Zamudne obresti so stranska občasna terjatev. Za terjatve na podlagi neupravičene pridobitve začetek teka obresti določa 193. člen OZ. Vendar pa določilo 193. člena OZ določa le začetek teka zamudnih obresti, ne pa tudi zastaranja. Zastaranje občasnih dajatev ureja 347. člen OZ. Te terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve.
Upravno sodišče je zaradi spremenjene pravne podlage za odločitev tožnici (revidentki) dolžno zagotoviti pravico, da poda ustrezne navedbe in dokazne predloge v zvezi z očitano kršitvijo, ki je drugačna od kršitve, ki se mu očita z odločbo davčnega organa.
V upravnem sporu je namreč tožniku zagotovljena možnost do učinkovitega sodelovanja oziroma možnost učinkovitega odzivanja na vsa procesna ravnanja, ki lahko vplivajo na njegove v materialnem pravu določene pravice, pravne koristi ali dolžnosti (torej na njegov pravni položaj) in s tem možnost aktivnega vplivanja na odločitev samo, če lahko navaja tudi (nova) dejstva in predlaga izvedbo (novih) dokazov. Teh namreč zaradi naknadno spremenjene pravne podlage praviloma ni mogel predložiti oziroma ni mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta in glede njih torej ne more biti prekludiran. Po drugi strani navedeno vzpostavlja dolžnost sodišča po izvajanju nadaljnjega materialnega procesnega vodstva (t. i. odprtega sojenja).
Čeprav je revidentka v zadnji pripravljalni vlogi dala predloge za zaslišanje istih oseb kot že v tožbi (ti tožbeni predlogi so bili zavrnjeni kot prepozni), pa so ti predlagani dokazi ne samo novi ampak tudi dovoljeni. Nanašajo se namreč na drugačno ugotovitev dejstev, ki izhaja iz njihove drugačne pravne kvalifikacije, zato jih ni mogoče šteti za prepozne oziroma prekludirane v smislu 52. člena ZUS-1.
Zavrnitev predlaganega dokaza kot nesubstanciranega pa je dopustna le, če je stranka o tej pomanjkljivosti predhodno seznanjena in jo ima možnost odpraviti.), pa so ti predlagani dokazi ne samo novi ampak tudi dovoljeni.
Nesprejemljivo je stališče o absolutnosti človekove pravice do zasebne lastnine, ko ta pride v nasprotje s človekovima pravicama do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Solastniku je mogoče odreči določeno lastninsko pravno varstvo takrat, ko bi bilo z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseženo v ti solastnikovi ustavni pravici. Če pride do spora, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti obseg in vsebino upravičenj obeh pravdnih strank in po njunem tehtanju dati prednost tisti stranki, katere pravica je vrednostno močnejša, tako da je poseg v ustavno zagotovljene človekove pravice v skladu z načelom sorazmernosti.
(So)lastnik lahko v določenih primerih upravičeno in legitimno varuje svoj dom pred neželenimi vstopi drugega v svojo zasebnost, tudi z zamenjavo ključavnice in čeprav je ta solastnik, kar temu fizično preprečuje izvrševanje tistega vidika svojega spektra solastninskih upravičenj, ki se manifestira v posedovanju solastne nepremičnine. Ta omejitev mu ne odvzema prostega in svobodnega razpolaganja z ostalimi vidiki (so)lastninske pravice, saj takšna odločitev ne pomeni, da so onemogočena vsa (so)lastnikova upravičenja, ampak le tista, ki posegajo v kolidirajoče pravice.
Za utemeljenost verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, je pomembno pravno vrednotno izhodišče, ki ga je Vrhovno sodišče izčrpno pojasnilo v sodbi II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016. Ta stališča so uporabljiva tudi za verzijska razmerja med skupnimi lastniki, saj ni stvarno utemeljenih razlogov za razlikovanje.
Stališče nižjih sodišč, da prikrajšanje tožnice ni podano, ker ni dokazala, da bi sporne nepremičnine oddajala v najem oziroma ker ni jasno, kako bi jih uporabljala, je napačno. Tožnica je kot skupna lastnica upravičena do svojega deleža lastninskih upravičenj na spornih nepremičninah, katerih pomemben del je njihova uporaba. Za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka ni pomembno, kako naj bi v spornem obdobju skupno nepremičnino uporabljala (sama ali z oddajanjem v najem). Pomembno je le, da jo je toženec v nasprotju z njeno izraženo željo prikrajšal v možnosti te uporabe ter s tem posegel v njeno premoženjsko pravico. Izračunavanje povprečne tržne najemnine s pomočjo cenilca je le metoda ("pripomoček") sodišča, s pomočjo katere denarno ovrednoti koristi iz takšnega prikrajšanja.
Določilo 26. člena Ustave prepoveduje izvrševanje oblasti na protipraven način, pri čemer ni relevantno katera veja oblasti je s svojim protipravnim ravnanjem povzročila škodo. Ne glede na to, da (morda) kasnejše ravnanje ni bilo pogojeno s prvotnim (protipravnim in škodnim) ravnanjem in da je država z njim zasledovala drugačen cilj kot s prvim dejanjem, gre za delovanje istega subjekta. Logičnemu preizkusu se upira stališče, da bi subjekt, ki je škodo povzročil, sam s kasnejšim ravnanjem vzročno zvezo pretrgal oziroma izničil prvotni vzrok, ki je povzročil škodo. Ne gre namreč za od storilčevega prvotnega ravnanja neodvisni dogodek.
Razlaščenčevi odvetniški in drugi njegovi stroški predsodnega ugotavljanja in določanja razlastitvene odškodnine niso del razlastitvene odškodnine in se o njih ne odloči kot o delu odškodnine za škodo. Stroški namreč niso posledica same razlastitve in zato ne predstavljajo škode zaradi razlastitve nepremičnin. Gre za stroške, ki so nastali zaradi določanja višine odškodnine zaradi razlastitve.
Tožnica, ki je zgolj imetnica obligacijske pravice s pridobitnim zahtevkom, sicer (še) ni imetnica lastninske pravice. Kljub temu pa ji pravna ureditev izbrisne tožbe po ZZK-1 priznava stvarnopravno varstvo. Izbrisna tožba ji gre zaradi ničnosti notarskega zapisa, s katerim sta prodajalki obremenili prodani parceli, pri čemer ni razloga, da tožnici varstvo ne bi šlo le zato, ker nedovoljeno razpolaganje z nepremičnino ni bilo usmerjeno v prenos pravice, temveč v njeno obremenitev. Ker je upravičena do izbrisne tožbe, ji a fortiori ni mogoče odreči tožbe za nedopustnost izvršbe na nepremičnini, ki sta bili predmet nedovoljenega razpolaganja. Njen pravni položaj je treba varovati tudi v izvršilnem postopku ter ji na predmetu izvršbe priznati pravico, ki preprečuje izvršbo.
Ker je sodišče druge stopnje sprejelo tožničino tezo o adaptacijah objekta s soglasjem (prednikov) toženke, lastninsko pravico na nepremičnini pa ji je priznalo v skladu s parcelacijo, ki jo je zaradi vpisa stavbe (frizerskega salona) predlagala sama toženka, je očitno, da natančne površine nepremičnine in še manj skupne površine objekta, ni ugotavljalo, saj to dejstvo za odločitev ni bilo odločilno.
Odgovor na dopuščeno vprašanje se glasi, da se je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera s tem, ko je v obrazložitvi odločbe navedlo, da je imela tožnica dovoljenje za uporabo zemljišča v družbeni lastnini v delu v izmeri približno 70 m2, poleg tega pa je (v letu 2005) toženka tožnici izrecno dovolila vknjižbo lastninske pravice na frizerskem salonu v taki površini, kakršna je, zadostno opredelilo do toženkinih navedb.
Preglednost je eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja. Standard materialne preglednosti pogodbenega pogoja zahteva več kot le formalno in slovnično razumljivost; potrošniku mora biti omogočeno oceniti ekonomske posledice pogodbenega pogoja ali pogodbe, torej dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. To pa pomeni, da brez ugotavljanja danih pojasnil kreditodajalca ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.