Dolžnik in tretji se ne moreta samostojno dogovoriti o tem, da v obstoječem obligacijskem razmerju tretji - prevzemnik prevzame dolg dolžnika (prim. prvi odstavek 427. člena OZ). Upnikova privolitev v dogovor s to vsebino je odločilnega pomena za nastop učinka nadomestitve dolžnika s prevzemnikom (dolga), ker jo šele soglasje upnika odobri.
Privolitev upnika kot izjava soglasja k pogodbi o prevzemu dolga se neločljivo navezuje na vedenje upnika o tej pogodbi; to pa predpostavlja, da je upnik obveščen prav o pogodbi o prevzemu dolga in s tem s skupnim interesom dolžnika in prevzemnika, da naj slednji v obstoječem obligacijskem razmerju nadomesti prvega.
Upnikova privolitev je izjava volje. Izrazi se lahko tudi v pogodbi, sklenjeni med upnikom in tretjim - prevzemnikom dolga. Vendar mora biti upnikova volja, da se dolžnik iz obstoječega razmerja nadomešča s tretjim, nedvoumna. Prav to je bistveno, ker šele upnikovo soglasje s to vsebino to pogodbo razločuje od pogodbe o pristopu k dolgu.
Četudi je bil morda skupni namen toženke in njenega najemnika, da najemnik prevzame dolg toženke, to v okoliščinah primera ne pomeni, da je bila tožnica kot upnica o tem njunem morebitnem skupnem namenu obveščena že zgolj s seznanitvijo z besedilom navedenih točk Najemne pogodbe. Zanjo je bilo v okoliščinah primera lahko pomembno le, kako je pogodba zapisana, saj je bila po trditvah toženke zgolj s tem zapisom seznanjena.
Za presojo o vsaki pogodbeni zavezi je najprej treba odgovoriti na vprašanje obstoja pravno upoštevnih dejstev, ki naj bi pogodbeno zavezo z določeno vsebino utemeljili.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00056872
OZ člen 5, 5/1, 52, 58, 333, 583, 583/3. SPZ člen 48, 48/1, 48/2, 92, 93. ZD člen 103, 104.
vrnitveni zahtevek - tožba na izpraznitev in izročitev nepremičnine - gradnja na tujem svetu - vlaganja v tujo nepremičnino - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pričakovalna pravica - neobstoj ustnega dogovora - obljuba - dedna pogodba - neveljavnost dedne pogodbe - trajno dolžniško razmerje za nedoločen čas - odpoved trajnega dolžniškega razmerja - primeren čas za odpoved - načelo vestnosti in poštenja - venire contra factum proprium - ugoditev reviziji
Ob tem, da se tožnica in toženec nista dogovorila glede časa trajanja bivanja toženca v spornem objektu, in glede na naravo razmerja sta sodišči nižjih stopenj pravilno šteli, da je med njima obstajalo trajno pogodbeno razmerje za nedoločen čas. Tako pogodbeno razmerje se na podlagi 333. člena OZ lahko odpove, a ne ob neprimernem času. Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevaje temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva. Pri presoji utemeljenosti oziroma učinkovitosti odpovedi torej ne gre prezreti uvodnih temeljnih načel obligacijskega prava, kot je na primer v reviziji izpostavljeno načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. To sodoloča pojem neprimernega časa in od vsake stranke terja, da pri sklepanju pogodbenega razmerja s pravo mero in na ustrezen način upošteva tudi interese nasprotne stranke. Kot bi bilo nepravično, da lastnik nepremičnine ne bi nikakor mogel odpovedati pogodbenega razmerja, je lahko enako nepravična druga skrajnost, ko bi lastnik dovolil uporabo svoje nepremičnine drugi osebi "s figo v žepu", z namenom, da bi ta investirala v nepremičnino, neposredno po vlaganjih pa bi odpovedal pogodbeno razmerje. Med tema krajiščema se nahaja vrsta vmesnih položajev, kamor sodi tudi obravnavani. Ni izključeno, da bi lahko nekatera kasnejša ravnanja strank (po sklenitvi dogovora)oziroma odnos med njima prestavili prvotno težišče razmerja, presojanega v luči načela vestnosti in poštenja.
DAVKI - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00056816
KZ-1 člen 235, 249. ZKP člen 354, 354/1, 371, 371/1-11, 372, 372-1. ZDDV-1 člen 44, 45, 63, 63/1. ZDavP-2 člen 76.
kaznivo dejanje davčne zatajitve - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - vrnitev davka - davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - davčni postopek - kazenski postopek - dokazno breme - kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin - poslovna listina - blanketna norma - obveznost vodenja poslovnih knjig - prekoračitev obtožbe - pravica do obrambe
Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se opira na prakso Sodišča Evropske unije, je za nastanek pravice do odbitka vstopnega DDV odločilno, da je zavezanec ob pridobitvi nepremičnine deloval z namenom opravljanja ekonomske dejavnosti. Zato je potrebno ugotoviti, ali so podane okoliščine, ki izključujejo takšen namen in torej kažejo, da zavezanec v zvezi s spornim poslom ni deloval kot davčni zavezanec. Relevanten pa je le položaj oziroma status davčnega zavezanca v trenutku pridobitve blaga in ne morebitna njegova kasnejša (drugačna) uporaba, na katero so vezani kasnejši popravki davka.
Tudi v obravnavani kazenski zadevi je moralo sodišče presojati, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin izhaja oziroma ali te (z gotovostjo) potrjujejo očitek obsojencema, da s predmetnima nepremičninama nista imela namena pridobivati obdavčljivih prihodkov, pa sta kljub temu računa za nakup teh nepremičnin navedla v seznamih prejetih računov, ki sta bila podlaga za obračun DDV na obrazcu DDV-O, ki ju je računovodkinja I. K. posredovala davčnemu organu preko portala e-Davki. Za presojo utemeljenosti tega očitka v kazenskem postopku (drugače kot v davčnem postopku) ni zadoščala ugotovitev opustitve davčnega zavezanca A. pri predložitvi pogodb ali drugih dokumentov, ki bi dokazovali namen opravljati obdavčljivo dejavnost v zvezi s predmetnima nepremičninama. Temveč je moralo sodišče v tem postopku pri presoji odsotnosti takšnega namena kot ga za odbitek vstopnega DDV predpisuje prvi odstavek 63. člena ZDDV-1 ugotoviti, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin obravnavanih poslov z gotovostjo izhaja, da je takšen namen izključen.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - navidezni odpovedni razlog - obstoj odpovednega razloga
Splet okoliščin, ki jih je sodišče druge stopnje presojalo le parcialno, kaže na to, da odločitev o ukinitvi delovnega mesta in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica potrebe po racionalizaciji poslovanja in boljši organizaciji dela. Vsaka od teh okoliščin zase in sama po sebi morda res ne vpliva na zakonitost odpovedi, povezane vse skupaj pa kažejo na navideznost razloga za odpoved.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - KMETIJSTVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS00055901
Uredba (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 člen 31, 60.
neposredna plačila v kmetijstvu - ukrepi Programa razvoja podeželja - zavrnitev zahtevka - pogoji za pridobitev sredstev - plačila za izvajanje ukrepov OMD - Degresija plačil OMD - kmetijske subvencije - umetno ustvarjeni pogoji za pridobitev ugodnosti - prenos kmetijskih zemljišč - kmetijska gospodarska enota - kmetijska gospodarska celota - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Uporaba 60. člena Uredbe 1306/2013 je izrecno vezana na odobritev ugodnosti „fizičnim ali pravnim osebam, v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno (...)“. Ne zadostuje torej ugotovitev, da so bili pogoji za pridobitev ugodnosti umetno ustvarjeni, temveč se morajo nanašati na osebo, ki skuša na njihovi podlagi te ugodnosti tudi pridobiti. Ker je revident po nespornih ugotovitvah Upravnega sodišča po predmetnem prenosu parcel v postopku za odobritev plačila OMD prijavil manjšo in ne večje površine svojega KMG, kar smiselno pomeni tudi nižje izplačilo, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti, da je ta prenos parcel zanj že sam po sebi pomenil umetno ustvarjanje pogojev iz 60. člena Uredbe 1306/2013. Pridobljena ugodnost bi bila namreč zanj nižja in ne višja kot pred prenosom.
sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča - kriteriji
Kriterija trajanja delavčeve zaposlitve ni mogoče razlagati tako, da se pri tem upošteva tudi obdobje s sodbo sodišča priznanega trajanja delovnega razmerja. Pri trajanju delavčeve zaposlitve se upošteva čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu do njenega prenehanja (ali odpovedi), pri obsegu pravic, ki jih je delavec uveljavil do prenehanja delovnega razmerja pa čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ali odpovedi do sodne razveze.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - institucionalno varstvo
Za odločanje o v reviziji očitanih kršitvah določb postopka je pomembna tudi vsebina pritožbenih navedb tožnic, saj revizijsko sodišče ne more upoštevati tistih revizijskih trditev o bistvenih kršitvah določb postopka (v okviru revizijsko dopuščenega vprašanja), ki jih tožnici nista predhodno uveljavljali v pritožbi. To bi namreč pomenilo neupravičeno preskakovanje pravnih sredstev.
Analiza pritožbenih navedb kaže, da sta tožnici uveljavljali pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se tudi nekatere pritožbene navedbe, ki bi lahko kazale tudi na uveljavljanje kršitev določb postopka, v nadaljevanju zaključijo z očitki o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Na nekaj mestih sta sodišču prve stopnje očitali ne dovolj obrazloženo zavrnitev njunih dokaznih predlogov, vendar se je sodišče prve stopnje do tega opredelilo (v 4., 9., 11.,13.,14.,15. točki obrazložitve), te razloge pa je potrdilo sodišče druge stopnje zlasti v 25. in 26. točki obrazložitve. V pritožbi razen sklicevanja na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in neobrazloženost torej ne zasledimo opredeljenega uveljavljanja kršitve njune pravice do izjave. Tožnici v pritožbi tudi nista navedli, da sodišče ni uporabilo kakšne od določb ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, in kako je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - navidezni odpovedni razlog - obstoj odpovednega razloga
Splet okoliščin, ki jih je sodišče druge stopnje presojalo le parcialno, kaže na to, da odločitev o ukinitvi delovnega mesta in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica potrebe po racionalizaciji poslovanja in boljši organizaciji dela. Vsaka od teh okoliščin zase in sama po sebi morda res ne vpliva na zakonitost odpovedi, povezane vse skupaj pa kažejo na navideznost razloga za odpoved.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti - zakonski znak javnosti - javnost
Zakonskega znaka javne sramotitve ni mogoče razlagati le skozi prizmo komunikacijskega sredstva, s katerim so bile žaljive vsebine prenesene naslovnikom. Zaključek, da je izpolnitev tega zakonskega znaka odvisen le od tega, da je domnevni storilec vsebino poslal prek elektronske pošte, brez da bi pri tem upoštevali druge vidike komunikacije, bi lahko pomenilo izvotlitev varstva časti in dobrega imena narodne skupnosti, čemur je sicer 165. člen KZ-1 namenjen.
Javno deluje tudi tisti storilec, ki izjave namenja zaporedoma različnim osebam, če je s tem (in je mogoče šteti, da gre za enotno dejanje) želel nasloviti nedoločen krog naslovnikov. Zaključek, ki izhaja iz povzetih stališč, je, da pošiljanje elektronske pošte, katere pošiljatelj sicer nedvomno uživa ustavno zagotovljeno pravico do zasebnosti, ne izključuje javnosti delovanja v smislu 165. člena KZ-1.
kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - preslepitev - logična razlaga zakona - teleološka razlaga zakona - predložitev neresničnih podatkov
Omenjanje (neresničnih) podatkov, pomembnih za »odobritev« ugodnosti, je sledeč logični in teleološki razlagi prvega odstavka 230. člena KZ-1 nedoslednost zakonodajalca, ne manjko inkriminiranja preslepitvenih ravnanj storilca v fazi po striktni odobritvi ugodnosti. Do oškodovanja financerja ter posredno drugih konkurenčnih prosilcev za ugodnost pride ob izplačilu sredstev, zato bi bilo nerazumno, kolikor preslepitveno ravnanje v fazi, ko pristojne osebe financerja preverjajo ne/izpolnitev odložnih pogojev za učinkovanje (pogodbeno) prevzetih obveznosti, ne bi bilo kaznivo. Zmotna predstava o pomembnih okoliščinah v sferi financerja, ki je v vzročno-posledični povezavi s preslepitvenim ravnanjem storilca, lahko vznikne na kateri koli točki financiranja do dejanske pridobitve ugodnosti (izplačila sredstev).
Kaznivo dejanje ropa, ki je sicer umeščeno v triindvajseto poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje, spada med dobrinsko mešane delikte, saj je sestavljeno iz tatvine in prisiljenja, pri čemer je sila ali (in) grožnja usmerjena zoper posestnika stvari. Kaznivo dejanje ni usmerjeno le zoper premoženje, ampak je tudi osebno kaznivo dejanje. Gre namreč za nedovoljeno poseganje v človekovo dostojanstvo, tako da z vidika spoštovanja osebnostnih pravic, ki so v njegovi enkratnosti lastne vsakemu posamezniku, in so ustavno varovana kategorija, uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, konceptualno ni sprejemljiva. Glede na pomen zagotavljanja varnosti življenja in telesne integritete, kot poudarjeno pravno zavarovane dobrine, konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja pri kaznivem dejanju ropa ni mogoče uporabiti.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00055644
URS člen 26. ZGO-1 člen 152, 153, 153/2. ZUS-1 člen 51, 64, 64/4, 64/5. ZUP člen 14, 251, 252, 253.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - javnopravna odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo upravnega organa - odgovornost države za škodo, ki jo povzroči inšpekcijski organ - gradbeno dovoljenje - nelegalna ali neskladna gradnja - inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje in odstranitve objekta - protipravnost ravnanja - odločanje upravnega organa v nasprotju s stališčem sodišča - izravnalna funkcija odškodninskega prava - dolgotrajnost upravnega postopka - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Stališče, da je treba pri presoji sodnikovega ravnanja izhajati iz narave njegovega dela in zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, je sodna praksa s poudarjanjem podobnosti v miselnem procesu sodnika in uradnika razširila na področje upravnega odločanja. Med oblastnim ravnanjem sodnika in uradnika pa so vendarle nekatere razlike. Medtem ko je sodniku imanentna sodniška neodvisnost – pri odločanju sledi svojemu pravnemu prepričanju in sodi po ustavi in zakonu, pri čemer ni vezan niti na utrjeno sodno prakso niti na pravno mnenje instančnega sodišča, sta temeljni, iz Ustave izhajajoči načeli delovanja upravnih organov njihova samostojnost (ne neodvisnost) in podreditev odločanja o pravicah in zakonitih interesih državljanov in organizacij sodnemu varstvu. Neupoštevanje pravnih mnenj sodišča v postopku sodnega varstva bi povsem izvotlilo to človekovo pravico, zato je njeno učinkovito izvrševanje zagotovljeno z določbama četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1, ki omejujeta samostojnost organa in po katerih je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča o postopkovnih vprašanjih.
Razlogi o odsotnosti protipravnosti kot predpostavki odškodninske odgovornosti države bi povsem zadoščali za odločitev v obravnavani zadevi. Po prepričanju Vrhovnega sodišča pa so za zavrnitev revizije in sporočilnost sodbe vsaj enako pomembni razlogi, ki se osredotočajo na rezultat spornega upravnega postopka kot celote z vidika tožnice. Šele ti odgovarjajo na ključno vprašanje, ali je povrnitev škode sploh potrebna, da se odstrani neupravičen položaj, v katerem se je znašla tožnica.
Zaradi zaporedja napak, ki so jih zagrešile različne uradne osebe, je bil postopek pravnomočno ustavljen in tožnici niso bili izrečeni ukrepi skladno z ZGO-1. Če bi upravni organi v zadevi postopali s skrbnostjo, ki se utemeljeno pričakuje od povprečno skrbnega gradbenega inšpektorja v postopkih po 152. in 153. členih ZGO-1, bi bil epilog drugačen – postopek bi se iztekel tako, da bi ji bili izrečeni ukrepi, ki jih ZGO-1 predvideva v primeru nelegalne gradnje. Odločanje o tožničinih pravicah v spornem oblastno procesnem odnosu med državo in posameznikom – tožnico, se je torej končalo s spodletelim poskusom varstva javnega interesa, ki ga zasleduje ZGO-1, po drugi strani pa s popolnim uspehom za tožnico. Čim je tako in je posledica dejanj v upravnem postopku korist za tožnico, bi bil sklep o odškodninski odgovornosti toženke v popolnem nasprotju z izravnalno funkcijo odškodninskega prava, ki je v odpravi oškodovančevega prikrajšanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00056519
ZKP člen 394.
odločanje na seji pritožbenega senata - priznanje krivde - omilitev kazni - posebne olajševalne okoliščine
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sme sodišče druge stopnje dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na sojenju, spremeniti samo, če jih lahko drugače presodi brez izvajanja dokazov. V sodbi I Ips 9821/2021 z dne 3. 2. 2022 je Vrhovno sodišče presodilo, da pomeni priznanje krivde po obtožbi posebno olajševalno okoliščino, ki dopušča uporabo omilitvenih določil, nikakor pa to ne pomeni, da gre za takšno okoliščino, ki bi vedno narekovala izrek omiljene kazni. Priznanje krivde je torej okoliščina, ki zgolj dopušča omilitev kazni, oziroma, drugače povedano, tudi v tem primeru velja fakultativnost uporabe omilitvenih določil.
Pritožbeno sodišče je torej pri presoji višine kazenske sankcije, poleg teže kaznivega dejanja, ki je razvidna že iz njegovega opisa v sodbi sodišča prve stopnje, drugače kot sodišče prve stopnje, presodilo olajševalno okoliščino, ki jo je sicer ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Tej okoliščini je v okviru pravne presoje dalo drugačno težo, kar je vplivalo na izrečeno kazensko sankcijo. Pritožbeno sodišče s takšnim ravnanjem ni kršilo določbe 394. člena ZKP, instrukcijske maksime in načela materialne resnice, kot to neutemeljeno uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti.
Velik razpon predpisane kazni (od treh do petnajstih let zapora) sodišču omogoča ustrezno individualizacijo kazni, obsojencu pa je mogoče v skladu z določbo 50. člena KZ-1 kazen omiliti pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati in če sodišče ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00055642
URS člen 22, 127. OZ člen 140, 171, 185. ZS člen 109. ZPP člen 367a, 376.
povrnitev škode - prometna nezgoda - deljena odgovornost - prispevek oškodovanca k nastanku škode - soprispevek oškodovanca - določitev deleža odgovornosti - sopotnik kot oškodovanec - skrbnost sopotnika - vinjenost oškodovanca - vožnja z vinjenim voznikom - vožnja z alkoholiziranim voznikom - volenti non fit iniuria - ustaljena sodna praksa - odstop od sodne prakse - opravljena glavna obravnava - ugoditev reviziji
V tej zadevi gre za vprašanje višine oškodovančevega soprispevka, ker je vede prisedel k pijanemu vozniku. Gre tudi za to, da se je v tej zadevi Vrhovno sodišče soočilo z odstopom nižjih sodišč od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča.
S tem, ko sta nižji sodišči ob bistveno enakih dejanskih okoliščinah tožniku pripisali 65% delež lastnega prispevka, drugače kot jih je za bistveno enaka ravnanja oškodovancem pripisovala ustaljena sodna praksa, sta obšli ustaljeno sodniškopravno vsebino na tretjem odstavku 153. člena ter 171. člena OZ temelječega materialnopravnega pravila.
Revident je imel v tem delu torej prav. To je Vrhovnemu sodišču narekovalo, da znova opravi materialnopravno vrednotenje. Pri tem je odstopilo od vsebine dosedanje sodne prakse, saj je ta pretirano toga (monolitna), neobčutljiva za razlikovanje različnih položajev ter tudi sicer po vrednotnem sporočilu o 20% soprispevku oškodovanca ne ustreza več času, ki poudarja pomen posameznikove odgovornosti za lastna ravnanja.
Tožnik ni bil skrben do samega sebe. Skupaj z voznikom se je podal v nevarno avanturo, ki se je nato tudi tragično iztekla. Zavarovanec tožene stranke je pri tem prednjačil. Raven alkohola pri njem je bila že na mejnem prehodu 2,6 g/kg, v času nezgode celo prek 3 g/kg. Upravljal je z avtomobilom, ki je nevaren zato, ker se s svojo maso in ob večji hitrosti, ko gre nekaj narobe, lahko znajde s svojo gibalno količino v nepredvidljivem kavzalnem vrtincu. Ko pa je voznik opijanjen (kar je hkrati protipravno, krivdno ravnanje) v tej vzročni shemi rizike zgolj zvišuje. Bolj, ko je pijan, bolj jih zvišuje, bolj prevladujejo in kavzalni vrtinec je bolj in bolj smrtonosen. Tožnik je bil pri tem zviševanju rizika soudeležen ter je nanj pristajal.
Ker je šlo za njuno skupno pijančevanje, je mogoče po presoji Vrhovnega sodišča, oba vrednotna vzroka enakovredno umeriti na tehtnici. Glede na razloge v 47. točki te sodbe to narekuje, da bo ob pravilni uporabi 171. člena OZ tožnik upravičen do za polovico zmanjšane odškodnine ali povedano numerično, da znaša njegov soprispevek 50%.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00055699
URS člen 14, 14/2, 22, 25, 26, 26/1, 33. ZZK-1 člen 6. OZ člen 352, 352/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost države - pravica do povračila škode - protipravnost - zastaranje - začetek teka subjektivnega zastaralnega roka - publicitetno načelo - publicitetni učinek vpisa v zemljiško knjigo - pravica do izjave - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Stališče, ki pri razlagi protipravnosti iz 26. člena Ustave zaobide očitke kršitev človekovih pravic, storjenih v okviru domnevno protipravnega ravnanja oblasti, in ovrednotenje v luči celote vseh ugotovljenih posameznih pomanjkljivosti, je nedopustno omejujoče za uresničevanje pravice iz 26. člena Ustave.
Iz 26. člena Ustave izhaja zahteva, da sodišča v odškodninskih sporih zoper državo ne smejo sprejemati stališč, ki bi bila v nasprotju z drugimi človekovimi pravicami.
Pri razlagi nedoločenega pojma protipravnosti je treba imeti vselej pred očmi celoto očitanih pomanjkljivosti.
Očitane posamezne pomanjkljivosti opravljanja službe lahko kumulirajo v celoto, ki zaradi nezdružljivosti z zahtevanimi standardi skrbnosti in običajne metode dela kaže na neprofesionalno delo in utemeljuje protipravno ravnanje iz 26. člena Ustave.
Razlaga, po kateri bi za dopustnost posega oblasti v pravico iz 33. člena Ustave zadostovali že zakonsko neurejeni oziroma ne dovolj jasno opredeljeni učinki "zaznambe pogodbene komasacije," ni skladna z zahtevo Ustave, da mora biti poseg v pravico urejen z zakonom.
Besedilo določbe prvega odstavka 6. člena ZZK-1, da se nihče ne more sklicevati, da mu v zemljiški knjigi vpisana pravica ni bila znana, le na videz kategorično soopredeljuje dejanski stan začetka teka subjektivnega zastaralnega roka za odškodninski zahtevek, urejen sicer v prvem odstavku 352. člena OZ. Kadar je odškodninski zahtevek utemeljen z očitkom kršitve dolžnosti zemljiškoknjižnega sodišča, da oškodovancu kot nasprotnemu udeležencu zemljiškoknjižnega postopka zagotovi pravico do izjave, z Ustavo ni skladna razlaga, da prvi odstavek 6. člena ZZK-1 soopredeljuje začetek teka subjektivnega zastaralnega roka za odškodninski zahtevek, ker krši načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).
konkretiziranost opisa prekrška - detektivska dejavnost - tajno sledenje
V obravnavanem primeru je iz opisa storilki očitanega prekrška razvidno le, da je na določeni relaciji prikrito sledila B. B., s čimer naj bi izvajala prikriti preiskovalni ukrep tajnega sledenja. Iz opisa prekrška pa ni razvidno, da je pri tem uporabljala tehnične naprave za ugotavljanje položaja in gibanja oziroma tehnične naprave za prenos in snemanje glasu, fotografiranje in videosnemanje. Ker je uporaba tehničnih naprav konstitutivni element sledenja, ki je modaliteta prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja, v opisu storilki očitanega prekrška manjka ključni element tega prikritega preiskovalnega ukrepa. Samo prikrito sledenje, ne da bi bila v zvezi z njim uporabljena tehnična sredstva, namreč še ne pomeni izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja, ki je detektivom prepovedan.
ne bis in idem - načelo enakosti - načelo določnosti predpisov
Sodišči sta na (za vložnika sporno) razlago prekrškovne določbe oprli stališče, da sta bili pravna oseba in njena odgovorna oseba za isti prekršek že kaznovani. Odločilno vprašanje je torej, katera razlaga v največji meri zagotavlja učinkovito uporabo pravila ne bis in idem. Časovna razsežnost prekrška, ki je osrednji problem te zadeve, je ključna za presojo, ali gre za isti prekršek (idem) ali ne.
Kaznovalnopravna določba le navidez zadosti merilom predvidljivosti, če je zgolj od (ne)aktivnosti prekrškovnega organa odvisno, ali in kdaj bo nad posamezno storilko prekrška zaradi neodprtja transakcijskega računa (ponovno) uveden prekrškovni postopek in ali oziroma kdaj bo takšna oseba (ponovno) spoznana za odgovorno storitve vsebinsko enakega prekrška, za katerega je bila že pravnomočno spoznana za odgovorno.
Materialnopravno stališče, da gre za prekršek stanja, odraža stališče o časovni in izkustveni povezanosti ravnanja storilca, ki se kaže v dlje časa trajajoči opustitvi odprtja transakcijskega računa. V odsotnosti vsakršne opore v zakonski določbi, ki bi omogočala drugačno določitev časovnih razsežnosti prekrška, je to tisto stališče, ki omogoča učinkovito uporabo pravila ne bis in idem in krepi predvidljivost kaznovalnopravnega odziva na kršitev predpisa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00058211
KZ-1 člen 134, 134/1, 294, 294/1. ZKP člen 3, 3/2, 18, 18/1, 420, 420/1-3.
in dubio pro reo - hudodelsko združevanje - stek - indična sodba - dokazna ocena - dokazni standard - enotna uporaba prava
Spoštovanje zapovedanega razlikovanja med verjetnostjo krivde in prepričanjem v krivdo mora biti določno prepoznavno v razlogih sodbe in dokazni oceni, ki jo ti razkrivajo. Šele takšni razlogi prepričljivo sporočajo, da sodišče k odločanju ni pristopilo s predhodno oblikovanim stališčem o krivdi obdolženca, tj. z domnevanjem njegove krivde, in da je odločitev sprejelo ob upoštevanju zahtevanega dokaznega standarda.
Pravilo in dubio pro reo pri indičnih sodbah narekuje, da razlogi obravnavane sodbe razkrijejo individualizirano oceno spoznavnega prispevka vsakega posameznega indica pri ugotavljanju odločilnih dejstev, vključno s sklepom, ali in kako posamezen indic krepi ali šibi za obdolženca obremenilno obtožbeno tezo. Opustitev takšne individualizirane presoje izkazuje napačno razumevanje in s tem kršitev pravila in dubio pro reo.
Z naziranjem, da naj bi šlo med članstvom v hudodelski združbi in izvršitvijo kaznivega dejanja, zaradi česar je bila združba ustanovljena, za razmerje t. i. pravega steka, sta nižji sodišči brez razumnih razlogov odstopili od stališč v doktrini kazenskega materialnega prava ter od stališč Vrhovnega sodišča.
Če združba načrtuje kaznivo dejanje, bo njen član odgovarjal kot storilec izvršenega kaznivega dejanja, če bo pri njem sodeloval kot storilec ali udeleženec, ne pa še za kaznivo dejanje po prvem odstavku 294. člena KZ-1, po katerem bo odgovarjal le, če nato ne bo sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00056334
KZ-1 člen 175, 175/1, 175/2.. ZKP člen 152, 152/1, 152/1-4, 155, 155/4.
zloraba prostitucije - izkoriščanje - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - obrazložitev odredbe - izzivanje kriminalne dejavnosti - pošten postopek
Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča je prepovedano pridobivanje koristi iz naslova prostituiranja drugih oseb in poseg v njihovo pravico do spolne samoodločbe, pri čemer v primeru ekonomskega izkoriščanja za obstoj kaznivega dejanja ni relevanten način pridobitve ali izplačila denarja.
Naknadna sodna kontrola ni namenjena vnovičnem ponavljanju vsebine tožilskih odredb, temveč presoji njihove zakonitosti, kar sta nižji sodišči opravili in svojo odločitev v pravnomočni sodbi tudi zadostno in razumno obrazložili.
Z vidika jamstev poštenega sojenja je odločilno, da sta nižji sodišči trditve obrambe o izzivanju kriminalne dejavnosti vsebinsko preučili in ugotovili, da je šlo pri tajnem delovanju za pasivno pridobivanje informacij od obsojenca.
Višje sodišče je sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov. Ta so bila v ustavnosodni presoji že vzpostavljena (glej odločbi Ustavnega sodišča U-I-186/09-21, Up-878/09-26, z dne 28. 9. 2011 ter Up-431/17-14 z dne 18. 9. 2017). Presodilo je tako i) preventivni učinek odvzema kot tudi ii) sorazmernost in nujnost ukrepa.