zavrženje revizije - pravniški državni izpit (PDI)
Revizijo je bilo potrebno kot nedovoljeno zavreči že iz razloga, ker revident nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Revizija ni dovoljena tudi zato, ker ni bila dopuščena (drugi odstavek 374. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), pri čemer je niti ni bilo mogoče dopustiti, saj revident predloga za dopustitev revizije sploh ni vložil.
odmera dohodnine - odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostnih pravic - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona - uporaba zakonske določbe za katero je ustavno sodišče ugotovilo njegovo neskladnost z ustavo - ugoditev reviziji
Za različno davčno obravnavo davčnih zavezancev, ki na podlagi sodbe, sodne poravnave ali izvensodne poravnave prejmejo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je posledica telesne poškodbe, bolezni ali smrti, ter davčnih zavezancev, ki jim je na taki podlagi izplačana odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki izvira iz kakšnega drugega vzroka, ne obstajajo opravičljivi razumni in stvarni razlogi, je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost 5. točke 27. člena ZDoh-2 z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
Ker izpodbijana sodba temelji na določbi zakona, ki je v neskladju z Ustavo, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu tožene stranke v ponovni postopek (prvi odstavek 94. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je dolžan davčni organ revidentki ponovno odmeriti dohodnino za leto 2013, in sicer tako, da pri izračunu davčne osnove ne upošteva izplačila odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostnih pravic, saj je to po 5. točki 27. člena ZDoh-2 dohodek, od katerega se dohodnine ne plača.
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 203. ZDDV-1 člen 76, 76/1-9, 82.
dopuščena revizija - davek na dodano vrednost (DDV) - pogodba o finančnem leasingu - odmera DDV - pogodba, ki se šteje za račun - predpisana vsebina računa - predhodna odločba Sodišča EU - razlaga prava EU - delna ugoditev reviziji - delna odprava odločbe - pravnomočno končan postopek
Če morajo biti za to, da se pogodba šteje za račun, z izdajo katerega nastane obveznost plačila DDV v smislu 9. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 oziroma 203. člena Direktive o DDV, v njej izkazana vsa dejstva, ki utemeljujejo pravico do odbitka, posledično lahko izostanejo samo tiste formalne sestavine računa, ki niso vsebinsko povezane z uveljavljanjem pravice do odbitka. Kateri podatki lahko izostanejo, je na splošni ravni težko opredeliti, vendar pa so to lahko zgolj tisti podatki, ki se ne nanašajo na vsebinsko dokazovanje okoliščin, ki so pomembne za uveljavljanje pravice do odbitka (npr. zaporedna številka računa, uporabljena stopnja DDV, če jo je mogoče ugotoviti iz v pogodbi navedenih zneskov). Med take formalne sestavine pa zanesljivo ni mogoče uvrstiti za navedeno vsebinsko presojo pomembnih elementov računa, kot je npr. količina in vrsta dobavljenega blaga ali obseg in vrsta opravljenih storitev oziroma datum, na katerega je bila opravljena dobava blaga ali dokončana storitev.
URS člen 22. ZIZ člen 17, 24, 24/1. ZNP-1 člen 5. ZPND člen 19, 22a, 22a/8.
ukrepi za varstvo koristi otroka - predlagatelj postopka - zloraba postopka - stroški nepravdnega postopka - izterjava stroškov postopka - sklep o izvršbi kot izvršilni naslov - zavezanec za plačilo stroškov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - označba dolžnika - aktivna in pasivna legitimacija - zakoniti zastopnik otroka - pravica do izjave - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Z razlago, za katero se zavzema revident, da v primeru, ko eden od staršev kot zakoniti zastopnik začne postopek v imenu otroka, vendar ga zlorabi za lastne interese, izvršilno sodišče lahko odstopi od načela formalne legalitete in za formalnega predlagatelja in zavezanca za plačilo stroškov postopka šteje zakonitega zastopnika, bi izvršilno sodišče zakonito zastopnico prikrajšalo za njeno pravico do izjave, s tem pa poseglo tudi v njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave). Vprašanja aktivne in pasivne legitimacije izvršilno sodišče praviloma ne sme ponovno presojati, saj bi s tem kršilo temeljno pravilo prepovedi ponovnega sojenja med istima strankama o stvari, o kateri je že pravnomočno razsojeno. Zakonita zastopnica mladoletnega predlagatelja glede na skromne ugovore revidenta v nepravdnem postopku, nikakor ni mogla predvideti, da bi lahko bila ona obravnavana kot predlagateljica postopka in s tem tudi kot zavezanka za plačilo stroškov.
URS člen 14. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-3, 44/2, 45. Uredba o spremembi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2017) člen 3.
dopuščena revizija - akontacija dohodnine - delo v tujini - znižanje davčne osnove - prevozni stroški - letalski prevoz - družinsko življenje - načelo davčne pravičnosti - objektivno neto obdavčenje - podzakonski predpis - exceptio illegalis - ugoditev reviziji
Davčni zavezanec je upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer prebiva njegova družina, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj. To velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko.
Če se stroški prevoza na delo in z dela priznavajo v sistemu odmere dohodnine, je treba spoštovati načelo davčne pravičnosti tudi pri ustreznem upoštevanju navedenih stroškov znotraj samega sistema dohodnine za vse davčne zavezance. To ne pomeni posebne ugodnosti davčnega zavezanca, temveč je eden od predpisanih elementov izračuna davčne osnove, kot podlage za določitev davčne obveznosti, ki mora biti skladen z ustavnimi načeli.
Edini pogoj za davčno upoštevanje stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu, je njegova dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Iz 45. člena ZDoh-2 ne izhajajo omejitve davčnega upoštevanja stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu in je tam tudi dejansko prisoten, niti tega da bi Vlada s podzakonskim predpisom lahko omejevala zakonsko določeno davčno upoštevanje stroškov na prevoz na delo in z dela pri izračunu davčne osnove tem davčnim zavezancem glede na kraj, od katerega se vozijo na delo. Določba 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja je v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom.
V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti dvom o resničnosti odločilnih dejstev ne samo precejšen, temveč tudi takšen, da se zaradi njega ne more odločiti o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej preizkusiti kršitve zakona, ki je predmet postopka.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - ponareditev listin - uporaba ponarejene listine
Opis očitka v obtožbi mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje, saj se obdolženec zoper nekonkretizirane očitke ne more braniti. Vendar ni potrebno, da bi bile v opisu navedene prav vse podrobnosti glede načina, kraja, časa in podobnih modalitet dejanja, razen v primeru, če so te modalitete zakonski znak kaznivega dejanja.
Opis, da sta bila besedilo in podpis na listini ponarejena ter da listina ni izvirala od B. B. kot osebe, ki je v njej navedena kot izdajatelj oziroma podpisnik, predstavlja zadostno konkretizacijo ponarejene listine.
nepovratna finančna sredstva - javni poziv - pravna podlaga odločanja - nova naložba - čas nakupa - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - nepovratna finančna spodbuda Eko sklada
Javni poziv EKO Sklada, ki ni (niti podzakonski) predpis in je namenjen le informiranju strank o vsebini predpisov, ne more biti neposredna pravna podlaga za odločanje in naknadno upravno sodno presojo zakonitosti zavrnitve revidentove prijave za dodelitev nepovratne finančne spodbude. Za to presojo je relevantna določba prvega odstavka 146. h člena ZVO-1.
V obravnavani zadevi je bila prijava zavrnjena, ker je revident vlogo za dodelitev nepovratne finančne spodbude za nakup vozila na električni pogon oddal isti dan kot je kupil vozilo, zato je za presojo relevantna predvsem 6. točka prvega odstavka 146. h člena ZVO-1 in na tej podlagi tudi besedilo drugega dela 4. a točke Javnega poziva, ki dodelitev spodbude pogojuje s tem, da ob oddaji vloge „vozilo ni bilo kupljeno“. To besedilo pa je treba razlagati tako, da pred oddajo vloge za dodelitev nepovratne finančne pomoči prosilec ne sme začeti naložbe in tako skleniti niti nobenega zavezujočega dogovora o izvedbi naložbe (na primer podpisati prodajne pogodbe, pogodbe o finančnem leasingu, plačati predujem za vozilo in podobno). Seveda pa ob oddaji vloge nakup vozila tudi ne sme biti dokončan in torej ne sme biti preneseno lastništvo na kupca in opravljena registracija vozila na prosilčevo ime.
dopuščena revizija - razlastitev na podlagi 19. člena ZJC - obseg razlastitve - javna cesta - pravnomočno rešeno predhodno vprašanje
Dejanski obseg razlastitve po 19. členu ZJC-B je torej opredeljen izključno z dejanskim potekom oziroma obsegom javne ceste v naravi. Pri tem je treba upoštevati, da sta tako ugotovitev mej zemljišča, ki v naravi pomeni javno cesto, kot tudi morebitna parcelacija tega zemljišča lahko predmet posebnega postopka oziroma samostojna pravna celota, zato v postopku razlastitve pomenita predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 147. člena ZUP. Če pa je bila o predhodnem vprašanju že izdana pravnomočna upravna odločba, je organ nanjo vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP).
ZUP člen 237, 237/1-7. ZUS-1 člen 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2-14.
dopuščena revizija - mednarodna zaščita - nova dejstva - presoja ex nunc - odločanje v sporu polne jurisdikcije - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - ugoditev reviziji
Zgolj to, da je Upravno sodišče ugotovilo kasneje nastala dejstva, na katerih izpodbijana odločba revidentke ni temeljila, in opredelilo, da so pomembna za odločitev, pa ne pomeni, da izpodbijane odločbe ni bilo mogoče preizkusiti z dejanskega vidika, kar bi vodilo do njene odprave na navedeni pravni podlagi. Vse to pa kaže na notranje neskladje med nosilnimi razlogi same sodbe.
Ob ugotovitvi Upravnega sodišča, da so dejstva o spremenjenih varnostnih razmerah v Afganistanu splošno znana in jih torej ni treba dokazovati, ni razlogov, da Upravno sodišče o prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite ne bi odločalo v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). S presojo, da gre za splošno znana dejstva, se je namreč do teh informacij Upravno sodišče že opredelilo, zato bi na podlagi teh in ostalih upoštevnih v sodnem postopku ugotovljenih dejstev s ciljem zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva in hitrega odločanja v zadevah mednarodne zaščite moralo samo narediti sklep o dejanskem stanju in uporabiti relevantno materialno pravo.
Izpodbijana odločitev Upravnega sodišča, da o prošnji prosilca na podlagi novih okoliščin ne bo odločalo samo, je v nasprotju s pravom Evropske unije.
gradbeno dovoljenje - obnova postopka - stranski udeleženec - rok za obnovo postopka - poseg v ustavno pravico - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča
Vrhovno sodišče meni, da je zaradi nesorazmernih omejitev možnosti obnove postopka druga poved drugega odstavka 47. člena GZ, ki določa, da po preteku dveh mesecev od začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka iz razloga, ker osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec ni bila dana možnost udeležbe v postopku, protiustavna, ker nedopustno posega v ustavni pravici do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena in v pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, zato je Vrhovno sodišče skladno s 156. členom Ustave prekinilo svoj postopek odločanja in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti navedene določbe GZ.
GOZDOVI - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STATUSNO PRAVO - STVARNO PRAVO - VODE - ZEMLJIŠKI KATASTER
VS00063135
ZPP člen 380, 380/2. ZSKZ člen 14, 14/1, 17. ZLPP člen 1, 5, 5/1. ZLNDL člen 3. ZKZ-73 člen 1, 2, 3, 3/1, 3/2. ZPod člen 2, 2/3. Zakon o gozdovih (1985) člen 1, 1/1, 1/2, 2, 2/1.
lastninjenje nepremičnin v družbeni lasti - preoblikovanje družbene lastnine v zasebno lastnino - stvarni vložek v gospodarsko družbo - sredstva kapitalske družbe - pravica uporabe - status zemljišča - kmetijsko zemljišče - pridobitev lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih ex lege - zemljiški kataster - dejanska raba zemljišč - vodno zemljišče - gozdno zemljišče - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Zemljiški kataster mora v kar največji meri odražati dejansko stanje v naravi. Po naravi stvari se to ne odraža avtomatično in lahko pride do odstopanj - diskrepance med dejanskim in formalnim, zato so potrebni mehanizmi, ki te preprečujejo oziroma odpravljajo. Forma mora namreč slediti resničnosti, ne pa obratno.
Ureditev ZKZ 1973 je glede statusa kmetijskih zemljišč pravzaprav vsebovala dve domnevi. Prvo, da so kmetijska zemljišča tista, ki se v zemljiškem katastru vodijo kot katastrske kulture (2. člen ZKZ 1973), in drugo, izrecno, da za določanje kulture veljajo podatki iz zemljiškega katastra (drugi odstavek 3. člena). Izhajajoč iz jezikovne razlage, je besedni pomen citiranih določb mogoče razlagati na dva načina: 1) ožje, to je tako, da je mogoče izpodbijati le kulturo kmetijskega zemljišča ("za določanje kulture zemljišč veljajo podatki iz zemljiškega katastra, dokler se ne dokaže drugače"), ne pa tudi dejstva, da je kot kmetijsko zemljišče evidentirano zemljišče, ki to v resnici ni; 2) in širše, to je tako, da je z izpodbijanjem domnevne baze (torej z dokazovanjem, da evidentirano zemljišče sploh ni katastrska kultura) mogoče izpodbijati domnevo, da gre za kmetijsko zemljišče (2. člen ZKZ 1973). Pravi pravni pomen domneve iz 2. člena ZKZ 1973, ki ga je mogoče dognati z uporabo drugih uveljavljenih metod razlage, je drugi, gre torej za izpodbojno domnevo.
Na zakonitost izpodbijane sodbe nima vpliva okoliščina, da je članica pritožbenega senata, ki je odločal o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pred tem sodelovala kot članica senata pritožbenega sodišča, ki je odločalo o pritožbah obsojenčevega zagovornika zoper sklepa o podaljšanju pripora.
pripor - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - obrazložitev predloga za odreditev pripora - odreditev pripora po razglasitvi sodbe
V skladu z določbo četrtega v zvezi s prvim odstavkom 361. člena ZKP o odreditvi pripora po razglasitvi sodbe odloča zunajobravnavni senat po predhodnem zaslišanju obtoženca in zagovornika. Navedena zakonska določba zagotavlja pravico do izjave oziroma kontradiktornosti pred odreditvijo pripora, ki izhaja iz določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije (enako varstvo pravic), konkretizirana pa je v določbi 29. člena Ustave (temeljna pravna jamstva v kazenskem postopku). Bistvo pravice do izjave je, da mora imeti stranka ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in tako vpliva na odločitev v postopku, ki se nanaša na njene pravice in pravne interese. Načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli do vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko na njeno škodo vplivale na odločitev sodišča.
Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 24616/2018 z dne 7. 2. 2019 presodilo, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni neobičajna niti nezakonita. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje pripornih razlogov, običajno ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi določen čas vnaprej, kar pa seveda ne pomeni, da sodišče obstoja relevantnih okoliščin ni dolžno vsakokrat posebej obrazložiti.
Primaren način vročanja odpovedi je osebno vročanje v prostorih delodajalca, pri čemer zakon vročevalcu ne nalaga, da mora pisanje pustiti na kraju vročanja ali na delovnem mestu. Za presojo pravilnosti takega vročanja in nastop fikcije vročitve v primeru odklonitve vročitve je odločilno, da vročevalec naslovniku omogoči dejansko seznanitev z odpovedjo.
ZDR-1 člen 159, 162. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
odškodnina za neizrabljen letni dopust - neizrabljen letni dopust - Direktiva 2003/88/ES - kršitev prava EU
Če referenčno obdobje traja 12 mesecev, potem je obdobje za prenos, ki prav tako traja 12 mesecev enako in torej ne „bistveno daljše“ od referenčnega obdobja. Tudi obdobje 12 mesecev in 8 dni, kolikor je bil tožnik po zaključku referenčnega obdobja dejansko odsoten zaradi bolezni, bistveno ne presega referenčnega obdobja.
Ker ima 7. člen Direktive neposredni učinek, in ker gre v konkretnem primeru za razmerje med posameznikom in državo, ki nastopa kot delodajalec, sodišče ne sme uporabiti četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je v nasprotju s 7. členom Direktive, pač pa neposredno ta člen Direktive.
Iz navedenega izhaja, da je toženka ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža z 8. 1. 2019 oziroma že s 1. 1. 2019 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta iz 2017. Toženka se svoje odgovornosti za škodo ne more razbremeniti s trditvijo, da je ravnala v skladu z zakonom, s katerim je sama kot država nepravilno prenesla določbo Direktive. Država ne sme imeti koristi od kršitve prava Unije na škodo delavca. Ravnanje toženke je bilo zato protipravno, čeprav je bilo v skladu z njeno zakonodajo.
sposobnost sodelovati v postopku - sposobnost obdolženca sodelovati v kazenskem postopku - procesna sposobnost obdolženca
Obsojenec mora biti dejansko sposoben sodelovati v postopku tako z aktivnega, kot tudi s pasivnega vidika. Sposoben mora biti razumeti obtožbo in celoten postopek ter spremljati potek postopka (pasivno sodelovanje) in učinkovito uresničevati svoja procesna jamstva, se izjavljati o procesnih dejanjih, gradivu ter umno skrbeti za lastne interese (aktivno sodelovanje).
V zvezi z obdolženčevo sposobnostjo sodelovanja v kazenskem postopku je ESČP navedlo ključne kriterije, ki morajo biti podani, da je zagotovljen pošten postopek: 1) obdolženec mora biti sposoben splošnega razumevanja narave postopka in njegovih posledic, vključno s pomenom morebitne kazni; 2) biti mora sposoben komunicirati s svojim zagovornikom, in mu razložiti svoje videnje zadeve, izpostaviti izjave, s katerimi se ne strinja in opozoriti na dejstva, ki so pomembna za njegovo obrambo.
Obsojenec, četudi ga zastopa zagovornik, ohrani pravico braniti se osebno, saj ohrani svojo procesno subjektiviteto, zagovornik pa nastopa le kot obsojenčev zastopnik. Pri tem ni relevantno, ali se obsojenec brani na način, ki naj bi mu (po zagovornikovi presoji) koristil.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00062347
KZ-1 člen 90, 90/1, 91, 91/3. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
zastaranje kazenskega pregona - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2
V času kazenskega pregona zoper obsojenko je veljal Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (ZZUSUDJZ), ki je v drugem odstavku 3. člena določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da se je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ nanašal na ustavitev teka materialnih rokov v vseh sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne. Po tej določbi je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Določba tretjega odstavka 91. člena KZ-1 namreč določa, da je zastaranje zadržano v primerih, ko zakon določa, da pregon ni mogoč. Gre torej za razloge procesne narave, katerih nastanek je po naravi stvari negotov oziroma nepredvidljiv, saj stranke postopka praviloma na (ne)nastop okoliščin, ki začasno preprečujejo pregon storilca, ne morejo računati oziroma jih predvideti. Storilec tako na (ne)nastop okoliščin, zaradi katerih bo zastaranje pregona zadržano, ne more računati, lahko pa možnost nastopa teh okoliščin, katerih posledica bo glede na relevantno zakonsko ureditev tudi zadržanje zastaranja pregona, vzame v račun. Glede na specifične okoliščine oziroma razmere, v katerih in zaradi katerih je bil sprejet ZZUSUDJZ, je bila prekinitev postopkov določena na podlagi samega zakona, pri čemer pa je bilo zadržanje kazenskega pregona glede na določbo drugega odstavka 3. člena zakona omejeno na nenujne sodne zadeve.
actio libera in causa - znaki kaznivega dejanja - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - neprištevnost storilca - zavestna malomarnost - razlogi sodbe - izločitev sodnika - novo sojenje
Uporaba instituta actio libera in causa iz četrtega odstavka 29. člena KZ-1 izhaja iz abstraktnega in konkretnega dela opisa kaznivih dejanj v izreku sodbe, razvidna pa je tudi iz pravne kvalifikacije kaznivih dejanj, saj je sodišče obsojenca spoznalo za krivega obeh kaznivih dejanj v povezavi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1.
Zaključek sodišča glede obsojenčeve krivde, z navedbo dejstev in okoliščin, s katerimi je sodišče obsojencu dokazalo, da je očitani kaznivi dejanji storil v krivdni obliki zavestne malomarnosti, spada v obrazložitev sodbe.
Obsojenčeva krivda se presoja v času, ko še ni bil neprišteven.
Pri uveljavljanju ustavnih pravic stranka ne more biti prekludirana vse do takrat, ko je izvedela za okoliščine, ki se nanašajo na morebitno nepristranskost sodnika, takrat pa se zahteva njeno ravnanje skladno z zakonsko zahtevo po takojšnjem odzivu.
Sodba je bila v obsodilnem delu razveljavljena in vrnjena v novo sojenje isti sodnici, zato bi zagovornik moral odreagirati takoj, pa izločitve sodnice ni zahteval še več kot mesec in pol. Čeprav je na naroku predlog za izločitev sodnice podal še pred začetkom branja obtožnega akta, je šlo za novo sojenje, ko je bil že dalj časa seznanjen z zadevo in s tem katera sodnica bo v zadevi sodila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00061463
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/4. ZKP člen 371, 371/2. URS člen 29.
žaljiva obdolžitev - dokaz resnice - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe
Če se v okviru svoje obrambe zoper očitek o izvršitvi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve obdolženec sklicuje na resničnost trditve oziroma opravičljivo zmoto, mora sodišče predlagane dokaze, če so ti relevantni, izvesti.