Tožnica je v individualnem delovnem sporu od delodajalca uveljavljala višje nadomestilo plače zaradi daljše zadržanosti od dela zaradi bolezni, kot ji je bilo izplačano s strani delodajalca, ki je dobil ta znesek tudi refundiran s strani Zavoda. Z višino izplačanega nadomestila je torej Zavod soglašal. Tožnica se s tem ni strinjala, vendar je sodno varstvo za izplačilo razlike nadomestila napačno uveljavljala v delovnem sporu zoper delodajalca. Le Zavod je pristojen za odmero spornega nadomestila, ki je v njegovo breme, pravilnost njegove odločitve pa se preverja v socialnem sporu.
O višini nadomestila za del vtoževanega obdobja je Zavod celo odločal. Tožnica je to odločbo Zavoda izpodbijala v socialnem sporu, kar je načeloma pravilna pot za zagotovitev sodnega varstva, a je bila njena tožba zavržena kot prepozna. O njeni pravici je bilo tako z odločbo Zavoda dokončno in pravnomočno odločeno na matičnem področju, takšna odločitev pa zavezuje tako delavca kot delodajalca.
Čeprav je delodajalec izplačevalec nadomestila, gre za pravico iz socialnega zavarovanja in v primeru spora o višini nadomestila za odločanje, ki je v pristojnosti Zavoda, ne pa delovnega sodišča.
Dopuščanje dveh različnih sodnih sporov v zvezi s priznavanjem iste pravice bi povzročilo tudi pravno negotovost, kar bi bilo v neskladju z 2. členom Ustave RS.
Predmet revizijskega preizkusa iz razlogov procesne narave ni bil nosilni razlog izpodbijane sodbe, ki zavrača stališče revidentke o subrogacijski podlagi njenega tožbenega zahtevka.
Delodajalec je v okoliščinah primera prikrajšan zato, ker je imel stroške, ko je izpolnjeval svojo zakonsko obveznost, ki je ne bi imel, če njegova delavka ne bi bila začasno nezmožna za delo; in, kot trdi, tudi zato, ker je namesto poškodovane delavke moral zagotoviti proti plačilu delo tretje osebe.
Vsebina tega njegovega premoženjskega prikrajšanja se izmika pojmovanju nevarnosti, ki jo varuje odškodninsko pravo v okviru pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja, za katero je po splošnih načelih odškodninskega prava odgovorna oseba, ki velja za povzročitelja te vrste škode. Tu obravnavano delodajalčevo prikrajšanje se zato oddaljuje od vsebine pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi nezmožnosti za delo, ki izvira iz telesne poškodbe ali okvare zdravja.
Besedilo prvega stavka 15. člena ZOZP, ki ureja predmet obveznega zavarovanja odškodninske odgovornosti lastnika vozila "za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja," je treba razlagati tako, da ta določba ne zaobjema zavarovanja za prikrajšanje delodajalca kot zatrjevanega oškodovanca, kadar to prikrajšanje izvira iz stroškov, ki jih ima zaradi nezmožnosti za delo svoje v prometni nesreči telesno poškodovane delavke.
Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na spremenjeno pravno podlago. Ni je več utemeljilo na podlagi veljavne pogodbe o upravljanju (pogodba o upravljanju je bila z nespremenjeno vsebino sklenjena leta 1997), temveč na podlagi neveljavnosti te pogodbe o upravljanju (v spornem delu). Stranki sta spor temeljili na različni razlagi pogodbenih določil o ključu delitve stroškov. Tako je odločilo tudi sodišče prve stopnje, ki je vsebino pogodbe (v spornem delu - ključ delitve stroškov) razložilo. Tudi pritožbeno (pritožbo je vložila tožena stranka, ki je pred sodiščem prve stopnje propadla) veljavnost pogodbe o upravljanju ni bila sporna. Sodišče druge stopnje pa je v spornem delu odreklo veljavnost pogodbe iz razloga, ker za spremembo ključa delitve v tem delu ni bilo soglasja vseh etažnih lastnikov, kot to zahteva SPZ. Strankam v pritožbenem postopku ni bila dana možnost, da se izjavita o novi drugačni materialnopravni podlagi, katere do sedaj nista zatrjevali, na možnost uporabe te pravdne podlage pa, kot izhaja iz podatkov spisa, nista mogli in morali računati.
Pravilo o izbirni pristojnosti kompetenčnega sodišča v sporih o neposlovni odškodninski odgovornosti iz prvega odstavka 55. člena ZMZPP je treba razlagati ob upoštevanju posebno tesne zveze med sporom in sodišči kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka ali škode, kjer je največ dokazov o škodnem dogodku in obsegu škode, kar opravičuje podelitev pristojnosti tem sodiščem, zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in organizacije postopka.
Tožena stranka na območju Republike Slovenije ni niti izvršila niti opustila nobenega dejanja. Kraj, v katerem ima tožeča stranka sedež in premoženje, oziroma kraj, v katerem je tožeča stranka banki dala nalog za prenos sredstev, v danih okoliščinah ni kraj storitve škodnega dogodka, saj je do škodnega dejanja oziroma opustitve tožene stranke lahko prišlo le na območju Združenega kraljestva, kjer je poslovala tožena stranka.
Škoda, ki je v obravnavanem primeru nastala tožeči stranki, ima naravo čiste finančne škode. Premoženje tožeče stranke se je zmanjšalo za znesek, ki je bil nakazan na račun pri toženi stranki. Po nalogu tožeče stranke so bila navedena finančna sredstva prenesena na račun pri toženi stranki v Združenem kraljestvu in s tem ločena od njenega ostalega premoženja v Republiki Sloveniji. Škodljivo ravnanje tožene stranke pa je bilo lahko izvedeno šele po tem, ko je tožeča stranka sredstva nakazala na račun v Združenem kraljestvu. Glede na navedeno je neposredna škoda tožeči stranki nastala v kraju, kjer se je nahajal bančni račun tožene stranke, na katerega so bila sredstva tožeče stranke nakazana in kasneje iz računa sproščena. Do neposrednega vplivanja na zavarovano dobrino je torej prišlo v Združenem kraljestvu in ne v Sloveniji. V obravnavanem primeru zato ne obstojijo okoliščine, ki bi kazale, da je kraj nastanka neposredne škode kraj, kjer ima tožeča stranka svoj sedež in premoženje.
Po naravi stvari lahko tožena stranka izpodbija (ne)obstoj predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP, ki omogočajo izdajo zamudne sodbe, s pritožbo zoper tako izdano zamudno sodbo (prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 338. člena ZPP). Na podlagi ustavno varovane pravice do izjave v 22. členu Ustave toženi stranki seveda ne bi bilo mogoče odreči pravice, da opozori sodišče na vse relevantne okoliščine za presojo (ne)obstoja predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP še pred izdajo zamudne sodbe. Citirana pravila ZPP pa ne dajejo podlage za sklepanje, da bi toženo stranko lahko doletele dodatne procesne sankcije, če pred izdajo zamudne sodbe ni izpodbijala procesnih predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Zato za nastop prekluzije navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP) niso izpolnjeni pogoji. To velja tudi v primeru, ko je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje že izpostavljala posamezna dejstva, ki so relevantna za presojo pogojev za izdajo zamudne sodbe, v pritožbi zoper zamudno sodbo pa je to trditveno podlago nadgradila. V obeh primerih bi neupoštevanje tako uveljavljenih pritožbenih navedb pomenilo neupravičen poseg v pravico tožene stranke do izjave iz 22. člena Ustave in s tem absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Vsako ravnanje voznika, ki je lahko podlaga za ugotovitev njegove krivde kot kriterija za porazdelitev odgovornosti v smislu drugega dostavka 154. člena OZ, ni nujno hkrati tudi razlog za izgubo zavarovalnih pravic v skladu s Splošnimi pogoji.
Pri presoji toženčeve dolžne skrbnosti kot nepoklicnega voznika traktorja je treba izhajati iz okoliščin konkretne vožnje izven ceste oziroma dela na polju. Toženec se je, potem ko je ob priklopu izposojene prikolice preveril delovanje pozicijskih luči na njej, pripeljal na zbirno mesto na polju, kjer je traktor s pripeto prikolico nekaj časa stal, da so nanjo naložili koruzo. Takoj zatem je spet zapeljal na regionalno cesto. Kakršnekoli posebnosti oziroma dodatne podrobnosti o vožnji po polju, poteku dela ter ravnanju s prikolico v tem času niso bile ugotovljene. Iz dejanskih ugotovitev tako ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi večina razumnih ljudi, ki se z vožnjo traktorja ne ukvarja profesionalno, lahko sklepala, da v razmeroma kratkem časovnem razdobju po predhodnem pregledu njihovega delovanja, pozicijske luči traktorske prikolice morda ne delujejo več.
Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja določena naravno vzročna povezava med odsotnostjo označbe za počasna vozila na traktorski prikolici in prometno nesrečo (toženec bi z njo zmanjšal tveganje, saj bi bilo njegovo vozilo ponoči bolje zaznavno), vendar znatnega povečanja tveganja za nesrečo zaradi njene odsotnosti nista ugotovili. V spektru tehničnih pomanjkljivosti se tako ta pomanjkljivost po oceni Vrhovnega sodišča uvršča med lažje. Nadalje pa je treba upoštevati tudi ostale ugotovljene vzroke in njihov pomen za nesrečo: nedelovanje pozicijskih luči na traktorski priklici, tako da je bila ta za oškodovanca zaznavna na manjši razdalji, prižgan delovni žaromet na traktorski kabini, ki je motil oziroma slepil oškodovanca in neprilagojena hitrost vožnje oškodovanca vidnemu polju kratkih luči. Ti vzroki imajo skupno nedvomno bistveno večjo težo kot odsotnost označbe za počasna vozila. Upoštevajoč še izjemno naravo institutov izgube zavarovalnih pravic oziroma povračilnega zahtevka zavarovalnice ter merila prave mere, ki je vselej sestavni del vrednotne presoje o vzročni zvezi, Vrhovno sodišče zaključuje, da odsotnosti označbe za počasna vozila pravno-vrednotno ne bi bilo upravičeno pripisati tako velikega pomena za nastanek obravnavanega škodnega dogodka, da bi bila zaradi tega upravičena izguba zavarovalnih pravic.
Revident je k nakupu in izgradnji nepremičnine nesporno prispeval sam, zato pravilna uporaba materialnega prava vodi k zaključku, da ta ni predstavljala skupnega premoženja pravdnih strank, ampak toženčevo posebno premoženje. Pravdni stranki, ki sta v času trajanja zunajzakonske skupnosti v to nepremičnino vlagali, sta torej (v pravnem smislu) vlagali v toženčevo premoženje ter (je) skupno premoženje tvori(la) terjatev skupnega premoženja do toženčevega posebnega premoženja. Poleg te terjatve (so) skupno premoženje sestavlja(le) še sklop premičnin. Ker je bilo celotno premoženje med postopkom soglasno odsvojeno, tožnici pripada denarna vrednost deleža na skupnem premoženju. Izračuna tožničinega deleža na skupnem premoženju, kot sta ga napravili sodišči prve in druge stopnje, ni mogoče materialnopravno preizkusiti, ker toženec revizijske graje ni zmogel, Vrhovno sodišče pa na pravilno uporabo materialnega prava ne pazi po uradni dolžnosti.
Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja se uveljavijo v upravnem postopku, pri čemer šele oblikovalna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o pravici do dajatve v breme pokojninske blagajne to pravico konstituira.
Navedena odločba (ali pravnomočna odločitev socialnega sodišča o pravici) je pravna podlaga za zmanjšanje sredstev pokojninske blagajne; obveznost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da jo upravičencu zagotovi, nastane z izvršljivostjo odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali s pravnomočno sodbo socialnega sodišča.
Subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne.
Dokler Vrhovno sodišče ne izda odločbe, lahko stranka umakne že vloženo revizijo. Vrhovno sodišče zato le ugotovi, da je revizija umaknjena.
Obveznost posameznika vrniti preveč plačano podporo je določena z zakonom, revidentka pa je kot nacionalni regulativni organ na področju trga z energijo pristojna oziroma dolžna to obveznost izterjati od posameznika. Zato o tej obveznosti izda upravno odločbo, s katero se vzpostavi izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti. Na podlagi 288. in 289. člena ZUP izvršbo upravne odločbe za izpolnitev denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Takšna obveznost je torej sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili ZDavP-2.
Na drugačno stališče ne vplivajo revizijske navedbe o drugačni dejanski podlagi za nastanek davčnih obveznosti in časovni določitvi obračuna nekaterih davčnih obveznosti. Te okoliščine namreč ne spreminjajo ne javnopravne narave obveznosti, na katero se nanaša revidentkina odločba, niti same po sebi ne onemogočajo uporabe določb ZDavP-2.
Kdaj je ravnanje države protipravno in ne pomeni le omejitve človekovih pravic, ki je po naravi stvari lastna odvzemu svobode v kazenskih postopkih, temveč gre za poseg, ki ne dosega več minimalnih civilizacijskih standardov, je odvisno od presoje vseh okoliščin primera. Kakšni so bili pogoji med odvzemom prostosti, se namreč vrednoti celostno, ob upoštevanju skupnega učinka vseh pogojev, ki jih nudi za dostojno bivanje.
Čeprav drži, da je država tista, ki ima vpliv in dolžnost vplivati na pogoje, v katerih se prestajata pripor ali kazen, se pri oceni, ali so bili pogoji bivanja zaradi vročine nevzdržni, tehta, ali vsota vseh možnosti in priložnosti, ki jih nudi (npr. čas bivanja zunaj sobe, možnost hlajenja z vodo, možnost alternativne ventilacije, možnost premestitve v drugo sobo, možnost popravila pokvarjene tehnike itd.), zaporniku ali priporniku zagotavlja človeka vredno bivanje.
Postavitev igral na splošnih skupnih delih, ob nedefinirani lokaciji postavitve teh igral v aktu o vzpostavitvi etažne lastnine, ni posel rednega upravljanja, za sprejem katerega zadošča, da ga sprejmejo etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev, temveč posel, ki presega redno upravljanje, za sprejem katerega se zahteva kvalificirana večina soglasij več kakor 75 % etažnih lastnikov.