Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) člen 57, 58. EZ-1 člen 155, 413, 413/1. EZ člen 79.
določenost v zakonu - splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil - splošni pogoji - neupravičena pridobitev - neupravičen odjem električne energije - civilnopravno razmerje - Agencija za energijo - pristojnost - spor med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije - povračilo škode - skladnost splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil z zakonom
Noben zakon ne določa, da se v Splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO) kot splošnem aktu za izvrševanje javnih pooblastil podrobneje uredi obligacijskopravni institut neupravičene pridobitve na področju neupravičenega odjema električne energije. Zato določbe SPDO, na podlagi katerih je sistemski operater izračunal revidentovo obveznost in je Agencija za energijo nanje oprla svojo odločbo, ne omogočajo sklepa, da je slednja odločila v sporu v zvezi z zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve, to je v civilnopravnem razmerju.
V Energetskem zakonu (EZ-1) ni določbe, ki Agencijo za energijo pooblašča oziroma določa njeno pristojnost za odločanje v civilnopravnem sporu med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije zaradi neupravičene pridobitve po določbah Obligacijskega zakonika (OZ) in za izdajo upravne odločbe na tej podlagi. EZ-1 v prvem odstavku 413. člena določa le, da če se spor nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz izdanega akta za izvrševanje javnih pooblastil, je Agencija za energijo pristojna za odločanje v sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. člena tega zakona (to so proizvajalci ali končni odjemalci) in operaterji oziroma operaterjem trga z elektriko v taksativno naštetih primerih, med drugim v zvezi z obračunanim zneskom za uporabo sistema in v zvezi s kršitvami sistemskih obratovalnih navodil.
V primerih odklopa je bil sistemski operater sicer upravičen do povračila škode, nastale zaradi ravnanj uporabnika omrežja, zaradi katerih mu je ustavil prenos ali distribucijo (79. člena Energetskega zakona (EZ) oziroma 155. člena EZ-1). Vendar se Vrhovno sodišče ne strinja s toženko, da je bila taka, povsem splošna določba, zadostna podlaga za ureditev v 57. členu SPDO. Iz nje namreč izhaja le operaterjeva pravica do povrnitve škode od neupravičenega odjemalca, ne pa tudi, kako se bo škoda ugotavljala, to je po katerih elementih in po katerih pravilih za njihovo vrednotenje. Na podlagi navedene zakonske določbe tako ni razvidna možnost obračunavanja neupravičenega odjema v smislu povračila škode na podlagi ocenjenih količin (kadar ta ni mogla biti zanesljivo izmerjena) in po posebni ceni, kar vse je določeno v 57. in 58. členu SPDO.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - razmerja med družbo in družbeniki - prenos poslovnega deleža - predkupna pravica družbenika - zakonita predkupna pravica
V primeru prodaje poslovnih deležev med samimi družbeniki ne obstoji zakonita predkupna pravica družbenikov na podlagi 481. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Zakon v navedenem členu ureja predvsem načine, na katere lahko družbeniki varujejo personalno strukturo obstoječih družbenikov pred vstopom drugih oseb, ki nimajo položaja družbenikov. Dispozitivna narava te ureditve pa omogoča družbenikom, da v družbeni pogodbi to uredijo tudi drugače.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU
VS00083617
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47. Direktiva 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti člen 3, 10. ZEKom-1 člen 93, 192, 217, 218, 218/4, 220a. ZEKom-2 člen 283. ZPP člen 1, 181. ZUP člen 2. ZUS-1 člen 1, 2.
predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - telekomunikacijsko omrežje - telekomunikacijske storitve - dostop do omrežja - zavrnitev dostopa do omrežja - spor med operaterji - Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS - stvarna pristojnost agencije - sodna ali upravna pristojnost - sodna pristojnost
I. Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe glede razlage petega odstavka 3. člena Direktive 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti.
II. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00082720
ZPP člen 351, 351/2, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5. ZVPot člen 23, 24, 24/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena ZPP. Vrhovno sodišče je v novejših odločbah poudarilo, da je razvoj sodne prakse Sodišča Evropske unije zahteval nadgradjo predhodnih stališč v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v švicarskih frankih (CHF); predrugačilo je vsebino pojasnilne dolžnosti, ki jo morata ugotavljati sodišči prve in druge stopnje, ter vzpostavilo povezavo med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč je njegov bistveni del.
kavza pogodbe - podlaga - skupen namen pogodbenikov - kavzalna vzročnost - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - ničnost - darilni namen - causa donandi - causa credendi - causa acguirendi - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Za materialnopravno presojo pogodbene kavze ne zadostuje dejstvo, da je oseba želela na drugo pogodbeno stranko prenesti lastninsko pravico, marveč je treba upoštevati tudi njene interese oziroma razloge, zakaj je to storila. Šele tako ugotovljena podlaga pravnega posla nam omogoča njegovo pravno kvalifikacijo. To je seveda pomembno, ne le zato, da sodišče lahko presodi, ali posel kavzo sploh ima ali ne. Če je namreč sploh nima, potem je pogodba nična. Opredelitev kavze nam šele pove, za kakšno pogodbo v resnici sploh gre. Dalje, pojasni nam, ali je pogodba zgolj navidezna, in če je, kakšno pogodbo morda potem prikriva ter ali je ta, prikrita pogodba veljavna.
S sklepom iz 219. člena Zakona o dedovanju je državi izročeno po vrsti in tipu stvari opredeljeno premično premoženje, ki je obstajalo ter je bilo zapustnikovo v času smrti, ne glede na to, kje se (je) nahaja(lo).
Namen tega pravnega instituta ni zgolj v zagotovitvi koristi države, ki zapuščino pridobi, ampak v varovanju javnega interesa.
direktna revizija - objava popravka po ZMed - pravica do objave popravka - zavrnitev objave popravka - pogoji za zavrnitev zahteve za objavo popravka - odklonitveni razlog za objavo popravka - namen pravice do popravka
ZMed ureja pravico do popravka v 26. členu in pravico do odgovora v 42. členu. Namen omenjenih pravic ni enak, zato se tudi zakonski pogoji za uveljavitev posamične pravice razlikujejo.
Javna oblast ima pravico do odgovora, vendar je treba zaradi občutljivosti ustavno varovanih področij, zlasti svobode izražanja, njeno uveljavitev presojati zelo previdno. Objava odgovora bo dopustna le, kadar gre za informacijo o javni zadevi, ki je za javnost tako pomembna, da njen interes po objektivni in celoviti predstavitvi vsebine prevlada nad svobodo izražanja in s tem upraviči poseg oblasti vanjo
V okoliščinah obravnavanega primera ima javnost interes, da izve, kakšen je odgovor občine na očitke, ki se nanašajo na njeno poslovanje z javnim denarjem. Interes lokalne skupnosti je, da se zbrana javna sredstva porabijo na najbolj ekonomičen in racionalen način.
zavarovalni nadzor - sodno varstvo v upravnem sporu - pravilna navedba izpodbijanega akta - nerazumljiva tožba - odprava pomanjkljivosti v tožbi - opozorilo in poziv na odpravo pomanjkljivosti - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Glede na okoliščine obravnavanega primera se izkaže predmetna tožba kot nerazumljiva. Ko je tako, mora Upravno sodišče na podlagi drugega odstavka 441. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) najprej ravnati v skladu z 31. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem mora zahtevati od tožnice, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, ter jo obenem tudi poučiti, kaj in kako naj napravi, in jo opozoriti na posledice, če tega ne stori (prvi odstavek). Šele če tožnica v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen (drugi odstavek 31. člena ZUS-1). Ureditev predhodnega postopka po 31. členu ZUS-1 na zakonski ravni pomeni način uresničevanja pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.
ZCestn člen 42, 42/3, 50a, 50a/1. ZKP člen 420, 420/1, 423, 423/2. ZP-1 člen 171, 171/1.
dovoljenost - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - druga sodna odločba - prekrški v zvezi s plačevanjem cestnine
Izdaja računa za vinjeto je vezana na prekrškovni postopek ter izdano odločbo o prekršku in ni odločba, s katero bi bil postopek končan, ali druga odločba v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP, zato zoper izdani račun ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, ampak zgolj zoper odločbo o prekršku, v zvezi s katerim je bil račun izdan.
ZUS-1 člen 71, 71/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
sklicevanje na razloge upravnega akta - neobrazložena sodba - absolutna bistvena kršitev določb postopka - sledljivost živil
Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka utemeljeno opozarja, da se Upravno sodišče ni opredelilo do njenih tožbenih ugovorov. Kljub revidentkini obsežni tožbeni argumentaciji, zakaj meni, da na ustrezen način zagotavlja sledljivost porekla blaga in da potrdila o komisioniranju niso spremljajoča dokumentacija v smislu četrtega odstavka 5. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 543/2011 z dne 7. junija 2011 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 za sektorja sadja in zelenjave ter predelanega sadja in zelenjave (v zvezi s čimer je predlagala tudi postavitev vprašanja za prehodno odločanje Sodišču Evropske unije), je namreč iz obrazložitve izpodbijane sodbe popolnoma izostala vsebinska presoja teh tožbenih navedb. Te presoje ni najti niti v odločbah prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa, na kateri se je Upravno sodišče sklicevalo v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Iz izpodbijane sodbe in odločbe drugostopenjskega upravnega organa izhaja le razlogovanje, da se sledljivost porekla blaga prekine, ker tega podatka ne vsebujejo potrdila o komisioniranju.
ZKP člen 421, 421/4, 421/4-5, 423, 423/2, 424, 424/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 46, 46/1.
kaznivo dejanje pranja denarja - zahteva za varstvo zakonitosti - odgovor na zahtevo - pravočasnost odgovora - izvršitev odločb ESČP - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - kršitev EKČP - odprava kršitev - sprememba oziroma razveljavitev pravnomočne odločbe - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Vrhovno sodišče se strinja z uvodno ugotovitvijo izjaviteljev, da je vrhovna državna tožilka odgovorila na vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti po roku iz drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Hkrati pa opozarja, da gre za prekoračitev v zvezi s pravnim sredstvom, ki nima prekluzivnih posledic, kot jih ima prekoračitev roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP pri zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi po obsojencu, zagovorniku ali ostalih upravičencih iz drugega odstavka 367. člena ZKP, ne pa tudi po vrhovnem državnem tožilcu, ki ga ta rok ne zavezuje.
Odprava eventualno ugotovljene kršitve Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) (reparatio) je zato prepuščena pravni ureditvi posamezne države članice, ki si mora v okvirjih možnega prizadevati za vzpostavitev stanja pred ugotovljeno kršitvijo (restitutio), medtem ko lahko Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) samo (subsidiarno) nakloni le izplačilo pravičnega zadoščenja prizadetemu pritožniku (compensatio). Slednje države članice v navedenih restitucijskih prizadevanjih v ničemer ne odvezuje, po drugi strani pa je v teh prizadevanjih ne omejuje. Izjema so primeri, v katerih se je država članica dolžna nemudoma odzvati na ugotovljeno kršitev EKČP ter jo glede na visok hierarhični položaj varovane pravice in zato, ker kršitev še vedno traja, takoj odpraviti.
Prizadevanje Slovenije, kot ene od članic Sveta Evrope za vzpostavitev stanja pred ugotovljeno kršitvijo EKČP po odločbi ESČP, je v kazenskem postopku določeno z izjemo v petem odstavku 421. člena ZKP, po kateri je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zoper odločbo vrhovnega sodišča. Izjema ni formalna in po pravilni ugotovitvi vrhovne državne tožilke ne vodi v samodejno ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti ter posledično v predlagano spremembo ali razveljavitev pravnomočne sodbe, ampak jo je Vrhovno sodišče dolžno po predhodno ugotovljeni dovoljenosti in pravočasnosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) vsebinsko preizkusiti (prvi odstavek 424. člen ZKP). Razlika v tem primeru je, da se mora Vrhovno sodišče najprej osredotočiti na vprašanje zmožnosti spremembe ali razveljavitve pravnomočne sodbe za odpravo kršitve EKČP, kot je bila ugotovljena v sodbi ESČP in šele v naslednjem koraku preiti k preizkusu zatrjevanih kršitev v zahtevi. Pomembno je še, da so tedaj kršitve preizkušene zgolj z vidika ali v obsegu ugotovljene kršitve EKČP in ne morebiti na način priziva ali pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča, ki se je o teh kršitvah že izjavilo pred odločbo ESČP.
Čeprav je nedvomno, da se navedena sodba ESČP nanaša na pravnomočno sodbo, v kateri je bil tudi ta obsojenec spoznan za krivega, je po drugi strani dejstvo, da je bila sodba izdana samo po pritožbi obsojenega A. A. in po ugotovljeni kršitvi drugega odstavka 6. člena EKČP oz. kršitvi pravice do domneve nedolžnosti temu obsojencu. Vložnikovo sklicevanje na dobro vero pri izvrševanju sodbe ESČP je zato neutemeljeno, analogija s položajem pri privilegiju pridružitve, kot je določen v drugem odstavku 424. člena ZKP pa je neumestna. V tem primeru navedeni privilegij po pravilni ugotovitvi vrhovne državne tožilke zaživi šele, ko je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti enemu od soobdolžencev ugodilo (pozitivni pogoj) in ko drugi soobdolženec ali soobdolženci zahteve za varstvo zakonitosti ni oz. niso vložili (negativni pogoj).
kaznivo dejanje grožnje - subjektivni zakonski znak - grdo ravnanje - resna grožnja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - določen opis kaznivega dejanja
Subjektivni zakonski znak je v izreku pravnomočne sodbe torej opisan z besedami, da je obsojenec oškodovanki zato, da bi jo ustrahoval, z grdim ravnanjem resno zagrozil, da bo napadel njeno telo. S tem je dovolj določno opisano, da je obsojenec dejanje storil prav z namenom ustrahovanja oškodovanke.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kaznivo dejanje posilstva - kaznivo dejanje tatvine - neposredno zaslišanje - zaslišanje oškodovanca kot priče - glavna obravnava
Oškodovanka svoje izpovedbe na glavni obravnavi ni podala tako, kot to zahteva prvi odstavek 241. člena ZKP, torej, da bi najprej povedala vse, kar je vedela o zadevi (prosta pripoved), čemur bi sledila vprašanja. Šele v primeru, če se priča posameznih dejstev ne bi spomnila ali če bi spremenila svojo izpovedbo, bi bila podana podlaga za branje prejšnje izpovedbe po 335. členu ZKP. Očitno pa v obravnavanem primeru tudi ni šlo za položaj, ko priča, opozorjena na posledice, brez zakonskega razloga sploh ne bi hotela pričati (drugi odstavek 244. člena ZKP in 2. točka prvega odstavka 340. člena ZKP), ali ko bi sodišče ugotovilo posebne potrebe po zaščiti oškodovanke (peti odstavek 331. člena ZKP).
Čeprav oškodovanka na glavni obravnavi ni (ponovno) prosto izpovedala, temveč je le pritrdila svoji prejšnji izpovedbi, je bila obrambi dana možnost, da oškodovanki neposredno postavlja vprašanja. Na ta način je obramba lahko preverjala njeno verodostojnost in je postopek še vedno mogoče oceniti kot poštenega.
KZ-1 člen 308, 308/1, 308/3. Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 4, 8. URS člen 62. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku člen 4. Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih preambula 22.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - uporaba svojega jezika - uporaba svojega jezika v kazenskem postopku - jezik, ki ga obdolženec razume - pravica do tolmača - pravni pouk ob odvzemu prostosti - pravica do obrambe - odklonilno ločeno mnenje
Ni treba, da bi moralo biti obdolžencu, ki mu je odvzeta prostost, vselej zagotovljeno tolmačenje oziroma spremljanje postopka v maternem jeziku, temveč mu gre pravica spremljanja postopka v kateremkoli jeziku, ki ga razume dovolj dobro, da lahko v polni meri uresničuje svojo pravico do obrambe, pri čemer mora v takih okoliščinah sodišče preveriti, kako dobro obdolženec pozna tretji jezik, preden se sprejme odločitev, da se ta jezik uporablja za tolmačenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00082226
KZ-1 člen 116, 116-4. ZKP člen 258, 258/1. URS člen 29, 29-1.
opis dejanja - kaznivo dejanje umora - nizkotni nagibi - umor iz nizkotnih nagibov - ljubosumje - pravica do zagovornika - izvedenstvo psihiatrične stroke - postavitev drugega izvedenca - pravica do obrambe
Iz opisa dejanja mora izhajati, da je obsojenca pri odvzemu življenja vodilo ljubosumje.
Posebna zavržnost nagiba se izkazuje z ugotovljenimi okoliščinami kaznivega dejanja. Jemanje življenja zaradi ljubosumja je nedvomno nizkotno, ne glede na domnevno intenziteto čustvovanja. Ne gre za ljubosumje v vsakdanjih odnosih in okoliščinah, ampak v povezavi z izvršitvijo kaznivega dejanja umora. Če je ugotovljeno, da je storilec vzel življenje iz ljubosumja, je povsem brezpredmetno ugotavljati, kakšne intenzitete je bilo to ljubosumje, saj je že iz posledice (naklepno vzetega življenja) jasno, da je bilo zadostne intenzitete, da ga je mogoče opredeliti kot nizkoten nagib.
Položaj obdolženca ni enak kot pri zaslišanju ali pri podajanju izjave osumljenca, kjer ima pravico do navzočnosti zagovornika, zato ta pravica z odsotnostjo zagovornika pri psihiatrični eksploraciji ni bila kršena.
Vložnik izhaja iz zmotnega stališča, da bi lahko obramba preverila metode izvedenke le s predložitvijo zapiskov o intervjuju. Metode je namreč mogoče preveriti tudi na drugačen način, na primer z zaslišanjem izvedenke, ki metod glede na zaključke nižjih sodišč ni skrivala, ampak jih je obširno pojasnila ter povzela dinamiko in vsebino psihiatričnega intervjuja. Obramba je tako imela možnost opredeliti se do izvedbe intervjuja ter izvedenkinih metod.
Obramba je v postopku predlagala postavitev drugega izvedenca, s čemer je izrazila stališče, da ocenjuje, da so v izvedenskem mnenju takšna nasprotja in pomanjkljivosti, ki se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Ob takšnem stališču in sami naravi dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca gre v razmerju do predloga za zaslišanje izvedenca za nekaj drugega in ne za nekaj manj.
poslovna goljufija - preslepitveni namen - zakonski znak kaznivega dejanja
V izreku morajo biti navedene in konkretizirane okoliščine na podlagi katerih lahko sodišče zaključi, da je storilec ravnal s preslepitvenim namenom. V konkretnem primeru so te okoliščine navedene, in sicer predvsem s trditvijo, da storilec že od vsega začetka ni imel namena plačati, tak očitek pa je konkretiziran s spremljevalnimi okoliščinami, da je za poplačilo imel dovolj denarja, pa tega ni storil, ker je privilegiral ostale upnike in dvigoval denar v gotovini ter se izmikal plačilu tudi tedaj, ko mu je sodišče to odredilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00082719
ZDen člen 72, 72/2. ZPP člen 2, 339, 339/1. ZSZ člen 62.
denacionalizacija - pravilna uporaba materialnega prava - sprememba tožbe - višina nadomestila - odškodnina po cenah, veljavnih na dan sojenja - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - zavarovanje - ugoditev reviziji - razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje
Terjatve denacionalizacijskih upravičencev za plačilo nadomestila iz naslova nemožnosti uporabe nepremičnin za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve so neprave denarne terjatve, ki se jih ugotavlja po cenah na dan sojenja.
V obravnavanem primeru tožniki ves čas postopka uveljavljajo terjatev na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) zoper isto toženo stranko, njena identiteta (dejanska in pravna podstat) je ves čas ostala nespremenjena. V takšnih primerih ne gre za spremembo tožbe tudi, če bi tožniki kasneje zviševali tožbeni zahtevek zaradi valorizacije po cenah na dan izdaje sodbe. Nadomestilo iz navedene zakonske določbe se odmerja po vrednosti na dan izdaje sodbe zaradi preprečitve izgube njegove vrednosti. Opravljena valorizacija višine vtoževanega zneska zato ne pomeni spremembe tožbe.
V času od uveljavitve ZDen do pravnomočne denacionalizacijske odločbe ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnine denacionalizacijski zavezanec, zato je obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča predmet razmerja med državo in njim. Tožena stranje je do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe uporabljala predmetne nepremičnine, torej je bila v tem obdobju le ona dolžna zanje plačevati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Dejstvo, da so bile tožnikom po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji vrnjene nepremičnine v last in tudi v posest, tako ni pravno pomembno. Navedenega stroška nanje ni mogoče prevaliti na podlagi odštetja od prisojenega nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen.
Tožena stranka je zavarovanje sklenila zaradi varstva pred škodnimi dogodki tedaj njenih nepremičnin. Finačno breme je bilo neposredno oziroma tesno povezano s samo uporabo nepremičnin, ki so bile pred denacionalizacijo v družbeni lastnini, tedanje imetnike pravice razpolaganja, upravljanja in uporabe (družbene lastnine) pa lahko zavezovale tudi k sklepanju zavarovalnih pogodb zaradi njihovega varstva v primeru škodnih dogodkov. Tožnike ti stroški ne bi avtomatično oziroma nujno bremenili, saj bi bil njihov nastanek odvisen od njihove (pogodbene) volje skleniti zavarovalno pogodbo.Hipotetično domnevanje, da bi enaka obveznost in posledično stroškovno breme doletelo tudi tožnike, če bi bili lastniki v spornem obdobju, torej ni pravno relevantno.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 371, 371/1, 371/1-8.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pripor - (ne)dovoljen dokaz - doktrina prima facie - izkazanost utemeljenega suma
V obravnavanem primeru ne le, da pomanjkanje podatkov v zvezi z vprašanjem, v kolikšni meri je obdolženec razumel prevod svojih ustavnih pravic in besedilo privolitve za preiskavo elektronske naprave s pomočjo spletnega prevajalnika v tej fazi postopka onemogoča presojo zakonitosti ravnanja policije, temveč vložnik zahteve ne pojasni, v kakšni spoznavni vzročni zvezi naj bi bila uveljavljana kršitev obdolženčeve pravice do uporabe jezika, ki ga razume, z dokazno podlago na kateri je sodišče utemeljilo obstoj utemeljenega suma. Sodišče namreč temeljnega pogoja za odreditev pripora ni utemeljevalo na podlagi izjave obdolženca, ki bi jo podal po morebiti neustrezno prejetem pravnem pouku oziroma na podlagi izsledkov preiskave elektronske naprave, temveč na podlagi dejstev, ki niso v vzročni zvezi z morebitno kršitvijo obdolženčevih ustavnih jamstev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00081811
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 8. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Predmet obravnavane revizijske zadeve je presoja pravilnosti procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju sprememb sodne prakse pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njuno korist. Toženka pravilno opozarja, da je bila v času, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje, ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, bistveno drugačna in se do stališč, izoblikovanih v spremenjeni sodni praksi, ni mogla izreči. Ker sta pritožbeni rok in rok za odgovor na pritožbo iztekla dosti prej, preden je Vrhovno sodišče svojo prakso spremenilo, je logično, da tudi v toženkinem odgovoru na pritožbo ni trditev v tej smeri.
Stranki sta sicer imeli možnost, da se opredelita do stališč v sodbi Sodišča EU, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča. Bili sta namreč prikrajšani do izjavljanja glede novih stališč Vrhovnega sodišča, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje. Ker je bilo materialno procesno vodstvo, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo na podlagi drugega odstavka 351. člena ZPP nepopolno, toženka svojih navedb v pritožbenem postopku ni mogla uskladiti s pravnimi stališči sodišča. Sodišče druge stopnje je ravnalo napak, ko se je pri odločanju o utemeljenosti pritožbe oprlo na peto alinejo 358. člena ZPP.