obnova - zavrženje zahteve za obnovo - nova dejstva in dokazi - očitna neprimernost dokaza
Preizkus, ali naj sodišče zavrže zahtevo za obnovo, ker se na podlagi predloženih dejstev ali dokazov „ne bi mogla dovoliti obnova“ je vsebinske narave. Okoliščina, da takšen preizkus poteka brez predhodnega opravljanja poizvedb, kar je značilno za drugo, vsebinsko fazo odločanja o dovolitvi obnove, ne pomeni vložnikovega prikrajšanja. Izostanek poizvedb namreč v zadostni meri nadomesti prav odločanje ob predpostavki, da navedbe vložnika držijo. S tem se vložnika obnove (vsaj) izhodiščno tudi razbremeni tveganja, da bi bil uspeh poizvedb v kasnejši vsebinski fazi odločanja o obnovi zanj neugoden.
Pogoj za obstoj krive izpovedbe je objektivna neresničnost dogodka, pri čemer se mora lažnost nanašati na predmet obravnavanja oziroma je lahko podlaga za odločitev. Storilec pa izvrši to kaznivo dejanje tudi, če se naknadno izkaže, da dejstvo, o katerem je krivo izpovedal, ni pravno pomembno za konkretni postopek, vendar je v času podajanja lažne izpovedbe obstajala možnost, da bi sodišče lahko svojo odločitev nanjo oprlo. Izpovedba se mora torej nanašati na dejstva, ki so ali bi lahko bila pomembna za odločitev.
ZP-1 člen 132, 132/2, 132/3, 172. ZMV-1 člen 25, 25/1, 25/1-1, 25/3, 25/6.
pravna presoja dejanja - objektivna identiteta med obdolžilnim predlogom in sodbo - opis prekrška
Sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja (tretji odstavek 132. člena ZP-1), vendar pa dejanskega očitka iz obdolžilnega predloga ne sme dopolnjevati ali spreminjati tako, da bi vanj v škodo storilca vnašalo dodatne zakonske znake prekrška ali ga preoblikovalo v povsem drugo dejanje.
Ugotovitve forenzičnega računalniškega preiskovalca, ki je bil na glavni obravnavi dodatno še zaslišan, niso nedovoljen dokaz, saj na podlagi osmega odstavka 219.a člena ZKP preiskavo elektronskih in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov (elektronska naprava), vključno s preko omrežja povezanimi in dosegljivimi informacijskimi sistemi, kjer so shranjeni podatki (prvi odstavek 219.a člena ZKP), opravi strokovno usposobljena oseba.
V postopku ni bila predlagana izločitev strokovnjaka v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZKP, obramba in obsojenec, ki se z njegovimi izsledki nista strinjala, pa v dokaznem postopku nista ravnala aktivno, kot se to od njiju zahteva ter angažirala svojega strokovnjaka kot pomočnika pri kritični presoji njegovih izsledkov.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - izključitev protipravnosti - kršitev kazenskega zakona
Za izključitev protipravnosti dejanja po prvem odstavku 173. člena KZ-1 morajo biti kumulativno podani pogoji, da sta storilec in žrtev (1) primerljive starosti in na ustrezno sorazmernih stopnjah (2) duševne ter (3) telesne zrelosti. Takoj ko eden od navedenih kriterijev ni izpolnjen, petega odstavka 173. člena KZ-1 ni moč uporabiti.
Vsebino izjave osumljenca v uradnem zaznamku, sestavljenem na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, sme sodišče uporabiti v luči presoje verodostojnosti obdolženčevega zagovora.
Pri telesnih poškodbah velja, da jih ni moč vnaprej odmeriti, zato se šteje, da je storilec, ki je vedoma in hote napadel telo drugega, imel v naklepu (vse) poškodbe, ki jih je z napadom povzročil (t. i. splošni naklep - dolus generalis).
delo preko polnega delovnega časa - čas razpoložljivosti - efektivni delovni čas - mobilni delavci
Za presojo delovnega časa mobilnih delavcev, ki opravljajo prevoze potnikov v linijskih prevozih, krajših od 50 km, je torej ključna 10. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD (in splošna ureditev delovnega časa po ZDR), ne pa 1. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD.
ZDR-1 člen 74, 144, 157. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17.
vodilni delavec - plačilo nadur - plačilo za delo preko polnega delovnega časa - osnovna plača - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Kadar je delavec dolžan opraviti delo preko polnega delovnega časa na izrecno zahtevo delodajalca, je upravičen zahtevati plačilo zanje. Delo preko polnega delovnega časa predstavlja delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, za katere delavcu pripada dodatek. Vnaprejšnja odpoved pravici do dodatka nima učinkov, za morebitno drugačno ureditev pravic v zvezi s plačilom za delo pa v ZDR-1 tudi ni podlage. Tak dogovor je možen le s prokuristom in poslovodno osebo.
Dogovor med tožnikom kot vodilnim delavcem in toženko o tem, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovni plači, je bil nedopusten.
stroški v zvezi z delom - podzakonski predpis - splošni akt delodajalca - pravna praznina - kolektivna pogodba dejavnosti - dnevnice in potni stroški zaposlenih
Višina povračil stroškov v zvezi z delom mora biti urejena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Če takšne kolektivne pogodbe ni, se uporabi podzakonski predpis, ki ureja te stroške. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja sicer ni podzakonski predpis, predviden v drugem odstavku 130. člena ZDR-1, saj gre za predpis iz davčnega področja, vendar se glede na procesni položaj v obravnavni zadevi vseeno uporabi kot relevantna pravna podlaga za določitev višine potnih stroškov. Namreč za toženo stranko ni niti veljavne kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti niti morebitne primerljive in zato uporabljive druge kolektivne pogodbe, prav tako pa ni neposredno uporabljivega podzakonskega predpisa. Navedena Uredba pa kot podzakonski predpis, sicer iz davčnega področja, kljub vsemu omogoča določitev višine stroškov v zvezi z delom, do katerih je bila tožnica upravičena.
KZ-1 člen 323, 323/1. ZPrCP člen 4, 4/3, 30, 30/10, 45, 45/1.
zakonski znaki - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - merilo pričakovanosti - načelo zaupanja v cestnem prometu - načelo defenzivne vožnje - neprilagojena hitrost - vzročna zveza
V trenutku, ko postane jasno, da grozi neposredna, konkretna nevarnost prometne nesreče, začne udeležence zavezovati načelo defenzivne vožnje, ki zadeva dolžnost odvračanja prometne nesreče. Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti je zato ne glede na načelo zaupanja v cestnem prometu podano, če so podane objektivne in subjektivne zmožnosti storilca, da neposredno nevarnost prometne nesreče prepreči in tako odvrne prepovedano posledico.
V postopku neprave obnove kazenskega postopka na podlagi 407. člena ZKP se obnovi samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni. Spremenjena sodba, s katero je izrečena kazenska sankcija, ki je upoštevana v novi sodbi, s pravnomočnostjo nove sodbe v delu glede izreka kazni izgubi svojo samostojnost, zato je mogoče izvršiti le še kazen izrečeno z novo sodbo. Stranska denarna kazen, izrečena obsojencu s spremenjeno sodbo, zato več ne obstaja in je ni mogoče izvršiti.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev - nenamenska poraba sredstev - delicta propria - nastanek večje premoženjske škode - abstraktna nevarnost
Kaznivo dejanje po 257.a členu KZ-1 je naklepni delikt, ki ga je mogoče storiti le z direktnim naklepom. Storilec zavestno prekrši predpise, zaradi česar pride do možnosti nastanka večje premoženjske škode za javna sredstva. Kaznivo dejanje se uvršča med (abstraktne) ogrozitvene delikte, saj je kot prepovedana posledica določena že možnost nastanka večje premoženjske škode, dejanska uresničitev možnosti v obliki nastanka večje premoženjske škode pa se šteje za objektivni pogoj kaznivosti. Ta je v inkriminaciji kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev določen z besedno zvezo „lahko za javna sredstva nastane večja premoženjska škoda“. Prepovedana posledica se torej kaže kot abstraktna nevarnost, to je kot oddaljena, teoretična možnost, da bo prišlo do poškodbe zavarovane dobrine – pravilne in zakonite uporabe javnih sredstev, do katere storilec ni v krivdnem odnosu.
Kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev po 257.a členu KZ-1 se uvršča med tako imenovana delicta propria, pri katerih je označba osebe storilca konstitutivni znak kaznivega dejanja. Storilec tega kaznivega dejanja je lahko le uradna oseba, javni uslužbenec in pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev. Sostorilstvo med temi osebi je mogoče, osebe brez ustreznega statusa pa ne morejo biti sostorilci pri tem kaznivem dejanju, lahko pa so udeleženci v ožjem pomenu, torej napeljevalci ali pomagači.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00062338
ZKP člen 372, 372-1. ZOPOKD člen 4.
odgovornost pravne osebe - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - temelji odgovornosti pravne osebe
Opis kaznivega dejanja v izreku sodbe je ustrezen, če so v njem po objektivni plati opisani vsi znaki odgovornosti pravne osebe po izbranem temelju iz 4. člena ZOPOKD, medtem ko se subjektivni prispevek njenih vodstvenih ali vodilnih organov h kaznivemu dejanju utemeljuje skozi dokazno oceno sodišča v razlogih sodbe.
podaljšanje pripora - utemeljen sum - standard obrazloženosti
Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča velja, da pri odločanju o podaljšanju pripora ni nobene potrebe po vnovičnem obširnem naštevanju posameznih obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj in še manj po ponavljanju celotnega dokaznega gradiva, ki je vsebinsko povzeto že v predhodnih pravnomočnih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Bistveno je, da sodišče utemeljen sum kot prvi pogoj za podaljšanje pripora (znova) presodi, da pri tem upošteva zlasti morebitne nove okoliščine, ki so nastale med postopkom in ki lahko omajejo obstoj zahtevanega dokaznega standarda, ter da svojo odločitev obrazloži na način, ki po eni strani obrambi omogoča seznanitev z razlogi za podaljšanje pripora, po drugi strani pa nudi zadostno podlago za naknadno presojo njene zakonitosti.
zavrženje revizije - pravniški državni izpit (PDI)
Revizijo je bilo potrebno kot nedovoljeno zavreči že iz razloga, ker revident nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Revizija ni dovoljena tudi zato, ker ni bila dopuščena (drugi odstavek 374. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), pri čemer je niti ni bilo mogoče dopustiti, saj revident predloga za dopustitev revizije sploh ni vložil.
odmera dohodnine - odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostnih pravic - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona - uporaba zakonske določbe za katero je ustavno sodišče ugotovilo njegovo neskladnost z ustavo - ugoditev reviziji
Za različno davčno obravnavo davčnih zavezancev, ki na podlagi sodbe, sodne poravnave ali izvensodne poravnave prejmejo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je posledica telesne poškodbe, bolezni ali smrti, ter davčnih zavezancev, ki jim je na taki podlagi izplačana odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki izvira iz kakšnega drugega vzroka, ne obstajajo opravičljivi razumni in stvarni razlogi, je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost 5. točke 27. člena ZDoh-2 z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
Ker izpodbijana sodba temelji na določbi zakona, ki je v neskladju z Ustavo, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu tožene stranke v ponovni postopek (prvi odstavek 94. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je dolžan davčni organ revidentki ponovno odmeriti dohodnino za leto 2013, in sicer tako, da pri izračunu davčne osnove ne upošteva izplačila odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostnih pravic, saj je to po 5. točki 27. člena ZDoh-2 dohodek, od katerega se dohodnine ne plača.
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 203. ZDDV-1 člen 76, 76/1-9, 82.
dopuščena revizija - davek na dodano vrednost (DDV) - pogodba o finančnem leasingu - odmera DDV - pogodba, ki se šteje za račun - predpisana vsebina računa - predhodna odločba Sodišča EU - razlaga prava EU - delna ugoditev reviziji - delna odprava odločbe - pravnomočno končan postopek
Če morajo biti za to, da se pogodba šteje za račun, z izdajo katerega nastane obveznost plačila DDV v smislu 9. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 oziroma 203. člena Direktive o DDV, v njej izkazana vsa dejstva, ki utemeljujejo pravico do odbitka, posledično lahko izostanejo samo tiste formalne sestavine računa, ki niso vsebinsko povezane z uveljavljanjem pravice do odbitka. Kateri podatki lahko izostanejo, je na splošni ravni težko opredeliti, vendar pa so to lahko zgolj tisti podatki, ki se ne nanašajo na vsebinsko dokazovanje okoliščin, ki so pomembne za uveljavljanje pravice do odbitka (npr. zaporedna številka računa, uporabljena stopnja DDV, če jo je mogoče ugotoviti iz v pogodbi navedenih zneskov). Med take formalne sestavine pa zanesljivo ni mogoče uvrstiti za navedeno vsebinsko presojo pomembnih elementov računa, kot je npr. količina in vrsta dobavljenega blaga ali obseg in vrsta opravljenih storitev oziroma datum, na katerega je bila opravljena dobava blaga ali dokončana storitev.
URS člen 22. ZIZ člen 17, 24, 24/1. ZNP-1 člen 5. ZPND člen 19, 22a, 22a/8.
ukrepi za varstvo koristi otroka - predlagatelj postopka - zloraba postopka - stroški nepravdnega postopka - izterjava stroškov postopka - sklep o izvršbi kot izvršilni naslov - zavezanec za plačilo stroškov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - označba dolžnika - aktivna in pasivna legitimacija - zakoniti zastopnik otroka - pravica do izjave - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Z razlago, za katero se zavzema revident, da v primeru, ko eden od staršev kot zakoniti zastopnik začne postopek v imenu otroka, vendar ga zlorabi za lastne interese, izvršilno sodišče lahko odstopi od načela formalne legalitete in za formalnega predlagatelja in zavezanca za plačilo stroškov postopka šteje zakonitega zastopnika, bi izvršilno sodišče zakonito zastopnico prikrajšalo za njeno pravico do izjave, s tem pa poseglo tudi v njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave). Vprašanja aktivne in pasivne legitimacije izvršilno sodišče praviloma ne sme ponovno presojati, saj bi s tem kršilo temeljno pravilo prepovedi ponovnega sojenja med istima strankama o stvari, o kateri je že pravnomočno razsojeno. Zakonita zastopnica mladoletnega predlagatelja glede na skromne ugovore revidenta v nepravdnem postopku, nikakor ni mogla predvideti, da bi lahko bila ona obravnavana kot predlagateljica postopka in s tem tudi kot zavezanka za plačilo stroškov.
URS člen 14. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-3, 44/2, 45. Uredba o spremembi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2017) člen 3.
dopuščena revizija - akontacija dohodnine - delo v tujini - znižanje davčne osnove - prevozni stroški - letalski prevoz - družinsko življenje - načelo davčne pravičnosti - objektivno neto obdavčenje - podzakonski predpis - exceptio illegalis - ugoditev reviziji
Davčni zavezanec je upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer prebiva njegova družina, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj. To velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko.
Če se stroški prevoza na delo in z dela priznavajo v sistemu odmere dohodnine, je treba spoštovati načelo davčne pravičnosti tudi pri ustreznem upoštevanju navedenih stroškov znotraj samega sistema dohodnine za vse davčne zavezance. To ne pomeni posebne ugodnosti davčnega zavezanca, temveč je eden od predpisanih elementov izračuna davčne osnove, kot podlage za določitev davčne obveznosti, ki mora biti skladen z ustavnimi načeli.
Edini pogoj za davčno upoštevanje stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu, je njegova dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Iz 45. člena ZDoh-2 ne izhajajo omejitve davčnega upoštevanja stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu in je tam tudi dejansko prisoten, niti tega da bi Vlada s podzakonskim predpisom lahko omejevala zakonsko določeno davčno upoštevanje stroškov na prevoz na delo in z dela pri izračunu davčne osnove tem davčnim zavezancem glede na kraj, od katerega se vozijo na delo. Določba 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja je v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom.