitev roka za izpolnitev obveznosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Rok za plačilo storitev v Splošnem dogovoru je opredeljen za zneske, ki med izvajalcem in Zavodom niso sporni (prvi odstavek 39. člena Splošnega dogovora); če pa se izvajalec ne strinja z obvestilom Zavoda, ki opredeli višino zanj nespornega dolgovanega zneska iz zdravstvene blagajne in ki je podlaga za izstavitev pravilnega računa, mora izvajalec seznaniti Zavod s svojim stališčem, saj sicer Zavod in izvajalec ne moreta pristopiti k reševanju spornega dela domnevne obveznosti Zavoda.
Iz besedila upoštevanih določb Splošnega dogovora tako ni mogoče izpeljati, da je rok za plačilo zneska, ki je med izvajalcem in Zavodom sporen, opredeljen vnaprej.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00064799
KZ-1 člen 34, 34/1, 35, 116, 116/1, 116/1-1. ZKP člen 41, 42, 371, 371/1, 371/2.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje umora - poskus kaznivega dejanja - vzročna zveza - neprimeren poskus - domneva nedolžnosti - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do nepristranskega sodišča - kršitev pravice do obrambe
Časovno in krajevno povezanost storilčevega ravnanja in sicer izostale poškodbene posledice (ki se v prikazanih primerih uporabljajo kot konkretizacija merila, ali je mogoče prepoznati „otipljivo“, „konkretno“ ogrozitev pravne dobrine) v tem primeru nadomešča ugotovitev, da za nastop ogroženosti življenja obeh oškodovank po njunem odhodu domov – po tem, ko jima je obsojenec brez njune vednosti ponudil krofe z lorazepamom – zaradi njegovih učinkov preprosto ni bilo treba narediti ničesar več. S tem, ko jima je prikril vsebino ponujenih krofov, ki sta jih zaužili, jima je namreč odrekel možnost svobodne odločitve, ali naj se pod vplivom lorazepama na poti domov vključita v cestni promet ali ne, in torej že sprožil v tek načrt, ki si ga je zamislil. To je storil med njihovim običajnim srečanjem zaradi zagotavljanja stikov med obsojencem in njegovo hčerko, v njegovem stanovanju. Krofe s prikrito dodanim lorazepamom je ponudil štiriletni hčerki, glede katere si je prizadeval za ohranitev stikov, in ženi, s katero je bil sicer v razveznem postopku. V tem je mogoče prepoznati vse, kar je bilo treba za izpolnitev (za storilca) pričakovane prepovedane posledice in s tem nastanek "zadostne nevarnosti" za prepovedano dobrino, njegovo ravnanje pa je umeščeno v situacijo, v kateri je že mogoče prepoznati vse prvine izvršitve umora na zahrbten način.
Tako vložnik kot višje sodišče izhajata iz napačnih materialnopravnih izhodišč, da je treba za kaznivost poskusa presoditi (hipotetično) vzročno zvezo med storilčevim ravnanjem in (izostalo) prepovedano posledico, v katere nastanek naj bi bilo usmerjeno storilčevo ravnanje. Višje sodišče sicer materialnopravnih izhodišč ne ponudi, v vložnikovih navedbah pa je mogoče temelje za takšno zmoto prepoznati v praktično samodejnemu prenosu meril kaznivosti dokončanih posledičnih kaznivih dejanj v polje ugotavljanja kaznivosti njihovega poskusa. Merila vzročnosti – prav zato, ker poškodba (prepovedana posledica) izostane – pri poskusu nadomešča skrbna presoja nastanka "zadostne nevarnosti" za pravno zavarovano dobrino s storilčevim ravnanjem.
Zaščita (mladoletnega) oškodovanca je lahko opravičljiv razlog za opustitev njegovega neposrednega zaslišanja. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje mladoletnega oškodovanca sta nižji sodišči dali prednost oškodovančevi koristi, kar je tudi bistvo inkriminacije kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe in predstavlja opravičljiv razlog za zavrnitev dokaznega predloga.
Za zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe gre, ko storilec zasleduje cilj, da se izvršljiva odločba ne uresniči.
kršitev predpisa, ki določa prekršek - konkretizacija prekrška - javni shod - organizator shoda
Za presojo obravnavane zadeve je treba presoditi, ali storilka ustreza definiciji organizatorja kot osebe, ki se javno razglaša kot taka; ali osebe, ki kot organizator nastopa pred državnim organom. V prvem primeru iz povzetega zakonskega besedila izhaja, da za zaključek, da je osebo mogoče šteti za organizatorja ne zadošča, da oseba ravna oziroma deluje kot organizator, temveč zakon terja aktivnost posameznika v smeri, da se sam navzven razkrije oziroma deklarira kot tak, torej javno in nedvoumno trdi, da je organizator določenega shoda. Besedilo „ki kot organizator nastopa pred državnim organom“ pa predvideva osebo, ki se kot taka predstavlja oziroma nastopa v upravnem postopku pred državnim organom.
Ponarejenost listine se pri posebni obliki iz 3. točke prvega odstavka 252. člena KZ-1 kaže v tem, da v listini storilec označi, da je ta izdana po pooblastilu neke osebe, pa pooblastila ni.
Presoja, kdo je s kaznivim dejanjem oškodovan, ni omejena le na pravno dobrino, ki je varovana z določenim kaznivim dejanjem. Objekt, ki je s posameznim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima lahko določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica.
storilec kaznivega dejanja - prepovedana posledica
Formalni položaj delodajalca ni pogoj za storitev obravnavanega kaznivega dejanja, ampak je to lahko storjeno tudi po drugi osebi, ki je o pravicah delavcev iz zgornje zakonske določbe pri delodajalcu dejansko odločala. Izhodišče temelji na več odločbah Vrhovnega sodišča, ki jih nižji sodišči v razlogih sodb pravilno navajata in na katere se, zaradi primerljivosti odločilnih dejstev upravičeno sklicujeta. Ker je bil torej obsojenec po opisu dejanja v izreku pravnomočne sodbe takšna-druga oseba, nadaljnja konkretizacija njegovega dejanskega položaja pri delodajalcu, dodajanje zakonsko ne-opisanih subjektivnih znakov kaznivega dejanja ter obsojenčev popolni prevzem ravnanj v primeru delodajalčeve nezmožnosti, glede na opisano vsebino opuščenega ravnanja niso nujni. Dovolj je povezava med dejanskim položajem in ravnanjem, po kateri je obsojenčeva osebna storitev kaznivega dejanja iz prvega odstavka 20. člena KZ-1 v celoti izkazana, posredno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pa je po ugotovljenem neutemeljena.
URS člen 42. ZJZ člen 4, 4/1, 4/1-7, 4/1-8, 13, 13/3, 38, 38/1, 38/1-4.
kršitev predpisa, ki določa prekršek - pravica do zbiranja in združevanja - organiziranje shodov in prireditev - javni shod - organizator shoda - vodja shoda
Za presojo obravnavane zadeve je tako treba presoditi, ali storilec ustreza definiciji organizatorja kot osebe, ki se javno razglaša za organizatorja; ali osebe, ki kot taka nastopa pred državnim organom. V prvem primeru iz zakonskega besedila 7. točke 4. člena Zakona o javnih zbiranjih izhaja, da za zaključek, da je osebo mogoče šteti za organizatorja, ne zadošča, da oseba ravna oziroma deluje kot organizator, temveč zakon terja aktivnost posameznika v smeri, da se sam navzven razkrije oziroma deklarira kot tak, torej javno in nedvoumno trdi, da je organizator določenega shoda; besedilo „ki kot organizator nastopa pred državnim organom“ pa terja, da se posameznik kot tak predstavlja oziroma nastopa v nekem upravnem postopku pred državnim organom.
URS člen 22, 39, 40, 74. ZMed člen 26, 26/4, 31, 31/1, 31/1-2, 39, 39/4.
objava popravka po ZMed - pravica do objave popravka - zavrnitev objave popravka - pogoji za zavrnitev zahteve za objavo popravka - odklonitveni razlog za objavo popravka - sporočilni pomen besedila - namen pravice do popravka - načelo enakosti orožij - direktna revizija - ugoditev reviziji
Izhodišče, da je treba zahtevani popravek obravnavati v razmerju do celotnega objavljenega prispevka, je zmotno. To bi držalo le, če bi prispevek posegal v sfero le enega posameznika oziroma če bi celoten prispevek posegal v materialnopravno sfero tožnika. Pa ni bilo tako, kot sta v isti sapi sodišči ugotovili že sami. Informacija o tožniku, ki je bila vpeta kot stavek, celo kot polstavek v neko širše besedilo s slikovnim prikazom, zgolj zaradi svoje skoposti v primerjavi s celotnim besedilom ne more izgubiti pomembnosti, od katere bi bila odvisna tožnikova pravica do popravka. Nasprotno stališče bi pomenilo, da posamezna beseda oziroma krajša besedna zveza nikdar ne more imeti take teže, da bi bilo v zvezi z njo mogoče zahtevati objavo popravka. Tako stališče bi bilo nevzdržno ter v nasprotju z ustavnimi in zakonskimi zahtevami. Zlasti to velja za besede, ki niso enopomenske ter jim javnost (lahko) pripisuje različno vsebino, kar velja tudi za besedo "proticepilec".
razlika v plači - plačilo za dejansko opravljeno delo - policist - premestitev - odreditev dela - pogoj za zasedbo delovnega mesta
Uslužbenec, ki dela daljše časovno obdobje brez premestitve na višje vrednotenem delovnem mestu, ni upravičen le do plače po izhodiščnem plačnem razredu višje vrednotenega delovnega mesta, ki mu bi bila priznana ob prvi odreditvi takega dela, pač pa tudi do dodatnega plačnega razreda glede na vsa napredovanja, dosežena na njegovem delovnem mestu, ki ga je formalno sicer zasedal v tem obdobju. Upravičenost do razlike v plači se tako presoja glede na celotno obdobje opravljanja dejanskega dela na višje vrednotenem delovnem mestu in ne samo glede na prvo odreditev opravljanja tega dela.
Predlog lahko vloži tudi skupina delavcev, ki ni stranka kolektivne pogodbe, ob dodatnem pogoju, da zanjo velja kolektivna pogodba in če izkaže, da upravičeno uveljavlja skupinski interes. Zakon ne določa posebnih zahtev, ki bi jih morala izpolnjevati skupina delavcev. Zato je v tem pogledu pomembno, da gre za skupino delavcev, torej ne za enega samega delavca. Zakon ne zahteva, da bi bila skupina reprezentativna ali da bi morala morala imeti najmanjše število članov.
Tudi upravičenega skupinskega interesa zakon posebej ne opredeli, je pa jasno, da je ta interes pravni interes, torej v zvezi s tem, da kolektivna pogodba neposredno posega v pravice ali pravni položaj skupine kot predlagatelja, zaradi česar ta skupina upravičeno zahteva ugotovitev neskladnosti KPPO z zakoni in panožno kolektivno pogodbo. Ta opredelitev izključuje uveljavljanje nekih drugih interesov, ki niso pravni (npr. le ekonomski, poslovni, dejanski, moralni itd.). Zakon govori o „upravičenem uveljavljanju skupinskega interesa“, ki se presoja glede na vse okoliščine primera, tudi ob upoštevanju ravni sklenjene in v sodnem sporu izpodbijane (domnevno neskladne) kolektivne pogodbe. Obstajati mora torej skupina delavcev, z interesom, ki je lasten prav tej skupini kot celoti.
Skupinski interes oblikujejo člani skupine. Zato skupina ne more oblikovati in zastopati različnih interesov. Opredelitev skupinskega in tudi pravnega interesa pa se presoja v povezavi z vsebino zahtevka, ki ga skupina uveljavlja v kolektivnem delovnem sporu. V konkretnem primeru je to spor po 6.c členu ZDSS-1. Pomembno je tudi, da gre za skupinski interes skupine, ki uveljavlja sodno varstvo, in ne za morebiten interes ali koristi drugih oseb. Skupinski interes mora biti tudi upravičen. Zakon določa, da se pri tem zlasti upošteva raven, na kateri je bila sklenjena kolektivna pogodba.
tedenski počitek - premoženjska škoda - odškodnina
V tej zadevi je tožnik navedel, da uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo je dovolj določno povezal le s tem, da je tudi na dneve tedenskega počitka moral opravljati delo. Druge podlage zahtevka, ki bi bila lahko pomembna, ni navedel. Nobenih navedb ni podal o tem, v čem naj bi bila njegova škoda (premoženjska ali nepremoženjska in višina le te) v neposredni povezavi s kršitvijo pravice do tedenskega počitka.
Ker je bila torej tožniku prisojena odškodnina za premoženjsko škodo, ker je opravil več dela (prav v času predvidenega tedenskega počitka), mu lahko pripada odškodnina le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno kar za osem ur vsak dan.
Zato je napačno stališče sodišč o tem, kolikšna odškodnine tožniku pripada in zlasti stališče, da za določitev odškodnine ni pomembno, koliko časa je tožnik dejansko delal na dan, ko bi moral biti prost. S tem sta sodišči spregledali naravo odškodnine, ki jo je uveljavljal in ki sta mu jo nenazadnje po temelju tudi priznali.
Za presojo višine odškodnine ni pomembna navedba tožnika v odgovoru na revizijo, da se je v tovrstnih sporih uveljavilo priznavanje odškodnine za 8 ur dnevno, saj je odločitev o višini odškodnine ob zatrjevani podlagi odvisna od okoliščin vsakega primera.