Kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je naklepni delikt, pri katerem je storilec posebej motiviran, da zase ali za drugega pridobi protipravno premoženjsko korist. Bistvo njegove izvršitve je v tem, da storilec ustvari zmotno predstavo pri oškodovancu oziroma oškodovanca pusti v zmoti. Lažno prikazovanje dejanskih okoliščin tako pomeni, da storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o takšnih okoliščinah. Ta zmotna predstava je posledica storilčevih lažnih trditev o teh dejanskih okoliščinah. Med storilčevim goljufivim ravnanjem in nastankom škode mora biti podana vzročna zveza.
Bistvo kaznivega dejanja goljufije je, da oseba v škodo svojega ali tujega premoženja nekaj stori ali opusti, zaradi tega, ker je bila s prikazovanjem ali s prekrivanjem dejanskih okoliščin spravljena v zmoto. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je tako dokončano, ko druga oseba v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.
V določbi prvega odstavka 344. člena ZKP je določeno, da če državni tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Sprememba obtožnice se sme nanašati le na dejanje, ki je predmet obtožbe. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor, če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožnice ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz tega izhaja zahteva, da je obtoženec 1) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2) ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Pravice do natančnega obvestila o spremembi obtožnice ne daje obtožencu samo možnosti, da lahko vnaprej pripravi obrambo, temveč zagotavlja tudi, da obtoženec zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.
Ob upoštevanju navedenih jamstev lahko državni tožilec prosto razpolaga z obtožbo. Pri tem ni potrebno, da se na glavni obravnavi pokažejo nova dejstva, na podlagi katerih bo državni tožilec spremenil obtožbo, temveč zadostuje njegova ocena, da se je spremenilo dejansko stanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00070047
ZKP člen 201, 201/1. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nevarnost za življenje in zdravje - odločanje o priporu - pogoji za pripor - pravna opredelitev kaznivega dejanja
Za odreditev pripora zadošča utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.
Pravilna pravna presoja obdolženčevega ravnanja bo predmet nadaljnjega postopka, ko se bodo lahko razjasnila vsa relevantna dejstva in okoliščine, povezane z načinom prevoza tujcev v konkretnem primeru, ter bo sodišče lahko obdolženčevo ravnanje pravilno pravno ovrednotilo.
Pravna opredelitev obdolženčevega ravnanja v konkretnem primeru ni bistvena za odločanje o priporu, saj sta obe modaliteti kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 po predpisani kazni izenačeni v posebnem minimumu (tri leta zapora), v razponu pa imata obe predpisano visoko zaporno kazen (do deset let zapora za temeljno obliko in do petnajst let zapora za kvalificirano obliko kaznivega dejanja), kar pomeni, da spadata obe dejanji glede na predpisano kazen med težja kazniva dejanja.
tajnost občil - pravica do zasebnosti - International Mobile Equipment Identity (IMEI) - pridobitev IMEI številke - prometni podatki
IMEI številka sama po sebi ne predstavlja tveganja za komunikacijsko zasebnost, saj ni neizogibno neposredno povezana z vsebino komunikacije ali prometom v telekomunikacijskem omrežju. Vendar pa bo po oceni Vrhovnega sodišča takšen položaj nastopil, če bo operater ali policija podatek o IMEI številki pridobila z vpogledom ali drugačno obdelavo razpoložljivih prometnih podatkov (torej podatkov, ki se že nanašajo na določeno komunikacijo).
dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje mladoletnega oškodovanca - pravica do zaslišanja obremenilne priče
Izvedenka je ugotovila, da gre pri mladoletnem oškodovancu za izrazito senzibilno osebnost s šibkejšimi prilagoditvenimi in obrambnimi mehanizmi, predhodno zaslišanje na sodišču pa ga je spravilo v hudo stisko z nekaj znaki, ki kažejo na post-travmatsko stresno motnjo. Glede na vsebino izvedenskega mnenja in okoliščino, da je bil oškodovanec v okviru prvega sojenja zaslišan na kontradiktorni glavni obravnavi, sodišči z zavrnitvijo dokaznega predloga za njegovo ponovno zaslišanje po presoji Vrhovnega sodišča nista prekršili obsojenčeve pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisa dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe ne izhaja specifičen način izvršitvenega ravnanja v smislu določenega položaja teles in zaporedja gibov, ki bi eventualno narekoval izvedbo rekonstrukcije, sodišče prve stopnje pa je v okviru dokazne ocene, ki ji je sodišče druge stopnje v celoti pritrdilo, argumentirano obrazložilo, zakaj na podlagi izvedenih dokazov in splošnih izkustvenih pravil šteje odločilna dejstva za dokazana in zakaj predlagani dokaz te dokazne ocene ne bi mogel spremeniti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOVSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00070735
ZDLov-1 člen 56, 56/2, 56/5. ZPP člen 380, 380/2, 384, 384/4.
dopuščena revizija - odškodninski zahtevek - škoda, ki jo povzroči divjad - po divjadi povzročena škoda na kmetijskih površinah - pisna prijava škode - sporazum o višini odškodnine - rok za prijavo - rok za vložitev zahteve - jezikovna razlaga zakona - logična razlaga zakona - ugoditev reviziji
Osemdnevni rok iz drugega odstavka 56. člena ZDLov-1 se ne nanaša na ravnanje oškodovanca v smislu, da bi moral v tem roku komisiji poslati pisno prijavo škode, temveč rok opredeljuje pogajalsko obdobje, v katerem naj bi se oškodovanec in pooblaščenec upravljavca sporazumela sama, brez intervencije komisije. Če sporazuma ne dosežeta, mora oškodovanec na komisijo vložiti prijavo, pri čemer roka za njeno vložitev ni.
OZ člen 169, 174. ZPSV člen 3, 15, 17. ZDavP-2 člen 49, 143, 352, 353.
povrnitev premoženjske škode - izguba na dohodku - izgubljeni zaslužek - popolna odškodnina - določitev višine odškodnine - davki in prispevki - pristojnost davčnega organa - zavezanec za plačilo prispevka - bruto dohodek - nesreča pri delu - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Ob ugotovitvi, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane in da je o tem predvideno odločanje v posebnem davčno – upravnem postopku, tako pridemo do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku (v sporu med delavcem in zavarovalnico) z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini taka, da bo oškodovancu skladno z merilom popolne odškodnine omogočila uresničenje pravice do izenačevanja položaja z bruto plačo pred škodnim dogodkom, za katerega je zaradi škodnega dogodka prikrajšan oziroma ki nadomešča zaradi škodnega dogodka izgubljeni del plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.
Ker v sistemu bruto prejemkov delavca razliko v premoženjskem položaju konkretnega oškodovanca opredeljuje ravno razlika med bruto plačo pred škodnim dogodkom in bruto prejemkov (nadomestilom) po škodnem dogodku, kot v času odločanja o odškodnini edinega znanega kriterija premoženjske razlike, ki jo je generiral škodni dogodek, je bilo v konkretni zadevi uporabljeno ustrezno merilo za določanje višine odškodnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS00070758
ZNP-1 člen 21, 22, 32, 33, 93, 102.
dopuščena revizija - nepravdni postopek - upravičene osebe - pravica do pritožbe - materialni udeleženec - zvišanje preživnine - polnoletni upravičenec - razveljavitev sklepa
Predlog za spremembo preživnine je vložila mati. Med postopkom je hči postala polnoletna. Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložila pritožbo predlagateljica (mati). Pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrglo, češ da je preživninska upravičenka postala polnoletna ter da je s tem mati izgubila procesno legitimacijo. S takšno odločitvijo je procesno nedopustno poseglo v njeno pravico do pritožbe ter ji v nasprotju z njenim položajem formalne udeleženke odreklo status upravičene oseb po 32. členu ZNP-1.
mediji - objava popravka - direktna revizija - pomembno pravno vprašanje - navedba pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno - zavrnitev revizije
Čeprav gre po ZMed za izjemen primer dovoljene revizije brez predhodne dopustitve, mora stranka izluščiti pomembno pravno vprašanje. Izjemen preskok dopustitvene faze je v skladu z načelom notranje povezanosti in celovitosti pravnega reda lahko utemeljen le z nujnostjo hitrega postopka, ko gre za uveljavljanje pravice do popravka, nikakor pa s tem, da bi stranke lahko - drugače kot v vseh ostalih revizijskih postopkih - obremenjevale Vrhovno sodišče z razlogovalno razpršenimi, za javni interes (enako varstvo pravic ter razvoj živečega prava) nepomembnimi revizijskimi navedbami.
Ker je javni poziv, izdan na podlagi javnega pooblastila, splošni javnopravni akt, ki je skupaj z zakonom tudi podlaga za izdajo upravnih aktov, so njegove norme javnopravne narave in s tem tudi predmet presoje s strani pristojnega sodišča v upravnem sporu. Tak javni poziv ni enostranska izjava poslovne volje, katerega vsebino bi bil (primarno, edini) pristojen razlagati tisti, ki jo je oblikoval. Iz njegove pravne narave tudi ne izhaja, da bi ga bil pristojen končno in avtoritativno razlagati upravni organ oziroma nosilec javnega pooblastila kot izdajatelj, temveč je – tako kot za druge splošne pravne norme – za avtoritativno razlago pristojno sodišče. To izhaja tako iz ustavne vloge sodstva kot tudi iz potrebe po učinkovitem sodnem varstvu v upravnem sporu, kjer ena (tožena) stranka ne more imeti procesno močnejšega položaja od nasprotne stranke, seveda pa tudi ne od sodišča (23. in 157. člen Ustave).
Za presojo v obravnavani zadevi ni upoštevna pogodba o izplačilu nepovratne finančne pomoči, sklenjena med strankama, saj ne gre za spor, ki izvira iz pogodbenega razmerja, temveč za upravni spor o zakonitosti upravne odločbe revidenta, sprejeti na podlagi zakonskega pooblastila iz 146. h člena ZVO-1.
V obravnavani zadevi je pomembno, da temelj odločitve o odvzemu pravice do dodeljenih sredstev ne more biti zgolj določba Javnega poziva. Glede na javno pooblastilo iz prvega odstavka 146. d člena ZVO-1 „Sklad z javnim pozivom določi zlasti skupni obseg sredstev, pogoje za njihovo dodelitev, merila za določitev višine sredstev, upravičence in rok za vlaganje vlog.“ revident torej ni imel nobene zakonske podlage za določanje razlogov za odvzem pravice do dodeljenih sredstev. Kot bistven del javnega pooblastila bi to moralo biti v zakonu izrecno določeno, kar pa v danem primeru ni podano. Nasprotno, saj je primere odvzema pravice do pridobljenih sredstev določil ZVO-1 v 146. h členu in jih torej ni prepustil urejanju z drugimi predpisi ali splošnimi akti. Zato navedene določbe 4. g točke Javnega poziva ni mogoče uporabiti, kolikor je v nasprotju z zakonom (exceptio illegalis).
Za odločitev je torej pomembna (zgolj) pravilna razlaga 6. točke prvega odstavka 146. h člena ZVO-1.To je treba tudi po presoji Vrhovnega sodišča razlagati tako, da se odvzem pravice do pridobljenih sredstev omejuje na določene kršitve splošnih pogojev poslovanja revidenta, torej na tiste, ki povzročijo, da namen dodeljenih sredstev oziroma namen določila javnega poziva ali javnega razpisa ni bil dosežen. Navedeno pomeni, da je pri odločanju o odvzemu pravice do pridobljenih sredstev ob uporabi 6. točke prvega odstavka 146.h člena ZVO-1 treba pogoje za njihov odvzem razlagati v skladu z namenom javnega poziva.
ZKP člen 325, 325/1, 339, 339/1. URS člen 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 6/3-d.
pravica do zaslišanja obremenilne priče - Interpol - prehajanje državne meje - edini ali odločilen dokaz - soobdolženec
Merila za uresničevanje pravice do zaslišanja obremenilnih prič se uporabljajo (tudi) v primeru, ko obremenilno izjavo poda soobdolženec v istem, vzporednem ali predhodnem postopku. Če soobdolženec kot avtor obremenilne izjave kasneje med postopkom koristi privilegij zoper samoobtožbo in se brani z molkom (oziroma ne želi odgovarjati na vprašanja), se šteje, da obdolženec tedaj ne more uresničevati svoje pravice do obrambe in v tem okviru jamstev, ki izhajajo iz pravice do zaslišanja obremenilnih prič.
Sodobna praksa ESČP v primerih, kadar obdolženec ne more neposredno zaslišati avtorja obremenilnih izjav, narekuje celovito in medsebojno povezano presojo treh vprašanj (kriterijev), s pomočjo katerih se ocenjuje, ali je bil postopek zoper obdolženca kot celota pošten. Presoditi je treba: (i) ali so podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče; (ii) ali je izjava priče edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba; in (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe.
Pri presoji, ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe, so relevantni: (i) pristop sodišč k obremenilni izjavi avtorja, ki ga obramba ni imela možnosti neposredno zaslišati; (ii) preostali obremenilni dokazi in njihova dokazno moč; ter (iii) procesni ukrepi, ki so uravnotežili slabši položaj obrambe, ker ni imela možnosti neposrednega zaslišanja avtorja obremenilnih izjav.
Vprašanje, ali obdolžencu pripadejo specifična jamstva pravice do zaslišanja obremenilnih prič, je vselej odvisno od narave in vsebine dokaza v vsakem posameznem primeru, prvenstveno pa od vprašanja, ali ima določen dokaz testimonialno naravo in je treba zato obdolžencu, da bi bil kazenski postopek zoper njega pošten, omogočiti neposredno zaslišanje avtorja takšnega, zanj obremenilnega dokaza.
Ko so za obdolženca obremenilni izključno podatki iz informacijskega sistema oziroma uradnih evidenc, se po presoji Vrhovnega sodišča jamstva pravice do zaslišanja obremenilnih prič ne morejo uporabiti, kar posledično pomeni, da sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku ni bilo dolžno zagotoviti neposrednega zaslišanja avtorja Interpolovega dopisa, kot sta to predlagala oba vložnika.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - preslepitev - opis kaznivega dejanja
Zakonski znak preslepitve je konkretiziran z očitkom dajanja obljub o plačilih, ki so bila zaradi zavedanja o nezadostnih finančnih sredstvih lažna. Če se časovno obdobje, ko naj bi obdolženec lažno obljubljal plačila, in časovno obdobje, ko je med družbami potekalo kontinuirano poslovanje v smislu opravljanja storitev in izdajanja računov zanje, prekrivata, je preslepitev konkretizirana s tem, da so bile obdolženčeve obljube vsakič dane za nove račune. V očitku je torej mogoče jasno prepoznati poslabšanje položaja za oškodovani družbi kot posledico poslovnih odločitev njunega direktorja, ki so bile pogojene s preslepitvenim ravnanjem obdolženca.
Časovna točka zapadlosti obveznosti ne pomeni konca izvajanja posla, po katerem je izvršitev kaznivega dejanja poslovne goljufije pojmovno izključena,
zastaranje kazenskega pregona - tek zastaralnega roka - sklep o ustavitvi postopka - zavrnilna sodba - preizkus po uradni dolžnosti
Kršitev materialnega zakona, ki jo je prvostopenjsko sodišče sicer storilo z napačno ugotovljenim potekom zastaralnega roka, v času odločanja pritožbenega sodišča ni bila več materialnopravno relevantna, ker je zastaralni rok v trenutku odločitve pritožbenega sodišča tudi dejansko že potekel. To pomeni, da po vsebini pritožnica s pritožbo ni mogla uspeti, zato je odločitev pritožbenega sodišča z zavrnitvijo pritožbe pravilna in v drugostopenjskem sklepu razumno pojasnjena.
Kršitve, ki jo državni tožilec vidi v izdaji sklepa o ustavitvi postopka po 293. členu ZKP namesto zavrnilne sodbe po 357. členu ZKP, pooblaščenka oškodovanke kot tožilke v pritožbenem postopku ni uveljavljala, sodišče druge stopnje pa ni imelo pooblastila, da bi tovrstno kršitev preizkušalo po uradni dolžnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00070061
URS člen 29, 29/1, 29/3. ZKP člen 269, 269/1, 344, 345.
čas storitve kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - sprememba obtožnice - alibi - dokazni predlog - zaslišanje obremenilne priče
Vložnik čas kaznivega dejanja obravnava ločeno, izolirano od ostalih prvin, s katerimi je dejanje v opisu individualizirano, in zatrjuje kršitev pravic obrambe. Vrhovno sodišče mora zato odgovoriti na vprašanje, ali pravica do „primernih možnosti“ za pripravo obrambe pomeni hkrati tudi pravico do možnosti obrambe določene vsebine – v konkretnem primeru, do obrambe z alibijem. Breme ustrezno podrobne seznanitve z vsebino očitkov nosi upravičeni tožilec, ki mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek, tj. obtožbo. Odgovor na vprašanje, ali je temu bremenu tožilec zadostil, pa je odvisno od okoliščin vsakokratne zadeve in presoje, ali in v kolikšni meri je bil obdolženec zaradi obsega seznanitve z vsebino očitkov, prikrajšan za učinkovito izvrševanje pravic obrambe. To velja tudi za obrambo z alibijem in zato tudi ni mogoče govoriti o pravici do možnosti obrambe določene vsebine. Prepoznati je mogoče le, kdaj je bil obdolženec – ob celoviti presoji upoštevnih okoliščin – prikrajšan za možnost obrambe do te mere, da o poštenem postopku ni mogoče več govoriti.
Vrhovno sodišče sprejema, da za opustitev zaslišanja obremenilne priče ni bilo opravičljivih razlogov. Vendar pa je treba okoliščine, pomembne za presojo kršitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič, presojati skupaj in celovito. Opustitev zaslišanja priče brez opravičljivih razlogov sama zase ne more voditi v ugotovitev kršitve tega jamstva.
Zgolj morebitna selitev oškodovank sama po sebi za presojo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ne more biti odločilna, saj je za zagotovitev njune varnosti bistveno, da se obdolžencu onemogoči stik z njima.
obrazložitev drugostopenjske odločbe - obrazložitev odločbe sodišča druge stopnje - obrazloženost sodne odločbe - pravica do pravnega sredstva
Ob ponovnem odločanju o pritožbi zagovornika se je višje sodišče v sklepu opredelilo le do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost obdolženke in so v prejšnjem, razveljavljenem sklepu izostale. Glede vseh preostalih navedb pritožnika pa je zapisalo, da se pridružuje ugotovitvam in zaključkom iz sklepa višjega sodišča z dne 19. 5. 2023 ter jih ponovno ne navaja (tč. 5). Ob tem pa drugostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je bil sklep višjega sodišča z dne 19. 5. 2023, na katerega se v izpodbijanem sklepu sklicuje, s strani Vrhovnega sodišča v celoti razveljavljen. To pa pomeni, da sklep ne obstaja več in posledično ne velja, zato se na razloge iz razveljavljenega (neobstoječega) sklepa sodišče ne more opirati in se nanje sklicevati, kar utemeljeno zatrjuje vložnik in čemur se v svojem odgovoru na zahtevo pridružuje tudi vrhovni državni tožilec. Drugostopenjsko sodišče bi moralo v novem odločanju, ki je sledilo razveljavitvi prejšnje odločbe, ponovno odločiti o celotni zagovornikovi pritožbi, odgovoriti na vse pritožbene navedbe in sprejeto odločitev v izdanem sklepu konkretno obrazložiti.
URS člen 22. ZUS-1 člen 51, 51/2. ZJC-B člen 2, 19. ZCes-1 člen 2.
dopuščena revizija - razlastitev na podlagi 19. člena ZJC - cestni promet - ugotavljanje dejstev - zavrnitev predlaganih dokazov - dolžnost obrazložitve zavrnitve dokaza - pomanjkljiva obrazložitev - vnaprejšnja dokazna ocena - ugoditev reviziji
Upravno sodišče lahko dejstvo, ali po javni poti poteka cestni promet ugotavlja z vsemi dokaznimi sredstvi, s katerimi se da ugotoviti, kakšna vrsta prometa se odvija po sporni poti, vendar pa v obravnavanem primeru tega dejstva ni ugotovilo na ustrezen način.
Splošna zavrnitev dokaznih predlogov, kot jo je podalo Upravno sodišče z navedbo, da dejstva in dokazi, ki jih navajajo revidenti, niso pomembni za odločitev, bi zadostovala le v primeru, če bi bili predlagani dokazi že na prvi pogled neprimerni za dokazovanje upoštevnih in odločilnih dejstev, ki se ugotavljajo, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. . Poleg tega je s tem, ko je ugotovitev, da po sporni poti poteka promet, oprlo na dejstvo, da pot poleg lastnikov nepremičnin, do katerih ta pot vodi, uporabljajo tudi solastniki sosednjega zemljišča ter komunalno podjetje za dostop do vodnega zajetja, ob tem pa zavrnilo vse druge dokazne predloge, ki tej ugotovitvi nasprotujejo, opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno.
ZTFI-1 člen 463, 463/2, 463/4, 523, 523/1. ZUS-1 člen 17. ZUP člen 43.
dopuščena revizija - dovoljenje za prevzemno ponudbo - Agencija za trg vrednostnih papirjev - aktivna legitimacija za tožbo v upravnem sporu - stranska udeležba - ponudnik - zavrnitev revizije
Postopka odločanja agencije se lahko po splošnih določbah o postopku odločanja agencije v posamičnih zadevah udeleži le stranka postopka (četrti odstavek 463. člena ZTFI-1). Stranka postopka za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1 je glede na določbo prvega odstavka 523. člena ZTFI-1 samo prevzemnik. S tem je v postopku odločanja agencije o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1 izključena smiselna uporaba določb prvega odstavka 43. člena ZUP o stranski udeležbi v upravnem postopku, ki se smiselno uporablja za postopek odločanja agencije le v primeru, če v tem zakonu ni določeno drugače (drugi odstavek 463. člena ZTFI-1). Ker je stranska udeležba v postopku agencije za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1 izključena, ima ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 17. člena ZUS-1 aktivno legitimacijo za tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi agencije v postopku o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1, samo prevzemnik.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00069431
ZUS-1 člen 47, 47/1, 48, 48/1, 48/2. ZRPPB-1 člen 258, 258/6. ZBan-3 člen 389.
predhodno vprašanje - prekinitev postopka - ukrepi za reševanje bank - odločanje nacionalnega organa za reševanje bank - Enotni odbor za reševanje - odločba Enotnega odbora za reševanje - enotni postopek reševanja banke - presoja odločbe nacionalnega organa za reševanje - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Iz obrazložitve sodbe mora biti razvidno, da je sodišče o določenem vprašanju odločalo kot o predhodnem vprašanju, saj predhodno vprašanje tvori spodnjo premiso sodniškega silogizma in je kot tako del dejanske podlage sodbe. Upravno sodišče pravilnosti predhodnih odločitev Odbora in Banke Slovenije (odločba o prodaji poslovanja) v postopku reševanja Banke ni obravnavalo kot predhodno vprašanje, saj od tega ni odvisna odločitev o tožbi.
Upravno sodišče ima v enotnem postopku reševanja banke jurisdikcijo omejene presoje, saj lahko preizkusi le pravilnost izvršitve odločbe Odbora z odločbo nacionalnega organa za reševanje (Banka Slovenije) - kar vsebuje tudi kontrolo golega dejstva obstoja odločbe Odbora, izdane v postopku reševanja banke.
Pri razlagi nepreprečljivosti okoliščin in neodpravljivosti posledic (240. člen OZ) je treba najprej upoštevati naravo pogodbe. Pri obveznostih prizadevanja je pristop praviloma bolj subjektiven, saj se dolžnik zaveže, da bo ravnal z določeno skrbnostjo ne pa, da bo dosegel določen rezultat. Pri obveznostih rezultata pa je dolžnikova zaveza strožja, zato je pristop bolj objektiven. Poleg tega je treba upoštevati tudi predvidljivost okoliščin ob sklenitvi pogodbe in glede na to morebitno porazdelitev predvidljivih tveganj med pogodbeni stranki.
Kraja umetnine je tipičen rizik, povezan z galerijsko dejavnostjo. Zato je bil za obe pogodbeni stranki tak dogodek predvidljiv. Kakovost ukrepov varovanja in sklenjenih zavarovalnih pogodb (ki jih je mogoče skleniti tudi ne glede na odgovornost zavarovanca) je zagotovo odvisna od finančnih zmožnosti galerista. Vendar bi moral tudi toženec pred sprejemom umetnine v stalno zbirko ob zavedanju, kakšne so njegove finančne možnosti, tožnika seznaniti s tveganji (varnostnimi pogoji in pogoji zavarovanja) in se tudi izrecno dogovoriti o morebitni porazdelitvi tveganja. Toženca obstoja takega dogovora v pritožbi nista zatrjevala, niti ga ne zatrjujeta v reviziji. Pravilna je tako presoja sodišč prve stopnje, da je prvi toženec nase prevzel tveganje morebitne škode zaradi tatvine in da niso izpolnjeni pogoji iz 240. člena OZ za njegovo oprostitev odgovornosti.
Določba točke b) drugega odstavka 5. člena Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, na katero se sklicuje vložnik, se uporablja subsidiarno in le, kadar učinkov, primerljivih z vročanjem po predpisih, ki veljajo za domače postopke, ni mogoče doseči s pošiljanjem neposredno po pošti (kot to zapoveduje prvi odstavek 5. člena Konvencije). V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da so bila vabila, poslana priporočeno s povratnico, izročena osebno obdolžencu. To pomeni, da je bilo s pošiljanjem vabila na način, kot ga dopušča prvi odstavek 5. člena Konvencije, zagotovljena izročitev pisanja, kot ga zahteva 118. člen ZKP, ki osebno vročitev v prvi vrsti opredeljuje kot izročitev „neposredno naslovniku.“
Z določitvijo ukrepa za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti po ddrugem odstavku 307. člena ZKP je že zakonodajalec opravil test sorazmernosti med dolžnostjo države, da se izpelje zakonit kazenski postopek, in posegom v temeljne človekove pravice, ki ga predstavlja pripor.