ZPIZ-2 člen 60, 60/1-2, 61,61/1. BBHSZ člen 37, 37/1, 37/3, 36. ZPP člen 378.
pravica do vdovske pokojnine - sporazum o socialnem zavarovanju med republiko slovenijo in bosno in hercegovino - varstvo pridobljenih pravic
Tožničinemu možu je bila starostna pokojnina ponovno odmerjena na podlagi prvega odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Ker je bila ta nižja od pokojnine, ki jo je prejemal po prejšnji odločbi, mu je bila na podlagi tretjega odstavka 37. člena Sporazuma še naprej izplačevana starostna pokojnina po tej odločbi. S tretjim odstavkom 37. člena Sporazuma je bila varovana pravica le upravičenca, zato je bila kot osnova za odmero tožničine vdovske pokojnine pravilno upoštevana pokojnina njenega moža, odmerjena glede na prvi odstavek 37. člena Sporazuma.
Kritika vsakokratne oblasti (politikov, javnih funkcionarjev, parlamentarnih in drugih političnih strank, vlade, koalicije in opozicije, nosilcev oblasti oziroma javnih pooblastil in podobno) torej uživa največ pravne zaščite in s tem tudi največ svobode. Pri tem je kritika lahko zelo ostra, celo surova in neusmiljena. Dopušča tudi pretiravanja in izraze, ki so sami po sebi, glede na uporabljene besede in konkludentna ravnanja, žaljivi. Prav v tem je bistvo ustavno pravne zaščite svobode izražanja: pravna zaščita gre tudi pretiranim, šokantnim, žaljivim in javno vznemirjajočim izjavam; deplasiranim, slabega okusa in nizkotnim, v moralnem smislu nepoštenim. Objektivno žaljivi pomen uporabljenih besed in užaljenost naslovnika sama po sebi še ne zadoščata za sklep, da je bila prestopljena meja svobode izražanja. Obstaja namreč bistvena in odločilna razlika med svobodnim izražanjem (free speech) in poštenim izražanjem (fair speech). Ljudi se zato ne sme utišati, preganjati ali kaznovati zgolj zaradi golih besed, ki so bile uporabljene ali le zaradi vsebine besed ali zaradi vsebine idej, ki so za besedami, ampak le zaradi dejanske ali zelo verjetne škode (škodljivih posledic), ki so jih te besede povzročile. Presoja "škode", pa mora biti resna in stroga. Varstvo pravice do svobode izražanja pa ne uživajo tiste izjave, katerih izključen namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe.
Pravica do svobode izražanja je torej ustavno zagotovljena pravica, ki pa je hkrati tudi omejena s pravicami drugih, vendar le ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti, to je ob pravilnem tehtanju med kolidirajočimi ustavnimi vrednotami. Najpogosteje prihaja svoboda izražanja v kolizijo prav s pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave ter varstvom osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, ki predstavljata temelj in mejo ustavnega varstva časti in dobrega imena. Ob nastanku kolizije dveh enakovrednih pravic, kot sta pravica do svobode izražanja na eni in pravica do varstva osebnega dostojanstva ter osebnostnih pravic na drugih strani, je potrebna vsebinska omejitev obeh pravic oziroma se je potrebno odločiti, katera je v dani situaciji bolj pomembna in potrebuje ustrezno zaščito.
Praksi ESČP in Ustavnega sodišča RS je v več svojih odločbah sledilo tudi Vrhovno sodišče. Iz prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da se mora presoja ključnega vprašanja, ali je treba v konkretnih okoliščinah svobodo govora zaščititi ali ne, osredotočiti na: (i) pomen izjav, (ii) položaj ali predhodno ravnanje oškodovanca, (iii) prispevek izjav k razpravi, ki je v javnem interesu in (iiii) ugotovitev ali so bile izjave podane z namenom zaničevanja ali so bile usmerjene v osebno žalitev in blatenje oškodovanca oziroma ali je predmet javne razprave stopil v ozadje.
Iz ustaljene prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da se pravici do zasebnosti oseba lahko izrecno ali molče odpove, vanjo pa se lahko poseže tudi brez dovoljenja, kadar gre za izvrševanje neke pravice, ki bi imela, ob upoštevanju načela sorazmernosti, prednost pred pravico do glasu.
Upoštevaje navedeno je v obravnavanem primeru bistveno, da se je obsojenec odločil žalitve zapisati in jih poslati oškodovancu, zato se ne more sklicevati, da je bila s tem, ko je oškodovanec žalitve naznanil organom pregona in jim predal od obsojenca prejeta elektronska sporočila, kršena njegova pravica do zasebnosti oziroma pravice iz 37. in 38. člena Ustave. Obsojenec se je torej s pošiljanjem elektronskih sporočil z izrazito žaljivo vsebino za oškodovanca moral zavedati, da bo oškodovanec lahko v ustreznem postopku branil svojo pravico do časti in dobrega imena in njegova elektronska sporočila predložil organom pregona. Na takšen način se je svoji pravici do zasebnosti odpovedal.
Spoštovanje načela kontradiktornosti mora biti zagotovljeno tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Pravica do izjave narekuje dvostranskost pravnih sredstev, to je ureditev, po kateri se pravno sredstvo pred odločitvijo instančnega sodišča vroči nasprotni stranki, ki lahko nanj odgovori.
Zaradi spoštovanja načela kontradiktornosti (tudi) v pritožbenem postopku določba 376. člena ZKP izrecno določa, da sodišče izvod pritožbe vroči nasprotni stranki, ki sme na to v 15 dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo.
V opisanem ravnanju je podan zakonski znak preslepitve v izvršitveni obliki, da je obsojenec oškodovancem prikrival, da obveznosti ne bodo izpolnjene.
V opisu navedeno dejstvo, da naj bi obdolženec predstavnikom oškodovane družbe zagotavljal, da bo dobavljeno blago plačano, saj da ima družba zagotovljene posle, zaradi česar so mu v oškodovani družbi omogočili nakup blaga z odlogom plačila, sam zase ne zadošča za konkretizacijo preslepitve. Tudi dejstvo preusmeritve sredstev na tretjo družbo samo po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1. V luči vseh ostalih v opisu navedenih okoliščin (prejem plačila s strani naročnika ter navedba, da je družba ustvarjala prihodke in imela denarni tok, ki ji je omogočal plačilo obveznosti do oškodovane družbe, pa je obdolženec ta sredstva porabil v druge namene) pa kot spremljajoča okoliščina utrjuje konkretizacijo obdolženčevega namena, da obveznosti do oškodovane družbe ostanejo delno neporavnane.
Ob tem velja pripomniti, da v opisu časovni trenutek prenosa sredstev na novo družbo ni opredeljen, iz opisa izhaja le, da je do prenosa sredstev prišlo, zaradi česar je bila izvršba oškodovane družbe neuspešna. Vprašanje, ali so v opisu zatrjevana dejstva dejansko bila podana na način, kot so opisana in obtožbeno zatrjevana, ter ali v dejanskem smislu opravičujejo zaključek o obstoju preslepitvenega namena, pa ni predmet preizkusa Vrhovnega sodišča.
oškodovanec kot tožilec - prevzem pregona - rok - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti
Rok iz drugega odstavka 60. člena ZKP je procesne in ne materialne narave.
To je rok, v katerem mora oškodovanec - če naj začne pregon - opraviti procesno dejanje. S tem procesnim dejanjem oškodovanec pridobi položaj stranke postopka in pred kazenskim sodiščem zastopa obtožbo. Vendar pa to ne pomeni, da je odločanje o kazenski obtožbi hkrati tudi odločanje o oškodovančevi pravici do kazenskopravnega pregona.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - pravna kvalifikacija - sprememba pravne opredelitve - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - tatvina
Zahtevam konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti premoženja kot zakonskega znaka (poneverbe) je mogoče zadostiti na dva načina. Na eni strani bo zadoščala navedba delovnega mesta, nalog ali položaja storilca (v zvezi z zaposlitvijo, opravljanjem gospodarske dejavnosti, skrbništvom ali položajem uradne osebe), iz katere je mogoče prepoznati pravno podlago za razpolaganje s premoženjem, katerega prilastitev se očita. V drugih primerih bo poleg navedbe delovnega mesta, nalog ali položaja storilca treba navesti tudi pravno podlago za razpolaganje z zaupanim (in prilaščenim) premoženjem.
Iz opisa nedvomno izhaja, da je imela obsojenka dostop do sredstev na bančnem računu oškodovane družbe in možnost razpolagati z njimi. Vendar pa opis njene zaposlitve ("vodja poslovalnice") sporoča kvečjemu, da ji je v zvezi z zaposlitvijo bilo zaupano le premoženje, ki sodi v okvir poslovalnice in v zvezi z dejavnostjo, ki se je izvajala v okviru tako opredeljene poslovalnice. Opis dejanja ne ponuja konkretizacije podlage, ki naj bi obsojenki zagotavljala razpolagalna upravičenja v zvezi s premoženjem, ki presega okvirje poslovalnice na navedenem naslovu. Poimenovanje zaposlitve zato v tem primeru ne pomeni zadostne konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti prilaščenega premoženja, tj. sredstev na bančnem računu oškodovane družbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00059925
ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-5, 94, 94/1, 94/2. ZFPPIPP člen 46, 385, 386. ZPP člen 319, 319/1.
sprememba pravnomočne sodne odločbe v revizijskem postopku - vknjižba lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodbe - listine, ki so podlaga za vknjižbo - začetek osebnega stečaja - pravne posledice začetka stečajnega postopka - vpliv začetka stečajnega postopka na zemljiškoknjižni postopek - derivativna (izvedena) pridobitev - zavrnitev predloga za vknjižbo - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Sprememba pravnomočne sodbe z izrednim pravnim sredstvom ima (za razliko od njene razveljavitve, ki prav tako predstavlja poseg v pravnomočnost) dvojni učinek: istočasno kot preneha pravnomočnost odločbe z vsebino, ki jo je potrdilo ali oblikovalo pritožbeno sodišče, se vzpostavi še pravnomočnost sodbe z drugačno vsebino, saj proti tej odločitvi Vrhovnega sodišča ni mogoča pritožba.
Začeti postopek osebnega stečaja nad nasprotnim udeležencem je ovira za vpis (so)lastninske pravice, če se je stečajni postopek začel prej, preden je sodna odločba, ki je podlaga za vpis, postala pravnomočna.
URS člen 39, 40, 74. ZMed člen 26, 26/4, 31, 31/1, 31/1-2, 31/1-6. ZPP člen 286, 286/1, 339, 339/2, 339/2-15.
objava na svetovnem spletu - objava popravka - pravica do objave popravka - kolizija ustavnih pravic - razlogi za zavrnitev objave popravka - odklonilni razlog - vsebinsko zanikanje - vandalizem - očitek protispisnosti - direktna revizija - zavrnitev revizije
Popravek je ciljno usmerjen in tematsko ostaja znotraj meja tistega, kar posega v tožnikovo pravico oziroma interes, pri čemer ustreza vsem merilom iz četrtega odstavka 26. člena Zmed.
Vandalizem je aktivnost z močno negativno konotacijo, saj gre za načelno zavržno in družbeno škodljivo dejanje, ne le zaradi objektivnega opredelilnega elementa - uničevanja stvari, temveč tudi subjektivnega, ki se kaže v odsotnosti razlogov za takšno početje. Prav zaradi teže očitka (da je izvajal vandalistična dejanja), je tožniku treba priznati možnost, da predstavi razloge za dejanje, ki ga je v članku mogoče razumeti kot vandalizem, tj. obešanje plakatov, saj z njimi posledično zanika goli vandalizem. Z objavo popravka s tako vsebino bralec dobi možnost sam ovrednotiti ravnanje protestnikov (obešanje plakatov) v luči njihovega razloga (protest).
pravnomočnost odločbe o prekršku - vročitev plačilnega naloga
Vročitev odločbe o prekršku ni bila opravljena v skladu z zakonom, zato je šteti, da plačilni nalog kršiteljici ni bil vročen. Po prvem odstavku 199. člena ZP-1 odločba organa za odločanje o prekršku postane pravnomočna, ko je ni možno več izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo oziroma s pritožbo, ali če zoper njo ni pravnega sredstva. Plačilni nalog izdan kršiteljici ni pravnomočen, saj rok za vložitev zahteve za sodno varstvo še ni začel teči.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00061469
ZKP člen 39, 39/2-1, 384, 395, 395/1.. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 160, 160/1, 160/2.
razžalitev - žaljiva obdolžitev - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje, storjeno s tiskom - izločitev sodnika - resničnost izjave - prepozna zahteva za izločitev sodnika - sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja pred sodiščem druge stopnje - sodba presenečenja - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje
Svoboda izražanja ima tudi omejitve. Te se ne nanašajo na kategorije oseb (omejitve ratione personae), ampak samo na izčrpno naštete legitimne cilje (omejitve ratione materiae). Dopustne so samo pod naslednjimi pogoji: 1) biti morajo določene v zakonu, 2) biti morajo nujne v demokratični družbi (kar pomeni, da jih mora narekovati pereča družbena potreba (pressing social need) in 3) konvencijsko dopustne so le tiste, ki stremijo k ciljem, opredeljenim v drugem odstavku 10. člena EKČP.
Pravica do svobode izražanja je ustavno zagotovljena pravica, ki pa je hkrati tudi omejena s pravicami drugih, vendar le ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti, to je ob pravilnem tehtanju med kolidirajočimi ustavnimi vrednotami. Najpogosteje prihaja svoboda izražanja v kolizijo prav s pravico do osebnega dostojanstva - 34. člen Ustave ter varstva osebnostnih pravic – 35. člen Ustave, ki predstavljata temelj in mejo ustavnega varstva časti in dobrega imena. Ustavno sodišče je upoštevajoč odločbe ESČP določilo meje posega v svobodo izražanja ob upoštevanju naslednjih ključnih meril: 1). prispevek k razpravi v splošnem interesu, 2. položaj osebe na katere se objava nanaša in kaj je predmet objave. Enako kot za razžalitev javnih oseb, velja po ustaljeni sodni praksi ESČP tudi za razžalitev oseb, ki sicer niso javne osebe, so se pa izpostavile z zavzemanjem ostrih in provokatvnih stališč v javni razpravi, da morajo računati z enako ostrimi in provokativnimi odzivi javnosti na svoje izjave. 3). predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava in vsebina, oblika in posledice objave.
Pri presoji ali vsebuje neko ravnanje vse elemente kaznivega dejanja, se sodišče omeji izključno na izrek. Kršitev kazenskega zakona bo namreč podana le tedaj, če v opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, če ti zakonski znaki pri opisu obtoženčevega izvršitvenega dejanja niso konkretno navedeni ali če ravnanje, ki je očitano ne vsebuje očitka. Slednje velja še posebej za dejanje kot je obravnavano, kjer se zaradi vsebinsko odprtih normativnih zakonskih znakov zahteva še posebna vrednostna zapolnitev. Izpolnjena morajo biti še določena vrednostna merila, da lahko neko posledico štejemo za dejanje storilca. Obseg tehtanja pa je vedno očitek v obtožnem aktu, oziroma opis v izreku sodbe.
Besede, ki jih je obsojenec izrekel pred novinarji niso žaljive, ne pomenijo negativne vrednostne sodbe o zasebni tožilki, niti se mu v izreku ne očita, da bi ob tem delal kakršnekoli gibe, ki bi kazali na zaničevanje. Pri zatrjevanju o novih prsih, gre tudi za navajanje resničnih dejstev, vrednostna sodba o uspehu posega pa je pozitivna. Samo dejstvo, da je obsojenec te besede izrekel pred novinarji, ne morejo ovsebiniti žaljivosti, saj stori storilec kaznivo dejanje po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 le tedaj, ko je dejanje iz prvega odstavka (kdor koga razžali) storjeno s tiskom ali po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh itd. Navedeno pomeni, da morajo biti izjave najprej žaljive, kvalificirana oblika pa je podana, če je to izvršeno preko medijev.
Pri presoji ravnanja je treba upoštevati osnovno vodilo, da je pri omejevanju svobode govora pomembna predvsem presoja, ali je poseg v svobodo izražanja nujen, še posebej poseg kazenskega sodišča kot ultima ratio. Obsojenčevo ravnanje sicer predstavlja nevljudnost, ne ustreza bontonu, je tudi nesramno, ter nedostojno (kar bi ustrezalo morda prekršku po ZJRM), ni pa še prešlo v sfero kazenskega materialnega prava. Njegove izjave ne vsebujejo žaljive vrednostne sodbe, nikakršnih pridevnikov ali samostalnikov, ki bi bili žaljivi. Predmet zaščite tega kaznivega dejanja je namreč objektivna čast in ne subjektivna (lastno mnenje o sebi). Za storitev kaznivega dejanja ni pomembno ali je storilec želel drugega razžaliti, niti ali je tisti, kateremu je bila izjava namenjena to štel za napad na svojo čast. Pri tem pa tudi ni zanemarljivo, da je tudi pri presoji izjav o dejstvih, ki lahko žalijo čast, izključena protipravnost, pri čemer se upošteva njihova resničnost oziroma neresničnost. Razlikovati je seveda treba med neprimernostjo izjave in njeno pravno nedopustnostjo, še toliko bolj pripisati neki izjavi tako težo, da zapolni zakonske znake kaznivega dejanja. Če sodišče oceni, da je prišlo do kršitve predpisov, ki izpolnjujejo zakonske znake prekrška ali zakonske znake kaznivega dejanja, mora dati prednost milejšemu posegu.
Za ESČP pošteno sojenje ne pomeni le pravnega jamstva, ampak konstitutivno sestavino vladavine prava. Eden od najpomembnejših procesnih zakonskih institutov za zagotovitev ustavne pravice do nepristranskega sojenja je institut izločitve sodnika. Nepristranskost se mora odražati navzven, v nasprotnem je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v posamezni zadevi. Nepristranskost in zakonitost kot del poštenega sojenja varuje 23. člen Ustave, pri čemer poudarja, da gre za absolutne pravice. Te kršitve, čeprav sodi med absolutne bistvene kršitve postopka, pritožbeno sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), stranka pa je glede njenega uveljavljanja časovno limitirana (384. člen ZKP).
Po določbi 384. člena ZKP smejo stranke izključitvene razloge uveljavljati tudi kasneje v pravnem sredstvu, vendar le pod pogojem, če na kršitev niso mogle opozoriti med glavno obravnavo ali če so nanjo opozorile, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Namen te določbe je torej v zagotovitvi učinkovite izvedbe kazenskega postopka, oziroma v preprečevanju zlorab pravice do izločitve z namenom očitnega zavlačevanja postopka, kar je sodišče dolžno preprečiti (15. člen ZKP). V primerih obstoja izključitvenega razloga torej sodnik, ki takoj ne preneha s sojenjem in ne zahteva svoje izločitve, vsekakor krši zakon, vendar pa je uveljavljanje te kršitve časovno omejeno iz razloga ekonomičnosti postopka ter zaradi pravic oškodovancev, da se na primer v razumnem roku odloči o njihovih pravicah.
Pravni red ne dopušča uveljavljanja ali uresničevanja neke pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo postavlja pravni red. V takih primerih gre namreč za zlorabo pravice, ki ne more uživati pravnega varstva. Glede na to, da je torej obsojenec imel vse možnosti med postopkom na kršitev opozoriti, pa tega ni storil, je z uveljavitvijo v pritožbi prekludiran.
Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da pri navajanju dejstev zakon v interesu splošne morale vsakomur priznava pravico govoriti resnico, ne da bi kazensko odgovarjal. Gre za posredovanje določenih informacij o resničnih dejstvih, ki sicer utegnejo biti žaljiva, kljub temu pa je protipravnost praviloma izključena. Protipravnost pa je izključena tudi v primeru, če je storilec dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, torej ko je trdil ali raznašal o nekom neko neresnično dejstvo v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti.
Obdolženec je tisti, ki mora dokazovati resničnost svojih trditev. Tudi v primerih zatrjevanja resničnih dejstev pa bo storilec odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve, če vrednostna sodba, ki jo je izrekel na podlagi resničnih dejstev v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, izrečena z namenom zaničevanja (tretji odstavek 158. člena KZ-1). Seveda pa mora biti ta namen zaničevanja jasno konkretiziran in razviden iz očitka v obtožnem aktu. Gre namreč za posebno okoliščino, zaradi katere resna kritika ali obramba svojih pravic preide v polje kaznivosti. Poleg tega pa mora sodišče pri tehtanju, ali so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja presojati zlasti še težo dejstev, o katerih govori obdolženec ter s tem povezano svobodo izražanja na eni strani ter težo posega v pravice drugega, to je v njegovo dostojanstvo. Poleg javnih funkcionarjev morajo po ustaljeni ustavnosodni praksi trpeti intenzivnejše posege v svojo čast in dobro ime tudi relativno javne osebe. Zato je treba šteti, da je kaznivo dejanje razžalitve javne osebe izvršeno le v primerih, ko se storilec o tej osebi izjavi še posebej grobo, napadalno oziroma žaljivo.
Pritožbeno sodišče je spremenilo le pravno opredelitev iz kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem in prvem odstavku 160. člena KZ-1 v razžalitev po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1. Obsojenec pred izrekom sodbe ni bil seznanjen z možnostjo drugačne pravne opredelitve očitanega kaznivega dejanja in se tudi ni imel možnosti braniti pred spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo. Po ustavnosodni praksi mora biti kontradiktornost postopka zagotovljena tudi v postopku s pravnimi sredstvi. Ne gre samo za spremembo pravne opredelitve same po sebi, temveč se za storitev kaznivega dejanja po (spremenjeni) določbi za kaznivost zahteva dodaten zakonski pogoj, to je ravnanje z namenom zaničevanja. Inštančno sodišče je torej sprejelo odločitev, ki je temeljila na novi pravni oceni, z vidika katere so bila za odločitev pomembna druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ob potrebni skrbnosti ni navajala kot bistvene, zaradi česar gre za sodbo presenečenja. Povedano drugače, obsojenec te spremembe ni mogel pričakovati, prav tako pa se o spremenjeni pravni opredelitvi in zaničevalnem namenu ni imel možnosti izjaviti.
Sodišče bi moralo najprej ugotoviti ali šteje s strani obsojenca zatrjevana dejstva o zasebni tožilki za resnična, za tem pa presoditi ali je ravnal z namenom zaničevanja, torej o okoliščini subjektivne narave, ki kljub navajanju resničnih dejstev ne izključi protipravnosti. Ko se obstoj določenih za naslovnika neugodnih dejstev potrdi, je negativna vrednostna sodba samo sinteza oziroma logični sklep na podlagi danih dejstev. Šele za tem je mogoča presoja ali je dejanje storjeno v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1.
Pritožbeno sodišče svoje odločitve ne glede na spremenjeno kvalifikacijo ni obrazložilo. Sklicevalo se je le na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, kjer je prvostopenjsko sodišče na abstraktni ravni pojasnjevalo razliko med kaznivim dejanjem obrekovanja in kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve. S takšnim ravnanjem ni zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodbe kot procesnemu jamstvu poštenega sojenja. Res je sicer, da je zahtevana stopnja obrazloženosti sodb pritožbenega sodišča nižja, kot to velja za sodbe sodišča prve stopnje. Vendar to ne velja za primere, kot je obravnavani, ko pritožbeno sodišče posega v pravno opredelitev, ko torej ugotovi obstoj drugega kaznivega dejanja, po možnosti še obstoj ali večji pomen nekih okoliščin, ki pomenijo zakonske znake kaznivega dejanja, za katerega je obdolženca (pravnomočno) spoznalo za krivega.
ZPrCP člen 8, 8/1. ZP-1 člen 68, 68/2. ZKP člen 76, 76/3.
postopek z zahtevo za sodno varstvo - razbremenitev odgovornosti - alibi - kršitev cestnoprometnih predpisov - dokazna listina v tujem jeziku
Storilec je s svojimi trditvami v zahtevi za sodno varstvo zadostil aktivnosti, ki se od njega pričakuje v postopku razbremenitve domneve odgovornosti po prvem odstavku 8. člena ZPrCP, saj je poleg svojih navedb o alibiju določno opredelil tudi osebo, ki lahko potrdi resničnost njegovih navedb, ter predložil njene kontaktne podatke (naslov, telefon in elektronski naslov). Predlog za zaslišanje te osebe, ki ga je storilec podal ob svojem zaslišanju, pomeni samo nadaljnjo konkretizacijo dokaznega predloga za raziskovanje njegovega alibija, ki ga je storilec dovolj določno zatrjeval že v zahtevi za sodno varstvo.
Sodišče mora skrbeti, da nevednost ali nepoučenost storilca ni v škodo njegovim procesnim pravicam (drugi odstavek 68. člena ZP-1), kar v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP - v katerem je breme razbremenitve domnevane odgovornosti na storilcu in kjer je rok za vložitev zahteve za sodno varstvo razmeroma kratek (8 dni) - sodišču narekuje, da storilca pozove, naj v dodatno postavljenem roku predloži prevod dokaza iz tujega v slovenski jezik, kolikor ta dokaz šteje za pravno relevanten.
ZP-1 člen 25, 25/1, 123, 123/1, 123/3, 143, 143/1, 143/1-3, 144, 144/1, 155, 155/2. ZPrCP člen 23, 23/1, 23/4, 23/4-3.
zaseg predmeta - zaseg motornega vozila - hujši prekršek - stroški zasega in hrambe motornega vozila
Za zaseg motornega vozila morata biti kumulativno izpolnjena pogoja, da (1) je bil storilec zaloten pri storitvi hujšega prekrška in (2) je izpolnjen eden od alternativno naštetih pogojev, med drugim da gre za vožnjo brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste kategorije oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi.
Višje sodišče je sprejelo napačno stališče, da obdolženec ni bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška, to je vožnji brez veljavnega vozniškega dovoljenja, ker je bil ustavljen pri redni kontroli prometa.
kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti
Razlikovanje med pridobitvijo in prenavljanjem obstoječega kredita je z vidika izpolnjenosti zakonskih znakov kaznivega dejanja nerelevantno, saj je zakonski znak tudi pridobitev kakšne druge ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti. V skladu s kriteriji, razvidnimi iz določbe prvega odstavka 230. člena KZ-1, je po analogiji intra legem treba odobrena revolving kredita razlagati, kot ugodnost kot jo ima v mislih ta zakonska določba.
V primerih, kjer je končno materialnopravno vrednotenje obdolženčevih ravnanj odvisno (tudi) od njegovega subjektivnega odnosa do dejanja, mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi izhajati iz vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. Razsoja, ali gre v konkretnem primeru za enovito ali nadaljevano kaznivo dejanje, bo v tovrstnih primerih običajno mogoča šele po izvedenem dokaznem postopku, kar pomeni, da je ni mogoče sprejeti samo na podlagi opisa kaznivega dejanja.
Dosedanja praksa je enotna v tem, da v opis kaznivega dejanja ne sodijo dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje oziroma sklepa na obstoj t.i. notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namen ipd.), saj je to stvar dokazne ocene sodišča, ki spada v obrazložitev sodbe.
Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov skuša ob nastopu insolventnosti preprečiti vsakršno, tudi posredno privilegiranje upnikov. Poleg neposrednih plačil je treba kot prepovedana šteti tudi druga izvršitvena ravnanja storilca, s katerimi se kakšnega upnika namenoma spravi v ugodnejši položaj, med ostalim recimo prav s cesijo ali asignacijo, ki zagotavljata bodisi ugodnejše pogoje za plačilo upnikove terjatve bodisi v končnem učinku povzročita zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika.
Vrhovno sodišče je glede zakonskega znaka "nezmožen za plačilo" že presodilo, da gre za blanketni pojem, ki ga je treba razlagati kot insolventnost v smislu določb 11. do 14. člena ZFPPIPP.
V opisu kaznivega dejanja mora biti zatrjevana višina velike premoženjske škode, ki je zakonski znak kaznivega dejanja, medtem ko je pravilnost tega očitka stvar dokazanosti zakonskega znaka, ne pa vprašanje njegove konkretizacije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNI REGISTER - STEČAJNO PRAVO
VS00059622
ZSReg člen 4, 4/1, 4/1-6, 34. ZFPPIPP člen 373, 373/2, 373/4, 373/4-2. ZGD-1 člen 481, 481/1, 504, 505.
sodni register - sprememba družbenika v d.o.o. - vpis spremembe družbenika v sodnem registru - začetek stečajnega postopka - družbenik stečajnega dolžnika - upravljalske pravice družbenikov - poslovni delež v družbi - prodaja poslovnega deleža - pravno dejstvo - vpis pravnega dejstva - dopuščena revizija - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Poslovni delež družbenika v družbi z omejeno odgovornostjo zaradi začetka stečajnega postopka nad družbo ne preneha. Sprememba akta o ustanovitvi, ki je posledica poslovne odsvojitve poslovnega deleža v enoosebni družbi, ne zahteva (ni) izvajanje upravljavskih pravic družbenika.
ZZUSUDJZ člen 3, 3/1. ZPP člen 111, 111/3, 111/4, 396, 396/3. ZS člen 83, 83/3.
rok za vložitev predloga za obnova postopka - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka - nepodaljšljiv rok - prekinitev teka roka - procesni rok - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
V času veljavnosti ZZUSUDJZ tek objektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka ni bil prekinjen.
TRG VREDNOSTNIH PAPIRJEV - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00059778
ZTFI-1 člen 426, 475, 479, 494, 494/2, 494/2-6, 496, 496/1, 498, 500, 500/1. ZUP člen 9, 9/3. Uredba (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES člen 12.
prodaja vrednostnih papirjev - tržna manipulacija - kršitev prepovedi - sodno varstvo v upravnem sporu - postopek sodnega varstva - prepoved navajanja novih dejstev - prekluzija navajanja novih dejstev - konkretizacija trditev - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Prepoved navajanja novih dejstev iz 479. člena ZTFI-1 se ne nanaša tudi na konkretizacijo in dodatno elaboriranje trditev, postavljenih že v ugovoru.
ZNISESČP člen 11, 11/1. URS člen 2, 5, 14, 22, 23, 25, 33.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - verifikacija stare devizne vloge - pravočasnost zahteve - prekluzivni rok za vložitev zahteve - zamuda roka za vložitev zahteve - vprašanje ustavnosti zakonske ureditve - primernost roka - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Po presoji Vrhovnega sodišča rok za vložitev zahteve za verifikacijo devizne vloge, ki se je iztekel skoraj dve leti in pol po uveljavitvi ZNISESČP, predstavlja razumno časovno omejitev in ne ogroža doseganja namena zakona, t. j., da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog dosežejo izplačilo svojih terjatev.
ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pisna seznanitev
Glede na to, da toženka ni bila seznanjena z dejstvom, da se je tožnik v spornem obdobju nahajal izven kraja svojega prebivališča in glede na kratek prekluzivni rok za podajo odpovedi, toženki v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče očitati, da ni storila vsega, da bi tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor.
ZZ člen 4, 4/1, 29, 29/3. ZSV člen 55, 55/1, 55/2, 57a. ZPP člen 378.
kolektivni delovni spor - odpoklic člana sveta zavoda
Direktorica Centra za socialno delo v ZSV, v ZZ, v sklepu o ustanovitvi javnega zavoda in v Statutu Centra za socialno delo ni imela pravne podlage za sprejem Navodil za volitve predstavnikov delavcev v Svet CSD, zato ta Navodila niso bila upoštevna pravna podlaga za izvedbo odpoklica člana sveta, predstavnika delavcev.
Tožnica je zahtevala ponovno odmero vdovske pokojnine, pri kateri naj bi se pri osnovi upošteval tudi del plač pokojnega moža, ki je bil namenjen za notranji odkup. Take zahteve ni mogoče šteti za uveljavljanje ponovne odmere pokojnine pokojnega zavarovanca, torej uveljavljanja pravice pokojnega zavarovanca, pač pa gre za uveljavljanje pravice, ki jo ima vdova ob smrti zavarovanca.
Obstaja bistvena razlika med uveljavljanjem pravice iz civilnopravnega razmerja in pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj je ključnega pomena, kdaj se strogo osebna terjatev (tako pravica do uveljavljanja nepremoženjske škode kot pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja sta osebni terjatvi) pretvori v premoženjsko vrednost.